Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vrhunci spletne izdaje festivala LGBT filma

18.12.2020


Filmi prihajajo z vsega sveta, med njimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo.

36. festival LGBT filma – tako, kot mnoge druge kulturne prireditve v teh dneh – poteka na spletu. Filmi z lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi in transspolnimi zgodbami kot v prejšnjih letih prihajajo z vsega sveta: iz Avstralije, Filipinov, Rusije, Brazilije, ZDA, Irana, Malezije in Tajvana, Mehike, Kube in iz evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo Andraža Čoka. O najzanimivejših filmih letošnjega programa razmišlja Tine Poglajen.

Letošnji festival LGBT filma je odprl avstralski film Neslišano, v katerem se v ljubezensko razmerje zapleteta glasbenik, kitarist Noah in Finn, gluh transmoški, ki vodi nočni klub za skupnost gluhih. To se morda sliši protislovno, a tam predvajajo glasbo še posebno glasno, da obiskovalci lahko kljub gluhosti čutijo globoko basovsko vibriranje. Razmerje Noaha in Finna, ki svojo tranzicijo šele pričenja, zaznamujejo komunikacijski spodrsljaji, tako v smislu avstralskega znakovnega jezika kot posebno občutljivega položaja osebe na presečišču različnih drugosti.

Med bolj pretresljivimi filmi letošnjega festivala pa je dokumentarec Dobrodošli v Čečeniji, ki predstavlja delo skrivne skupine aktivistk in aktivistov, ki tvegajo svoja življenja, da lahko vsaj deloma preprečujejo nasilje nad osebami LGBT v ruski republiki Čečeniji. Snemanje filma je v večjem delu potekalo naskrivaj, saj kamera prisostvuje evakuacijam posameznikov in posameznic, z digitalno tehnologijo pa so njihove obrazne poteze in glasove predrugačili do neprepoznavnosti – gre namreč za ljudi, ki se še vedno bojijo za svoja življenja. S tem je povezan tudi eden izmed najmočnejših prizorov v filmu, javno razkritje Maksima Lapunova, ki je javno govoril o svoji izkušnji pripora in mučenja v Čečeniji. Tam so ga namreč policisti, po tem, ko sta ga sredi noči ugrabila dva moška, dvanajst dni zadrževali v krvavi celici, ga pretepali s palicami, mu grozili in ga poniževali, zato, ker je gej. Lapunov se je razkril zato, da bi lahko podal ovadbo in da bi ruske oblasti sprožile preiskavo, a so ga te brez utemeljitve zavrnile. V trenutku, ko Lapunov stopi pred predstavnike medijev, se njegov obraz spremeni nazaj v resničnega. Še posebno pretresljivi pa so najdeni posnetki nasilja nad LGBT osebami, ki so jih snemali storilci in nato prestregli aktivisti, in prikazujejo surovo nasilje, vključno s posilstvom. Režiser filma, Američan David France, je v začetku leta na Berlinalu prejel nagrado Teddy za najboljši kvirovski film.

»V začetku leta 2017 sem bral o zločinih nad čečenskim LGBT prebivalstvom. Novice o tamkajšnjem dogajanju so obkrožile cel svet – v nekem trenutku so vsi vedeli, kaj se tam dogaja. Kljub temu je glas o tem zelo hitro potihnil. Pomislil sem, da se je morda umirilo tudi nasilje, pa se je izkazalo, da se ni. Poleti sem izvedel, da so si kvirovski aktivisti, ker političnega odziva ni bilo, zadali velikansko, in izjemno nevarno nalogo, rešiti te ljudi in jih prepeljati na varno. O tem sem moral izvedeti več, zanimalo me je, kaj jim grozi, kakšno je njihovo delo, kaj so dosegli, pa tudi, kakšni ljudje so to, saj prevzemajo ogromno odgovornost, ki se je vsi drugi otepajo. Poklical sem jih in vprašal, ali lahko pridem s kamerami, in rekli so, da lahko.«

Tudi letos na festivalu izstopa film, ki prihaja iz Južne Koreje: gre za Zimo v mesečini, nežno, počasno in melanholično pripoved o ljubimkah, ki so ju ločili družbeni predsodki in njuni konservativni družini, in ki stik znova navežeta z romantičnimi pismi. Ena od njiju, Jun-Hi še vedno živi v Koreji, druga, Džun, pa že dolgo na Japonskem, kjer skriva svojo pravo identiteto – tako v smislu korejskega porekla kot istospolne usmerjenosti. Ko najstniška hči Jun-Hi odkrije njuno pismo, z mamo odpotujeta v zimski Otaru, kjer se ženski lahko spet zbližata. Zima v mesečini je posneta v značilno rahločutnem, zadržanem, a kljub temu nežno poetičnem tonu, ki ga dopolnjuje tiha zasnežena japonska pokrajina, ljubezen med dvema ženskama pa je bolj nakazana kot zares prikazana.

António Variasóeš je bil portugalski pevec in pisec besedil, ki je kljub izjemno kratki karieri – umrl je namreč pri 39 – postal eden najbolj ikoničnih in vplivnih glasbenikov sodobne Portugalske, še danes pa velja tudi za enega najbolj inovativnih. Združeval je sodobno glasbo s tradicionalnimi portugalskimi ritmi in melodijami, njegova eklektična glasba, ki jo je dopolnjeval njegov ekstravagantni videz, pa je tako postala simbol demokratizacije in liberalizacije družbe z nageljnovo revolucijo sredi sedemdesetih. Film Variasoeš, ki ga je režiral João Maia, je vizualno razkošen, tako, kot je bil ekstravaganten tudi pevec, sicer tudi brivec, sam, ki je bil v tistem času ena najbolj markantnih lizbonskih osebnosti. Film je na festivalih po svetu zasluženo prejel več kot dvajset filmskih nagrad, v njem pa v vlogah pevca in njegove dolgoletne ljubezni nastopata Sérgio Praia in Filipe Duarte.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Vrhunci spletne izdaje festivala LGBT filma

18.12.2020


Filmi prihajajo z vsega sveta, med njimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo.

36. festival LGBT filma – tako, kot mnoge druge kulturne prireditve v teh dneh – poteka na spletu. Filmi z lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi in transspolnimi zgodbami kot v prejšnjih letih prihajajo z vsega sveta: iz Avstralije, Filipinov, Rusije, Brazilije, ZDA, Irana, Malezije in Tajvana, Mehike, Kube in iz evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo Andraža Čoka. O najzanimivejših filmih letošnjega programa razmišlja Tine Poglajen.

Letošnji festival LGBT filma je odprl avstralski film Neslišano, v katerem se v ljubezensko razmerje zapleteta glasbenik, kitarist Noah in Finn, gluh transmoški, ki vodi nočni klub za skupnost gluhih. To se morda sliši protislovno, a tam predvajajo glasbo še posebno glasno, da obiskovalci lahko kljub gluhosti čutijo globoko basovsko vibriranje. Razmerje Noaha in Finna, ki svojo tranzicijo šele pričenja, zaznamujejo komunikacijski spodrsljaji, tako v smislu avstralskega znakovnega jezika kot posebno občutljivega položaja osebe na presečišču različnih drugosti.

Med bolj pretresljivimi filmi letošnjega festivala pa je dokumentarec Dobrodošli v Čečeniji, ki predstavlja delo skrivne skupine aktivistk in aktivistov, ki tvegajo svoja življenja, da lahko vsaj deloma preprečujejo nasilje nad osebami LGBT v ruski republiki Čečeniji. Snemanje filma je v večjem delu potekalo naskrivaj, saj kamera prisostvuje evakuacijam posameznikov in posameznic, z digitalno tehnologijo pa so njihove obrazne poteze in glasove predrugačili do neprepoznavnosti – gre namreč za ljudi, ki se še vedno bojijo za svoja življenja. S tem je povezan tudi eden izmed najmočnejših prizorov v filmu, javno razkritje Maksima Lapunova, ki je javno govoril o svoji izkušnji pripora in mučenja v Čečeniji. Tam so ga namreč policisti, po tem, ko sta ga sredi noči ugrabila dva moška, dvanajst dni zadrževali v krvavi celici, ga pretepali s palicami, mu grozili in ga poniževali, zato, ker je gej. Lapunov se je razkril zato, da bi lahko podal ovadbo in da bi ruske oblasti sprožile preiskavo, a so ga te brez utemeljitve zavrnile. V trenutku, ko Lapunov stopi pred predstavnike medijev, se njegov obraz spremeni nazaj v resničnega. Še posebno pretresljivi pa so najdeni posnetki nasilja nad LGBT osebami, ki so jih snemali storilci in nato prestregli aktivisti, in prikazujejo surovo nasilje, vključno s posilstvom. Režiser filma, Američan David France, je v začetku leta na Berlinalu prejel nagrado Teddy za najboljši kvirovski film.

»V začetku leta 2017 sem bral o zločinih nad čečenskim LGBT prebivalstvom. Novice o tamkajšnjem dogajanju so obkrožile cel svet – v nekem trenutku so vsi vedeli, kaj se tam dogaja. Kljub temu je glas o tem zelo hitro potihnil. Pomislil sem, da se je morda umirilo tudi nasilje, pa se je izkazalo, da se ni. Poleti sem izvedel, da so si kvirovski aktivisti, ker političnega odziva ni bilo, zadali velikansko, in izjemno nevarno nalogo, rešiti te ljudi in jih prepeljati na varno. O tem sem moral izvedeti več, zanimalo me je, kaj jim grozi, kakšno je njihovo delo, kaj so dosegli, pa tudi, kakšni ljudje so to, saj prevzemajo ogromno odgovornost, ki se je vsi drugi otepajo. Poklical sem jih in vprašal, ali lahko pridem s kamerami, in rekli so, da lahko.«

Tudi letos na festivalu izstopa film, ki prihaja iz Južne Koreje: gre za Zimo v mesečini, nežno, počasno in melanholično pripoved o ljubimkah, ki so ju ločili družbeni predsodki in njuni konservativni družini, in ki stik znova navežeta z romantičnimi pismi. Ena od njiju, Jun-Hi še vedno živi v Koreji, druga, Džun, pa že dolgo na Japonskem, kjer skriva svojo pravo identiteto – tako v smislu korejskega porekla kot istospolne usmerjenosti. Ko najstniška hči Jun-Hi odkrije njuno pismo, z mamo odpotujeta v zimski Otaru, kjer se ženski lahko spet zbližata. Zima v mesečini je posneta v značilno rahločutnem, zadržanem, a kljub temu nežno poetičnem tonu, ki ga dopolnjuje tiha zasnežena japonska pokrajina, ljubezen med dvema ženskama pa je bolj nakazana kot zares prikazana.

António Variasóeš je bil portugalski pevec in pisec besedil, ki je kljub izjemno kratki karieri – umrl je namreč pri 39 – postal eden najbolj ikoničnih in vplivnih glasbenikov sodobne Portugalske, še danes pa velja tudi za enega najbolj inovativnih. Združeval je sodobno glasbo s tradicionalnimi portugalskimi ritmi in melodijami, njegova eklektična glasba, ki jo je dopolnjeval njegov ekstravagantni videz, pa je tako postala simbol demokratizacije in liberalizacije družbe z nageljnovo revolucijo sredi sedemdesetih. Film Variasoeš, ki ga je režiral João Maia, je vizualno razkošen, tako, kot je bil ekstravaganten tudi pevec, sicer tudi brivec, sam, ki je bil v tistem času ena najbolj markantnih lizbonskih osebnosti. Film je na festivalih po svetu zasluženo prejel več kot dvajset filmskih nagrad, v njem pa v vlogah pevca in njegove dolgoletne ljubezni nastopata Sérgio Praia in Filipe Duarte.


25.11.2021

Iztok Mlakar bere Desetega brata

Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.


24.11.2021

Jasmina Cibic prejemnica nagrade Jarman

Vsebine Programa Ars


23.11.2021

Igor Samobor: "Zdaj je že drugi natečaj prenove tik pred tem, da klecne zaradi politike"

»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.


23.11.2021

Igor Samobor nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana

Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo


23.11.2021

Igor Samobor: "Zdaj je že drugi natečaj prenove tik pred tem, da klecne zaradi politike"

»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.


23.11.2021

Ars na 37. Slovenskem e-knjižnem sejmu

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Čudenje nad svetom in bivanjem je vzvod ustvarjanja Danijela Demšarja, nagrajenca Hinka Smrekarja za življenjsko delo

Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.


18.11.2021

DLUL podelil nagrade in prizanje Ivane Kobilca

Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.


19.11.2021

Gruzijski film

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Prepovedane ženske

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Nesrečni fuk

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

VORTEX

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Perspektive

Vsebine Programa Ars


Stran 36 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov