Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Animirani dokumentarci

07.12.2020


Na Animateki so na ogled trije celovečerni animirani dokumentarci, vsi trije s političnim poudarkom.

Med dokumentarci je aktivistični animirani dokumentarec Zero Impunity (Ničelna toleranca do nekaznovanja), francosko luksemburška koprodukcija režiserjev Nicolasa Bliesa, Stephana Hueberja-Bliesa in Denisa Lamberta. Film načenja temo posilstva kot vojnega orožja. Popelje nas v Sirijo, Ukrajino, v Kongo, pa tudi v ZDA, ter prek zgodb žrtev in pričevanj poznavalcev jasno pokaže, da spolno nasilje na vojnih območjih – nad ženskami, otroki in moškimi – ni samo nekaj, kar se zgodi po naključju, ampak da gre večinoma za del strategije. Posilstvo je dejanje kaznovanja, ustrahovanja, ponižanja in razčlovečenja. Poleg tega zaradi z njim povezane stigmatizacije uničuje socialne vezi.

Kot izvemo v filmu, je nemogoče oceniti število otrok, ki so bili posiljeni v Siriji, odkar se je tam začela državljanska vojna. V Kongu si vojaki Združenih narodov kupujejo spolne odnose v zameno za hrano, ki jo delijo sestradanemu prebivalstvu, v ZDA pa je bilo po dogodkih, ki so se zgodili 11. septembra leta 2001 odobreno mučenje osumljenih oseb, k čemur je sodilo  spolno nasilje.

Film Zero Impunity je del globalnega transmedijskega projekta, ki tudi na ulici ljudi ozavešča o tej problematiki. Eden od režiserjev Nicolas Blies:

»Gre za hibridni film. V njem smo spojili animacijo, preiskovalno novinarstvo, filmske posnetke in ulični umetniški performans. Film je res unikaten, ima pa samo en namen – da bi konkretno deloval proti spolnemu nasilju na vojnih območjih.«

Spolno nasilje je vojni zločin in s tem zločin proti človeštvu, vendar sodni sistem teh zločinov praviloma ne preganja, tudi mednarodna sodišča ne, ker je dejanja težko dokazati in ker se v primerjavi s tovrstnim zlom zdijo poboji ljudi hujši.

Prvi korak do izboljšanja bi bil, kot je razvidno iz naslova filma, da bi se spremenil sistem kaznovanja, da torej ne bi bilo nobene tolerance ne do nekaznovanja vojnih zločinov ne do spolnega nasilja kot dela teh zločinov.

Še en dan življenja režiserjev Raùla De La Fuenteja in Damiana Nenowa pripoveduje zgodbo novinarja Ryszarda Kapuścińskega, ki je bil leta 1975 edini poljski dopisnik iz tujine in je pokrival dogajanje v 50 državah.

Dogajanje nas popelje v Angolo, ki se je tistega leta osvobodila nadvlade portugalskih kolonizatorjev, istočasno pa je izbruhnila državljanska vojna in mednarodni konflikt, ki je trajal 27 let, do leta 2002.

Kapuściński je v letu, ko se je vse to začelo, obiskal ključna vojna žarišča in bil priča strahotni vojni moriji, spoznal pa je tudi nekaj ključnih borcev in bork za Angolo.

Gre za navdihujoč film o zavzetem novinarstvu, prav uporaba animacije pa je poudarila razdiralno moč vojne in občutke stiske posameznika, ki je vsemu temu priča, izgubo orientacije, ki se zgodi v takih trenutkih.

Po vrnitvi iz Angole je Kapuściński napisal knjigo z naslovom Še en dan življenja, na kateri film temelji, poročal pa je še o mnogih drugih revolucijah ter državljanskih vojnah v Afriki, Južni Ameriki in Aziji.

