Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


07.07.2023

Vrhunci filmskega festivala v Karlovih Varih

Mednarodni filmski festival v Karlovih Varih na Češkem je letos v osmih dneh ponudil več kot 200 filmov, med njimi se jih 23 poteguje za nagrade žirij – 11 v glavnem tekmovalnem programu in 12 v tekmovalnem programu Proxima. O tem, kdo vse je obiskal festival in kateri filmi so v tekmovalnih programih vzbudili največ pozornosti, poroča Petra Meterc.


07.07.2023

Začenja se prenova ljubljanske Drame

Po več desetletjih opozarjanja, da je stavba SNG Drama Ljubljana nujno potrebna obnove, se zdi, da se bodo dela to poletje naposled začela. Gre za prvo fazo arheološki izkopavanj okoli objekta, ki na delo gledališča še ne bo vplivala. Prihodnja sezona bo tako zadnja, ki se bo še odigrala v stari stavbi, nato pa je predvidena selitev na Litostrojsko cesto. Prenova naj bi se končala leta 2026 (foto: MMC RTV SLO).


06.07.2023

Na Ptuju se z naslovom Potovanje začenja festival sodobnih vizualnih umetnosti Art Stays

Art Stays bo 21-ič zapored v mesto pripeljal domače in tuje umetnike in njihova dela, letos pod naslovom Potovanje. Otvoritveni vikend s spremljevalnim sporedom se začenja s projekcijo videa Zimsko potovanje uglednega francoskega umetnika Roberta Cahena ob 18-ih v Dominikanskem samostanu, razstave pa bodo na ogled do 10. septembra. Foto (izrez): Maxime Berthou in Mark Požlep – Soutien de Famille, 2020


04.07.2023

Tekmovalni filmi letošnjega festivala v Karlovih Varih

Prejšnji konec tedna se je v Karlovih Varih začel že 57. mednarodni filmski festival, eden najstarejših evropskih ter eden pomembnejših v regiji. Na njem bodo tudi letos prikazali več kot dvesto filmov z vsega sveta – med drugim se za nagrade poteguje triindvajset celovečernih filmov, ki so na festivalu predstavljeni prvič. O letošnjih tekmovalnih filmih pa iz Karlovih Varov Petra Meterc.


04.07.2023

"Vse na našem planetu je prepleteno in življenja v vseh njegovih razsežnostih ni mogoče ločevati"

"Ločevati ni mogoče ljudi od nečloveških bitij, narave od kulture, objekta od subjekta, uma od telesa" je sporočilo skupinske mednarodne razstave O čem sanjajo krokodili. V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova se predstavljajo umetniki in umetnice iz Ramale, Santiaga, Zahodne Papue in drugod. Če je bil za zahodnega kolonizatorja krokodil zver, pa so ga številne skupnosti razumele kot mistično bitje. Prav njegova moč ima simbolno vrednost upora proti plenjenju vsega, kar je lastno neki deželi in ne bi smelo biti iz nje nikoli iztrgano. Razstava ponuja ponoven razmislek o konceptu "imperialnega nasilja". Prilaščanje podob in predmetov za znanstvene namene, vsiljevanje vetrnih elektrarn pod krinko ekologije na golanskem višavju, boj staroselcev Zahodne Papue za osvoboditev – vse te politične in zgodovinske teme ljudje tam daleč opisujejo v svoji sodobni umetnosti, ki je drugačna od naše – predvsem je bolj vključujoča. Zasnova razstave Bojana Piškur, Daniela Berger, Riksa Afiaty, Shada Safadi in Akram Al Halabi, May Herbawe, Cristian Inostroza, Essa Grayeb, Hani Zurob, Lab Laba-Laba, Moelyono, Noor Abuarafeh, Papuan Voices, Paraparabuku, Patricia Domínguez, Roy Villevoye, Udeido Collective, Veronika Kusumaryati & Ernst Karel. Na fotografiji delo kolektiva Udeido, ki se ukvarja z družbenopolitičnimi vprašanji v Zahodni Papui, foto: Žiga Bratoš


03.07.2023

59. seminar slovenskega jezika, literature in kulture se posveča digitalnim svetovom

Informacijska, medijska, digitalna pismenost – vsem izrazom je skupno, da opisujejo sodobne veščine in znanja, nujna za učinkovito in kritično uporabo ter ustvarjanje vsebin. Kakšno vlogo ima v tem jezik? 59. seminar slovenskega jezika, literature in kulture organizira ga Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer so pripravili še druge poletne prireditve: 18. Mladinsko poletno šolo slovenščine in 42. Poletno šolo slovenskega jezika za odrasle. Foto naslovnice kataloga: Žiga Bratoš


30.06.2023

Festival Kamerat gledalce vabi v rudniško jamo

V Hrastniku je tokrat 3. zapored odprl vrata festival delavskega filma Kamerat, ki letos v štirih festivalskih dneh ponuja več kot 20 filmski projekcij. Filmi različnih žanrov ponujajo kritično refleksijo položaja delavstva. Tematika, ki ni pogosta na filmskih plastnih, in govori o tistih, ki jih kapitalizem izkorišča, si jih podreja in jih instrumentalizira za večanje dobičkov, ter o posledicah teh procesov. Festival, ki je edinstven pri nas in tudi v širšem evropskem prostoru ter eden redkih tovrstnih v svetu, uspešno oživlja tudi industrijsko dediščino kraja – prostore nekdanjega rudnika –, in s tem ponuja unikatno filmsko in ambientalno doživetje. Festivalsko dogajanje spremlja tudi bogat spremljevalni program – od okroglih miz do razstav, ki prav tako v ospredje postavljajo boj za delavske pravice. Festival letos prvič podpira tudi Slovenski filmski center. Prispevek je pripravila Karmen Štrancar Rajevec.


28.06.2023

Jubilejni 20. festival Pranger

S pesniškim nastopom na Vodnikovi domačiji Center v Ljubljani se začenja jubilejna 20. izvedba festivala Pranger – srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije. Osnovni koncept je že od njegovega nastanka leta 2004 isti: trije izbrani kritiki javno pred avtorji pretresajo tri pesniška dela, ki so jih izbrali, ter sodelujejo pri razpravah tudi o drugih izbranih zbirkah. Na Prangerju se bo razmišljalo o devetih pesniških zbirkah, te so izšle lani in so, kot ugotavljajo organizatorji, posebej zaznamovane z družbenokritično pisavo. Napisali so jih Blaž Božič, Lukas Debeljak, Miriam Drev, Sergej Harlamov, Aleš Jelenko, Ana Svetel, Andreja Štepec, Pino Pograjc in Uroš Zupan. Prvikrat bo vodenje kritiških razprav z izbranimi kritiki, Alenom Širco, Denisom Škoficem in Silvijo Žnidaršič, prevzela Diana Pungeršič. V Rogaški slatini, kjer se bo s podelitvijo priznanj Ela – Mali Pranger osrednji del festivala tudi sklenil, bodo predstavniki Društva slovenski pisateljev podelili Stritarjevo nagrado, program pa se bo pozneje nadaljeval še septembra in oktobra, ko bo na sporedu konceptualna razprava Poezija in kmetijstvo, delavnici Prevodna in Mlada kritika ter razprava Pranger po Frankfurtu, ki bo posvečena komentiranju gostovanja Slovenije kot častne gostje na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu. Grafika: Festival Pranger


27.06.2023

Pesem ptic v drevesnih krošnjah v živo iz studia in še kot radijska igra s strehe

Mladi avtor Jaka Smerkolj Simoneti je napisal dramsko besedilo Pesem ptic v drevesnih krošnjah o naključnem a usodnem srečanju na vrhu stolpnice med moškim in žensko dveh različnih generacij: "Mikijem, razočaranim v svoji mladi ljubezni in zato tik pred samomorom, in Natalijo, ki je po desetletjih skupnega življenja pred kratkim izgubila moža in prišla na streho obešat perilo". Za to delo je Simoneti prejel nominacijo za nagrado za mladega dramatika na 53. Tednu slovenske drame, kjer so izpostavili, da besedilo teče na dveh ravneh: kot dialog med sosedoma in kot besedilo v didaskalijah, ki ustvarjajo prostor za deloma že prozno pripoved in bi jo lahko razumeli kot Mikijev notranji monolog oziroma pismo, ki ga piše svoji pravkar končani ljubezni. Radijsko igro režira Špela Kravogel, kot dramaturga sodelujeta Vilma Štritof in Matjaž Briški, glasbena oblikovalka je Darja Hlavka Godina, tonski mojster Matjaž Miklič, tonska tehnika pa Martin Florjančič in Miha Oblak. Igrata Marijana Brecelj in Urban Kuntarič. Foto: SOJ RTV SLO/osebni arhiv


26.06.2023

Spektakel skupine La Fura dels Baus v Križankah

La Fura dels Baus je priznana barcelonska gledališka skupina, ki vključuje elemente uličnega gledališča, povezuje glasbeno, dramsko in celo digitalno umetnost. V Ljubljani njihovi spektakli niso novost, umetniki pa se bodo tokrat prvič predstavili z delom Biti ali ne biti. Gledališka skupina, ki je znana po kršenju začrtanih meja med občinstvom in nastopajočimi, bo za letošnji festival pripravila vizualni spektakel. Kakšno uprizoritev lahko pričakujemo, je pojasnil režiser Carlus Padrissa: “Kot je rekel naš referenčni avtor predstave Antonin Artaud, bomo igrali v treh dimenzijah, v x, y in z. A to nam bo omogočilo, da ne bomo performirali zgolj v teh treh dimenzijah, ampak bomo za osnovo zgodbe uporabili energijo, ki se bo akumulirala na odru. Občinstvo bo v središču prostora in predstave.” Navdih za predstavo umetniki črpajo iz Shakespearjevega Hamleta, del besedila sledi dramski predlogi, vendar so umetniki za potrebe sodobne uprizoritve vanj vnesli tudi citate in misli Antonina Artauda. Kot je povedal režiser predstave, so se ustvarjalci osredotočali predvsem na pogled občinstva: “V tej predstavi nimamo žive glasbe ali orkestra, kar nam omogoča, da za performiranje izkoriščamo zvok odra, zvok občinstva in druge elemente, vse to pa bo integrirano v naši glasbeni produkciji. Poglavitni namen te predstave je ustvariti potopitveno izkušnjo za gledalce. Tu ne govorimo zgolj o dogajanju in nastopanju, temveč o videu.” Umetniki si bodo za potrebe celostne izkušnje pomagali z vizualnimi projekcijami. V želji, da bi se gledalci popolnoma potopili v njihov virtualno domišljijski svet, so pripravili 360 stopinjski video, ki bo omogočal virtualno in interaktvino izkušnjo. Interakcijo pa bo omogočal tudi sam konec predstave: “To pomeni, da bomo vprašali občinstvo, za katero predvidevamo, da pozna to delo, kašen konec zgodbe si želi in predstavo bomo končali glede na odločitev občinstva.” Po vizualno potopitveni izkušnji se bo skupina La Fura dels Baus predstavlla še z gledališko adaptacijo Beethovnove Simfonije št. 6, “Pastoralne”, ki jo režiser preimenoval v Pastoralo za planet. Vanjo je vključil glasbo skladateljev in skladateljic, ki so na Beethovna vplivali ali pa so črpali iz njegovih del. Za glasbeno plat bo poskrbel Simfonični orkester RTV Slovenija, scenografija pa bo sestavljena iz utopičnih in futurističnih vizualij, ki bodo nagovarjale razmerje med človekom in naravo. Foto: Festival Ljubljana


24.06.2023

Nagrado kresnik posmrtno prejel pisatelj Lado Kralj

Delovo nagrado kresnik za najboljši roman lanskega leta je posmrtno prejel pisatelj Lado Kralj, in sicer za roman Ne bom se več drsal na bajerju. S tem je postal drugi dobitnik nagrade v zgodovini kresnika, ki ni dočakal podelitve, namesto njega jo je prevzela pokojnikova soproga, igralka Jožica Avbelj. Foto: BoBo


23.06.2023

Mednarodni posvet v organizaciji Slovenskega filmskega centra - kaj je potrebno za strateški preboj slovenskega filmskega sektorja?

Slovenski filmski center je v začetku junija organiziral mednarodni posvet, s katerim je želel opozoriti na ključne izzive in vprašanja javnih politik pri snovanju sodobnega, dinamičnega in trajnostnega nacionalnega filmskega sektorja.. Posvet je bil odlična priložnost za premislek ambicioznih izhodišč, s katerimi bi obstoječo sistemsko ureditev posodobili, da bo filmski in avdiovizualni dejavnosti zagotovila spodbudno okolje ter omogočila nov zagon za strateški preboj slovenskega filmskega sektorja. Posvet je za oddajo Gremo v kino spremljal Miha Žorž.


23.06.2023

Letošnjo nagrado Darka Bratine bodo podelili Stephanu Komandarevu

Kinoatelje bo letošnjo nagrado Darka Bratine podelil bolgarskemu režiserju Stephanu Komandarevu. Režiser, producent in scenarist bo oktobra tudi gost čezmejnega filmskega festivala Poklon viziji. Njegova dela bodo predstavili v Novi Gorici, Gorici, Vidmu, Trstu, Špetru, Izoli in v Ljubljani. Prispevek Eve Furlan.


23.06.2023

Letošnji častni gost Grossmannovega festivala je režiser kultnih akcijskih filmov John McTiernan

19. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina vabi na ogled groze, akcije, humornega masakra, apokalips in psiholoških zank. Ljutomer vsako leto ob številnih tujih filmskih ustvarjalcih obišče prav poseben gost, ki mu podelijo nagrado častni hudi maček. Letos je to legendarni ameriški režiser John McTiernan, ki je sodeloval z imeni, kot so Bruce Willis, Arnold Schwarzenegger, Sean Connery, Faye Dunaway, Rene Russo. Njegovi filmi so prerasli tudi v velike franšize z nadaljevanji, knjigami, stripi in videoigrami. Prispevek je pripravil Žiga Bratoš.


22.06.2023

Festival Ukrep bo zaplesal z Mariborom in Ljubljano

V nedeljo se začenja letošnji festival Ukrep, ki ga prireja Plesni teater Ljubljana. Za vodilo si je pod geslom "Ambientalnost kot živa arhitektura mesta" zadal podreti zid pogosto zaprtega umetniškega ustvarjanja in ples iz dvoran pripeljati na ulice. Enotedenski festival plesnih perspektiv bo potekal v Mariboru in Ljubljani. (foto: Katarina Kolenc)


22.06.2023

Pogovor z Uršulo Cetinski o baletnem festivalu Plesne noči

V Ljubljani se te dni odvija prvi mednarodni baletni festival Plesne noči. V Cankarjevem domu so ga pripravili v koprodukciji s SNG Opera in balet Ljubljana in k sodelovanju povabili tudi mariborske baletnike ter goste iz Sofije in Beograda. Festival so posvetili izjemnemu baletniku Rudolfu Nurejevu, ki je umrl pred tridesetimi leti.


21.06.2023

Vanja Bućan oblekla dunajski Ringturm

Na Dunaju so javnosti odstrli "Ledenike na potepu" – instalacijo slovenske fotografinje Vanje Bućan, ki je s svojo fotografsko podobo preoblekla Ringturm. Odprtja instalacije na tej najvišji stolpnici znotraj dunajskega ringa se je udeležila tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki se je pred tem o sodelovanju na področju kulture, pogovarjala z avstrijsko državno sekretarko Andreo Mayer. Z Dunaja poroča naša avstrijska dopisnica Petra Kos Gnamuš. (foto: Instalacijo Vanje Bućan so slovesno odprli ob navzočnosti ministrice za kulturo Aste Vrečko in avstrijske državne sekretarke za kulturo Andree Mayer © STA/arhiv Vienna Insurance Group)


15.06.2023

Kritiško sito je prejela Ajda Bračič za zbirko kratkih zgodb Leteči ljudje

Društvo slovenskih literarnih kritikov je na vrtu Lili Novy v Ljubljani pripravilo podelitev nagrade kritiško sito za najboljše domače literarno delo v preteklem letu. Med nominiranimi so bili pesniška zbirka Mleček, žbunje: grobovi v njem Blaža Božiča (Center za slovensko književnost), poetični roman Katja Gorečan: Materinska knjižica (LUD Literatura), zgodovinski polfiktivni roman Ne bom se več drsal na bajerju Lada Kralja (Beletrina), kratkoprozna zbirka Trznil je, odprla je oko Vesne Lemaić (Cankarjeva založba) in knjižni prvenec Ajde Bračič, zbirka 20-ih kratkih zgodb Leteči ljudje, ki je letošnja prejemnica kritiškega sita. Izšla je pri LUD Literaturi, kjer so med drugim zapisali, da njeni protagonisti pogosto sanjarijo o življenjih, ki bi jih lahko živeli, ta pa pred njih stopajo včasih kot prikazni, včasih pa kot povsem otipljive možnosti. Foto: Žiga Bratoš


15.06.2023

Miha Kovač: Prepričan sem, da bomo v Frankfurtu uspešni, ampak če nas ne bi bilo strah, bi bili nori

Potem ko je Slovenija pred petimi leti podpisala pogodbo za častno gostovanje na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu, dobiva ta projekt končno podobo. V Frankfurtu so prvič predstavili slovenski program, ki ga bodo jeseni izvedli na več kot dvesto petdesetih dogodkih. Častno gostovanje v Frankfurtu velja za dogodek desetletja slovenske kulture, in čeprav je bilo več let časa za priprave, ga je na koncu ostalo malo. Frankfurtski knjižni sejem z več tisoč dogodki, obiskovalci in razstavljavci iz več kot stotih držav deluje kot izziv, ki ga lahko primerjamo s planiško letalnico, poudarja kurator Miha Kovač.


15.06.2023

Mariborskim kulturnikom namenjajo vedno manj denarja

Prihodnost mariborske kulture in njenih ustvarjalcev je ob finančnih težavah mariborske občine precej negotova. Zaradi podfinanciranosti občine, zamud državnih plačil, podražitev in velikih investicijskih ciklov se nadaljujejo rezi neobveznih vsebin, ki za nevladne organizacije s področja kulture napovedujejo 20 odstotkov manj denarja za programe in 40 manj za projekte. Na občini pravijo, da gre pri tem za začasne ukrepe, ki bodo odvisni od realizacije prihodkov proračuna. Kulturniki odgovarjajo, da gre za problematiko upravljanja in postavljanja prioritet.


Stran 4 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov