Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnji roman Elif Shafak, s katerim se je lani uvrstila v ožji izbor za nagrado booker
Elif Shafak je ob nobelovcu Orhanu Pamuku verjetno najbolj znana sodobna turška pisateljica. Dobro jo poznamo tudi nas. Od njenih enajstih romanov jih kar šest lahko beremo v slovenščini, nedavno je pri založbi Sanje izšel tudi prevod njenega zadnjega 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu.
Elif Shafak dostikrat piše o Istanbulu, o njegovih zakulisnih predelih, ulicah in to velja tudi za roman 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, ki ga je posvetila, kot zapiše: »Istanbulčankam in Istanbulu, ki je in je vedno bil ženskega spola.« Rdeča nit romana je življenjska zgodba prostitutke Leile, določa ga pa zanimiva struktura. In sicer Leilino usodo spoznavamo prek posthumnih spominov. Te ji vzbudijo vonji, ki jih zavoha v smetnjaku, kamor so jo odvrli.
Elif Shafak je mednarodno zelo uspešna, njena dela so prevedena v več kot petdeset jezikov, z zadnjim romanom se je lani uvrstila tudi v ožji izbor za bookerja. Kljub priznanju svetovne javnosti pa je v Turčiji pod drobnogledom. Sodno so jo preganjali zaradi romana Pankrt iz Istanbula, v katerem je pisala o genocidu nad Armenci, takrat se je iz Turčije preselila v London. Veliko prahu je v njeni domovini zaradi nazornih prikazov spolnega nasilja dvignil tudi roman 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu. Lani je v intervjuju za časopis Guardian Elif Shafak dejala, da je »biti pisatelj v Turčiji malce podobno temu, kot da bi te nekdo poljubil na eno lice, na drugo pa klofnil.«
Zadnji roman Elif Shafak, s katerim se je lani uvrstila v ožji izbor za nagrado booker
Elif Shafak je ob nobelovcu Orhanu Pamuku verjetno najbolj znana sodobna turška pisateljica. Dobro jo poznamo tudi nas. Od njenih enajstih romanov jih kar šest lahko beremo v slovenščini, nedavno je pri založbi Sanje izšel tudi prevod njenega zadnjega 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu.
Elif Shafak dostikrat piše o Istanbulu, o njegovih zakulisnih predelih, ulicah in to velja tudi za roman 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, ki ga je posvetila, kot zapiše: »Istanbulčankam in Istanbulu, ki je in je vedno bil ženskega spola.« Rdeča nit romana je življenjska zgodba prostitutke Leile, določa ga pa zanimiva struktura. In sicer Leilino usodo spoznavamo prek posthumnih spominov. Te ji vzbudijo vonji, ki jih zavoha v smetnjaku, kamor so jo odvrli.
Elif Shafak je mednarodno zelo uspešna, njena dela so prevedena v več kot petdeset jezikov, z zadnjim romanom se je lani uvrstila tudi v ožji izbor za bookerja. Kljub priznanju svetovne javnosti pa je v Turčiji pod drobnogledom. Sodno so jo preganjali zaradi romana Pankrt iz Istanbula, v katerem je pisala o genocidu nad Armenci, takrat se je iz Turčije preselila v London. Veliko prahu je v njeni domovini zaradi nazornih prikazov spolnega nasilja dvignil tudi roman 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu. Lani je v intervjuju za časopis Guardian Elif Shafak dejala, da je »biti pisatelj v Turčiji malce podobno temu, kot da bi te nekdo poljubil na eno lice, na drugo pa klofnil.«
Mlada slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre nista še nikoli sodelovala in se osebno ne poznata, pa vendar ju je Žiga Bratoš povabil k skupnemu pogovoru. Sprejela sta izziv. Čeprav so njuni pristopi precej različni, sta oba igriva in tudi poglobljena ustvarjalca. Segata v skupni bazen blišča popularne kulture in potrošništva, ki ga hkrati prevprašujeta. Vsaj nekaj je v njunih delih filozofije pop arta. O tem, kakšne razmisleke tako nenavadno srečanje prinese, več v oddaji, ki je četrta in zadnja v poletnem ciklu Dvogovori umetnic/umetnikov. Tega je zasnovala Petra Tanko. Na fotografijah Iris Pokovec in Claudi Sovre, osebni arhiv
Vsebine Programa Ars
V tretji oddaji cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, ki ga je zasnovala Petra Tanko, sta gosta Boštjan Videmšek, novinar in pisatelj, ter fotoreporter Matjaž Krivic. Z njima smo se pogovarjali o skupnem zasledovanju novinarskih zgodb sedanjosti in motivaciji. V tem trenutku najbolj odmeva zgodba iz Kenije o zadnjih dveh severnih belih nosoroginjah in reševanju funkcionalno že izumrle vrste, ki sta jo soustvarila z Majo Prijatelj Videmšek. Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic sta s knjigo Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti ubrala k podnebni in okoljski tematiki povsem svež pristop. Videmškove članke sicer objavljajo največji svetovni časopisi, revije in spletni portali. Je avtor šestih knjig: Vojna terorja (v angleščini izšla pod naslovom 21st Century Conflicts), Upor: Arabska pomlad in evropska jesen, Ultrablues (soavtor skupaj s Samom Rugljem in Žigo X. Gombačem), Na begu (v nemščini izšla pod naslovom Auf der Flucht), Dispatches from the Frontlines of Humanity (Cambridge Scholars Publishing) in Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti (UMco), ki je bila lani izbrana za slovensko knjigo leta, v angleščini pa je izšla pod naslovom Plan B: How Not to Lose Hope in the Times of Climate Crisis. Videmšek je prejemnik številnih domačin in tujih novinarskih nagrad. Je tudi avtor dveh gledaliških iger – Rokova modrina (o pokojnem smučarju Roku Petroviču, svojemu vzorniku) in Lau(f) Story o češkem maratoncu in disidentu Emilu Zatopku. Matjaž Krivic je večkrat nagrajeni dokumentarni fotograf, ki dolgoročno spremlja zgodbe ljudi in krajev. Že 25 let v svojem intenzivnem, osebnem in estetsko prepričljivem slogu beleži obličje zemlje in upodablja revnejše dele sveta, ki jih zaznamujejo tradicija, družbeni nemiri in močna navzočnost religije. V zadnjih letih se je usmeril v okoljska vprašanja in se s svojim delom zavzema za bolj zeleno prihodnost. Njegovo delo in multimedijski projekti so bili na ogled v številnih galerijah, muzejih, razstaviščih na prostem v Sloveniji in po svetu ter na mednarodnih fotografskih festivalih, kot so La Gacilly Photo, Les Rencontres d’Arles in Visa pour l’image. Njegove fotografije objavljajo nacionalni in najrazličnejši mednarodni mediji, kot so Wired, Geo, Stern, Spiegel, Le Figaro, Le Monde, Newsweek, GQ, Internationale, D - La Repubblica, Wall Street Journal, Forbes in številni drugi. V četrti, zadnji oddaji poletnega cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, bosta gosta slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre. Gostil ju bo Žiga Bratoš.
S koncertom v tamkajšnji cerkvi sv. Petra se začenja 39. Festival Radovljica, ki bo do 22. avgusta ponudil deset raznolikih koncertnih večerov. Današnjemu odprtju festivala z ansamblom Sonatore de la Gioiosa Marca boste lahko prisluhnili tudi v neposrednem prenosu na našem tretjem programu. Festival Radovljica vsako leto ponudi pester spored, ki se sicer osredinja okoli takoimenovane stare glasbe, hkrati pa te okvire tudi venomer presega, predvsem s programi, ki so tako ali drugače vezani na slovenski prostor. Letos sta taka koncerta dva: torkov večer bo namenjen instrumentalnim skladbam, ki jih je nekoč hranila ljubljanska stolnica, prvič po njihovih izvirnih izvedbah na začetku 19. stoletja pa bomo v četrtek 19. avgusta lahko slišali samospeve ter klavirsko glasbo, ki jo je napisal baron Eduard de Lannoy, in je verjetno zvenela tudi ob aristokratskih druženjih na dvorcu Viltuš pri Mariboru. Omenimo še koncert, ki se bo tradicionalno preselil v cerkev z izjemnimi orglami v Velesovem, kjer bo Bart Jacobs z orkestrom rekonstruiral glasbo, ki jo je kot solist z orkestrsko spremljavo nekoč igral sam Johann Sebastian Bach, pa večer glasbe Johna Dowlanda, s katero se je z večkrat nagrajeno lansko debitantsko solistično ploščo proslavil slovenski lutnjar Bor Zuljan in jo bo prvič v Sloveniji predstavil prihodnji petek.
Neveljaven email naslov