Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Animateki so na ogled trije celovečerni animirani dokumentarci, vsi trije s političnim poudarkom.
Med dokumentarci je aktivistični animirani dokumentarec Zero Impunity (Ničelna toleranca do nekaznovanja), francosko luksemburška koprodukcija režiserjev Nicolasa Bliesa, Stephana Hueberja-Bliesa in Denisa Lamberta. Film načenja temo posilstva kot vojnega orožja. Popelje nas v Sirijo, Ukrajino, v Kongo, pa tudi v ZDA, ter prek zgodb žrtev in pričevanj poznavalcev jasno pokaže, da spolno nasilje na vojnih območjih – nad ženskami, otroki in moškimi – ni samo nekaj, kar se zgodi po naključju, ampak da gre večinoma za del strategije. Posilstvo je dejanje kaznovanja, ustrahovanja, ponižanja in razčlovečenja. Poleg tega zaradi z njim povezane stigmatizacije uničuje socialne vezi.
Kot izvemo v filmu, je nemogoče oceniti število otrok, ki so bili posiljeni v Siriji, odkar se je tam začela državljanska vojna. V Kongu si vojaki Združenih narodov kupujejo spolne odnose v zameno za hrano, ki jo delijo sestradanemu prebivalstvu, v ZDA pa je bilo po dogodkih, ki so se zgodili 11. septembra leta 2001 odobreno mučenje osumljenih oseb, k čemur je sodilo spolno nasilje.
Film Zero Impunity je del globalnega transmedijskega projekta, ki tudi na ulici ljudi ozavešča o tej problematiki. Eden od režiserjev Nicolas Blies:
»Gre za hibridni film. V njem smo spojili animacijo, preiskovalno novinarstvo, filmske posnetke in ulični umetniški performans. Film je res unikaten, ima pa samo en namen – da bi konkretno deloval proti spolnemu nasilju na vojnih območjih.«
Spolno nasilje je vojni zločin in s tem zločin proti človeštvu, vendar sodni sistem teh zločinov praviloma ne preganja, tudi mednarodna sodišča ne, ker je dejanja težko dokazati in ker se v primerjavi s tovrstnim zlom zdijo poboji ljudi hujši.
Prvi korak do izboljšanja bi bil, kot je razvidno iz naslova filma, da bi se spremenil sistem kaznovanja, da torej ne bi bilo nobene tolerance ne do nekaznovanja vojnih zločinov ne do spolnega nasilja kot dela teh zločinov.
Še en dan življenja režiserjev Raùla De La Fuenteja in Damiana Nenowa pripoveduje zgodbo novinarja Ryszarda Kapuścińskega, ki je bil leta 1975 edini poljski dopisnik iz tujine in je pokrival dogajanje v 50 državah.
Dogajanje nas popelje v Angolo, ki se je tistega leta osvobodila nadvlade portugalskih kolonizatorjev, istočasno pa je izbruhnila državljanska vojna in mednarodni konflikt, ki je trajal 27 let, do leta 2002.
Kapuściński je v letu, ko se je vse to začelo, obiskal ključna vojna žarišča in bil priča strahotni vojni moriji, spoznal pa je tudi nekaj ključnih borcev in bork za Angolo.
Gre za navdihujoč film o zavzetem novinarstvu, prav uporaba animacije pa je poudarila razdiralno moč vojne in občutke stiske posameznika, ki je vsemu temu priča, izgubo orientacije, ki se zgodi v takih trenutkih.
Po vrnitvi iz Angole je Kapuściński napisal knjigo z naslovom Še en dan življenja, na kateri film temelji, poročal pa je še o mnogih drugih revolucijah ter državljanskih vojnah v Afriki, Južni Ameriki in Aziji.
Tretji celovečerni dokumentarec na Animateki ima naslov Država proti Mandeli in soobtoženim. V središču francoskega filma režiserjev Nicolasa Champeauxa in Gillesa Porta je sodni proces v Pretorii proti Nelsonu Mandeli in devetim drugim moškim, ki so jim očitali delovanje v podtalnem gibanju za enakopravnost – kot vemo, je v Južnoafriški republiki takrat vladala politika apartheida. Obtožili so jih sabotaže, nasilja in povzročanja kaosa.
Proces se je začel leta 1963 in je trajal 9 mesecev. Na koncu jih niso obsodili na smrt, kot se je sprva pričakovalo, temveč na dosmrtno ječo, predvsem zaradi velike podpore prebivalstva in s tem povezanih protestov ter odmevnega govora Nelsona Mandele, ki se je bojeval za demokratično in svobodno družbo. Nicolas Champeaux:
»Država je želela imeti vzorčni proces, proces za medije, s katerim bi dokazali, da znajo uspešno zatreti podtalno gibanje. Obtoženim pa so nevede ponudili platformo – prisotni so bili namreč novinarji in ambasadorji. Nelson Mandela in njegovi kolegi so to priložnost izkoristili, da so skritizirali režim apartheida in obenem promovirali svoje gibanje.«
Mandela je nato kar 27 let prebil v zaporu in je bil štiri leta po izpustu, leta 1994, izvoljen za predsednika Južnoafriške republike.
Film je sestavljen iz intervjujev, zvočnih arhivskih posnetkov zaslišanj v sodni dvorani in animacije, s katero so zvoku dodali črno belo sliko, ki je malo v slogu risb iz sodnih dvoran, obenem pa se dobro poda temi apartheida – ločevanju na črne in bele. Vsekakor dragoceno delo, vredno ogleda.
Zanimivi so tudi kratki dokumentarni filmi na letošnji Animateki. Na primer Meso brazilske režiserke Camile Kater – film sestavljajo izpovedi žensk o dojemanju lastnega telesa in različnih, s telesom povezanih tabujev.
Opozorimo še na kanadski film Deklica s hodnika – pretresljivo delo, ki se sprašuje o sokrivdi za stvari, ki se zgodijo drugim ljudem, mi pa jim ne ponudimo pomoči, čeprav bi jim jo lahko.
Ogleda vredno je tudi nenavadno delo Pač en tip, v katerem spoznamo ljubezen treh žensk do serijskega morilca Richarda Ramireza oziroma njihovo obsedenost z njim kot erotično figuro.
Vsi omenjeni dokumentarci so zanimivi ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi specifičnih slogov animacije, ki so jih njihovi avtorji uporabili, da bi vsebini dodali presežno vrednost.
Na Animateki so na ogled trije celovečerni animirani dokumentarci, vsi trije s političnim poudarkom.
Med dokumentarci je aktivistični animirani dokumentarec Zero Impunity (Ničelna toleranca do nekaznovanja), francosko luksemburška koprodukcija režiserjev Nicolasa Bliesa, Stephana Hueberja-Bliesa in Denisa Lamberta. Film načenja temo posilstva kot vojnega orožja. Popelje nas v Sirijo, Ukrajino, v Kongo, pa tudi v ZDA, ter prek zgodb žrtev in pričevanj poznavalcev jasno pokaže, da spolno nasilje na vojnih območjih – nad ženskami, otroki in moškimi – ni samo nekaj, kar se zgodi po naključju, ampak da gre večinoma za del strategije. Posilstvo je dejanje kaznovanja, ustrahovanja, ponižanja in razčlovečenja. Poleg tega zaradi z njim povezane stigmatizacije uničuje socialne vezi.
Kot izvemo v filmu, je nemogoče oceniti število otrok, ki so bili posiljeni v Siriji, odkar se je tam začela državljanska vojna. V Kongu si vojaki Združenih narodov kupujejo spolne odnose v zameno za hrano, ki jo delijo sestradanemu prebivalstvu, v ZDA pa je bilo po dogodkih, ki so se zgodili 11. septembra leta 2001 odobreno mučenje osumljenih oseb, k čemur je sodilo spolno nasilje.
Film Zero Impunity je del globalnega transmedijskega projekta, ki tudi na ulici ljudi ozavešča o tej problematiki. Eden od režiserjev Nicolas Blies:
»Gre za hibridni film. V njem smo spojili animacijo, preiskovalno novinarstvo, filmske posnetke in ulični umetniški performans. Film je res unikaten, ima pa samo en namen – da bi konkretno deloval proti spolnemu nasilju na vojnih območjih.«
Spolno nasilje je vojni zločin in s tem zločin proti človeštvu, vendar sodni sistem teh zločinov praviloma ne preganja, tudi mednarodna sodišča ne, ker je dejanja težko dokazati in ker se v primerjavi s tovrstnim zlom zdijo poboji ljudi hujši.
Prvi korak do izboljšanja bi bil, kot je razvidno iz naslova filma, da bi se spremenil sistem kaznovanja, da torej ne bi bilo nobene tolerance ne do nekaznovanja vojnih zločinov ne do spolnega nasilja kot dela teh zločinov.
Še en dan življenja režiserjev Raùla De La Fuenteja in Damiana Nenowa pripoveduje zgodbo novinarja Ryszarda Kapuścińskega, ki je bil leta 1975 edini poljski dopisnik iz tujine in je pokrival dogajanje v 50 državah.
Dogajanje nas popelje v Angolo, ki se je tistega leta osvobodila nadvlade portugalskih kolonizatorjev, istočasno pa je izbruhnila državljanska vojna in mednarodni konflikt, ki je trajal 27 let, do leta 2002.
Kapuściński je v letu, ko se je vse to začelo, obiskal ključna vojna žarišča in bil priča strahotni vojni moriji, spoznal pa je tudi nekaj ključnih borcev in bork za Angolo.
Gre za navdihujoč film o zavzetem novinarstvu, prav uporaba animacije pa je poudarila razdiralno moč vojne in občutke stiske posameznika, ki je vsemu temu priča, izgubo orientacije, ki se zgodi v takih trenutkih.
Po vrnitvi iz Angole je Kapuściński napisal knjigo z naslovom Še en dan življenja, na kateri film temelji, poročal pa je še o mnogih drugih revolucijah ter državljanskih vojnah v Afriki, Južni Ameriki in Aziji.
Tretji celovečerni dokumentarec na Animateki ima naslov Država proti Mandeli in soobtoženim. V središču francoskega filma režiserjev Nicolasa Champeauxa in Gillesa Porta je sodni proces v Pretorii proti Nelsonu Mandeli in devetim drugim moškim, ki so jim očitali delovanje v podtalnem gibanju za enakopravnost – kot vemo, je v Južnoafriški republiki takrat vladala politika apartheida. Obtožili so jih sabotaže, nasilja in povzročanja kaosa.
Proces se je začel leta 1963 in je trajal 9 mesecev. Na koncu jih niso obsodili na smrt, kot se je sprva pričakovalo, temveč na dosmrtno ječo, predvsem zaradi velike podpore prebivalstva in s tem povezanih protestov ter odmevnega govora Nelsona Mandele, ki se je bojeval za demokratično in svobodno družbo. Nicolas Champeaux:
»Država je želela imeti vzorčni proces, proces za medije, s katerim bi dokazali, da znajo uspešno zatreti podtalno gibanje. Obtoženim pa so nevede ponudili platformo – prisotni so bili namreč novinarji in ambasadorji. Nelson Mandela in njegovi kolegi so to priložnost izkoristili, da so skritizirali režim apartheida in obenem promovirali svoje gibanje.«
Mandela je nato kar 27 let prebil v zaporu in je bil štiri leta po izpustu, leta 1994, izvoljen za predsednika Južnoafriške republike.
Film je sestavljen iz intervjujev, zvočnih arhivskih posnetkov zaslišanj v sodni dvorani in animacije, s katero so zvoku dodali črno belo sliko, ki je malo v slogu risb iz sodnih dvoran, obenem pa se dobro poda temi apartheida – ločevanju na črne in bele. Vsekakor dragoceno delo, vredno ogleda.
Zanimivi so tudi kratki dokumentarni filmi na letošnji Animateki. Na primer Meso brazilske režiserke Camile Kater – film sestavljajo izpovedi žensk o dojemanju lastnega telesa in različnih, s telesom povezanih tabujev.
Opozorimo še na kanadski film Deklica s hodnika – pretresljivo delo, ki se sprašuje o sokrivdi za stvari, ki se zgodijo drugim ljudem, mi pa jim ne ponudimo pomoči, čeprav bi jim jo lahko.
Ogleda vredno je tudi nenavadno delo Pač en tip, v katerem spoznamo ljubezen treh žensk do serijskega morilca Richarda Ramireza oziroma njihovo obsedenost z njim kot erotično figuro.
Vsi omenjeni dokumentarci so zanimivi ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi specifičnih slogov animacije, ki so jih njihovi avtorji uporabili, da bi vsebini dodali presežno vrednost.
Od kod prihaja zlo? Je nekaj nujnega? Prihaja od Boga? Je narava lahko zla? To so samo nekatera od vprašanj, na katera poskuša v svežem prevodu knjige Zlo ali drama svobode odgovoriti nemški filozof Rüdiger Safranski. Zlo ali drama svobode v prevodu Toma Virka je po monografijah Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja in Romantika. Zadeva Nemcev že tretja knjiga Safranskega v zbirki Labirinti, ki izhaja pri založbi Lud Literatura. Odlomka je interpretirala Lidija Hartman.
Med 12. februarjem in 11. aprilom 2021 bo v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma več kot 150 avtorjev za območje celotne države pokazalo 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov, od urbanističnega načrtovanja, do arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb, večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in interjerjev, pa tudi projekte grafičnega in industrijskega oblikovanja ter pisanje o arhitekturi. Zakaj je dobra arhitektura pomembna za dobro družbo, pojasnjuje predstavnica Društva Maja Ivanič.
Likovno podobo radijskih iger so prvič zasnovali kustosi, tokrat iz Umetnostne galerije Maribor. Sugestivni izbor iz fotografske zbirke UGM dopolnjuje zvočne pripovedi kot paralelna likovna zgodba s spremljajočimi opisi del in njihovih avtorjev.
Državno slovesnost ob kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu je oblikoval režiser David Sipoš v okolju Narodne galerije, osrednji del proslave pa je bila podelitev nagrad Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad za življenjsko delo slovenskim umetnikom. Tadeja Krečič:
Na proslavi, ki jo je režiral David Sipoš, bodo v ospredju prejemniki najvišjih državnih nagrad s področja kulture – Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta letos prejela pesnik, pisatelj, dramatik, avtor radijskih iger Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič, podelili pa bodo tudi šest nagrad Prešernovega sklada, prejeli jih bodo arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc, akademski slikar Aleksander Červek, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, gledališki režiser Tomi Janežič, pesnik Brane Senegačnik in violinistka Lana Trotovšek.
Pogovor s Carlosom Pascualom o njegovi najnovejši knjigi kronik Nezakonita melanholija
Neveljaven email naslov