Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Literarni poudarki tekočega tedna
»Antigona je tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti,« je verjetno najbolj znan citat Dominika Smoleta v povezavi z njegovim delom Antigona. To pomembno Smoletovo besedilo jemlje pod drobnogled nov Literarni večer cikla Arsovega domačega branja Oh literatura – O, literatura, ki ga namenjamo predvsem srednješolcem, seveda pa tudi preostalim radijskim poslušalcem.
Dominik Smole je v svoji Antigoni ohranil osnovno Sofoklejevo zgodbo ter ji dodal še novo razsežnost, tako da ne gre več samo za zgodbo o upornici, ki na prvo mesto postavi zakon ljubezni nasproti državnim pravilom, temveč ta preraste v vprašanje o iskanju smisla, o obstoju lastnega jaza v režimu, ki tega ne dovoljuje. Brezčasnost antične Antigone, ki že od antike naprej zastavlja vprašanje o nasprotju med temeljnimi in državnimi zakoni, o etiki in pravu, tudi v Smoletovi preobleki ohranja aktualni naboj. V njegovi različici sta še bolj poudarjeni posameznikova osamljenost v boju proti sistemu in nasprotje med oportunizmom in vztrajanjem. Smoletovo Antigono lahko v torkovem Literarnem večeru na 3. programu Radia Slovenija doživite skozi oči avtorice scenarija Mateje Gomboc, profesorice slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Vloge interpretirajo igralci SNG Nova Gorica: Kristijan Guček (Kreon), Patrizia Jurinčič Finžgar (Ismena), Jure Kopušar (paž, stražnik), Gorazd Jakomini (Teiresias) in Matija Rupel (Haimon).
Leta 1960, ko je Smoletovo besedilo nastalo, je bila Antigona uprizorjena tudi v ljubljanski Drami, takrat je vlogo Teiresiasa odigral Stane Sever. Dominik Smole je v prijateljskem javnem pismu, objavljenem v Delu čez deset let, torej leta 1970, igralcu Stanetu Severju med drugim zapisal: »Veliko let Drame SNG bo zaznamovanih kot Tvoja doba ... Ne vem, zakaj in komu v korist si se zapletel v mrežo tehničnih, upravnih, političnih, socioloških, nacionalnih in, denimo, filozofskih vprašanj, dilem, problemov. Tvoja opozicija in Tvoj revolt ne rešujeta nič, prav nič, slovenski obiskovalec pa Te – žal – ne vidi, kjer si najmočnejši, na deskah.« Smoletovo pismo znamenitemu gledališkemu in filmskemu igralcu Stanetu Severju, ki je kot prvak zaradi spora odšel iz Drame, v spominskem zapisu citira Tone Partljič. Nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi namenjamo temu Partljičevemu besedilu iz lani izdane knjige Ne bom jih pozabil. V njem se spominja Severja, interpreta najrazličnejših vlog od antične tragedije do moderne drame, od tragedij do komedij in grotesk, ki je veliko sodeloval tudi z Radiem in Televizijo Slovenija, ali v radijskih igrah in literarnih oddajah, recitacijah ali televizijskih nadaljevankah. V petek, 18. decembra, bo minilo 50 let od Severjeve smrti, ob obletnici pa smo v program uvrstili Partljičev zapis v interpretaciji dramskega igralca Gregorja Zorca.
Pesniški poskus nagovora umirajoče matere
V ponedeljek lahko na radijskih valovih slišite tudi Zorčevo interpretacijo ganljivih pesniških poskusov nagovora matere, umirajoče za alzheimerjevo boleznijo. Gre za cikel pesmi Ruth uglednega ameriškega pesnika in pisatelja Forresta Ganderja, avtorja desetih pesniških zbirk in dveh romanov, tudi dolgoletnega profesorja literarne umetnosti in primerjalne književnosti na prestižni Univerzi Brown v zvezni državi Rhode Island. Za zbirko Bodi z, v kateri najdemo cikel Ruth, je Gander lani prejel Pulitzerjevo nagrado, nagrajene pesmi pa je za Literarni nokturno s prevodom slovenskemu ušesu približal Andrej Pleterski.
Angažirana ugandska pesnica Stella Nyanzi
V okviru literarnih oddaj 3. programa Radia Slovenija se trudimo zapolniti prevodne sive lise in poslušalcem predstaviti avtorje in avtorice, ki v slovenščini še nimajo knjižnih prevodov. Ob Ganderju je tak primer tudi Stella Nyanzi, ugandska pesnica, ki se zavzema za svobodo govora in ne privoljuje v kompromise s korumpiranim državnim vrhom. Tako zveni ena izmed njenih pesmi:
Iz mojih ust
ne bodo padale vrtnice.
Kdo še prinese kratkotrajno lepoto v vojno?
Namesto vrtnic so britvice in sekire,
verižne žage, noži in mačete,
bodala, meči in bajoneti.
Moje besede režejo naše sovražnike.
Življenje pesnice Stelle Nyanzi in ilustracijo njene pisave prinaša nedeljska oddaja Literarni portret avtorice Neže Vilhelm, literarni del interpretira igralka Nika Rozman.
Rossinijev obisk Beethovna
Od pri nas manj znanega literarnega imena pa k enemu največjih glasbenega sveta – Ludwigu van Beethovnu, ki je stalnica repertoarjev svetovnih glasbenih hiš, letos pa še posebej, saj se je rodil 16. decembra pred 250 leti v Bonnu. Ustvarjal je predvsem na Dunaju in zadnja leta preživel v precej skromnih razmerah. Nekoč ga je obiskal italijanski skladatelj Gioachino Rossini in o tem pripovedoval Richardu Wagnerju. Kako je Rossini doživel obisk pri Beethovnu, med drugim popiše tudi Herbert Weinstock v knjigi Rossinijev življenjepis, ki jo je poslovenil Peter Bedjanič. Rossinijevo doživljanje velikega skladatelja bo prebral igralec Boris Juh, na poslušanje pa bo v sredinem Literarnem nokturnu.
Koronski diptih
V predprazničnem tednu bo v radijskem mediju zaživela tudi aktualna koronska tema. Pod naslovom Korona diptih smo zbrali pesem in kratke prozne fragmente, skorajda aforizme pesnika, pisatelja in prevajalca Aleša Bergerja. Poleti smo že objavili nekaj njegovih Zapiskov v klavzuri, ki so pozneje izšli v knjigi Breze, v četrtek pa v Literarnem nokturnu torej vabimo k poslušanju Bergerjeve pesmi Ni korant iz omenjene knjige ter nekaj njegovih najnovejših grenko humornih zapisov iz koronske osame, ki so nastali novembra. Takole zveni eden od njih: »Pomladi smo se veselili, kako bomo spet »klapa«. Zdaj smo nekam poklapani, vsak zase sam domá«.
Poetični prvenec Jeana Geneta
Aleš Berger je tudi odličen in plodovit prevajalec iz francoščine, prav tako pa med najopaznejše posrednike frankofone književnosti slovenskim bralcem spada Branko Madžarevič. Leta 1995 je izšel njegov prevod romanesknega prvenca Jeana Geneta Naša gospa Cveta, ki ga je pisatelj objavil leta 1943 in pritegnil pozornost literarne srenje. Geneteva pisateljska spretnost je metamorfoza erotičnega, pa tudi obscenega v poetično, o tem priča tudi odlomek iz dela Naša gospa Cveta, ki mu namenjamo sobotno oddajo Izbrano prozo. Francoski pisatelj Jean Genet se je rodil 19. decembra leta 1910, torej pred 110 leti, njegovo otroštvo pa je bilo vse prej kot srečno. Mama ga je zapustila pri sedmih mesecih, vzgajale so ga rejniške družine, kot najstnik je nato pristal v poboljševalnici in se pozneje pridružil tujski legiji, od koder so ga izključili zaradi homoseksualnosti. Nekaj let je bil Genet brezdomec in žepar, prostituiral se je po evropskih mestih, kar je popisal v svoji knjigi Dnevnik lopova. Genet je torej iz prve roke izkusil življenje na robu in pariško podzemlje; predvsem tisto okrog Montmartra je opisal v svojem poetičnem romanu Naša gospa Cveta. Začel ga je pisati leta 1942 v zaporu, kjer je pristal zaradi kraje. Prvo varianto romana so mu zasegli in zažgali, a uspelo mu je shraniti drugo varianto, ki je postala uspešnica. Za Geneta, ki je bil pogosto v navzkrižju z zakonom, so se zavzeli Jean Cocteau, Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir in številni drugi francoski intelektualci. Pri francoskem predsedniku so izprosili, da ga je pomilostil, ko mu je grozila dosmrtna ječa. S svojo pisavo je ta anarhistični literat sicer močno zaznamoval bitnike, velja pa tudi za enega začetnikov drame absurda.
Poklon nedavno preminuli Dorici Makuc
Začetnica raziskovanja aleksandrink pa je bila novinarka in publicistka Dorica Makuc, ki je pred kratkim umrla. Rodila se je leta 1928 v Vidmu, zaradi fašističnega preganjanja se je njena družina kmalu preselila v Domžale, potem se je šolala v Ljubljani in Beogradu, pozneje je delala za Primorski dnevnik, v šestdesetih letih pa se je zaposlila na RTV Ljubljana. Ustvarjala je dokumentarne filme ter v njihovo središče postavljala malega človeka in primorsko tematiko. V filmu Žerjavi letijo na jug je v sedemdesetih letih opozorila na usodo aleksandrink, primorskih deklet in žena, ki so zapustile svoje družine in odšle v Egipt. O njih je Dorica Makuc napisala tudi knjigo Aleksandrinke. V Literarnem večeru, ki ga lahko ujamete na 1. programu Radia Slovenija v četrtek zvečer, jo je podrobneje predstavil Metod Pevec. Radijska oddaja je nastala leta 1997, pozneje, leta 2011, pa je zgodbe aleksandrink v dokumentarnem filmskem jeziku predstavil tudi Pevec.
Literarne oddaje med 13. in 19. decembrom 2020
Nedelja, 13. december
14.05 (Ars) Humoreska tega tedna: Hector Hugh Munro: Saki: Tobermory
18.05 (Ars) Spomini, pisma in potopisi: Tone Partljič: Ne bom ga pozabil, Staneta Severja (ob 50. obletnici smrti)
22.05 (Ars) Literarni portret: Stella Nyanzi
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Maurice Maeterlinck: Tople grede
Ponedeljek, 14. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Forrest Gander: Bodi z
Torek, 15. december
21.00 (Ars) Literarni večer: Dominik Smole: Antigona (Arsovo domače branje)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Sreda, 16. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Herbert Weinstock: O Beethovnu (ob skladateljevi 250. obletnici)
Četrtek, 17. december
21.05 (Prvi) Literarni večer: Dorica Makuc: Aleksandrinke
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Aleš Berger: Korona diptih
Petek, 18. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Matej Krajnc: London
Sobota, 19. december
18.00 (Ars) Izbrana proza: Jean Genet: Naša gospa Cveta (ob 110. obletnici rojstva)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Vesna Spreitzer: Pesmi
Literarni poudarki tekočega tedna
»Antigona je tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti,« je verjetno najbolj znan citat Dominika Smoleta v povezavi z njegovim delom Antigona. To pomembno Smoletovo besedilo jemlje pod drobnogled nov Literarni večer cikla Arsovega domačega branja Oh literatura – O, literatura, ki ga namenjamo predvsem srednješolcem, seveda pa tudi preostalim radijskim poslušalcem.
Dominik Smole je v svoji Antigoni ohranil osnovno Sofoklejevo zgodbo ter ji dodal še novo razsežnost, tako da ne gre več samo za zgodbo o upornici, ki na prvo mesto postavi zakon ljubezni nasproti državnim pravilom, temveč ta preraste v vprašanje o iskanju smisla, o obstoju lastnega jaza v režimu, ki tega ne dovoljuje. Brezčasnost antične Antigone, ki že od antike naprej zastavlja vprašanje o nasprotju med temeljnimi in državnimi zakoni, o etiki in pravu, tudi v Smoletovi preobleki ohranja aktualni naboj. V njegovi različici sta še bolj poudarjeni posameznikova osamljenost v boju proti sistemu in nasprotje med oportunizmom in vztrajanjem. Smoletovo Antigono lahko v torkovem Literarnem večeru na 3. programu Radia Slovenija doživite skozi oči avtorice scenarija Mateje Gomboc, profesorice slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Vloge interpretirajo igralci SNG Nova Gorica: Kristijan Guček (Kreon), Patrizia Jurinčič Finžgar (Ismena), Jure Kopušar (paž, stražnik), Gorazd Jakomini (Teiresias) in Matija Rupel (Haimon).
Leta 1960, ko je Smoletovo besedilo nastalo, je bila Antigona uprizorjena tudi v ljubljanski Drami, takrat je vlogo Teiresiasa odigral Stane Sever. Dominik Smole je v prijateljskem javnem pismu, objavljenem v Delu čez deset let, torej leta 1970, igralcu Stanetu Severju med drugim zapisal: »Veliko let Drame SNG bo zaznamovanih kot Tvoja doba ... Ne vem, zakaj in komu v korist si se zapletel v mrežo tehničnih, upravnih, političnih, socioloških, nacionalnih in, denimo, filozofskih vprašanj, dilem, problemov. Tvoja opozicija in Tvoj revolt ne rešujeta nič, prav nič, slovenski obiskovalec pa Te – žal – ne vidi, kjer si najmočnejši, na deskah.« Smoletovo pismo znamenitemu gledališkemu in filmskemu igralcu Stanetu Severju, ki je kot prvak zaradi spora odšel iz Drame, v spominskem zapisu citira Tone Partljič. Nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi namenjamo temu Partljičevemu besedilu iz lani izdane knjige Ne bom jih pozabil. V njem se spominja Severja, interpreta najrazličnejših vlog od antične tragedije do moderne drame, od tragedij do komedij in grotesk, ki je veliko sodeloval tudi z Radiem in Televizijo Slovenija, ali v radijskih igrah in literarnih oddajah, recitacijah ali televizijskih nadaljevankah. V petek, 18. decembra, bo minilo 50 let od Severjeve smrti, ob obletnici pa smo v program uvrstili Partljičev zapis v interpretaciji dramskega igralca Gregorja Zorca.
Pesniški poskus nagovora umirajoče matere
V ponedeljek lahko na radijskih valovih slišite tudi Zorčevo interpretacijo ganljivih pesniških poskusov nagovora matere, umirajoče za alzheimerjevo boleznijo. Gre za cikel pesmi Ruth uglednega ameriškega pesnika in pisatelja Forresta Ganderja, avtorja desetih pesniških zbirk in dveh romanov, tudi dolgoletnega profesorja literarne umetnosti in primerjalne književnosti na prestižni Univerzi Brown v zvezni državi Rhode Island. Za zbirko Bodi z, v kateri najdemo cikel Ruth, je Gander lani prejel Pulitzerjevo nagrado, nagrajene pesmi pa je za Literarni nokturno s prevodom slovenskemu ušesu približal Andrej Pleterski.
Angažirana ugandska pesnica Stella Nyanzi
V okviru literarnih oddaj 3. programa Radia Slovenija se trudimo zapolniti prevodne sive lise in poslušalcem predstaviti avtorje in avtorice, ki v slovenščini še nimajo knjižnih prevodov. Ob Ganderju je tak primer tudi Stella Nyanzi, ugandska pesnica, ki se zavzema za svobodo govora in ne privoljuje v kompromise s korumpiranim državnim vrhom. Tako zveni ena izmed njenih pesmi:
Iz mojih ust
ne bodo padale vrtnice.
Kdo še prinese kratkotrajno lepoto v vojno?
Namesto vrtnic so britvice in sekire,
verižne žage, noži in mačete,
bodala, meči in bajoneti.
Moje besede režejo naše sovražnike.
Življenje pesnice Stelle Nyanzi in ilustracijo njene pisave prinaša nedeljska oddaja Literarni portret avtorice Neže Vilhelm, literarni del interpretira igralka Nika Rozman.
Rossinijev obisk Beethovna
Od pri nas manj znanega literarnega imena pa k enemu največjih glasbenega sveta – Ludwigu van Beethovnu, ki je stalnica repertoarjev svetovnih glasbenih hiš, letos pa še posebej, saj se je rodil 16. decembra pred 250 leti v Bonnu. Ustvarjal je predvsem na Dunaju in zadnja leta preživel v precej skromnih razmerah. Nekoč ga je obiskal italijanski skladatelj Gioachino Rossini in o tem pripovedoval Richardu Wagnerju. Kako je Rossini doživel obisk pri Beethovnu, med drugim popiše tudi Herbert Weinstock v knjigi Rossinijev življenjepis, ki jo je poslovenil Peter Bedjanič. Rossinijevo doživljanje velikega skladatelja bo prebral igralec Boris Juh, na poslušanje pa bo v sredinem Literarnem nokturnu.
Koronski diptih
V predprazničnem tednu bo v radijskem mediju zaživela tudi aktualna koronska tema. Pod naslovom Korona diptih smo zbrali pesem in kratke prozne fragmente, skorajda aforizme pesnika, pisatelja in prevajalca Aleša Bergerja. Poleti smo že objavili nekaj njegovih Zapiskov v klavzuri, ki so pozneje izšli v knjigi Breze, v četrtek pa v Literarnem nokturnu torej vabimo k poslušanju Bergerjeve pesmi Ni korant iz omenjene knjige ter nekaj njegovih najnovejših grenko humornih zapisov iz koronske osame, ki so nastali novembra. Takole zveni eden od njih: »Pomladi smo se veselili, kako bomo spet »klapa«. Zdaj smo nekam poklapani, vsak zase sam domá«.
Poetični prvenec Jeana Geneta
Aleš Berger je tudi odličen in plodovit prevajalec iz francoščine, prav tako pa med najopaznejše posrednike frankofone književnosti slovenskim bralcem spada Branko Madžarevič. Leta 1995 je izšel njegov prevod romanesknega prvenca Jeana Geneta Naša gospa Cveta, ki ga je pisatelj objavil leta 1943 in pritegnil pozornost literarne srenje. Geneteva pisateljska spretnost je metamorfoza erotičnega, pa tudi obscenega v poetično, o tem priča tudi odlomek iz dela Naša gospa Cveta, ki mu namenjamo sobotno oddajo Izbrano prozo. Francoski pisatelj Jean Genet se je rodil 19. decembra leta 1910, torej pred 110 leti, njegovo otroštvo pa je bilo vse prej kot srečno. Mama ga je zapustila pri sedmih mesecih, vzgajale so ga rejniške družine, kot najstnik je nato pristal v poboljševalnici in se pozneje pridružil tujski legiji, od koder so ga izključili zaradi homoseksualnosti. Nekaj let je bil Genet brezdomec in žepar, prostituiral se je po evropskih mestih, kar je popisal v svoji knjigi Dnevnik lopova. Genet je torej iz prve roke izkusil življenje na robu in pariško podzemlje; predvsem tisto okrog Montmartra je opisal v svojem poetičnem romanu Naša gospa Cveta. Začel ga je pisati leta 1942 v zaporu, kjer je pristal zaradi kraje. Prvo varianto romana so mu zasegli in zažgali, a uspelo mu je shraniti drugo varianto, ki je postala uspešnica. Za Geneta, ki je bil pogosto v navzkrižju z zakonom, so se zavzeli Jean Cocteau, Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir in številni drugi francoski intelektualci. Pri francoskem predsedniku so izprosili, da ga je pomilostil, ko mu je grozila dosmrtna ječa. S svojo pisavo je ta anarhistični literat sicer močno zaznamoval bitnike, velja pa tudi za enega začetnikov drame absurda.
Poklon nedavno preminuli Dorici Makuc
Začetnica raziskovanja aleksandrink pa je bila novinarka in publicistka Dorica Makuc, ki je pred kratkim umrla. Rodila se je leta 1928 v Vidmu, zaradi fašističnega preganjanja se je njena družina kmalu preselila v Domžale, potem se je šolala v Ljubljani in Beogradu, pozneje je delala za Primorski dnevnik, v šestdesetih letih pa se je zaposlila na RTV Ljubljana. Ustvarjala je dokumentarne filme ter v njihovo središče postavljala malega človeka in primorsko tematiko. V filmu Žerjavi letijo na jug je v sedemdesetih letih opozorila na usodo aleksandrink, primorskih deklet in žena, ki so zapustile svoje družine in odšle v Egipt. O njih je Dorica Makuc napisala tudi knjigo Aleksandrinke. V Literarnem večeru, ki ga lahko ujamete na 1. programu Radia Slovenija v četrtek zvečer, jo je podrobneje predstavil Metod Pevec. Radijska oddaja je nastala leta 1997, pozneje, leta 2011, pa je zgodbe aleksandrink v dokumentarnem filmskem jeziku predstavil tudi Pevec.
Literarne oddaje med 13. in 19. decembrom 2020
Nedelja, 13. december
14.05 (Ars) Humoreska tega tedna: Hector Hugh Munro: Saki: Tobermory
18.05 (Ars) Spomini, pisma in potopisi: Tone Partljič: Ne bom ga pozabil, Staneta Severja (ob 50. obletnici smrti)
22.05 (Ars) Literarni portret: Stella Nyanzi
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Maurice Maeterlinck: Tople grede
Ponedeljek, 14. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Forrest Gander: Bodi z
Torek, 15. december
21.00 (Ars) Literarni večer: Dominik Smole: Antigona (Arsovo domače branje)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Sreda, 16. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Herbert Weinstock: O Beethovnu (ob skladateljevi 250. obletnici)
Četrtek, 17. december
21.05 (Prvi) Literarni večer: Dorica Makuc: Aleksandrinke
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Aleš Berger: Korona diptih
Petek, 18. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Matej Krajnc: London
Sobota, 19. december
18.00 (Ars) Izbrana proza: Jean Genet: Naša gospa Cveta (ob 110. obletnici rojstva)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Vesna Spreitzer: Pesmi
Pri založbi KUD Logos je izšla zadnja knjiga pesnika, pisatelja in esejista Jožeta Snoja z naslovom Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu. Z njo je pred smrtjo obračunal s samim seboj. Skozi življenjske spomine se sprašuje, ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja. Snoj je zapisal: »Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.« Snoj je knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je v času bolezni, stiske in trpljenja, ko se mu je konec zemeljskega bivanja nezadržno bližal, zaradi česar je še toliko bolj pretresljiva. In kot že nakazuje sam naslov knjige Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu, išče skozi pretekli odnos do očeta nov odnos do Boga.
