Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

V spomin na Mustafo Nadarevića

27.11.2020


"Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej."

“Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej.”

To so besede Mustafa Nadarevića, pripadnika ene najsijajnejših generacije jugoslovanskih igralcev, tiste, rojene v zgodnjih povojnih 40. letih, ki nam je ob njem dala še Mileno Dravić, Špelo Rozin, Snežano Nikšić, Radka Poliča, Dragana Nikolića in Radeta Šerbedžijo, če naštejemo le nekatere. In tako kot njegovi igralski kolegi je tudi Nadarević živel polno in nadvse plodno: v več kot 150 gledaliških, več kot 60 filmskih ter v še številčnejših televizijskih vlogah nas je popeljal skozi naša in tuja življenja, skozi vesele in skrajno tragične trenutke, skozi različna družbena obdobja in različne družbeno-politične ureditve. Videli smo ga živeti, se zaljubiti, žalovati in radostiti se, ljubiti in sovražiti, pogosto pa tudi umreti. A vedno se je vrnil, običajno še prepričljivejši kot prej. Nenazadnje je bila umetnost igre nekaj, kar je obvladal skoraj do popolnosti. A nato se mu je smrt začela približevati tudi v resničnem življenju: najprej kot smrt države, v kateri je odraščal in se oblikoval, nato skozi smrti vseh, ki so padli v boju za njegovo novo domovino, dokler mu ta ni odnesla še ljubezni njegovega življenja, kot je sam poimenoval svojo zadnjo življenjsko partnerico, Koprčanko Slavico Radović. In čeprav je prav vsako od teh spoprijemanj s smrtjo v njegovem srcu pustilo globoko rano, pa se je hkrati zdelo, da se ji Mustafa Nadarević ne bo tako zlahka prepustil. Še več: ko nas je lani seznanil z dejstvom, da se po boju s hudo boleznijo počuti bolje, so se v nekem trenutku pojavila celo namigovanja, da se Nadarevič kot Izet Fazlinović vrača celo na male zaslone, z njim pa tudi nadvse priljubljena serija Nor, zmeden, normalen. A žal so bile te govorice le glasni odmev želja njegovih številnih oboževalcev. In čeprav je morda res, da je Nadarević s svojo srčnostjo, toplino in neizmerno ljubeznijo v srcu umetnost življenja obvladal skoraj tako dobro kot umetnost igre, pa dejstva, na katerega je v uvodni izjavi opozoril tudi sam, preprosto ni mogoče spremeniti: v resničnem življenju umreš lahko le enkrat. Zato smo v nedeljo, 22. novembra, ko je v medijih nenadoma odjeknila novica o njegovi smrti, lahko le žalostno obsedeli, vedoč, da nam je to prekleto leto 2020 vzelo še enega filmskega velikana. Pa vendar nas tudi ob tej smrti tolaži misel, da se sami lahko še vedno vračamo k njemu in ga pospremimo skozi to ali ono izmed njegovih mnogih filmskih življenj.

Njegove filmske in televizijske vloge so bile resnično raznovrstne, njegova ustvarjalna pot pa dolga skoraj šest desetletij. Prve nastope je namreč imel že v drugi polovici 60. let, širšo pozornost pa je pritegnil s serijo o izumitelju Nikoli Tesli, v kateri je nastopil ob Radetu Šerbedžiji, njegovem tesnem prijatelju še iz študentskih dni. A če je bil v tej seriji v središču pozornosti Šerbedžija, ki je igral naslovno vlogo, pa se je Nadarević nekaj let pozneje, v televizijski nadaljevanki Velo misto, z vlogo Duje znašel tudi sam. Kmalu so prišle tudi prve pomembnejše filmske vloge. Že leto pozneje, leta 1982, se je namreč v krasnem in presunljivem filmu Vonj po kutinah Mirze Idrizovića proslavil z vlogo poslovneža Mustafe, medvojnega kolaboranta, ki se zaradi ljubezni do Židinje odreče vsemu. V 80. so nato sledila še številna druga izvrstna dela, ki so ga proslavila kot enega najprodornejših igralcev svoje generacije: od Grlićevega filma V krempljih življenja, prek v Cannesu nagrajenega Očeta na službenem potovanju Emirja Kusturice, pa ene najboljših jugoslovanskih grozljivk sploh, Markovićevega dela Že videno, nato slovenskih Ljubezni Blanke Kolak Borisa Jurjaševiča in Slakovih Hudodelcev, pa vse do Glembajevih Antuna Vrdoljaka, za nastop v katerih je prejel svojo prvo zlato areno za glavno moško vlogo. Pri tem velja omeniti, da je takrat njegov sloves prodrl tudi onkraj meja tedanje Jugoslavije in mu prinesel vlogo v hollywoodskem spektaklu Stotnik Amerika iz leta 1990. Istega leta je z vlogo v Čengićevem Nemem smodniku doživel še en vrhunec, saj sta s soigralcem Branislavom Lečićem v Moskvi prejela nagrado za glavno moško vlogo. Sledila je nova stvarnost malih balkanskih kinematografij, znotraj katere pa je Nadarević ostal jugoslovanski igralec v najžlahtnejšem pomenu te besede: sodeluje namreč z režiserjih iz vseh nekdanjih republik skupne države (pri nas je med drugim sodeloval z Vojnovićem pri njegovem delu Čefurji, raus!) in tako po svoje celi rane, ki jih je zadal krvavi konflikt. Pa vendar bo večini najverjetneje v spominu ostal predvsem po vlogah v sodobnih bosanskih filmih, kakršna sta Kenovićev Popolni krog in prekrasni Pri stricu Idrizu Pjera Žalice, saj je prav v njih najbolj zaznati njegovo veliko in toplo srce.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

V spomin na Mustafo Nadarevića

27.11.2020


"Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej."

“Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej.”

To so besede Mustafa Nadarevića, pripadnika ene najsijajnejših generacije jugoslovanskih igralcev, tiste, rojene v zgodnjih povojnih 40. letih, ki nam je ob njem dala še Mileno Dravić, Špelo Rozin, Snežano Nikšić, Radka Poliča, Dragana Nikolića in Radeta Šerbedžijo, če naštejemo le nekatere. In tako kot njegovi igralski kolegi je tudi Nadarević živel polno in nadvse plodno: v več kot 150 gledaliških, več kot 60 filmskih ter v še številčnejših televizijskih vlogah nas je popeljal skozi naša in tuja življenja, skozi vesele in skrajno tragične trenutke, skozi različna družbena obdobja in različne družbeno-politične ureditve. Videli smo ga živeti, se zaljubiti, žalovati in radostiti se, ljubiti in sovražiti, pogosto pa tudi umreti. A vedno se je vrnil, običajno še prepričljivejši kot prej. Nenazadnje je bila umetnost igre nekaj, kar je obvladal skoraj do popolnosti. A nato se mu je smrt začela približevati tudi v resničnem življenju: najprej kot smrt države, v kateri je odraščal in se oblikoval, nato skozi smrti vseh, ki so padli v boju za njegovo novo domovino, dokler mu ta ni odnesla še ljubezni njegovega življenja, kot je sam poimenoval svojo zadnjo življenjsko partnerico, Koprčanko Slavico Radović. In čeprav je prav vsako od teh spoprijemanj s smrtjo v njegovem srcu pustilo globoko rano, pa se je hkrati zdelo, da se ji Mustafa Nadarević ne bo tako zlahka prepustil. Še več: ko nas je lani seznanil z dejstvom, da se po boju s hudo boleznijo počuti bolje, so se v nekem trenutku pojavila celo namigovanja, da se Nadarevič kot Izet Fazlinović vrača celo na male zaslone, z njim pa tudi nadvse priljubljena serija Nor, zmeden, normalen. A žal so bile te govorice le glasni odmev želja njegovih številnih oboževalcev. In čeprav je morda res, da je Nadarević s svojo srčnostjo, toplino in neizmerno ljubeznijo v srcu umetnost življenja obvladal skoraj tako dobro kot umetnost igre, pa dejstva, na katerega je v uvodni izjavi opozoril tudi sam, preprosto ni mogoče spremeniti: v resničnem življenju umreš lahko le enkrat. Zato smo v nedeljo, 22. novembra, ko je v medijih nenadoma odjeknila novica o njegovi smrti, lahko le žalostno obsedeli, vedoč, da nam je to prekleto leto 2020 vzelo še enega filmskega velikana. Pa vendar nas tudi ob tej smrti tolaži misel, da se sami lahko še vedno vračamo k njemu in ga pospremimo skozi to ali ono izmed njegovih mnogih filmskih življenj.

Njegove filmske in televizijske vloge so bile resnično raznovrstne, njegova ustvarjalna pot pa dolga skoraj šest desetletij. Prve nastope je namreč imel že v drugi polovici 60. let, širšo pozornost pa je pritegnil s serijo o izumitelju Nikoli Tesli, v kateri je nastopil ob Radetu Šerbedžiji, njegovem tesnem prijatelju še iz študentskih dni. A če je bil v tej seriji v središču pozornosti Šerbedžija, ki je igral naslovno vlogo, pa se je Nadarević nekaj let pozneje, v televizijski nadaljevanki Velo misto, z vlogo Duje znašel tudi sam. Kmalu so prišle tudi prve pomembnejše filmske vloge. Že leto pozneje, leta 1982, se je namreč v krasnem in presunljivem filmu Vonj po kutinah Mirze Idrizovića proslavil z vlogo poslovneža Mustafe, medvojnega kolaboranta, ki se zaradi ljubezni do Židinje odreče vsemu. V 80. so nato sledila še številna druga izvrstna dela, ki so ga proslavila kot enega najprodornejših igralcev svoje generacije: od Grlićevega filma V krempljih življenja, prek v Cannesu nagrajenega Očeta na službenem potovanju Emirja Kusturice, pa ene najboljših jugoslovanskih grozljivk sploh, Markovićevega dela Že videno, nato slovenskih Ljubezni Blanke Kolak Borisa Jurjaševiča in Slakovih Hudodelcev, pa vse do Glembajevih Antuna Vrdoljaka, za nastop v katerih je prejel svojo prvo zlato areno za glavno moško vlogo. Pri tem velja omeniti, da je takrat njegov sloves prodrl tudi onkraj meja tedanje Jugoslavije in mu prinesel vlogo v hollywoodskem spektaklu Stotnik Amerika iz leta 1990. Istega leta je z vlogo v Čengićevem Nemem smodniku doživel še en vrhunec, saj sta s soigralcem Branislavom Lečićem v Moskvi prejela nagrado za glavno moško vlogo. Sledila je nova stvarnost malih balkanskih kinematografij, znotraj katere pa je Nadarević ostal jugoslovanski igralec v najžlahtnejšem pomenu te besede: sodeluje namreč z režiserjih iz vseh nekdanjih republik skupne države (pri nas je med drugim sodeloval z Vojnovićem pri njegovem delu Čefurji, raus!) in tako po svoje celi rane, ki jih je zadal krvavi konflikt. Pa vendar bo večini najverjetneje v spominu ostal predvsem po vlogah v sodobnih bosanskih filmih, kakršna sta Kenovićev Popolni krog in prekrasni Pri stricu Idrizu Pjera Žalice, saj je prav v njih najbolj zaznati njegovo veliko in toplo srce.


11.12.2020

Dan Podjed

Vsebine Programa Ars


11.12.2020

Dan Podjed

Vsebine Programa Ars


10.12.2020

Darja Reichman

Vsebine Programa Ars


09.12.2020

AKTUALNO - konS Okrogla miza Sodelovanje umetnosti v inovacijah za prihodnost

Nevidna in vidna povezljivost ter povezanost med sodobnimi tehnologijami in naravnim okoljem, med posameznikom in družbo, se dandanašnji dozdevajo nekaj samoumevnega. Vendar projekti onkraj fizičnega in zgolj vidnega še vedno odpirajo nekatera vprašanja. Na takšna so skušali odgovoriti udeleženci okrogle mize, ki je potekala na spletu znotraj projekta "konS". Njegov namen je vzpostavitev boljših pogojev za vzdrževanje in razvoj sodobne raziskovalne umetnosti v Sloveniji. Spletne okrogle mize z naslovom "Sodelovanje umetnosti v inovacijah za prihodnost" so se udeležili, Marko Hren iz Službe Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, dr. Dragica Marinič iz Štajerske gospodarske zbornice, Miha Ciglar iz podjetja Ultrasonic, Darko Šuman iz podjetja Plastika Skaza ter dr. Peter Purg iz Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici. Prispevek je pripravila Aleksandra Saška Gruden. foto: projekt konS


08.12.2020

Reformatorji v stripu

Vsebine Programa Ars


07.12.2020

Animirani dokumentarci

Vsebine Programa Ars


07.12.2020

Animateka - Svetovni jagodni izbor

Vsebine Programa Ars


07.12.2020

Glavni tekmovalni program na 17. Animateki

Vsebine Programa Ars


05.12.2020

50 let založbe ZKP RTV Slovenija

28. novembra 2020 je minilo natanko 50 let odkar je bila ustanovljena založba ZKP Radiotelevizije Slovenija, nekdaj imenovana Založba kaset in plošč, danes Založba kakovostnih programov. Ob tej priložnosti bomo v današnji posebni oddaji, posvečeni tej obletnici, predstavili delovanje založbe in njen pomen za ohranjanje kakovostnih programov na nosilcih zvoka. V studiu gostimo Mojco Menart, muzikologinjo in vodjo založniške dejavnosti založbe ZKP in Žarka Ignjatovića, kitarista, ki je pri tej založbi izdal več plošč. Na telefonski zvezi v oddaji sodelujeta tudi skladateljica Nina Šenk in doktor muzikologije, skladatelj in glasbeni kritik, Gregor Pompe. Vabljeni k poslušanju.


04.12.2020

Ta čas nečas(a) - Rime z gora

Vsebine Programa Ars


03.12.2020

Ervin Fritz: Mala Kozmologija

Vsebine Programa Ars


03.12.2020

Ta veseli dan kulture

Vsebine Programa Ars


Stran 63 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov