Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Literarni poudarki tekočega tedna
»Antigona je tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti,« je verjetno najbolj znan citat Dominika Smoleta v povezavi z njegovim delom Antigona. To pomembno Smoletovo besedilo jemlje pod drobnogled nov Literarni večer cikla Arsovega domačega branja Oh literatura – O, literatura, ki ga namenjamo predvsem srednješolcem, seveda pa tudi preostalim radijskim poslušalcem.
Dominik Smole je v svoji Antigoni ohranil osnovno Sofoklejevo zgodbo ter ji dodal še novo razsežnost, tako da ne gre več samo za zgodbo o upornici, ki na prvo mesto postavi zakon ljubezni nasproti državnim pravilom, temveč ta preraste v vprašanje o iskanju smisla, o obstoju lastnega jaza v režimu, ki tega ne dovoljuje. Brezčasnost antične Antigone, ki že od antike naprej zastavlja vprašanje o nasprotju med temeljnimi in državnimi zakoni, o etiki in pravu, tudi v Smoletovi preobleki ohranja aktualni naboj. V njegovi različici sta še bolj poudarjeni posameznikova osamljenost v boju proti sistemu in nasprotje med oportunizmom in vztrajanjem. Smoletovo Antigono lahko v torkovem Literarnem večeru na 3. programu Radia Slovenija doživite skozi oči avtorice scenarija Mateje Gomboc, profesorice slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Vloge interpretirajo igralci SNG Nova Gorica: Kristijan Guček (Kreon), Patrizia Jurinčič Finžgar (Ismena), Jure Kopušar (paž, stražnik), Gorazd Jakomini (Teiresias) in Matija Rupel (Haimon).
Leta 1960, ko je Smoletovo besedilo nastalo, je bila Antigona uprizorjena tudi v ljubljanski Drami, takrat je vlogo Teiresiasa odigral Stane Sever. Dominik Smole je v prijateljskem javnem pismu, objavljenem v Delu čez deset let, torej leta 1970, igralcu Stanetu Severju med drugim zapisal: »Veliko let Drame SNG bo zaznamovanih kot Tvoja doba ... Ne vem, zakaj in komu v korist si se zapletel v mrežo tehničnih, upravnih, političnih, socioloških, nacionalnih in, denimo, filozofskih vprašanj, dilem, problemov. Tvoja opozicija in Tvoj revolt ne rešujeta nič, prav nič, slovenski obiskovalec pa Te – žal – ne vidi, kjer si najmočnejši, na deskah.« Smoletovo pismo znamenitemu gledališkemu in filmskemu igralcu Stanetu Severju, ki je kot prvak zaradi spora odšel iz Drame, v spominskem zapisu citira Tone Partljič. Nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi namenjamo temu Partljičevemu besedilu iz lani izdane knjige Ne bom jih pozabil. V njem se spominja Severja, interpreta najrazličnejših vlog od antične tragedije do moderne drame, od tragedij do komedij in grotesk, ki je veliko sodeloval tudi z Radiem in Televizijo Slovenija, ali v radijskih igrah in literarnih oddajah, recitacijah ali televizijskih nadaljevankah. V petek, 18. decembra, bo minilo 50 let od Severjeve smrti, ob obletnici pa smo v program uvrstili Partljičev zapis v interpretaciji dramskega igralca Gregorja Zorca.
Pesniški poskus nagovora umirajoče matere
V ponedeljek lahko na radijskih valovih slišite tudi Zorčevo interpretacijo ganljivih pesniških poskusov nagovora matere, umirajoče za alzheimerjevo boleznijo. Gre za cikel pesmi Ruth uglednega ameriškega pesnika in pisatelja Forresta Ganderja, avtorja desetih pesniških zbirk in dveh romanov, tudi dolgoletnega profesorja literarne umetnosti in primerjalne književnosti na prestižni Univerzi Brown v zvezni državi Rhode Island. Za zbirko Bodi z, v kateri najdemo cikel Ruth, je Gander lani prejel Pulitzerjevo nagrado, nagrajene pesmi pa je za Literarni nokturno s prevodom slovenskemu ušesu približal Andrej Pleterski.
Angažirana ugandska pesnica Stella Nyanzi
V okviru literarnih oddaj 3. programa Radia Slovenija se trudimo zapolniti prevodne sive lise in poslušalcem predstaviti avtorje in avtorice, ki v slovenščini še nimajo knjižnih prevodov. Ob Ganderju je tak primer tudi Stella Nyanzi, ugandska pesnica, ki se zavzema za svobodo govora in ne privoljuje v kompromise s korumpiranim državnim vrhom. Tako zveni ena izmed njenih pesmi:
Iz mojih ust
ne bodo padale vrtnice.
Kdo še prinese kratkotrajno lepoto v vojno?
Namesto vrtnic so britvice in sekire,
verižne žage, noži in mačete,
bodala, meči in bajoneti.
Moje besede režejo naše sovražnike.
Življenje pesnice Stelle Nyanzi in ilustracijo njene pisave prinaša nedeljska oddaja Literarni portret avtorice Neže Vilhelm, literarni del interpretira igralka Nika Rozman.
Rossinijev obisk Beethovna
Od pri nas manj znanega literarnega imena pa k enemu največjih glasbenega sveta – Ludwigu van Beethovnu, ki je stalnica repertoarjev svetovnih glasbenih hiš, letos pa še posebej, saj se je rodil 16. decembra pred 250 leti v Bonnu. Ustvarjal je predvsem na Dunaju in zadnja leta preživel v precej skromnih razmerah. Nekoč ga je obiskal italijanski skladatelj Gioachino Rossini in o tem pripovedoval Richardu Wagnerju. Kako je Rossini doživel obisk pri Beethovnu, med drugim popiše tudi Herbert Weinstock v knjigi Rossinijev življenjepis, ki jo je poslovenil Peter Bedjanič. Rossinijevo doživljanje velikega skladatelja bo prebral igralec Boris Juh, na poslušanje pa bo v sredinem Literarnem nokturnu.
Koronski diptih
V predprazničnem tednu bo v radijskem mediju zaživela tudi aktualna koronska tema. Pod naslovom Korona diptih smo zbrali pesem in kratke prozne fragmente, skorajda aforizme pesnika, pisatelja in prevajalca Aleša Bergerja. Poleti smo že objavili nekaj njegovih Zapiskov v klavzuri, ki so pozneje izšli v knjigi Breze, v četrtek pa v Literarnem nokturnu torej vabimo k poslušanju Bergerjeve pesmi Ni korant iz omenjene knjige ter nekaj njegovih najnovejših grenko humornih zapisov iz koronske osame, ki so nastali novembra. Takole zveni eden od njih: »Pomladi smo se veselili, kako bomo spet »klapa«. Zdaj smo nekam poklapani, vsak zase sam domá«.
Poetični prvenec Jeana Geneta
Aleš Berger je tudi odličen in plodovit prevajalec iz francoščine, prav tako pa med najopaznejše posrednike frankofone književnosti slovenskim bralcem spada Branko Madžarevič. Leta 1995 je izšel njegov prevod romanesknega prvenca Jeana Geneta Naša gospa Cveta, ki ga je pisatelj objavil leta 1943 in pritegnil pozornost literarne srenje. Geneteva pisateljska spretnost je metamorfoza erotičnega, pa tudi obscenega v poetično, o tem priča tudi odlomek iz dela Naša gospa Cveta, ki mu namenjamo sobotno oddajo Izbrano prozo. Francoski pisatelj Jean Genet se je rodil 19. decembra leta 1910, torej pred 110 leti, njegovo otroštvo pa je bilo vse prej kot srečno. Mama ga je zapustila pri sedmih mesecih, vzgajale so ga rejniške družine, kot najstnik je nato pristal v poboljševalnici in se pozneje pridružil tujski legiji, od koder so ga izključili zaradi homoseksualnosti. Nekaj let je bil Genet brezdomec in žepar, prostituiral se je po evropskih mestih, kar je popisal v svoji knjigi Dnevnik lopova. Genet je torej iz prve roke izkusil življenje na robu in pariško podzemlje; predvsem tisto okrog Montmartra je opisal v svojem poetičnem romanu Naša gospa Cveta. Začel ga je pisati leta 1942 v zaporu, kjer je pristal zaradi kraje. Prvo varianto romana so mu zasegli in zažgali, a uspelo mu je shraniti drugo varianto, ki je postala uspešnica. Za Geneta, ki je bil pogosto v navzkrižju z zakonom, so se zavzeli Jean Cocteau, Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir in številni drugi francoski intelektualci. Pri francoskem predsedniku so izprosili, da ga je pomilostil, ko mu je grozila dosmrtna ječa. S svojo pisavo je ta anarhistični literat sicer močno zaznamoval bitnike, velja pa tudi za enega začetnikov drame absurda.
Poklon nedavno preminuli Dorici Makuc
Začetnica raziskovanja aleksandrink pa je bila novinarka in publicistka Dorica Makuc, ki je pred kratkim umrla. Rodila se je leta 1928 v Vidmu, zaradi fašističnega preganjanja se je njena družina kmalu preselila v Domžale, potem se je šolala v Ljubljani in Beogradu, pozneje je delala za Primorski dnevnik, v šestdesetih letih pa se je zaposlila na RTV Ljubljana. Ustvarjala je dokumentarne filme ter v njihovo središče postavljala malega človeka in primorsko tematiko. V filmu Žerjavi letijo na jug je v sedemdesetih letih opozorila na usodo aleksandrink, primorskih deklet in žena, ki so zapustile svoje družine in odšle v Egipt. O njih je Dorica Makuc napisala tudi knjigo Aleksandrinke. V Literarnem večeru, ki ga lahko ujamete na 1. programu Radia Slovenija v četrtek zvečer, jo je podrobneje predstavil Metod Pevec. Radijska oddaja je nastala leta 1997, pozneje, leta 2011, pa je zgodbe aleksandrink v dokumentarnem filmskem jeziku predstavil tudi Pevec.
Literarne oddaje med 13. in 19. decembrom 2020
Nedelja, 13. december
14.05 (Ars) Humoreska tega tedna: Hector Hugh Munro: Saki: Tobermory
18.05 (Ars) Spomini, pisma in potopisi: Tone Partljič: Ne bom ga pozabil, Staneta Severja (ob 50. obletnici smrti)
22.05 (Ars) Literarni portret: Stella Nyanzi
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Maurice Maeterlinck: Tople grede
Ponedeljek, 14. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Forrest Gander: Bodi z
Torek, 15. december
21.00 (Ars) Literarni večer: Dominik Smole: Antigona (Arsovo domače branje)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Sreda, 16. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Herbert Weinstock: O Beethovnu (ob skladateljevi 250. obletnici)
Četrtek, 17. december
21.05 (Prvi) Literarni večer: Dorica Makuc: Aleksandrinke
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Aleš Berger: Korona diptih
Petek, 18. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Matej Krajnc: London
Sobota, 19. december
18.00 (Ars) Izbrana proza: Jean Genet: Naša gospa Cveta (ob 110. obletnici rojstva)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Vesna Spreitzer: Pesmi
Literarni poudarki tekočega tedna
»Antigona je tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti,« je verjetno najbolj znan citat Dominika Smoleta v povezavi z njegovim delom Antigona. To pomembno Smoletovo besedilo jemlje pod drobnogled nov Literarni večer cikla Arsovega domačega branja Oh literatura – O, literatura, ki ga namenjamo predvsem srednješolcem, seveda pa tudi preostalim radijskim poslušalcem.
Dominik Smole je v svoji Antigoni ohranil osnovno Sofoklejevo zgodbo ter ji dodal še novo razsežnost, tako da ne gre več samo za zgodbo o upornici, ki na prvo mesto postavi zakon ljubezni nasproti državnim pravilom, temveč ta preraste v vprašanje o iskanju smisla, o obstoju lastnega jaza v režimu, ki tega ne dovoljuje. Brezčasnost antične Antigone, ki že od antike naprej zastavlja vprašanje o nasprotju med temeljnimi in državnimi zakoni, o etiki in pravu, tudi v Smoletovi preobleki ohranja aktualni naboj. V njegovi različici sta še bolj poudarjeni posameznikova osamljenost v boju proti sistemu in nasprotje med oportunizmom in vztrajanjem. Smoletovo Antigono lahko v torkovem Literarnem večeru na 3. programu Radia Slovenija doživite skozi oči avtorice scenarija Mateje Gomboc, profesorice slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Vloge interpretirajo igralci SNG Nova Gorica: Kristijan Guček (Kreon), Patrizia Jurinčič Finžgar (Ismena), Jure Kopušar (paž, stražnik), Gorazd Jakomini (Teiresias) in Matija Rupel (Haimon).
Leta 1960, ko je Smoletovo besedilo nastalo, je bila Antigona uprizorjena tudi v ljubljanski Drami, takrat je vlogo Teiresiasa odigral Stane Sever. Dominik Smole je v prijateljskem javnem pismu, objavljenem v Delu čez deset let, torej leta 1970, igralcu Stanetu Severju med drugim zapisal: »Veliko let Drame SNG bo zaznamovanih kot Tvoja doba ... Ne vem, zakaj in komu v korist si se zapletel v mrežo tehničnih, upravnih, političnih, socioloških, nacionalnih in, denimo, filozofskih vprašanj, dilem, problemov. Tvoja opozicija in Tvoj revolt ne rešujeta nič, prav nič, slovenski obiskovalec pa Te – žal – ne vidi, kjer si najmočnejši, na deskah.« Smoletovo pismo znamenitemu gledališkemu in filmskemu igralcu Stanetu Severju, ki je kot prvak zaradi spora odšel iz Drame, v spominskem zapisu citira Tone Partljič. Nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi namenjamo temu Partljičevemu besedilu iz lani izdane knjige Ne bom jih pozabil. V njem se spominja Severja, interpreta najrazličnejših vlog od antične tragedije do moderne drame, od tragedij do komedij in grotesk, ki je veliko sodeloval tudi z Radiem in Televizijo Slovenija, ali v radijskih igrah in literarnih oddajah, recitacijah ali televizijskih nadaljevankah. V petek, 18. decembra, bo minilo 50 let od Severjeve smrti, ob obletnici pa smo v program uvrstili Partljičev zapis v interpretaciji dramskega igralca Gregorja Zorca.
Pesniški poskus nagovora umirajoče matere
V ponedeljek lahko na radijskih valovih slišite tudi Zorčevo interpretacijo ganljivih pesniških poskusov nagovora matere, umirajoče za alzheimerjevo boleznijo. Gre za cikel pesmi Ruth uglednega ameriškega pesnika in pisatelja Forresta Ganderja, avtorja desetih pesniških zbirk in dveh romanov, tudi dolgoletnega profesorja literarne umetnosti in primerjalne književnosti na prestižni Univerzi Brown v zvezni državi Rhode Island. Za zbirko Bodi z, v kateri najdemo cikel Ruth, je Gander lani prejel Pulitzerjevo nagrado, nagrajene pesmi pa je za Literarni nokturno s prevodom slovenskemu ušesu približal Andrej Pleterski.
Angažirana ugandska pesnica Stella Nyanzi
V okviru literarnih oddaj 3. programa Radia Slovenija se trudimo zapolniti prevodne sive lise in poslušalcem predstaviti avtorje in avtorice, ki v slovenščini še nimajo knjižnih prevodov. Ob Ganderju je tak primer tudi Stella Nyanzi, ugandska pesnica, ki se zavzema za svobodo govora in ne privoljuje v kompromise s korumpiranim državnim vrhom. Tako zveni ena izmed njenih pesmi:
Iz mojih ust
ne bodo padale vrtnice.
Kdo še prinese kratkotrajno lepoto v vojno?
Namesto vrtnic so britvice in sekire,
verižne žage, noži in mačete,
bodala, meči in bajoneti.
Moje besede režejo naše sovražnike.
Življenje pesnice Stelle Nyanzi in ilustracijo njene pisave prinaša nedeljska oddaja Literarni portret avtorice Neže Vilhelm, literarni del interpretira igralka Nika Rozman.
Rossinijev obisk Beethovna
Od pri nas manj znanega literarnega imena pa k enemu največjih glasbenega sveta – Ludwigu van Beethovnu, ki je stalnica repertoarjev svetovnih glasbenih hiš, letos pa še posebej, saj se je rodil 16. decembra pred 250 leti v Bonnu. Ustvarjal je predvsem na Dunaju in zadnja leta preživel v precej skromnih razmerah. Nekoč ga je obiskal italijanski skladatelj Gioachino Rossini in o tem pripovedoval Richardu Wagnerju. Kako je Rossini doživel obisk pri Beethovnu, med drugim popiše tudi Herbert Weinstock v knjigi Rossinijev življenjepis, ki jo je poslovenil Peter Bedjanič. Rossinijevo doživljanje velikega skladatelja bo prebral igralec Boris Juh, na poslušanje pa bo v sredinem Literarnem nokturnu.
Koronski diptih
V predprazničnem tednu bo v radijskem mediju zaživela tudi aktualna koronska tema. Pod naslovom Korona diptih smo zbrali pesem in kratke prozne fragmente, skorajda aforizme pesnika, pisatelja in prevajalca Aleša Bergerja. Poleti smo že objavili nekaj njegovih Zapiskov v klavzuri, ki so pozneje izšli v knjigi Breze, v četrtek pa v Literarnem nokturnu torej vabimo k poslušanju Bergerjeve pesmi Ni korant iz omenjene knjige ter nekaj njegovih najnovejših grenko humornih zapisov iz koronske osame, ki so nastali novembra. Takole zveni eden od njih: »Pomladi smo se veselili, kako bomo spet »klapa«. Zdaj smo nekam poklapani, vsak zase sam domá«.
Poetični prvenec Jeana Geneta
Aleš Berger je tudi odličen in plodovit prevajalec iz francoščine, prav tako pa med najopaznejše posrednike frankofone književnosti slovenskim bralcem spada Branko Madžarevič. Leta 1995 je izšel njegov prevod romanesknega prvenca Jeana Geneta Naša gospa Cveta, ki ga je pisatelj objavil leta 1943 in pritegnil pozornost literarne srenje. Geneteva pisateljska spretnost je metamorfoza erotičnega, pa tudi obscenega v poetično, o tem priča tudi odlomek iz dela Naša gospa Cveta, ki mu namenjamo sobotno oddajo Izbrano prozo. Francoski pisatelj Jean Genet se je rodil 19. decembra leta 1910, torej pred 110 leti, njegovo otroštvo pa je bilo vse prej kot srečno. Mama ga je zapustila pri sedmih mesecih, vzgajale so ga rejniške družine, kot najstnik je nato pristal v poboljševalnici in se pozneje pridružil tujski legiji, od koder so ga izključili zaradi homoseksualnosti. Nekaj let je bil Genet brezdomec in žepar, prostituiral se je po evropskih mestih, kar je popisal v svoji knjigi Dnevnik lopova. Genet je torej iz prve roke izkusil življenje na robu in pariško podzemlje; predvsem tisto okrog Montmartra je opisal v svojem poetičnem romanu Naša gospa Cveta. Začel ga je pisati leta 1942 v zaporu, kjer je pristal zaradi kraje. Prvo varianto romana so mu zasegli in zažgali, a uspelo mu je shraniti drugo varianto, ki je postala uspešnica. Za Geneta, ki je bil pogosto v navzkrižju z zakonom, so se zavzeli Jean Cocteau, Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir in številni drugi francoski intelektualci. Pri francoskem predsedniku so izprosili, da ga je pomilostil, ko mu je grozila dosmrtna ječa. S svojo pisavo je ta anarhistični literat sicer močno zaznamoval bitnike, velja pa tudi za enega začetnikov drame absurda.
Poklon nedavno preminuli Dorici Makuc
Začetnica raziskovanja aleksandrink pa je bila novinarka in publicistka Dorica Makuc, ki je pred kratkim umrla. Rodila se je leta 1928 v Vidmu, zaradi fašističnega preganjanja se je njena družina kmalu preselila v Domžale, potem se je šolala v Ljubljani in Beogradu, pozneje je delala za Primorski dnevnik, v šestdesetih letih pa se je zaposlila na RTV Ljubljana. Ustvarjala je dokumentarne filme ter v njihovo središče postavljala malega človeka in primorsko tematiko. V filmu Žerjavi letijo na jug je v sedemdesetih letih opozorila na usodo aleksandrink, primorskih deklet in žena, ki so zapustile svoje družine in odšle v Egipt. O njih je Dorica Makuc napisala tudi knjigo Aleksandrinke. V Literarnem večeru, ki ga lahko ujamete na 1. programu Radia Slovenija v četrtek zvečer, jo je podrobneje predstavil Metod Pevec. Radijska oddaja je nastala leta 1997, pozneje, leta 2011, pa je zgodbe aleksandrink v dokumentarnem filmskem jeziku predstavil tudi Pevec.
Literarne oddaje med 13. in 19. decembrom 2020
Nedelja, 13. december
14.05 (Ars) Humoreska tega tedna: Hector Hugh Munro: Saki: Tobermory
18.05 (Ars) Spomini, pisma in potopisi: Tone Partljič: Ne bom ga pozabil, Staneta Severja (ob 50. obletnici smrti)
22.05 (Ars) Literarni portret: Stella Nyanzi
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Maurice Maeterlinck: Tople grede
Ponedeljek, 14. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Forrest Gander: Bodi z
Torek, 15. december
21.00 (Ars) Literarni večer: Dominik Smole: Antigona (Arsovo domače branje)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Sreda, 16. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Herbert Weinstock: O Beethovnu (ob skladateljevi 250. obletnici)
Četrtek, 17. december
21.05 (Prvi) Literarni večer: Dorica Makuc: Aleksandrinke
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Aleš Berger: Korona diptih
Petek, 18. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Matej Krajnc: London
Sobota, 19. december
18.00 (Ars) Izbrana proza: Jean Genet: Naša gospa Cveta (ob 110. obletnici rojstva)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Vesna Spreitzer: Pesmi
Na današnji dan pred 30 leti se je poslovil eden od najpomembnejših ustvarjalcev v zgodovini slovenske kinematografije, France Štiglic. Režiral se je prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji. Na skoraj 40-letni umetniški poti je ustvaril 15 celovečercev, pet TV serij, več kratkih in dokumentarnih filmov ter obzornikov. Okroglo obletnico bodo obeležili nocoj v Murski Soboti s slavnostno premiero digitalno restavrirane kopije filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel v Prekmurju leta 1984. France Štiglic, eden od pionirjev slovenskega filma; nominiran za tujejezičnega oskarja in cansko zlato palmo, tudi profesor in dekan AGRFT-ja ter minister za kulturo, se je rodil leta 1919 v Kranju, kjer je prvič srečal s filmsko umetnostjo. Pred štirimi desetletji se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom takole spominjal tega obdobja: "Oče je prinesel domov dva aparata, ki sta bila za tisti čas imenitna. S prvim, manjšim, smo projicirali barvne slike s podolgovatih plošč, na katerih je bilo pet trenutkov nekega dogodka, na primer žabjega skoka z listov v vodo. Drugi, večji aparat, pa je bil pravi projektorček, čeprav le igrača za 35-milimetrski film; seveda nemi. Poganjati ga je bilo treba z ročico tako kot so v tistem času vrteli filmske kamere. Imel je dimnik, skozi katerega je izpuhtevala vročina žarnice ali pa tudi sveče, če ni šlo drugače. Za filmsko predstavo pa je bil največji problem seveda filmski trak. Nanj smo prežali v kinu v Narodnem domu in v kinu Talija, pravzaprav na sličice, ki so jih operaterji izrezovali, kadar so lepili film, če se je utrgal. Včasih smo tako prišli tudi do daljšega konca; takrat je bil še posebej srečen dan. Te koščke smo potem zlepili, kakor je pač naneslo, tako da je nastal kolaž najbolj smešnih, najbolj dramatičnih prizorov, v katerih so se menjavali kavboji, filmske zvezde, komiki, živali, pa stari Rimljani … tako da nam gledalcem nikoli ni bilo dolgčas, posebej ker je bilo mogoče z vrtenjem ročice stvari ritmično po želji še prirediti: pospešiti ali zadrževati." Obeleževanju omenjene obletnice so se pridružili pri Slovenskem filmskem centru, ki je v zadnjih letih koordiniral digitalno restavracijo nekaterih njegovih filmov. Nocoj bo v Murski Soboti premiera digitalno restavriranega filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel leta 1984 v Prekmurju. Film sledi pripetljajem skupine muzikantov, imenovanih Pickova banda. Katere so prepoznavne poteze njegovega opusa? O tem je pred tremi leti ob stoletnici njegovega rojstva v oddaji Arsov forum razmišljal režiser in profesor Miran Zupanič: "Prepričan sem, da v slovenskem filmskem opusu ne najdemo avtorja, ki bi tako suvereno in zdi sem mi, da celo načrtno vstopal v posamezne regije ali pokrajine Slovenije in jih znal na zelo subtilen način oživiti. Čeprav sem iz Štajerske, verjamem njegovi Primorski, njegovi Gorenjski, tudi njegovemu Prekmurju. Se mi zdi, da je znal v filmske opne in zvoke ujeti genius loci nekega prostora ali pokrajine. To je res dragoceno, to moramo znati prepoznavati." France Štiglic je nekoč dejal: »Biti ustvarjalec - to je neizmerna sreča ... Mimo osebne, družinske sreče je to najvrednejše, kar lahko človek doživi: dajati iz sebe nekaj drugim ljudem, pritegniti jih s svojo predstavo sveta, jih pripraviti, da jokajo ali se smejejo,« tako so njegove besede povzeli v Slovenski kinoteki, kjer maja in junija pripravljajo projekciji partizanske komedije Ne joči, Peter in omenjenega pionirskega filma slovenske profesionalne umetniške kinematografije Na svoji zemlji, ki tematizira osvobodilni boj na slovenskem Primorskem med drugo svetovno vojno. Vstopnica bo, kot so sporočili iz Kinoteke, omogočala brezplačen obisk razstave France Štiglic: filmska zapuščina, ki bo na ogled še do 25. junija. Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Potovanje po albumu 'Ali je še kaj prostora', ki je izšel leta 2020, prinaša veliko mehkobe, poslušalcem pa je večina vsebine že dobro znana. O nastanku pesmi, ozadju le-teh, ter pogumu pevke, ki se zadnja leta podpisuje tudi pod glasbo in besedila odpetega, v iskrenem pogovoru v oddaji Srce šansona.
Slovenija se na knjižnem sejmu v Leipzigu predstavlja s skoraj 30 dogodki, ki utirajo pot na letošnje častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, na priložnost, ki jo bomo mogoče ponovno dočakali šele čez pet desetletij. Med slovenskimi avtorji je bil tudi v Leipzigu najbolje obiskan Slavoj Žižek. Častna gostja pa je Avstrija. Foto: Leipziger Messe / Jens Schlüter
Od 26. aprila do 1. maja na severu Avstrije poteka že 20. filmski festival CROSSING EUROPE Linz, ob katerem mesto Linz za teden dni postane stičišče sodobne evropske avtorske kinematografije. 39 igranih, dokumentarnih in kratkih filmov iz 45 držav tudi letos predstavlja nekonvencionalne, kritične in umetniško ambiciozne perspektive mlade generacije evropskih filmskih ustvarjalcev. Prispevek je pripravila Petra Meterc, ki se je pogovarjala tudi z režiserko filma Elaha, Mileno Aboyan.
26. aprila je minilo stoletje od rojstva publicistke, prevajalke ter filmske in gledališke kritičarke Rape Šuklje. Bila je dolgoletna urednica radijske oddaje Gremo v kino, znana po svojih žlahtnih in iskrivih kritikah. Ob delu za radio je delovala kot prevajalka: v slovenščino je prevedla številna literarna dela, med drugim Sliko Doriana Graya Oscarja Wilda. Prispevek o njenem ustvarjanju je pripravil Urban Tarman.
2. maj bo v Kinodvoru v Ljubljani posvečen Slovenskim filmom, za katere le redko slišimo. Marcel Štefančič jr. je za dogodek izbral pet filmov: Sončni krik Boštjana Hladnika, Dobri stari pianino Franceta Kosmača, Pomladni veter Rajka Ranfla, Trenutki odločitve Františka Čapa in Krč Boža Šprajca.
Le dan po dnevu upora proti okupatorju, ki se je včasih imenoval dan osvobodilne fronte, so v Slovenski kinoteki na spored uvrstili mini cikel z naslovom Film OF. V nasprotju z morebitnimi pričakovanji na programu ni partizanskih filmov s področja Slovenije ali nekdanje Jugoslavije, temveč italijanski B-film, Tarantino in film ukrajinske oz. sovjetske režiserke Larise Šepitko. Peterica ožigosanih Enza G. Castellarija iz leta 1977 je, kot so zapisali v Kinoteki, »umazani kult[ni film] notoričnega kralja evropskega žanrskega smetja« in prikazuje razbojniško bando junaških ameriških vojakov, ki se proti koncu druge svetovne vojne klati po razdejani Evropi, zatakne v goltancu nacistične pošasti in mesarske podvige krona z razstrelitvijo vlaka. Film je navdihnil tudi enega izmed najbolj cinefilskih holivudskih režiserjev, Quentina Tarantina. Vzpon Larise Šepitko pa je umeščen v Belorusijo leta 1942. Film, ki je v Berlinu dobil zlatega medveda, pa se je izmaknil sovjetski cenzuri, ker naj bi do solz ganil funkcionarja komunistične partije. S programsko asistentko v Slovenski kinoteki Anjo Banko, ki je pripravila program film OF, se je pogovarjala Tina Poglajen.
29. aprila praznujemo Mednarodni dan plesa. Svetovna organizacija za uprizoritvene umetnosti in Unesco sta ga razglasila leta 1982 in z datumom praznovanja proslavila reformatorja plesne umetnosti in utemeljitelja modernega baleta Jeana-Georgesa Noverra, ki se je rodil na ta dan leta 1727. Glavni namen dogodka, ki poteka po celem svetu, je praznovati in uživati v plesu ter tudi opominjati na njegovo vlogo za našo umetnostno-kulturno dediščino. (foto: Slovensko praznovanje Mednarodnega dneva plesa (C) Sunčan Stone)
Avstrija se na knjižnem sejmu v Leipzigu predstavlja z nenavadnim geslom meaoiswiamia. Gre za posebej ustvarjeno besedno skovanko, ki pomeni več kot mi, z njo pa želijo sporočiti, da literature ni mogoče zreducirati na skupni imenovalec, ne po obliki ne po vsebini. Knjižni sejem v Leipzigu je zaradi pandemije odpadel kar trikrat, za Slovenijo pa je pomemben predvsem zaradi letošnjega častnega gostovanja v Frankfurtu. Pričakovanje pred Frankfurtom bodo do nedelje dvigali na 30 dogodkih. Avstrijci so v Leipzig pripeljali kar 200 avtorjev. Na njihovem čelu pa je koroška Slovenka Katja Gasser, umetniška vodja avstrijske predstavitve.
Pred vrati je mednarodni knjižni sejem v nemškem Leipzigu, ki bo po treh letih po pandemiji koronavirusa potekal v živo. Letošnje geslo je Dobesedno presenetljivo. Slovenija se na njem predstavlja s kar 27 dogodki, ki utirajo pot na letošnje častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu. Slovenski program so odprli sinoči s pesniškim in glasbenim večerom Zaključek za tri pesniške avtomate v Leipzigu, v tamkajšnji Literarni hiši. Ob avstrijskih pesnikih so iz Slovenije na branju poezije nastopili Miljana Cunta, Gregor Podlogar in Stanka Hrastelj. Mednarodni knjižni sejem v Leipzigu se za obiskovalce sicer začenja jutri. Častna gostja bo Avstrija. V času sejma poteka tudi eden največjih literarnih festivalov v Evropi, Leipzig liest (Lepzig bere), z več kot 3000 dogodki na sejmu, po mestu in v okolici. Na drevišnjem slavnostnem odprtju bodo podelili leipziško knjižno nagrado za medsebojno razumevanje v Evropi. Prejela jo bo ruska pesnica judovskega rodu, romanopiska in novinarka Marija Stepanova, ki živi v pregnanstvu v Nemčiji, za zbirko poezije z naslovom Dekleta brez oblačil.
Rembrandt van Rijn ali na kratko kar Rembrandt, rojen leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem, je znan kot mojster svetlobe – globino, tako prostorsko kot čustveno, je ustvarjal z dramatično igro senc in osvetlitev, ki so s strani padale na obraze in telesa. Ta učinek je posebno opazen v črno-beli grafiki, v kateri se je pokazala še ena njegova veščina – risba. Velika razstava z naslovom Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra je plod sodelovanja z Muzejem Rembrandtova hiša iz Amsterdama. Ob tem je izšel tudi obsežen katalog v slovenščini in angleščini. Morda se kdo še spomni izbora mojstrovih grafik leta 2000 v Cankarjevem domu, a, kot pravijo, je "po skoraj četrt stoletja čas, da nove generacije spoznajo delo veličastnega umetnika." Pa tudi za drugačen koncept predstavitve gre tokrat, poudari vodja projekta Michel Mohor, višji kustos Narodne galerije v Ljubljani. Rembrandt torej ostaja, samo pogled se spreminja, bi lahko rekli. Slika (izrez): Rembrandt, Trije križi, 1653, suha igla in dleto za bakrorez na pergamentu, 385 × 450 mm, faza I(5). Muzej Rembrandtova hiša, Amsterdam.
V nedeljskem Glasbenem portretu bo sprehod skozi pogovor potekal vse od zgodnje zaljubljenosti v gledališče do potovanja v filmski svet, razkritja, kako izgledajo skoki v tujino, ter do tega, kako se počuti v vlogi džezista ob klavirju in kako razume ples oziroma človeški gib. Žanrskih omejitev ne pozna, saj v svojem svetu skladanja kroji stvaritve za komorne zasedbe in orkester, posega v baletno glasbo, piše skladbe na besedila pesmi slovenskih pesnikov ter tudi priznanih tujih, domač je v sodobnih zvrsteh, kot pianist in skladatelj pa je zelo rad sodeloval tudi z različnimi domačimi in tujimi glasbeniki ter glasbenimi skupinami. "Gledališče ali pa umetnost sploh, se mi zdi, da je neki element našega življenja in naše skupnosti, družbe, ki jo dela na neki način humano,……umetnik pa si lahko samo tako, da si občutljiv. In ko si občutljiv, si seveda tudi izpostavljen zaradi svoje občutljivosti, ampak v tem je pa tudi neka lepota."
Roman Več kot brat, za katerega je francoski pisatelj David Diop prejel mednarodno nagrado booker, je pred tremi leti v prevodu Janine Kos izdala Mladinska knjiga. Za avtorjem se je ob njegovem gostovanju v Sloveniji pogovarjal Vlado Motnikar. VM: O veliki vojni je bilo napisanih že na stotine romanov, vaš pa odpira sorazmerno pozabljeno poglavje o vojakih iz francoskih kolonij, ki so se na evropski fronti bojevali za svoje kolonialne gospodarje. A samo to verjetno ne bi zadostovalo za mednarodno nagrado booker – čemu še pripisujete tolikšen uspeh? DD: Rekel bi, da je roman Več kot brat dal besedo senegalskemu vojaku v času, ko se je vojna dogajala. Senegalski vojaki tedaj niso imeli pravice do svoje besede, služili so kolonialnemu imperiju in niso imeli pravice do lastnega mnenja. Lahko bi rekli, da je moj roman dal glas nekomu, ki ga sicer ni imel, in da je knjiga prav zato doživela tak uspeh. VM: Ob tem romanu morda lahko bolje razumemo tisto surovost, blaznost, grozovito nasilje, ki ga vojna slejkoprej prinese s sabo. Toda, ali je to sploh mogoče razumeti? DD: Ko sem se pripravljal k pisanju tega romana, sem prebral veliko zgodovinskih dokumentov, veliko pričevanj francoskih in tudi nemških vojakov. To je bila ekstremna vojna, industrijska vojna, ki je zelo dolgo trajala in je povzročila veliko smrti. Neki zgodovinar je izračunal, da bi mimohod, ki bi se ga udeležili vsi mrtvi in ranjeni v tej veliki vojni, trajal dvanajst dni in dvanajst noči. VM: Kako bi vaš vojak Ndiaye s svojimi grozovitimi izkušnjami lahko živel po vojni? Kako je – po vsaki vojni pravzaprav – mogoče preiti iz surovosti v človečnost? DD: Danes veliko vemo o travmah, ki jih povzroča vojna; še posebej po vietnamski vojni vemo, kakšni so posttravmatski šoki. V prvi svetovni vojni pa to ni bilo znano niti se ni govorilo o tem. Prevladovalo je mnenje, da so se vojaki, ki so zaradi teh travm izgubili razum, pač skušali izogniti fronti. A če se vrnem k vašemu vprašanju: za mojega vojaka Alfa Ndiaya ne obstaja nikakršen 'potem'. Je lik, ki, ko utihne, tudi izgine. VM: Že pred pisanjem romana Več kot brat ste se ukvarjali s stiki med kolonialno Evropo in kolonizirano Afriko, raziskovali ste 18. in 19. stoletje. Je namen vašega pisanja tudi v opozarjanju na izkoriščanje, predsodke ali aroganco? DD: Ne pišem zato, da bi nekaj pokazal oziroma dokazal. Zanimajo me odnosi med Afriko in Evropo – doslej so bili moji romani postavljeni v kolonialno obdobje. Svoje osebe želim postaviti v okolje, v katerem so živele. Ne želim izrecno predati nekega sporočila, bralcu želim samo prikazati, kakšno je bilo življenje. Moji romani nimajo didaktične razsežnosti, želim si le, da bi bralec razumel vso kompleksnost situacije in življenja mojih likov. Foto: Mladinska knjiga, detajl fotografije
Prejšnji teden je v ljubljanskem Cineplexxu premiero doživel celovečerni prvenec mladega srbskega režiserja in scenarista Luka Mihailovića. Režiser je ob premieri črno-bele kriminalne drame o nekdanjem zaporniku, ki mora znova poiskati svoje mesto pod soncem, skupaj z ekipo obiskal Ljubljano. Indigo kristal v naslovu združuje oznaki za generaciji današnjih najstnikov oziroma mlajših odraslih, za indigo generacijo, ki je v Srbiji še doživela vojno po razpadu nekdanje skupne republike, in za generacijo kristal, ki se je rodila po vojni in je z njo – vsaj neposredno – manj obremenjena. Z glavno moško vlogo Vuka, ki ga igra Miodrag Radonjić (videli smo ga v regionalni uspešnici, v trilerju Južni veter), film Indigo kristal vključuje tudi starejše pripadnike generacije Y. Scenarist in režiser filma je Luka Mihailović, ki šele končuje beograjsko filmsko akademijo. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, je to njegov diplomski film, kar je obetaven začetek za mladega avtorja, ki se je rodil v Šabcu, mestu v zahodni Srbiji na bregu Save s približno 60.000 prebivalci, in v Šabac je postavil tudi svoj celovečerni igrani prvenec: "Šabca se spominjam kot starega industrijskega mesta, spominjam se sive Zorke, kemijskega podjetja, ki je spuščalo velike količine dima iz dimnikov … Potem sem odšel študirat v Beograd in po nekaj letih sem se znova vrnil v mesto. Naletel sem na norišnico: pisani trg, instalacije, skulpture, ki mestu dajejo povsem drugačno podobo od tiste iz mojega otroštva. Danes je videti »kot šminka«. Trenutek, ko sem se vprašal, ali sem postal tujec v svojem mestu ali pa je mesto tujec in sem sam ostal enak; vprašanja, ali se je spremenilo samo nekaj ali vse, to so vprašanja in občutki, ki so spodbudili nastanek filma: zgodbo o povratniku, ki ne ve, pri čem je; ne ve, ali še vedno ima svoje stare prijatelje ali ne …" Luka Mihailović dodaja, da je Indigo kristal, če postavimo v oklepaj ves kriminalni trušč in napetost, ki izhaja iz tega, predvsem film o odraščanju. In kaj je zanj odraščanje, Luka Mihailović: "Odraščanje se zgodi v trenutku, ko spoznate, da vse, kar ste se učili – tudi o morali ste se učili, predvsem o tisti v idealnih okoliščinah in razmerah – kadar vas življenje udari z vso silo, ne drži popolnoma. Odraščanje se zgodi, ko spoznate, da ni nič tako, kot govorijo, da je. Vuk to dojame šele na koncu filma. On je pasiven lik in celo ko osvoji Majo, prijateljico, ki je nikoli prej ni uspel imeti in zdaj jo ima, ona bolj spodbuja njega. On je pasiven lik in ko se na koncu odloči, da vendarle nekaj stori, je to v popolnem nasprotju z njim, kot ga poznamo gledalci. To je trenutek, ko spozna, da ne more več samo klečati …" Svoboda ni to, da delaš, kar želiš; svoboda je, da ne delaš, česar nočeš – tako jo v enem od dialogov opredeli film, in to je ključ do nove življenjske poti Vuka, nekdanjega preprodajalca drog, ki po prihodu na »svobodo« neuspešno išče redno in običajno službo, kot jo imajo njegovi bolje socializirani vrstniki in vrstnice, hkrati pa Vuk opazuje mlajšega brata svojega pokojnega prijatelja, kako brzi po njuni poti preprodajanja drog. Zanju se je v enem primeru končala z zaporom in v drugem s smrtjo. Vuk želi preprečiti, da ponovi njuno napako, in pri tem hočeš-nočeš najde svoje mesto pod soncem. Foto: Kulturni center Kočevje
Na 5. koncertu Komornega cikla Narodnega doma Maribor je v dvorani Union tretjič gostovala priznana britanska violončelistka Natalie Clein s kolegoma v klavirskem triu.
Kraljevi orkester Concertgebouw v Amsterdamu je v svoji matični dvorani v petek izvedel Koncert za orkester te slovenske skladateljice Nine Šenk. Delo je nastalo po naročilu Bavarskega radijskega orkestra v Münchnu, kjer so ga pod taktirko Matthiasa Pintscherja prvič izvedli 7. februarja leta 2020, le dva tedna pozneje je skrajšan izbor stavkov izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija, ta teden pa je skladbo v svoj program uvrstil eden najboljših orkestrov na svetu. Po izvedbi smo skladateljico povabili k pogovoru.
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je v Moderni galeriji podelilo bienalno nagrado in priznanja Izidorja Cankarja. Za življenjsko delo pri raziskovanju starejše likovne umetnosti na Slovenskem so se poklonili dr. Blažu Resmanu, upokojenemu znanstvenemu svetniku in dolgoletnemu sodelavcu Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, ki se je doma in v tujini uveljavil kot vrhunski umetnostni zgodovinar. Priznanja Izidorja Cankarja za projekte na področju umetnostne zgodovine pa so prejeli: dr. Katra Meke za razstavni projekt Fortunat Bergant, prof. dr. Matej Klemenčič in prof. dr. Enrico Lucchese za organizacijo in izvedbo mednarodnega simpozija Meceni, posredniki in beneški umetniki na Dunaju in v deželah Svetega rimskega cesarstva in uredništvo istoimenske znanstvene monografije ter še Oddelek dokumentacija – arhiv Moderne galerije in kustosinje Jana Intihar Ferjan, Bojana Rogina in Teja Merhar za izjemen prispevek k oblikovanju, hranjenju in proučevanju arhiva podatkov na področju likovne/vizualne umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem. Foto: ZRC SAZU
V okviru cikla Jazz Ars All Stars bo v ljubljanski Cukrarni nastopila pevka NIna Strnad. S sekstetom bo premierno predstavila svoj avtorski program. Z njo bodo bobnar Kristijan Krajnčan, basist Jošt Lampret, pianist Gregor Ftičar, saksofonist Jaka Kopač in trobentač Tomaž Gajšt. V avdio in video prenosu na Programu Ars Radia Slovenija in spletni strani MMC RTV Slovenija.
V Moderni galeriji so izročili priznanji in nagrado Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost – najvišjo stanovsko nagrado pri nas. Komisija v sestavi dr. Nadja Zgonik, Žiga Kariž, Marko Glavač in dr. Aleš Vaupotič jo je, kot že omenjeno, podelila 44-letnemu slikarju Stašu Kleindienstu, priznanji pa sta prejela multimedijska umetnica Maša Jazbec in slikar Mitja Konić. V slikah Staša Kleindiensta začutimo igrivost, kot bi se slikarsko igral z drobnimi figuricami v svojem svetu, ki je po eni strani magičen, kar se zdi tudi zaradi ilustrativno natančnih, z detajli napolnjenih odslikav, a po drugi strani je temelj kristalna resničnost, vsakdanji svet. Kot so med drugim utemeljili, Kleindienst "svojo umetniško prakso razume kot način soočanja z družbenimi in kulturnimi vprašanji. Prepoznavanje pomena kolektivnega delovanja, avtoritete, anti / utopije, odnosa do narave in družbe, kulture, vrednot, urbanizma, ujetosti v sistem in iznajdba pravšnjega slikarskega jezika za upodobitev teh sklopov, odlikuje njegov opus, za katerega lahko morda poenostavljeno in hkrati z vso odgovornostjo rečemo, da je pretežno krajinarski", zapiše Žiga Kariž. A ob tem moramo izpostaviti še drugo Kleindienstovo plat, na katero je opozorila Maja Kač v besedilu ob njegovi razstavi Insomnia v Žalcu – v središče ga je postavila "kot pozornega opazovalca ne nujno širše družbe kot takšne, ampak predvsem lastne okolice". Njegovo slikarstvo tudi opiše kot veliko bolj osebno, kot se nemara na prvi pogled zdi. Priznanje Riharda Jakopiča je prejela akademska raziskovalka in intermedijska umetnica Maša Jazbec. Živi in dela v Trbovljah, kjer vodi laboratorij DDTLab. Njena tema je presečišče človeka, digitalne tehnologije in še posebej robotov, ustvarja nove tehnološke organizme, kot pravi. Med številnimi razstavami doma in po svetu omenimo lansko v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki z naslovom Sintetični organizmi. Prejemnik priznanja akademski slikar Mitja Konić se je v zadnjem obdobju predstavil s tremi velikimi samostojnimi razstavami: v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevica na Krki, Galeriji Murska Sobota in Galeriji Velenje. Z magistrskega študija na dresdenski akademiji likovnih umetnosti je v naš prostor, kot so zapisali, "prinesel novo slikarsko vitalnost, ki poživlja slikarski medij s pogledom, ki ni povzet po vnaprej izbranih vzorcih, temveč z izrazno svežino širi možnosti slikarskega medija". Podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča organizira Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo, pri izboru nagrajencev sodelujeta še Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Slovensko društvo likovnih kritikov. Razstavo letošnjih lavreatov Staša Kleindiensta, Maše Jazbec in Mitja Konića si lahko v Galeriji ZDSLU na Komenskega 8 v Ljubljani ogledate do 6. maja. Na fotografiji Staš Kleindienst, osebni arhiv
V Gallusovi dvorani sta izvedla 5. koncert Srebrnega abonmaja in predstavila izbrane sonate Wolfganga Amadeusa Mozarta, Franza Schuberta, Mauricea Ravela in Bele Bartoka.
Neveljaven email naslov