Dogajanju ob svetovnem dnevu poezije, se 21. marca pridružuje tudi svetovni dan lutk. Mednarodno poslanico je prispevala teatrologinja Nina Malikova, ki o lutkovni umetnosti govori kot o človeški dejavnosti, ki – včasih s humorjem, včasih z vso resnostjo – išče rešitve. Slovensko poslanico je letos napisala scenografka, režiserka in lutkovna pedagoginja Breda Varl. V njej še posebej nagovarja snovalce učnih programov v naših šolah, naj ne zmanjšujejo vsebin kreativnih, umetniških predmetov, kot se je to dogajalo v preteklosti, saj otroci tudi z njimi lažje razmišljajo abstraktno… Hkrati pa lutko opisuje tako: "Lutka – nežna ali groba, iz blaga ali lesa, taka na nitkah ali na palici, gibljiva ali bolj toga, nema ali klepetava – naj v zgodnjem otroštvu nagovarja vsakogar. Je prvi korak v svet umetnosti, čeprav ji ta privilegij le malokdo priznava. Prepričana sem, da njene vragolije nikoli ne bodo zamrle. Tako kot je skozi stoletja prišla v naš čas, bo naš odnos do nje prenesla zanamcem." Foto: EPA
Leta 1999 je UNESCO prvi pomladni dan razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije. Tudi pri nas ta dan že vrsto let praznujemo kot nekakšen neformalni pesniški praznik, saj pesnice in pesniki ter ljubiteljice in ljubitelji poezije na različnih lokacijah po državi ves dan interpretirajo in poslušajo poezijo. Najdaljša, najbolj množična in najbolj obiskana pesniška prireditev pa je 2. ljubljanski pesniški maraton, ki se je začela v ponedeljek včeraj in danes se nadaljuje.
Pred koncertom v ljubljanski Cukrarni bosta gosta v studiu kitarist Miha Petric in klviaturist Jan Sever, oba člana zasedbe Moonlight Sky. Z njima se bo pogovarjal urednik Hugo Šekoranja.
Na 25. Festivalu dokumentarnega filma v sekciji Intimni in globalni portreti izpostavljamo film Wernerja Herzoga Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta, ki se posveča naslovnima vulkanologoma, in dokumentarec Ljubezeni Patricie Highsmith Eve Vitije, ki raziskuje intimne odnose slovite avtorice mnogih psiholoških trilerjev. Slednji prihaja po festivalu na spored Kinodvora, ki se bo avtorici poklonil tudi s ciklom petih filmov, posnetih po njenih književnih delih. Prispevek je pripravila Petra Meterc.
Na Festivalu dokumentarnega filma se v glavnem tekmovalnem programu za nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic poteguje pet filmov. Ogledal si jih je Urban Tarman in izpostavil dokumentarca, ki po njegovi oceni najbolj izstopata.
Jutri bo na Fabuli gostoval madžarski pisatelj László Krasznahorkai, mojster apokalipse, kot ga je imenovala Susan Sontag. Kot nagrajenca Vilenice smo ga v Sloveniji prvič v živo spoznali leta 2014, naslednje leto je prejel nagrado booker, predlani avstrijsko nagrado za evropsko književnost in vmes še številne druge literarne nagrade. V slovenščino sta bili doslej prevedeni njegovi knjigi Svet gre naprej in Vojna je vojna, ob tej priložnosti pa je izšel še njegov prvenec z naslovom Satanov tango – vse tri je prevedla Marjanca Mihelič. Ob podelitvi nagrade Vilenica je László Krasznahorkai v pogovoru z Vladom Motnikarjem pripovedoval tudi o Satanovem tangu. (foto: László Krasznahorkai © Jeremy Sutton-Hibbert)
V hišnem kinu Avstrijskega filmskega arhiva na Dunaju so odprli največjo retrospektivo slovenskega filma v Avstriji. V mesecu dni bo skupno na ogled 34 slovenskih filmov. Dogodek je pripravila Slovenska kinoteka v Ljubljani v sodelovanju s Slovenskim kulturno informacijskim centrom Skica na Dunaju in nekaterimi drugimi institucijami. Retrospektiva zajema 34 slovenskih filmov različnih žanrov, ki so iz različnih obdobij kinematografije na Slovenskem. Pričela se je s prvim slovenskim celovečercem V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika iz leta 1931. Projekcijo je v živo pospremila spremljava avtorja glasbe, skladatelja in pianista Andreja Goričarja, violinista Mateja Haasa, klarinetista Jakoba Bobka in violončelista Milana Hudnika. Pred tem so predvajali še dva sodobna kratka animirana filma Steakhouse režiserke Špele Čadež in Legendo o Zlatorogu Lee Vučko. Foto: Prizor iz filma V kraljestvu Zlatoroga. Foto: Arhiv Republike Slovenije/Borut Jurca, izrez
V okviru festivala Fabula je nastopil portugalski pisatelj Jose Luis Peixoto, ki velja za enega najbolj vidnih glasov sodobne portugalske književnosti. Čeprav ima Jose Luis Peixoto za seboj že obsežen opus – sedem romanov, zbirke poezije, dramska dela, knjige za otroke in mladino ter potopisne romane – žal slovenski bralci tega portugalskega pisatelja ne poznamo prav dobro. Pred dvema letoma je pri založbi Malinc v prevodu Urške Rupar Vrbinc sicer izšla njegova slikanica Mama, ki je deževala; v Fabulini zbirki pa smo zdaj dobili prevod njegovega romana Mestece Galveias. Galveias je dejansko ime majhnega mesta v portugalski regiji Alentejo, kjer se je Peixoto rodil leta 1974. V svojih romanih pogosto piše o tej regiji, ki je verjetno najmanj razvita na Portugalskem, piše o vaškem življenju, o revščini … in tak primer je tudi Mestece Galveias. Avtor nas v romanu najprej sooči s padcem neke neimenovane reči z neba, zaradi katere ima kruh okus po žveplu, predvsem pa nas v tem kolektivnem romanu popelje v osemdeseta leta med številne like, vaščane, ki še zdaleč niso idealizirani. Tematizira namreč tudi družinsko nasilje, pedofilijo, prostitucijo itd., po drugi strani pa lahko to večplastno delo beremo tudi kot hommage ruralnemu življenju, ki počasi izginja. O tej dihotomiji dobrega in zla je Jose Luis Peixoto povedal: "Ena od značilnost ruralnega življenja je nedvomno povezanost z naravo. In sestavni del narave sta tako harmonija kot tudi nasilje. To lahko razumemo kot enega od vidikov, ki je vplival na življenja likov. Po drugi strani pa moramo upoštevati zgodovino Portugalske. Na Portugalskem smo imeli diktaturo do leta 1974 in ena od značilnosti te diktature je bila prav izoliranost države, predvsem od Evrope. V notranjost, v regije, ki niso obmorske in so bolj ruralne, so modernejše ideje prišle zelo pozno. Posledično lahko v teh regijah zaznamo določen tradicionalizem, tudi glede spolnih vlog, in prav to ne nazadnje na nek način pripomore k nasilju. Roman sem postavil v leto 1984 in od takrat je minilo že skoraj 40 let. Seveda obstajajo precej velike razlike med realnostjo, kot je prikazana v romanu, in realnostjo danes. Te spremembe so večinoma pozitivne, predvsem glede vrednot, ki se tičejo medčloveških odnosov. Spremembe pa prinašajo s seboj tudi negativne vidike. Danes je to območje soočeno s številnimi velikimi izzivi, recimo s staranjem prebivalstva, z izseljevanjem prebivalstva. To nas na Portugalskem zelo zadeva. V osemdesetih, devetdesetih letih in pozneje smo bili priče določenim agresijam, ki so jih predvsem zaradi državne politike te portugalske regije utrpele in so prispevale k brezposelnosti in izseljevanju v mesta, skratka k številnim težavam." Peixoto je sicer v literarni milje vstopil s temo smrti, z zgodbo Umrl si mi. To izjemno poetično pripoved o žalovanju je napisal po smrti svojega očeta. In tema smrti, ta večna tema literature in umetnosti, pravi, da ga kot pisatelja nagovarja tudi danes: "Prav zdaj pišem roman, ki se zadržuje predvsem pri temi smrti. Gre za temo, ki je večna, ki se nikoli ne izteče. Vprašanje smrti nima nikoli jasnega odgovora in če ga ima, je osnovan na religiji, veri, a to številnim ne zadošča. Smrt je dejansko del življenja. Prepričan sem, da če ne bi poznali smrti, bi ljudje živeli čisto drugače, vse bi imelo drugačen pomen. Zdi se mi, da je smrt tista, ki da vrednost življenju, trenutkom in času, ki je ireverzibilen. In zato je smrt od nekdaj in za vedno ena od vélikih tem književnosti. Podobno je z ljubeznijo. Temo ljubezni vidim kot tisto, ki je najbolj nasprotna temi smrti. Na eni strani je ljubezen, na drugi je smrt; in obe sta veliki temi." Foto: Beletrina
»Vse zastonj! Vse zastonj«, predstava Prešernovega gledališča Kranj in komedija ljubljanske drame »Veliki diktator« sta veliki zmagovalki 31. Dnevov komedije. Vseh pet nagrad, ki so jih sinoči podelili v Celju, je namreč povezanih s tema dvema igrama. Žirija je za žlahtno komedijantko izbrala Vesno Pernarčič, za žlahtnega komedijanta Jurija Zrneca, za žlahtno režiserko Ajdo Valcl. Festival je bi tudi tokrat zelo dobro obiskan, spremljevalni program pa za od tenek pestrejši.