Tretji celovečerni dokumentarec na Animateki ima naslov Država proti Mandeli in soobtoženim. V središču francoskega filma režiserjev Nicolasa Champeauxa in Gillesa Porta je sodni proces v Pretorii proti Nelsonu Mandeli in devetim drugim moškim, ki so jim očitali delovanje v podtalnem gibanju za enakopravnost – kot vemo, je v Južnoafriški republiki takrat vladala politika apartheida. Obtožili so jih sabotaže, nasilja in povzročanja kaosa.

Proces se je začel leta 1963 in je trajal 9 mesecev. Na koncu jih niso obsodili na smrt, kot se je sprva pričakovalo, temveč na dosmrtno ječo, predvsem zaradi velike podpore prebivalstva in s tem povezanih protestov ter odmevnega govora Nelsona Mandele, ki se je bojeval za demokratično in svobodno družbo. Nicolas Champeaux:

»Država je želela imeti vzorčni proces, proces za medije, s katerim bi dokazali, da znajo uspešno zatreti podtalno gibanje. Obtoženim pa so nevede ponudili platformo – prisotni so bili namreč novinarji in ambasadorji. Nelson Mandela in njegovi kolegi so to priložnost izkoristili, da so skritizirali režim apartheida in obenem promovirali svoje gibanje.«

Mandela je nato kar 27 let prebil v zaporu in je bil štiri leta po izpustu, leta 1994, izvoljen za predsednika Južnoafriške republike.

Film je sestavljen iz intervjujev, zvočnih arhivskih posnetkov zaslišanj v sodni dvorani in animacije, s katero so zvoku dodali črno belo sliko, ki je malo v slogu risb iz sodnih dvoran, obenem pa se dobro poda temi apartheida – ločevanju na črne in bele. Vsekakor dragoceno delo, vredno ogleda.

Zanimivi so tudi kratki dokumentarni filmi na letošnji Animateki. Na primer Meso brazilske režiserke Camile Kater – film sestavljajo izpovedi žensk o dojemanju lastnega telesa in različnih, s telesom povezanih tabujev.

Opozorimo še na kanadski film Deklica s hodnika – pretresljivo delo, ki se sprašuje o sokrivdi za stvari, ki se zgodijo drugim ljudem, mi pa jim ne ponudimo pomoči, čeprav bi jim jo lahko.

Ogleda vredno je tudi nenavadno delo Pač en tip, v katerem spoznamo ljubezen treh žensk do serijskega morilca Richarda Ramireza oziroma njihovo obsedenost z njim kot erotično figuro.

Vsi omenjeni dokumentarci so zanimivi ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi specifičnih slogov animacije, ki so jih njihovi avtorji uporabili, da bi vsebini dodali presežno vrednost.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Animirani dokumentarci

07.12.2020


Na Animateki so na ogled trije celovečerni animirani dokumentarci, vsi trije s političnim poudarkom.

Med dokumentarci je aktivistični animirani dokumentarec Zero Impunity (Ničelna toleranca do nekaznovanja), francosko luksemburška koprodukcija režiserjev Nicolasa Bliesa, Stephana Hueberja-Bliesa in Denisa Lamberta. Film načenja temo posilstva kot vojnega orožja. Popelje nas v Sirijo, Ukrajino, v Kongo, pa tudi v ZDA, ter prek zgodb žrtev in pričevanj poznavalcev jasno pokaže, da spolno nasilje na vojnih območjih – nad ženskami, otroki in moškimi – ni samo nekaj, kar se zgodi po naključju, ampak da gre večinoma za del strategije. Posilstvo je dejanje kaznovanja, ustrahovanja, ponižanja in razčlovečenja. Poleg tega zaradi z njim povezane stigmatizacije uničuje socialne vezi.

Kot izvemo v filmu, je nemogoče oceniti število otrok, ki so bili posiljeni v Siriji, odkar se je tam začela državljanska vojna. V Kongu si vojaki Združenih narodov kupujejo spolne odnose v zameno za hrano, ki jo delijo sestradanemu prebivalstvu, v ZDA pa je bilo po dogodkih, ki so se zgodili 11. septembra leta 2001 odobreno mučenje osumljenih oseb, k čemur je sodilo  spolno nasilje.

Film Zero Impunity je del globalnega transmedijskega projekta, ki tudi na ulici ljudi ozavešča o tej problematiki. Eden od režiserjev Nicolas Blies:

»Gre za hibridni film. V njem smo spojili animacijo, preiskovalno novinarstvo, filmske posnetke in ulični umetniški performans. Film je res unikaten, ima pa samo en namen – da bi konkretno deloval proti spolnemu nasilju na vojnih območjih.«

Spolno nasilje je vojni zločin in s tem zločin proti človeštvu, vendar sodni sistem teh zločinov praviloma ne preganja, tudi mednarodna sodišča ne, ker je dejanja težko dokazati in ker se v primerjavi s tovrstnim zlom zdijo poboji ljudi hujši.

Prvi korak do izboljšanja bi bil, kot je razvidno iz naslova filma, da bi se spremenil sistem kaznovanja, da torej ne bi bilo nobene tolerance ne do nekaznovanja vojnih zločinov ne do spolnega nasilja kot dela teh zločinov.

Še en dan življenja režiserjev Raùla De La Fuenteja in Damiana Nenowa pripoveduje zgodbo novinarja Ryszarda Kapuścińskega, ki je bil leta 1975 edini poljski dopisnik iz tujine in je pokrival dogajanje v 50 državah.

Dogajanje nas popelje v Angolo, ki se je tistega leta osvobodila nadvlade portugalskih kolonizatorjev, istočasno pa je izbruhnila državljanska vojna in mednarodni konflikt, ki je trajal 27 let, do leta 2002.

Kapuściński je v letu, ko se je vse to začelo, obiskal ključna vojna žarišča in bil priča strahotni vojni moriji, spoznal pa je tudi nekaj ključnih borcev in bork za Angolo.

Gre za navdihujoč film o zavzetem novinarstvu, prav uporaba animacije pa je poudarila razdiralno moč vojne in občutke stiske posameznika, ki je vsemu temu priča, izgubo orientacije, ki se zgodi v takih trenutkih.

Po vrnitvi iz Angole je Kapuściński napisal knjigo z naslovom Še en dan življenja, na kateri film temelji, poročal pa je še o mnogih drugih revolucijah ter državljanskih vojnah v Afriki, Južni Ameriki in Aziji.

Tretji celovečerni dokumentarec na Animateki ima naslov Država proti Mandeli in soobtoženim. V središču francoskega filma režiserjev Nicolasa Champeauxa in Gillesa Porta je sodni proces v Pretorii proti Nelsonu Mandeli in devetim drugim moškim, ki so jim očitali delovanje v podtalnem gibanju za enakopravnost – kot vemo, je v Južnoafriški republiki takrat vladala politika apartheida. Obtožili so jih sabotaže, nasilja in povzročanja kaosa.

Proces se je začel leta 1963 in je trajal 9 mesecev. Na koncu jih niso obsodili na smrt, kot se je sprva pričakovalo, temveč na dosmrtno ječo, predvsem zaradi velike podpore prebivalstva in s tem povezanih protestov ter odmevnega govora Nelsona Mandele, ki se je bojeval za demokratično in svobodno družbo. Nicolas Champeaux:

»Država je želela imeti vzorčni proces, proces za medije, s katerim bi dokazali, da znajo uspešno zatreti podtalno gibanje. Obtoženim pa so nevede ponudili platformo – prisotni so bili namreč novinarji in ambasadorji. Nelson Mandela in njegovi kolegi so to priložnost izkoristili, da so skritizirali režim apartheida in obenem promovirali svoje gibanje.«

Mandela je nato kar 27 let prebil v zaporu in je bil štiri leta po izpustu, leta 1994, izvoljen za predsednika Južnoafriške republike.

Film je sestavljen iz intervjujev, zvočnih arhivskih posnetkov zaslišanj v sodni dvorani in animacije, s katero so zvoku dodali črno belo sliko, ki je malo v slogu risb iz sodnih dvoran, obenem pa se dobro poda temi apartheida – ločevanju na črne in bele. Vsekakor dragoceno delo, vredno ogleda.

Zanimivi so tudi kratki dokumentarni filmi na letošnji Animateki. Na primer Meso brazilske režiserke Camile Kater – film sestavljajo izpovedi žensk o dojemanju lastnega telesa in različnih, s telesom povezanih tabujev.

Opozorimo še na kanadski film Deklica s hodnika – pretresljivo delo, ki se sprašuje o sokrivdi za stvari, ki se zgodijo drugim ljudem, mi pa jim ne ponudimo pomoči, čeprav bi jim jo lahko.

Ogleda vredno je tudi nenavadno delo Pač en tip, v katerem spoznamo ljubezen treh žensk do serijskega morilca Richarda Ramireza oziroma njihovo obsedenost z njim kot erotično figuro.

Vsi omenjeni dokumentarci so zanimivi ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi specifičnih slogov animacije, ki so jih njihovi avtorji uporabili, da bi vsebini dodali presežno vrednost.


23.02.2022

Ljubezen v pismih je bilo težko prepisovati brez solz

Založba Univerze v Novi Gorici je izdala knjigo Ljubezen v pismih: dopisovanje aleksandrinke Felicite Koglot in njenega moža Franca Perica. Korespondenca med leti 1921 in 31 je obogatena tudi s fotografijami, ki so jih delile štiri vnukinje. Gre za čas, ko so moralne obtožbe in sumničenja velikokrat močno vplivali na percepcijo ženske migracije, a Felicita in Franc sta znala ubraniti svojo srečo. Felicita je imela 22 let, ko je prvič odpotovala v Aleksandrijo. Ko je njena hčerka imela tri leta, je tja odšla drugič. "Potem se pa ni več hotla odločit, je rekla, da rajši umre od lakote. " Tako razloži njena vnukinja Neda Rusjan Bric. In še pove, da noninih pisem ni smel nihče odpreti. "Ker je ona vedno govorila, pisma boste brali šele ko umrem. In dejansko ko je ona živela, smo živeli z njenimi zgodbami." Rene Rusjan, tudi Felicitina vnukinja, pa se spominja, da ji je nona velikokrat razlagala, zakaj so tamkajšnja dekleta sploh šla v tujino: "Rekla je, če gredo moški, se ne vrnejo in so šle raje same." V tujino jih je gnala revščina. Za prvo pot se je Felicita odločila, ker je želela zaslužiti za poroko. A tako kot je bilo težko oditi, se prav tako ni bilo lahko niti vrniti, pravi doktorica sociologije Mirjam Milharčič Hladnik. Spremenili pa so se tudi tisti, ki so ostali doma. Moški so se morali soočiti s spremembo svoje spolne vloge. "Kar je bilo travmatično zaradi tega, ker so cerkev in drugi aleksandrinke zasramovali in niso dopuščali, da bi moški prevzeli vloge, ki jih je bilo nujno prevzet, ko žensk ni bilo." A Franc je to znal. Ohranjena korespondenca je prava redkost in zato še toliko bolj pomembna pri spoznavanju čustvovanja, poudari vodja raziskovalnega centra za humanistiko novogoriške univerze Katja Mihurko Poniž. V pismih spoznavamo tudi razmere med leti 1921 in 1931, ki so vpete v to zgodbo mladega para, ki jo je spisala neznosna razdalja. Njun izjemno spreten način pisanja je v knjigi opremljen z opombami za lažje razumevanje nekaterih besed, vključene pa so tudi študije doktorice Mirjam Milharčič Hladnik in Mance Koren. Slednja o prepisovanju 100 let starih pismih pove, da je bil izziv pisma prepisovati brez prevelikih solz. Želja po boljšem življenju je na preizkušnjo postavila ljubezen. A kot je zapisala Felicita v enem od pisem, "ljudje ne morejo živeti samo od ljubezni".


22.02.2022

Predstava Skrivno društvo KRVZ duhovito prepleta domišljijsko, realno, knjižne reference, zgodovinska dejstva in mitska izročila

Nekega večera Črt na nebu zagleda skrivnostno senco. Zdi se mu, da vidi zmaja. O nenavadnem doživetju bi rad povedal prijatelju Vidu, a kaj, ko sploh ni priložnosti, saj mu tudi Vid želi sporočiti novico o vznemirljivem odkritju. Tako se začne zaplet v mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ priznane slovenske sodobne dramatičarke Simone Semenič, ki je v režiji Mareta Bulca premierno zaživel na odru Lutkovnega gledališča v Ljubljani. Zgodba je povezana s skrivnostnim zemljevidom, ki ga najdeta dva izmed štirih enajstletnih protagonistov. Skupaj z njimi lahko tudi bralci odkrivajo različna prizorišča Ljubljane, kamor je postavljeno dogajanje. V predstavi so ta prizorišča skušali čim bolj odmakniti od realizma. Ta preplet realnega in domišljijskega gradijo tudi kostumografija Sanje Grcić, scenografija Damirja Leventića in svetloba, ki jo je oblikoval Andrej Hajdinjak. Posebnost romana je nenavadna pripovedovalka, ki vseskozi opozarja na fikcijskost pripovedi, vanjo posega, jo komentira in popravlja, preberemo o literarnem izhodišču – in ta lik so ohranili tudi v predstavi, v tej vlogi je Ajda Toman, ki pripoveduje, ustvarja scenografijo in svetlobo. Kako je mladinski roman, ki je leta 2020 prejel nagrado modra ptica, zaživel v gledališki predstavi in kako štirje mladi protagonisti razrešijo številne skrivnosti, pa torej lahko izveste na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana.


18.02.2022

Eseji Jurija Medena Kaj je kinoteka?

Vsebine Programa Ars


18.02.2022

Predstava Shopping and fucking, ki je v 90ih pretresla britansko gledališko sceno, na odru Mini teatra

Svet brez velikih zgodb, brez vrednot, svet hitre hrane, hitrega seksa in prekarnega dela je današnji svet, kot ga doživlja predstava Shopping and fucking. Nakupovanje in hitri seks je leta 1996 v realistični drami ubesedil Mark Ravenhill, ki velja za enega od vodilnih predstavnikov britanske nove dramatike gledališča »u fris« v 90. letih prejšnjega stoletja. Kako danes dojemamo ta šok tedanje dramatike in v kakšnem svetu živimo, se lahko vprašamo ob uprizoritvi predstave v režiji Brine Klampfer, ki bo nocoj premierno na ogled v ljubljanskem Mini Teatru. »Denar je civilizacija in civilizacija je denar,« razmišlja eden od likov Ravenhillove drame podobno neizprosno, kot je grob tudi naslov Shopping and fucking. Ne preseneča torej, da dramo umeščajo v tako imenovano gledališče »u fris«, gre za termin, ki ga je skoval Aleks Sierz, pred tem so angleško dramatiko 90ih let imenovali dramatika sperme in krvi, pove režiserka Brina Klampfer, ki meni, da so ta dela danes pri nas še bolj aktualna, kot so bila ob svojem nastanku v devetdesetih letih. Mladi, ki se danes spoprijemajo s težko stanovanjsko sitaucijo v Ljubljani, tako morda lahko razumejo težave likov Lulu in Robbieja, ki se v igri znajdeta v težkek finančnem položaju, saj ju zapusti prijatelj in sostanovalec Mark, ki odide na kliniko za odvajanje od drog. Začne se njuna bitka na trgu dela, bitka za preživetje in za denar. V primerjavi z izhodiščnim delom pa so se ustvarjalci tokrat odločili manj poudariti vidik šoka v predstavi. Kot še doda režiserka, se lahko vprašamo tudi – koliko smo sploh še dovzetni za šok v sodobnem času, ko so vsaj toliko kot naslov predstave Shopping and fucking šokantni naslovi in novice, ki z lahkotno hitrostjo krožijo po spletu.


18.02.2022

Berlinski filharmoniki v Cankarjevem domu

Petkov večer v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma prinaša gostovanje Berlinskih filharmonikov. Orkester, zaradi svoje izjemnosti pogosto imenovan tudi orkester solistov, v svoji več kot 100-letni zgodovini izkazuje glasbene presežke, Berlinski filharmoniki v svoje vrste sprejmejo le najbolj izjemne posameznike, vstopnice za njihove koncerte pa so razprodane po vsem svetu. V vrstah tega prestižnega orkestra so tudi trije slovenski glasbeniki: hornist Andrej Žust ter klarinetista Andraž Golob in Matic Kuder. Z orkestrom Berlinskih Filharmonikov povezujemo nekatera najbolj bleščeča dirigentska imena polpretekle zgodovine in našega časa, kot so Herbert von Karajan, Claudio Abbado in Simon Rattle, ki so desetletja gradili danes ikonično podobo orkestra. Leta 2019 je vodenje orkestra prevzel Kirill Petrenko, dvakratni "dirigent leta" po izboru italijanskih kritikov. Ljubljanski koncert je osebna izkaznica maestra Petrenka, ki nadvse rad širi simfonični železni repertoar in na sporede koncertov uvršča tudi redko izvajane ali spregledane kompozicije: tokrat  sopostavlja radostno pastoralo druge simfonije Johannesa Brahmsa, sodobnost zvočne študije Photoptosis Bernda Aloisa Zimmermanna in avantgardo poljske šole v prvi simfoniji Witolda Lutosławskega.


14.02.2022

Prešerna posprava Marka Breclja

Vsebine Programa Ars


11.02.2022

Metka Krašovec : Tomaž Šalamun : Radko Polič

V Narodni galeriji v Ljubljani so se srečali trije veliki umetniki. Slikarka Metka Krašovec, pesnik Tomaž Šalamun in igralec Radko Polič - Rac, ki se je tokrat znašel v vlogi kustosa – zasnoval je namreč razstavo manj znanih umetničinih del in jih prepletel s Šalamunovo poezijo, ki jo je tudi sam interpretiral. Tako lahko na razstavi ob vsaki risbi prisluhnete posnetkom izbranih Šalamunovih pesmi, nekaj pa smo jih vpletli tudi v oddajo. Razstava se osredinja na manj znana dela Metke Krašovec, predvsem so to risbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta si bila z življenjskim sopotnikom Tomažem Šalamunom ustvarjalno najbližje. Dvainštirideset risb in sliko je Polič izbral neodvisno od naslovov in časa nastanka, razstava pa po besedah direktorice galerije dr. Barbare Jaki tako kalejdoskopsko prepleta dela treh sijajnih umetnikov, generacijskih sodobnikov. Foto: Metka Krašovec, Brez naslova, 1981, grafit, akvarel, papir Narodna galerija, Donacija Metke Krašovec, avtor fotografije Janko Dermastija, izrez fotografije


11.02.2022

Fevdalci in kultura

Kulturni praznik je mimo. Velike besede so izrečene. Karavana gre naprej. Na programih Radia Slovenija je bilo mogoče prisluhniti že 36. recitalu Prešernove poezije Združenja dramskih umetnikov Slovenije in programa Ars.  O kulturi se medtem prepiramo, kot še nikoli. Spor med kulturniki, nevladnimi organizacijam in ministrstvom je postal več kot spor. Postal je kulturna kriza. To, da se o kulturi toliko govori, najbrž ni slabo, vprašanje pa je, ali sploh še kdo posluša… ali razume? In to v času, ko se glede narodov, materinščin, nacionalnih kultur in človeške pozornosti, dogajajo epohalne spremembe. Vtise je zbral Blaž Mazi.


11.02.2022

Rosa Barba: Zapiski z razstave

V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo. Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. " Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "


Stran 30 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov