Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Animateki so na ogled trije celovečerni animirani dokumentarci, vsi trije s političnim poudarkom.
Med dokumentarci je aktivistični animirani dokumentarec Zero Impunity (Ničelna toleranca do nekaznovanja), francosko luksemburška koprodukcija režiserjev Nicolasa Bliesa, Stephana Hueberja-Bliesa in Denisa Lamberta. Film načenja temo posilstva kot vojnega orožja. Popelje nas v Sirijo, Ukrajino, v Kongo, pa tudi v ZDA, ter prek zgodb žrtev in pričevanj poznavalcev jasno pokaže, da spolno nasilje na vojnih območjih – nad ženskami, otroki in moškimi – ni samo nekaj, kar se zgodi po naključju, ampak da gre večinoma za del strategije. Posilstvo je dejanje kaznovanja, ustrahovanja, ponižanja in razčlovečenja. Poleg tega zaradi z njim povezane stigmatizacije uničuje socialne vezi.
Kot izvemo v filmu, je nemogoče oceniti število otrok, ki so bili posiljeni v Siriji, odkar se je tam začela državljanska vojna. V Kongu si vojaki Združenih narodov kupujejo spolne odnose v zameno za hrano, ki jo delijo sestradanemu prebivalstvu, v ZDA pa je bilo po dogodkih, ki so se zgodili 11. septembra leta 2001 odobreno mučenje osumljenih oseb, k čemur je sodilo spolno nasilje.
Film Zero Impunity je del globalnega transmedijskega projekta, ki tudi na ulici ljudi ozavešča o tej problematiki. Eden od režiserjev Nicolas Blies:
»Gre za hibridni film. V njem smo spojili animacijo, preiskovalno novinarstvo, filmske posnetke in ulični umetniški performans. Film je res unikaten, ima pa samo en namen – da bi konkretno deloval proti spolnemu nasilju na vojnih območjih.«
Spolno nasilje je vojni zločin in s tem zločin proti človeštvu, vendar sodni sistem teh zločinov praviloma ne preganja, tudi mednarodna sodišča ne, ker je dejanja težko dokazati in ker se v primerjavi s tovrstnim zlom zdijo poboji ljudi hujši.
Prvi korak do izboljšanja bi bil, kot je razvidno iz naslova filma, da bi se spremenil sistem kaznovanja, da torej ne bi bilo nobene tolerance ne do nekaznovanja vojnih zločinov ne do spolnega nasilja kot dela teh zločinov.
Še en dan življenja režiserjev Raùla De La Fuenteja in Damiana Nenowa pripoveduje zgodbo novinarja Ryszarda Kapuścińskega, ki je bil leta 1975 edini poljski dopisnik iz tujine in je pokrival dogajanje v 50 državah.
Dogajanje nas popelje v Angolo, ki se je tistega leta osvobodila nadvlade portugalskih kolonizatorjev, istočasno pa je izbruhnila državljanska vojna in mednarodni konflikt, ki je trajal 27 let, do leta 2002.
Kapuściński je v letu, ko se je vse to začelo, obiskal ključna vojna žarišča in bil priča strahotni vojni moriji, spoznal pa je tudi nekaj ključnih borcev in bork za Angolo.
Gre za navdihujoč film o zavzetem novinarstvu, prav uporaba animacije pa je poudarila razdiralno moč vojne in občutke stiske posameznika, ki je vsemu temu priča, izgubo orientacije, ki se zgodi v takih trenutkih.
Po vrnitvi iz Angole je Kapuściński napisal knjigo z naslovom Še en dan življenja, na kateri film temelji, poročal pa je še o mnogih drugih revolucijah ter državljanskih vojnah v Afriki, Južni Ameriki in Aziji.
Tretji celovečerni dokumentarec na Animateki ima naslov Država proti Mandeli in soobtoženim. V središču francoskega filma režiserjev Nicolasa Champeauxa in Gillesa Porta je sodni proces v Pretorii proti Nelsonu Mandeli in devetim drugim moškim, ki so jim očitali delovanje v podtalnem gibanju za enakopravnost – kot vemo, je v Južnoafriški republiki takrat vladala politika apartheida. Obtožili so jih sabotaže, nasilja in povzročanja kaosa.
Proces se je začel leta 1963 in je trajal 9 mesecev. Na koncu jih niso obsodili na smrt, kot se je sprva pričakovalo, temveč na dosmrtno ječo, predvsem zaradi velike podpore prebivalstva in s tem povezanih protestov ter odmevnega govora Nelsona Mandele, ki se je bojeval za demokratično in svobodno družbo. Nicolas Champeaux:
»Država je želela imeti vzorčni proces, proces za medije, s katerim bi dokazali, da znajo uspešno zatreti podtalno gibanje. Obtoženim pa so nevede ponudili platformo – prisotni so bili namreč novinarji in ambasadorji. Nelson Mandela in njegovi kolegi so to priložnost izkoristili, da so skritizirali režim apartheida in obenem promovirali svoje gibanje.«
Mandela je nato kar 27 let prebil v zaporu in je bil štiri leta po izpustu, leta 1994, izvoljen za predsednika Južnoafriške republike.
Film je sestavljen iz intervjujev, zvočnih arhivskih posnetkov zaslišanj v sodni dvorani in animacije, s katero so zvoku dodali črno belo sliko, ki je malo v slogu risb iz sodnih dvoran, obenem pa se dobro poda temi apartheida – ločevanju na črne in bele. Vsekakor dragoceno delo, vredno ogleda.
Zanimivi so tudi kratki dokumentarni filmi na letošnji Animateki. Na primer Meso brazilske režiserke Camile Kater – film sestavljajo izpovedi žensk o dojemanju lastnega telesa in različnih, s telesom povezanih tabujev.
Opozorimo še na kanadski film Deklica s hodnika – pretresljivo delo, ki se sprašuje o sokrivdi za stvari, ki se zgodijo drugim ljudem, mi pa jim ne ponudimo pomoči, čeprav bi jim jo lahko.
Ogleda vredno je tudi nenavadno delo Pač en tip, v katerem spoznamo ljubezen treh žensk do serijskega morilca Richarda Ramireza oziroma njihovo obsedenost z njim kot erotično figuro.
Vsi omenjeni dokumentarci so zanimivi ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi specifičnih slogov animacije, ki so jih njihovi avtorji uporabili, da bi vsebini dodali presežno vrednost.
Na Animateki so na ogled trije celovečerni animirani dokumentarci, vsi trije s političnim poudarkom.
Med dokumentarci je aktivistični animirani dokumentarec Zero Impunity (Ničelna toleranca do nekaznovanja), francosko luksemburška koprodukcija režiserjev Nicolasa Bliesa, Stephana Hueberja-Bliesa in Denisa Lamberta. Film načenja temo posilstva kot vojnega orožja. Popelje nas v Sirijo, Ukrajino, v Kongo, pa tudi v ZDA, ter prek zgodb žrtev in pričevanj poznavalcev jasno pokaže, da spolno nasilje na vojnih območjih – nad ženskami, otroki in moškimi – ni samo nekaj, kar se zgodi po naključju, ampak da gre večinoma za del strategije. Posilstvo je dejanje kaznovanja, ustrahovanja, ponižanja in razčlovečenja. Poleg tega zaradi z njim povezane stigmatizacije uničuje socialne vezi.
Kot izvemo v filmu, je nemogoče oceniti število otrok, ki so bili posiljeni v Siriji, odkar se je tam začela državljanska vojna. V Kongu si vojaki Združenih narodov kupujejo spolne odnose v zameno za hrano, ki jo delijo sestradanemu prebivalstvu, v ZDA pa je bilo po dogodkih, ki so se zgodili 11. septembra leta 2001 odobreno mučenje osumljenih oseb, k čemur je sodilo spolno nasilje.
Film Zero Impunity je del globalnega transmedijskega projekta, ki tudi na ulici ljudi ozavešča o tej problematiki. Eden od režiserjev Nicolas Blies:
»Gre za hibridni film. V njem smo spojili animacijo, preiskovalno novinarstvo, filmske posnetke in ulični umetniški performans. Film je res unikaten, ima pa samo en namen – da bi konkretno deloval proti spolnemu nasilju na vojnih območjih.«
Spolno nasilje je vojni zločin in s tem zločin proti človeštvu, vendar sodni sistem teh zločinov praviloma ne preganja, tudi mednarodna sodišča ne, ker je dejanja težko dokazati in ker se v primerjavi s tovrstnim zlom zdijo poboji ljudi hujši.
Prvi korak do izboljšanja bi bil, kot je razvidno iz naslova filma, da bi se spremenil sistem kaznovanja, da torej ne bi bilo nobene tolerance ne do nekaznovanja vojnih zločinov ne do spolnega nasilja kot dela teh zločinov.
Še en dan življenja režiserjev Raùla De La Fuenteja in Damiana Nenowa pripoveduje zgodbo novinarja Ryszarda Kapuścińskega, ki je bil leta 1975 edini poljski dopisnik iz tujine in je pokrival dogajanje v 50 državah.
Dogajanje nas popelje v Angolo, ki se je tistega leta osvobodila nadvlade portugalskih kolonizatorjev, istočasno pa je izbruhnila državljanska vojna in mednarodni konflikt, ki je trajal 27 let, do leta 2002.
Kapuściński je v letu, ko se je vse to začelo, obiskal ključna vojna žarišča in bil priča strahotni vojni moriji, spoznal pa je tudi nekaj ključnih borcev in bork za Angolo.
Gre za navdihujoč film o zavzetem novinarstvu, prav uporaba animacije pa je poudarila razdiralno moč vojne in občutke stiske posameznika, ki je vsemu temu priča, izgubo orientacije, ki se zgodi v takih trenutkih.
Po vrnitvi iz Angole je Kapuściński napisal knjigo z naslovom Še en dan življenja, na kateri film temelji, poročal pa je še o mnogih drugih revolucijah ter državljanskih vojnah v Afriki, Južni Ameriki in Aziji.
Tretji celovečerni dokumentarec na Animateki ima naslov Država proti Mandeli in soobtoženim. V središču francoskega filma režiserjev Nicolasa Champeauxa in Gillesa Porta je sodni proces v Pretorii proti Nelsonu Mandeli in devetim drugim moškim, ki so jim očitali delovanje v podtalnem gibanju za enakopravnost – kot vemo, je v Južnoafriški republiki takrat vladala politika apartheida. Obtožili so jih sabotaže, nasilja in povzročanja kaosa.
Proces se je začel leta 1963 in je trajal 9 mesecev. Na koncu jih niso obsodili na smrt, kot se je sprva pričakovalo, temveč na dosmrtno ječo, predvsem zaradi velike podpore prebivalstva in s tem povezanih protestov ter odmevnega govora Nelsona Mandele, ki se je bojeval za demokratično in svobodno družbo. Nicolas Champeaux:
»Država je želela imeti vzorčni proces, proces za medije, s katerim bi dokazali, da znajo uspešno zatreti podtalno gibanje. Obtoženim pa so nevede ponudili platformo – prisotni so bili namreč novinarji in ambasadorji. Nelson Mandela in njegovi kolegi so to priložnost izkoristili, da so skritizirali režim apartheida in obenem promovirali svoje gibanje.«
Mandela je nato kar 27 let prebil v zaporu in je bil štiri leta po izpustu, leta 1994, izvoljen za predsednika Južnoafriške republike.
Film je sestavljen iz intervjujev, zvočnih arhivskih posnetkov zaslišanj v sodni dvorani in animacije, s katero so zvoku dodali črno belo sliko, ki je malo v slogu risb iz sodnih dvoran, obenem pa se dobro poda temi apartheida – ločevanju na črne in bele. Vsekakor dragoceno delo, vredno ogleda.
Zanimivi so tudi kratki dokumentarni filmi na letošnji Animateki. Na primer Meso brazilske režiserke Camile Kater – film sestavljajo izpovedi žensk o dojemanju lastnega telesa in različnih, s telesom povezanih tabujev.
Opozorimo še na kanadski film Deklica s hodnika – pretresljivo delo, ki se sprašuje o sokrivdi za stvari, ki se zgodijo drugim ljudem, mi pa jim ne ponudimo pomoči, čeprav bi jim jo lahko.
Ogleda vredno je tudi nenavadno delo Pač en tip, v katerem spoznamo ljubezen treh žensk do serijskega morilca Richarda Ramireza oziroma njihovo obsedenost z njim kot erotično figuro.
Vsi omenjeni dokumentarci so zanimivi ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi specifičnih slogov animacije, ki so jih njihovi avtorji uporabili, da bi vsebini dodali presežno vrednost.
Gledališča pospešeno uprizarjajo predstave, ki so bile zaradi epidemije na čakanju. Tako bo v mesecu dni Slovensko stalno gledališče v Trstu uprizorilo že drugo novost in na nocojšnji premieri pokazalo delo Artemisia Gentileschi s podnaslovom Srečanje. Prispevek je pripravila Neva Zajc.
V okviru plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta so v sredo podelili filmsko nagrado evropskega občinstva LUX. Trije finalisti so bili danski film Thomasa Vinterberga Nažgani, dokumentarec Kolektiv romunskega režiserja Alexandra Nanaua in poljski film Corpus Christi Jana Komase. Po novem je o zmagovalcu poleg evropskih poslancev odločalo tudi občinstvo. Podelitev je spremljal Marko Rozman.
V Kranju se bo prihodnji teden začel Igralski filmski festival KRAFFT. Gorenjska prestolnica je pionirsko mesto fotografije in filma, tesno povezano z uglednimi filmskimi režiserji: Francetom Štiglicem, Boštjanom Hladnikom in Mitjo Okornom ter z izvrstnimi igralci. Snovalci in organizatorji Kraffta pa bi želeli Kranj spremeniti v središče filmske umetnosti. Aljana Jocif.
Še do nedelje lahko v Slovenski kinoteki, v Kinodvoru in prek spleta obiščete festival žanrskega filma Kurja polt. V Kinodvoru so z otvoritvijo festivala v torek prav tako začeli letošnjo sezono letnega kina Kinodvorišče v atriju Slovenskih železnic. Tesa Drev Juh.
Še do nedelje lahko v Slovenski kinoteki, v Kinodvoru in prek spleta obiščete festival žanrskega filma Kurja polt. V Kinodvoru so z otvoritvijo festivala v torek prav tako začeli letošnjo sezono letnega kina Kinodvorišče v atriju Slovenskih železnic. Tesa Drev Juh.
V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.
V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala. Ker so redni pregled nacionalne produkcije Avstrijci ob lanskem prvem valu epidemije odpovedali, je program tokrat zelo zgoščen; zasedenost dvoran bo konec tega tedna (zaradi dobre epidemične slike) lahko že tri četrtinska. Še vedno pa je ob obisku kina (tako kot pri nas) treba pokazati PCT potrdilo. Do nedelje, ko bodo podelili nagrade, bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov: celovečercev, dokumentarnih, kratkih, eksperimentalnih in animiranih del. Med vrhunci Diagonale je retrospektiva velike evropske avtorice, režiserke in scenaristke Jessice Hausner, ki zajema vse od njenih študijskih filmov iz 90. let do njenega zadnjega in v Cannesu nagrajenega filma Mali Joe, ki je hkrati njen prvi film v angleščini. Z Jessico Hausner se je pogovarjal Urban Tarman.
Program ARS Radia Slovenija se je pridružil organizaciji mednarodnega jazzovskega tekmovanja »Karel Krautgartner´s composition contest for the best composition for a jazz orchestra 2021«. Letos poteka že petič, glavna pobudnica zanj je bila češka trobentačica in skladateljica Štěpánka Balcarová. Pravila določijo, da se na natečaj lahko prijavijo komponisti, stari do 40 let, kompozicija pa mora biti napisana za veliki jazzovski orkester oziroma big band, v katerem so saksofonska , trobentaška in pozavnistična sekcija, klavir, bas in bobni. Po dogovoru z organizatorjem je lahko dodan tudi glas. Razpis je odprt do 5. julija. Mednarodna komisija v sestavi Julian Argüelles (Velika Britanija(, Matúš Jakabčic (Slovaška), Jan Hála (Češka) in Štěpánka Balcarová (Češka) bo izbrala tri skladbe, ki bodo izvedene v živo 11. oktobra v studiu Češkega nacionalnega radia. Igral bo ugledni češki veliki jazzovski orkester Concept Art Orchestra pod vodstvom Štěpánke Balcarove. Na vsa vprašanja bo z veseljem odgovoril urednik za jazz Hugo Šekoranja - hugo.sekoranja@rtvslo.si
Med slovenskim občinstvom je opera Madame Butterfly zelo priljubljena, o čemer pričajo tudi njene pogoste uprizoritve. V Mariboru se jih je doslej zvrstilo devet, predzadnja je bila v sezoni 2008/2009, zadnja pa prejšnji petek, 4. junija. Pod režijo te uprizoritve se podpisuje Pier Francesco Maestrini, ki ga mariborsko operno občinstvo že dobro pozna, dirigent je Stefano Romani, scenograf in oblikovalec videa Nicolás Boni, kostumograf pa Luca dall’ Alpi. Sedanja uprizoritev je nastala v koprodukciji z opero iz Hongkonga. Nocojšnji izvajalci bodo: Rebeka Lokar (Čo-Čo-San), Renzo Zulian (Pinkerton), Jaki Jurgec (Sharpless), Irena Petkova (Suzuki), Dušan Topolovec (Góro), Klavdija Kuzkin (Kate Pinkerton), Bogdan Stopar (Jamadori), Alfonz Kodrič (Bonec), Sebastijan Čelofiga (cesarjev komisar), Bojan Hinteregger (uradnik registrature) in Dada Kladenik (Butterflyjina mama).
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane – Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli..
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane - Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli.
Simfonični orkester RTV Slovenija je prejšnji teden po dolgem času, po lanskem septembru, vadil in nastopil v celotni orkestrski velikosti in pod vodstvom šefa dirigenta Rossena Milanova. Za to priložnost so se glasbeniki odpravili iz studiev, ki so v tem času nadomestili koncertne dvorane, in zaigrali na strehi Radia Slovenija. Posnetek koncerta boste lahko spremljali v Petkovem koncertnem večeru na Programu Ars ter v video prenosu na spletni in facebook strani Programa Ars.
Koncert godalnega kvarteta Belebend bo v znamenju glasbe za godalni kvartet z izbranimi deli od klasicizma do 21. stoletja: Ludwiga van Beethovna, Aarona Coplanda ter novejših skladb mlajših slovenskih skladateljev Tineta Beca in Tilna Slakana. Nastopil bo godalni kvartet Belebend, ki so ga oktobra 2013 ustanovili takratni študenti ljubljanske Akademije za glasbo v zasedbi: violinistki Jerica Kozole in Vera Magdevska, violistka Mojca Trilar in violončelist Jaka Trilar. Na začetku so igrali pod mentorstvom profesorja komorne igre Miloša Mlejnika, izvedli pa so vrsto koncertov v ciklih Glasbene mladine Slovenije in Glasbene mladine ljubljanske ter v okviru Sakralnega abonmaja v Ljubljani, Škofjeloških pasijonskih dni in Rokovega poletja v Muzeju baroka v Šmarju pri Jelšah. Prva violinistka in violončelist sta zaposlena v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, sicer pa godalci delajo tudi kot glasbeni pedagogi in poučujeo igro na svojih godalih.
Zaradi ukrepov za zajezitev koronavirusa ljubljanska opera po skoraj osmih mesecih danes zvečer znova odpira svoja vrata za obiskovalce. Prvič bodo izvedli opero Samorog Pavla Šivica, ki je bila doslej izvedena samo za radijski arhiv na Radiu Slovenija daljnega leta 1983. Nocojšnjo premiero napoveduje Dejan Juravić
Neveljaven email naslov