V Los Angelesu se je s podelitvijo zlatih kipcev tradicionalno sklenila sezona prestižnih filmskih nagrad. Veliki favorit in tudi veliki zmagovalec 95. oskarjev je postal ameriški znanstveno-fantastični film Vse povsod naenkrat. S sedmimi oskarji nagrajeni film je nastal v neodvisni produkciji in postavil mejnik, saj je prvič v zgodovini oskarja za glavno vlogo prejela igralka azijskega rodu, Michelle Yeoh. Harrison Ford je razkril najpomembnejšo nagrado večera in – zvesto svojemu imenu – je film Vse povsod naenkrat prejel skoraj vse oskarje, za katere je bil nominiran: sedem od enajstih, kar ni presenečenje, je pa pomembno sporočilo. "Film je izjemno inovativno narejen, najpomembnejše pa je, da kljub odbitemu znanstveno-fantastičnemu elementu v srcu to ostane zgodba o družini in ljubezni. Osebno menim, da je skrajni čas, da so žanrski filmi, ki znajo povedati takšno zgodbo, bolj v ospredju," komentira filmski kritik Igor Harb in spomni, da so bili pri glavnem oskarju doslej spregledani E.T. Vesoljček, Matrica, Odiseja 2001. Vse povsod naenkrat, biser neodvisnega filma, kot pravi časnik El país, je slavil v kar treh igralskih kategorijah. Michelle Yeoh se je v zgodovino vpisala kot prva igralka azijskega rodu in šele druga nebela igralka z oskarjem za glavno vlogo. "Nagrado posvečam vsem fantom in deklicam, ki gledajo doma in so videti tako kot jaz. To je žarek upanja in možnost, to je dokaz, da se sanje uresničijo. In dame, naj vam nikoli nihče ne govori, da so vaša najboljša leta za vami!" je dejala v Maleziji rojena Michelle Yeoh. Drugi najbolj nagrajevani film s štirimi oskarji je Netflixov Na zahodu nič novega: "Čeprav je bil načrtovan že prej, je film premiero doživel v času, ko je vojna še posebej pomembna tematika in prikaže jo na izjemno protivojen način," še dodaja Harb. Z vojno v Ukrajini se posredno ukvarja tudi film Navalni o zaprtem ruskem opozicijskem voditelju. Prejel je prejel oskarja za najboljši celovečerni dokumentarni film. Na fotografiji: Michelle Yeoh (avtor fotografije: EPA)
S filmom Bella Ciao – za svobodo Giulie Giapponesi o izvoru in širjenju znamenite italijanske uporniške pesmi, odpirajo 25. izdajo Festivala dokumentarnega filma. Film je uvrščen v sklop Miti, ikone, mediji, ki je posvečen tistemu, kar družbo tako ali drugače navdihuje ali celo obseda. V tem sklopu je letos na ogled še Pohod na Rim Marka Cousinsa, ki s pomočjo arhivskega gradiva dekonstruira in demitizira Mussolinija in fašistično gibanje. Tretji film pa je Dekliška druščina režiserke Susanne Regine Meures, ki sledi 14-letni berlinski vplivnici Leoobalys, katere spletna podoba je postala družinski posel. Tina Poglajen razmišlja o slednjem delu in o filmu Bella Ciao:
Avstrijski filmar Hubert Sauper je velik del svoje filmske kariere posvetil razkrivanju, kako sodobna kolonizacija, hlepenje po dobičku in vojne najedajo Afriko. Jasen je v sporočilu, da Američani, Evropejci, Kitajci izkoriščajo naravne vire zibelke človeštva, vse od nafte do rib, Afričanom pa v zameno puščajo drobtinice, ekološko opustošenje in orožje. V retrospektivi 25. Festivala dokumentarnega filma, ki so jo posvetili Sauperju, si bomo lahko ogledali štiri njegova dela: Dnevnik is Kisangánija, Prihajamo v miru, Darwinovo nočno moro in Epicenter. Žiga Bratoš:
Ne mine teden, ko ne bi nekje na svetu podelili kakšne filmske nagrade, toda nagrade, ki jih bodo podelili ta konec tedna, so še vedno najbolj prestižne in najbolj zaželene. To so seveda oskarji in pred nami je 95. podelitev zlatih kipcev. Kateri filmi, igralci in režiserji so kritiški in cehovski favoriti nedeljske slovesnosti, kdo utegne presenetiti in katera afera je tik pred koncem glasovanja članov Ameriške filmske akademije vznemirila javnost? O vsem tem v prispevku Urbana Tarmana.
V Solunu pravkar poteka 25. Festival dokumentarnega filma. Poudarek letošnje izdaje z naslovom Umetnost resničnosti: Onkraj opazovanja je na observacijskih dokumentarcih. Na enem od največjih festivalov dokumentarnega filma v regiji je sicer na programu tako kopica filmov grških režiserjev, kot tudi mednarodnih avtorjev, od katerih Petra Meterc v svojem prispevku izpostavlja prvenec indijske avtorice Sreemoyee Singh, ki ga je posvetila iranskim filmarjem in iranskim ženskam.
V sekciji aktualnih, družbenokritičnih filmov bo v nedeljo na 25. Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani premiero doživel novi film Amirja Muratovića Temni pokrov sveta. Gre za portret okoljevarstvenika, letalca, alpinista in fotografa Matevža Lenarčiča, obenem pa opozorilo, kar zadeva črni ogljik, ki je eden od najpomembnejših dejavnikov onesnaženosti zraka.
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru v ljubljanskem parku Tivoli sta se odprli dve razstavi: "Posrednik" poljskega umetnika Honze Zamojskega in "Vzajemni kompromis" Marka Šajna. Zamojski z vzpostavitvijo arbitrarne entitete posrednika, ki drži propadajoči svet z vso svojo močjo, poskuša sestaviti pripoved svoje razstavne instalacije, Šajn pa s spretno kombinacijo domišljenega koncepta, jasne izvedbe in humornega nastavka tematizira človeške odnose, vpete v naš tukaj in zdaj. (Foto: Honza Zamojski v MGLC)
Ministrstvo za kulturo je v četrtek organiziralo posvet o zbirki kipov s posestva Brdo pri Kranju. Spomnimo – nekaj kipov iz zbirke so iz parka na Brdu in iz Poljč preselili v odprti depo Parka vojaške zgodovine v Pivki. Ta premik je bil po mnenju številnih izveden brez jasne strokovne utemeljitve, zakonsko vprašljivi naj bi bili tudi postopki. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato si na ministrstvu zdaj želijo spodbuditi odprto razpravo o njihovi prihodnji usodi. Razpravo je uvedla serija predstavitev predstavnikov institucij in strokovnjakov, sledila pa je javna razprava. Namen posveta je bil med drugim iskanje poti, kako na strokoven način kipe vrniti na posestvo Brdo pri Kranju, da bi tam zaživeli skupaj z ostalimi plastikami in parkovno ureditvijo, so zapisali na Ministrstvu za kulturo. Ko so nekaj kipov iz zbirke parka na Brdu in iz Poljč lani in predlani premestili v Park vojaške zgodovine v Pivki, so se v javnosti pojavila opozorila, da ta premik ni bil strokovno utemeljen, zato so se na ministrstvu z vprašanjem zbirke začeli ukvarjati že junija, je povedala ministrica za kulturo Asta Vrečko. Gre za dela iz povojnega obdobja, ki so posvečena tudi partizanskemu gibanju in proletariatu in ta odločitev za premik je po njenem mnenju bila politično motivirana. Tudi Špela Spanžel, v.d generalnega direktorja direktorata za kulturno dediščino, je izpostavila, da so bili odpeljani le nekateri kipi iz te zbirke, drugi z drugačno ikonografjo pa so ostali tam. Dokončnih odločitev o njihovi usodi sicer še nimajo, najprej pa se želijo posvetiti njihovi konservaciji in restavraciji. Ti posegi naj bi uradno namreč bili razlog, da so kipe sploh odpeljali, po tem ko je upravljanje z njimi od Javnega gospodarskega zavoda Brdo prevzel Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Martina Kikelj iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v svoji predstavitvi na posvetu predstavila izsledke raziskav, na podlagi katerih so pripravili program načrtovanih posegov – ti so glede na stanje skulptur v resnici že nujni. Matevž Remškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Kranj, je na posvetu predstavil zgodovino posestva, Gojko Zupan z Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo pa je osvetlil likovni vidik obravnavanih skulptur. Ana Kučan iz Biotehniške fakultete je predstavila zgodovino krajinske ureditve parka, glede umestitve kipov pa je povedala, da se je tudi na samem posestvu Brdo ta spreminjala in zdaj pravzaprav ni bila optimalna. Želela bi si tudi, da bi ta park bil bolj dostopen javnosti, kar je izpostavil tudi Miloš Kosec iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Poudaril je, da so na Brdu ohranjene različne plasti zgodvine, ter da sta vsaka gradnja in rušenje izraz moči. Kipi na kolesih so slaba novica, je menil o premikanju del, o soočanju z zgodovino obremenjenimi deli pa dodal: Pomembno je, še pravi, da se soočamo z vsemi deli zgodovine, saj zgodovine ni mogoče umakniti, lahko jo le potlačimo. Vsi posegi v takšne prostore morajo biti dobro premišljeni. Predstavitvam je sledila živahna javna razprava. Med drugim se je oglasil arhitekt trenutne postavitve kipov v Pivki Ira Zorko, ki je mnenja, da gre vendar za obremnjeno dediščino, Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije v času premikov kipov pa je zanikal, da bi bili ti postopki sporni. Neodgovorjeno je ostalo vprašanje umetnostne zgodovinarke Beti Žerovc o fotografiji, ki je prikazovala prenos slabo zaščitenih kipov, namreč ali so to standarni postopki – saj premikanje načetim kipom lahko tudi škoduje. Slišali smo tudi, da je posestvo Gradu Brdo zaščiteno kot kulturni spomenik državnega pomena, del posestva pa je tudi parkovna ureditev s kipi. Vse to kaže na kompleksnost in občutljivost tematike in nujnost tovrstnih posvetov. Foto: BoBo
Dramsko besedilo je po motivih znamenitega romana angleške pisateljice Virginie Woolf iz leta 1925 napisal uveljavljeni in nagrajevani hrvaški dramatik Tomislav Zajec, prevedla ga je Seta Knop. V osrednji slovenski gledališki hiši pa se kot režiser tokrat prvič predstavlja Peter Petkovšek. V naslovni vlogi gospe Dalloway nastopa Maša Derganc, ki hkrati igra tudi avtorico Virginio Woolf. V drugih vlogah nastopajo Saša Tabaković, Uroš Fürst, Saša Mihelčič, Vojko Zidar, Gorazd Logar, Iva Babić in Saša Pavlin Stošić. Dramaturginja je Eva Kraševec, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Gordana Bobojević, avtor glasbe pa Peter Žargi. Foto: Peter Uhan
Na Visokem v Poljanski dolini so pripravili prvega v nizu dogodkov, s katerimi bomo letos obeležili Tavčarjevo leto, ob 100. obletnici velikana slovenske literature, pa tudi politika, pravnika in pomembne osebnosti javnega življenja, ljubljanskega župana in predsednika številnih društev. Vsestranski visoški gospod, ki je zaznamoval slovensko literaturo, politiko, celo šport, pa je v prvi vrsti zaznamoval svojo Poljansko dolino, kjer se je rodil in preživel tudi svoja zadnja leta, pravi župan občine Gorenja vas – Poljane. Njegovi rojaki so naj izjemno ponosni kar so zadnje desetletje nedvomno dokazali tudi z postopno in temeljito obnovo Tavčarjevega dvorca. Predsednica programskega sveta vseslovenskega Tavčarjevega leta Urška Perenič priznava, da je Tavčarjevo vsestransko osebnost težko enoznačno opisati, zato bodo prireditve, ki so jih zbrali v posebni knjižici Poklon visoškemu gospodu, pestre in raznolike. Foto: Dlib
Neveljaven email naslov