Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej."
“Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej.”
To so besede Mustafa Nadarevića, pripadnika ene najsijajnejših generacije jugoslovanskih igralcev, tiste, rojene v zgodnjih povojnih 40. letih, ki nam je ob njem dala še Mileno Dravić, Špelo Rozin, Snežano Nikšić, Radka Poliča, Dragana Nikolića in Radeta Šerbedžijo, če naštejemo le nekatere. In tako kot njegovi igralski kolegi je tudi Nadarević živel polno in nadvse plodno: v več kot 150 gledaliških, več kot 60 filmskih ter v še številčnejših televizijskih vlogah nas je popeljal skozi naša in tuja življenja, skozi vesele in skrajno tragične trenutke, skozi različna družbena obdobja in različne družbeno-politične ureditve. Videli smo ga živeti, se zaljubiti, žalovati in radostiti se, ljubiti in sovražiti, pogosto pa tudi umreti. A vedno se je vrnil, običajno še prepričljivejši kot prej. Nenazadnje je bila umetnost igre nekaj, kar je obvladal skoraj do popolnosti. A nato se mu je smrt začela približevati tudi v resničnem življenju: najprej kot smrt države, v kateri je odraščal in se oblikoval, nato skozi smrti vseh, ki so padli v boju za njegovo novo domovino, dokler mu ta ni odnesla še ljubezni njegovega življenja, kot je sam poimenoval svojo zadnjo življenjsko partnerico, Koprčanko Slavico Radović. In čeprav je prav vsako od teh spoprijemanj s smrtjo v njegovem srcu pustilo globoko rano, pa se je hkrati zdelo, da se ji Mustafa Nadarević ne bo tako zlahka prepustil. Še več: ko nas je lani seznanil z dejstvom, da se po boju s hudo boleznijo počuti bolje, so se v nekem trenutku pojavila celo namigovanja, da se Nadarevič kot Izet Fazlinović vrača celo na male zaslone, z njim pa tudi nadvse priljubljena serija Nor, zmeden, normalen. A žal so bile te govorice le glasni odmev želja njegovih številnih oboževalcev. In čeprav je morda res, da je Nadarević s svojo srčnostjo, toplino in neizmerno ljubeznijo v srcu umetnost življenja obvladal skoraj tako dobro kot umetnost igre, pa dejstva, na katerega je v uvodni izjavi opozoril tudi sam, preprosto ni mogoče spremeniti: v resničnem življenju umreš lahko le enkrat. Zato smo v nedeljo, 22. novembra, ko je v medijih nenadoma odjeknila novica o njegovi smrti, lahko le žalostno obsedeli, vedoč, da nam je to prekleto leto 2020 vzelo še enega filmskega velikana. Pa vendar nas tudi ob tej smrti tolaži misel, da se sami lahko še vedno vračamo k njemu in ga pospremimo skozi to ali ono izmed njegovih mnogih filmskih življenj.
Njegove filmske in televizijske vloge so bile resnično raznovrstne, njegova ustvarjalna pot pa dolga skoraj šest desetletij. Prve nastope je namreč imel že v drugi polovici 60. let, širšo pozornost pa je pritegnil s serijo o izumitelju Nikoli Tesli, v kateri je nastopil ob Radetu Šerbedžiji, njegovem tesnem prijatelju še iz študentskih dni. A če je bil v tej seriji v središču pozornosti Šerbedžija, ki je igral naslovno vlogo, pa se je Nadarević nekaj let pozneje, v televizijski nadaljevanki Velo misto, z vlogo Duje znašel tudi sam. Kmalu so prišle tudi prve pomembnejše filmske vloge. Že leto pozneje, leta 1982, se je namreč v krasnem in presunljivem filmu Vonj po kutinah Mirze Idrizovića proslavil z vlogo poslovneža Mustafe, medvojnega kolaboranta, ki se zaradi ljubezni do Židinje odreče vsemu. V 80. so nato sledila še številna druga izvrstna dela, ki so ga proslavila kot enega najprodornejših igralcev svoje generacije: od Grlićevega filma V krempljih življenja, prek v Cannesu nagrajenega Očeta na službenem potovanju Emirja Kusturice, pa ene najboljših jugoslovanskih grozljivk sploh, Markovićevega dela Že videno, nato slovenskih Ljubezni Blanke Kolak Borisa Jurjaševiča in Slakovih Hudodelcev, pa vse do Glembajevih Antuna Vrdoljaka, za nastop v katerih je prejel svojo prvo zlato areno za glavno moško vlogo. Pri tem velja omeniti, da je takrat njegov sloves prodrl tudi onkraj meja tedanje Jugoslavije in mu prinesel vlogo v hollywoodskem spektaklu Stotnik Amerika iz leta 1990. Istega leta je z vlogo v Čengićevem Nemem smodniku doživel še en vrhunec, saj sta s soigralcem Branislavom Lečićem v Moskvi prejela nagrado za glavno moško vlogo. Sledila je nova stvarnost malih balkanskih kinematografij, znotraj katere pa je Nadarević ostal jugoslovanski igralec v najžlahtnejšem pomenu te besede: sodeluje namreč z režiserjih iz vseh nekdanjih republik skupne države (pri nas je med drugim sodeloval z Vojnovićem pri njegovem delu Čefurji, raus!) in tako po svoje celi rane, ki jih je zadal krvavi konflikt. Pa vendar bo večini najverjetneje v spominu ostal predvsem po vlogah v sodobnih bosanskih filmih, kakršna sta Kenovićev Popolni krog in prekrasni Pri stricu Idrizu Pjera Žalice, saj je prav v njih najbolj zaznati njegovo veliko in toplo srce.
"Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej."
“Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej.”
To so besede Mustafa Nadarevića, pripadnika ene najsijajnejših generacije jugoslovanskih igralcev, tiste, rojene v zgodnjih povojnih 40. letih, ki nam je ob njem dala še Mileno Dravić, Špelo Rozin, Snežano Nikšić, Radka Poliča, Dragana Nikolića in Radeta Šerbedžijo, če naštejemo le nekatere. In tako kot njegovi igralski kolegi je tudi Nadarević živel polno in nadvse plodno: v več kot 150 gledaliških, več kot 60 filmskih ter v še številčnejših televizijskih vlogah nas je popeljal skozi naša in tuja življenja, skozi vesele in skrajno tragične trenutke, skozi različna družbena obdobja in različne družbeno-politične ureditve. Videli smo ga živeti, se zaljubiti, žalovati in radostiti se, ljubiti in sovražiti, pogosto pa tudi umreti. A vedno se je vrnil, običajno še prepričljivejši kot prej. Nenazadnje je bila umetnost igre nekaj, kar je obvladal skoraj do popolnosti. A nato se mu je smrt začela približevati tudi v resničnem življenju: najprej kot smrt države, v kateri je odraščal in se oblikoval, nato skozi smrti vseh, ki so padli v boju za njegovo novo domovino, dokler mu ta ni odnesla še ljubezni njegovega življenja, kot je sam poimenoval svojo zadnjo življenjsko partnerico, Koprčanko Slavico Radović. In čeprav je prav vsako od teh spoprijemanj s smrtjo v njegovem srcu pustilo globoko rano, pa se je hkrati zdelo, da se ji Mustafa Nadarević ne bo tako zlahka prepustil. Še več: ko nas je lani seznanil z dejstvom, da se po boju s hudo boleznijo počuti bolje, so se v nekem trenutku pojavila celo namigovanja, da se Nadarevič kot Izet Fazlinović vrača celo na male zaslone, z njim pa tudi nadvse priljubljena serija Nor, zmeden, normalen. A žal so bile te govorice le glasni odmev želja njegovih številnih oboževalcev. In čeprav je morda res, da je Nadarević s svojo srčnostjo, toplino in neizmerno ljubeznijo v srcu umetnost življenja obvladal skoraj tako dobro kot umetnost igre, pa dejstva, na katerega je v uvodni izjavi opozoril tudi sam, preprosto ni mogoče spremeniti: v resničnem življenju umreš lahko le enkrat. Zato smo v nedeljo, 22. novembra, ko je v medijih nenadoma odjeknila novica o njegovi smrti, lahko le žalostno obsedeli, vedoč, da nam je to prekleto leto 2020 vzelo še enega filmskega velikana. Pa vendar nas tudi ob tej smrti tolaži misel, da se sami lahko še vedno vračamo k njemu in ga pospremimo skozi to ali ono izmed njegovih mnogih filmskih življenj.
Njegove filmske in televizijske vloge so bile resnično raznovrstne, njegova ustvarjalna pot pa dolga skoraj šest desetletij. Prve nastope je namreč imel že v drugi polovici 60. let, širšo pozornost pa je pritegnil s serijo o izumitelju Nikoli Tesli, v kateri je nastopil ob Radetu Šerbedžiji, njegovem tesnem prijatelju še iz študentskih dni. A če je bil v tej seriji v središču pozornosti Šerbedžija, ki je igral naslovno vlogo, pa se je Nadarević nekaj let pozneje, v televizijski nadaljevanki Velo misto, z vlogo Duje znašel tudi sam. Kmalu so prišle tudi prve pomembnejše filmske vloge. Že leto pozneje, leta 1982, se je namreč v krasnem in presunljivem filmu Vonj po kutinah Mirze Idrizovića proslavil z vlogo poslovneža Mustafe, medvojnega kolaboranta, ki se zaradi ljubezni do Židinje odreče vsemu. V 80. so nato sledila še številna druga izvrstna dela, ki so ga proslavila kot enega najprodornejših igralcev svoje generacije: od Grlićevega filma V krempljih življenja, prek v Cannesu nagrajenega Očeta na službenem potovanju Emirja Kusturice, pa ene najboljših jugoslovanskih grozljivk sploh, Markovićevega dela Že videno, nato slovenskih Ljubezni Blanke Kolak Borisa Jurjaševiča in Slakovih Hudodelcev, pa vse do Glembajevih Antuna Vrdoljaka, za nastop v katerih je prejel svojo prvo zlato areno za glavno moško vlogo. Pri tem velja omeniti, da je takrat njegov sloves prodrl tudi onkraj meja tedanje Jugoslavije in mu prinesel vlogo v hollywoodskem spektaklu Stotnik Amerika iz leta 1990. Istega leta je z vlogo v Čengićevem Nemem smodniku doživel še en vrhunec, saj sta s soigralcem Branislavom Lečićem v Moskvi prejela nagrado za glavno moško vlogo. Sledila je nova stvarnost malih balkanskih kinematografij, znotraj katere pa je Nadarević ostal jugoslovanski igralec v najžlahtnejšem pomenu te besede: sodeluje namreč z režiserjih iz vseh nekdanjih republik skupne države (pri nas je med drugim sodeloval z Vojnovićem pri njegovem delu Čefurji, raus!) in tako po svoje celi rane, ki jih je zadal krvavi konflikt. Pa vendar bo večini najverjetneje v spominu ostal predvsem po vlogah v sodobnih bosanskih filmih, kakršna sta Kenovićev Popolni krog in prekrasni Pri stricu Idrizu Pjera Žalice, saj je prav v njih najbolj zaznati njegovo veliko in toplo srce.
Gledališča pospešeno uprizarjajo predstave, ki so bile zaradi epidemije na čakanju. Tako bo v mesecu dni Slovensko stalno gledališče v Trstu uprizorilo že drugo novost in na nocojšnji premieri pokazalo delo Artemisia Gentileschi s podnaslovom Srečanje. Prispevek je pripravila Neva Zajc.
V okviru plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta so v sredo podelili filmsko nagrado evropskega občinstva LUX. Trije finalisti so bili danski film Thomasa Vinterberga Nažgani, dokumentarec Kolektiv romunskega režiserja Alexandra Nanaua in poljski film Corpus Christi Jana Komase. Po novem je o zmagovalcu poleg evropskih poslancev odločalo tudi občinstvo. Podelitev je spremljal Marko Rozman.
V Kranju se bo prihodnji teden začel Igralski filmski festival KRAFFT. Gorenjska prestolnica je pionirsko mesto fotografije in filma, tesno povezano z uglednimi filmskimi režiserji: Francetom Štiglicem, Boštjanom Hladnikom in Mitjo Okornom ter z izvrstnimi igralci. Snovalci in organizatorji Kraffta pa bi želeli Kranj spremeniti v središče filmske umetnosti. Aljana Jocif.
Še do nedelje lahko v Slovenski kinoteki, v Kinodvoru in prek spleta obiščete festival žanrskega filma Kurja polt. V Kinodvoru so z otvoritvijo festivala v torek prav tako začeli letošnjo sezono letnega kina Kinodvorišče v atriju Slovenskih železnic. Tesa Drev Juh.
Še do nedelje lahko v Slovenski kinoteki, v Kinodvoru in prek spleta obiščete festival žanrskega filma Kurja polt. V Kinodvoru so z otvoritvijo festivala v torek prav tako začeli letošnjo sezono letnega kina Kinodvorišče v atriju Slovenskih železnic. Tesa Drev Juh.
V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.
V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala. Ker so redni pregled nacionalne produkcije Avstrijci ob lanskem prvem valu epidemije odpovedali, je program tokrat zelo zgoščen; zasedenost dvoran bo konec tega tedna (zaradi dobre epidemične slike) lahko že tri četrtinska. Še vedno pa je ob obisku kina (tako kot pri nas) treba pokazati PCT potrdilo. Do nedelje, ko bodo podelili nagrade, bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov: celovečercev, dokumentarnih, kratkih, eksperimentalnih in animiranih del. Med vrhunci Diagonale je retrospektiva velike evropske avtorice, režiserke in scenaristke Jessice Hausner, ki zajema vse od njenih študijskih filmov iz 90. let do njenega zadnjega in v Cannesu nagrajenega filma Mali Joe, ki je hkrati njen prvi film v angleščini. Z Jessico Hausner se je pogovarjal Urban Tarman.
Program ARS Radia Slovenija se je pridružil organizaciji mednarodnega jazzovskega tekmovanja »Karel Krautgartner´s composition contest for the best composition for a jazz orchestra 2021«. Letos poteka že petič, glavna pobudnica zanj je bila češka trobentačica in skladateljica Štěpánka Balcarová. Pravila določijo, da se na natečaj lahko prijavijo komponisti, stari do 40 let, kompozicija pa mora biti napisana za veliki jazzovski orkester oziroma big band, v katerem so saksofonska , trobentaška in pozavnistična sekcija, klavir, bas in bobni. Po dogovoru z organizatorjem je lahko dodan tudi glas. Razpis je odprt do 5. julija. Mednarodna komisija v sestavi Julian Argüelles (Velika Britanija(, Matúš Jakabčic (Slovaška), Jan Hála (Češka) in Štěpánka Balcarová (Češka) bo izbrala tri skladbe, ki bodo izvedene v živo 11. oktobra v studiu Češkega nacionalnega radia. Igral bo ugledni češki veliki jazzovski orkester Concept Art Orchestra pod vodstvom Štěpánke Balcarove. Na vsa vprašanja bo z veseljem odgovoril urednik za jazz Hugo Šekoranja - hugo.sekoranja@rtvslo.si
Med slovenskim občinstvom je opera Madame Butterfly zelo priljubljena, o čemer pričajo tudi njene pogoste uprizoritve. V Mariboru se jih je doslej zvrstilo devet, predzadnja je bila v sezoni 2008/2009, zadnja pa prejšnji petek, 4. junija. Pod režijo te uprizoritve se podpisuje Pier Francesco Maestrini, ki ga mariborsko operno občinstvo že dobro pozna, dirigent je Stefano Romani, scenograf in oblikovalec videa Nicolás Boni, kostumograf pa Luca dall’ Alpi. Sedanja uprizoritev je nastala v koprodukciji z opero iz Hongkonga. Nocojšnji izvajalci bodo: Rebeka Lokar (Čo-Čo-San), Renzo Zulian (Pinkerton), Jaki Jurgec (Sharpless), Irena Petkova (Suzuki), Dušan Topolovec (Góro), Klavdija Kuzkin (Kate Pinkerton), Bogdan Stopar (Jamadori), Alfonz Kodrič (Bonec), Sebastijan Čelofiga (cesarjev komisar), Bojan Hinteregger (uradnik registrature) in Dada Kladenik (Butterflyjina mama).
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane – Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli..
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane - Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli.
Simfonični orkester RTV Slovenija je prejšnji teden po dolgem času, po lanskem septembru, vadil in nastopil v celotni orkestrski velikosti in pod vodstvom šefa dirigenta Rossena Milanova. Za to priložnost so se glasbeniki odpravili iz studiev, ki so v tem času nadomestili koncertne dvorane, in zaigrali na strehi Radia Slovenija. Posnetek koncerta boste lahko spremljali v Petkovem koncertnem večeru na Programu Ars ter v video prenosu na spletni in facebook strani Programa Ars.
Koncert godalnega kvarteta Belebend bo v znamenju glasbe za godalni kvartet z izbranimi deli od klasicizma do 21. stoletja: Ludwiga van Beethovna, Aarona Coplanda ter novejših skladb mlajših slovenskih skladateljev Tineta Beca in Tilna Slakana. Nastopil bo godalni kvartet Belebend, ki so ga oktobra 2013 ustanovili takratni študenti ljubljanske Akademije za glasbo v zasedbi: violinistki Jerica Kozole in Vera Magdevska, violistka Mojca Trilar in violončelist Jaka Trilar. Na začetku so igrali pod mentorstvom profesorja komorne igre Miloša Mlejnika, izvedli pa so vrsto koncertov v ciklih Glasbene mladine Slovenije in Glasbene mladine ljubljanske ter v okviru Sakralnega abonmaja v Ljubljani, Škofjeloških pasijonskih dni in Rokovega poletja v Muzeju baroka v Šmarju pri Jelšah. Prva violinistka in violončelist sta zaposlena v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, sicer pa godalci delajo tudi kot glasbeni pedagogi in poučujeo igro na svojih godalih.
Zaradi ukrepov za zajezitev koronavirusa ljubljanska opera po skoraj osmih mesecih danes zvečer znova odpira svoja vrata za obiskovalce. Prvič bodo izvedli opero Samorog Pavla Šivica, ki je bila doslej izvedena samo za radijski arhiv na Radiu Slovenija daljnega leta 1983. Nocojšnjo premiero napoveduje Dejan Juravić
Neveljaven email naslov