Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Filmi prihajajo z vsega sveta, med njimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo.
36. festival LGBT filma – tako, kot mnoge druge kulturne prireditve v teh dneh – poteka na spletu. Filmi z lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi in transspolnimi zgodbami kot v prejšnjih letih prihajajo z vsega sveta: iz Avstralije, Filipinov, Rusije, Brazilije, ZDA, Irana, Malezije in Tajvana, Mehike, Kube in iz evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo Andraža Čoka. O najzanimivejših filmih letošnjega programa razmišlja Tine Poglajen.
Letošnji festival LGBT filma je odprl avstralski film Neslišano, v katerem se v ljubezensko razmerje zapleteta glasbenik, kitarist Noah in Finn, gluh transmoški, ki vodi nočni klub za skupnost gluhih. To se morda sliši protislovno, a tam predvajajo glasbo še posebno glasno, da obiskovalci lahko kljub gluhosti čutijo globoko basovsko vibriranje. Razmerje Noaha in Finna, ki svojo tranzicijo šele pričenja, zaznamujejo komunikacijski spodrsljaji, tako v smislu avstralskega znakovnega jezika kot posebno občutljivega položaja osebe na presečišču različnih drugosti.
Med bolj pretresljivimi filmi letošnjega festivala pa je dokumentarec Dobrodošli v Čečeniji, ki predstavlja delo skrivne skupine aktivistk in aktivistov, ki tvegajo svoja življenja, da lahko vsaj deloma preprečujejo nasilje nad osebami LGBT v ruski republiki Čečeniji. Snemanje filma je v večjem delu potekalo naskrivaj, saj kamera prisostvuje evakuacijam posameznikov in posameznic, z digitalno tehnologijo pa so njihove obrazne poteze in glasove predrugačili do neprepoznavnosti – gre namreč za ljudi, ki se še vedno bojijo za svoja življenja. S tem je povezan tudi eden izmed najmočnejših prizorov v filmu, javno razkritje Maksima Lapunova, ki je javno govoril o svoji izkušnji pripora in mučenja v Čečeniji. Tam so ga namreč policisti, po tem, ko sta ga sredi noči ugrabila dva moška, dvanajst dni zadrževali v krvavi celici, ga pretepali s palicami, mu grozili in ga poniževali, zato, ker je gej. Lapunov se je razkril zato, da bi lahko podal ovadbo in da bi ruske oblasti sprožile preiskavo, a so ga te brez utemeljitve zavrnile. V trenutku, ko Lapunov stopi pred predstavnike medijev, se njegov obraz spremeni nazaj v resničnega. Še posebno pretresljivi pa so najdeni posnetki nasilja nad LGBT osebami, ki so jih snemali storilci in nato prestregli aktivisti, in prikazujejo surovo nasilje, vključno s posilstvom. Režiser filma, Američan David France, je v začetku leta na Berlinalu prejel nagrado Teddy za najboljši kvirovski film.
»V začetku leta 2017 sem bral o zločinih nad čečenskim LGBT prebivalstvom. Novice o tamkajšnjem dogajanju so obkrožile cel svet – v nekem trenutku so vsi vedeli, kaj se tam dogaja. Kljub temu je glas o tem zelo hitro potihnil. Pomislil sem, da se je morda umirilo tudi nasilje, pa se je izkazalo, da se ni. Poleti sem izvedel, da so si kvirovski aktivisti, ker političnega odziva ni bilo, zadali velikansko, in izjemno nevarno nalogo, rešiti te ljudi in jih prepeljati na varno. O tem sem moral izvedeti več, zanimalo me je, kaj jim grozi, kakšno je njihovo delo, kaj so dosegli, pa tudi, kakšni ljudje so to, saj prevzemajo ogromno odgovornost, ki se je vsi drugi otepajo. Poklical sem jih in vprašal, ali lahko pridem s kamerami, in rekli so, da lahko.«
Tudi letos na festivalu izstopa film, ki prihaja iz Južne Koreje: gre za Zimo v mesečini, nežno, počasno in melanholično pripoved o ljubimkah, ki so ju ločili družbeni predsodki in njuni konservativni družini, in ki stik znova navežeta z romantičnimi pismi. Ena od njiju, Jun-Hi še vedno živi v Koreji, druga, Džun, pa že dolgo na Japonskem, kjer skriva svojo pravo identiteto – tako v smislu korejskega porekla kot istospolne usmerjenosti. Ko najstniška hči Jun-Hi odkrije njuno pismo, z mamo odpotujeta v zimski Otaru, kjer se ženski lahko spet zbližata. Zima v mesečini je posneta v značilno rahločutnem, zadržanem, a kljub temu nežno poetičnem tonu, ki ga dopolnjuje tiha zasnežena japonska pokrajina, ljubezen med dvema ženskama pa je bolj nakazana kot zares prikazana.
António Variasóeš je bil portugalski pevec in pisec besedil, ki je kljub izjemno kratki karieri – umrl je namreč pri 39 – postal eden najbolj ikoničnih in vplivnih glasbenikov sodobne Portugalske, še danes pa velja tudi za enega najbolj inovativnih. Združeval je sodobno glasbo s tradicionalnimi portugalskimi ritmi in melodijami, njegova eklektična glasba, ki jo je dopolnjeval njegov ekstravagantni videz, pa je tako postala simbol demokratizacije in liberalizacije družbe z nageljnovo revolucijo sredi sedemdesetih. Film Variasoeš, ki ga je režiral João Maia, je vizualno razkošen, tako, kot je bil ekstravaganten tudi pevec, sicer tudi brivec, sam, ki je bil v tistem času ena najbolj markantnih lizbonskih osebnosti. Film je na festivalih po svetu zasluženo prejel več kot dvajset filmskih nagrad, v njem pa v vlogah pevca in njegove dolgoletne ljubezni nastopata Sérgio Praia in Filipe Duarte.
Filmi prihajajo z vsega sveta, med njimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo.
36. festival LGBT filma – tako, kot mnoge druge kulturne prireditve v teh dneh – poteka na spletu. Filmi z lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi in transspolnimi zgodbami kot v prejšnjih letih prihajajo z vsega sveta: iz Avstralije, Filipinov, Rusije, Brazilije, ZDA, Irana, Malezije in Tajvana, Mehike, Kube in iz evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo Andraža Čoka. O najzanimivejših filmih letošnjega programa razmišlja Tine Poglajen.
Letošnji festival LGBT filma je odprl avstralski film Neslišano, v katerem se v ljubezensko razmerje zapleteta glasbenik, kitarist Noah in Finn, gluh transmoški, ki vodi nočni klub za skupnost gluhih. To se morda sliši protislovno, a tam predvajajo glasbo še posebno glasno, da obiskovalci lahko kljub gluhosti čutijo globoko basovsko vibriranje. Razmerje Noaha in Finna, ki svojo tranzicijo šele pričenja, zaznamujejo komunikacijski spodrsljaji, tako v smislu avstralskega znakovnega jezika kot posebno občutljivega položaja osebe na presečišču različnih drugosti.
Med bolj pretresljivimi filmi letošnjega festivala pa je dokumentarec Dobrodošli v Čečeniji, ki predstavlja delo skrivne skupine aktivistk in aktivistov, ki tvegajo svoja življenja, da lahko vsaj deloma preprečujejo nasilje nad osebami LGBT v ruski republiki Čečeniji. Snemanje filma je v večjem delu potekalo naskrivaj, saj kamera prisostvuje evakuacijam posameznikov in posameznic, z digitalno tehnologijo pa so njihove obrazne poteze in glasove predrugačili do neprepoznavnosti – gre namreč za ljudi, ki se še vedno bojijo za svoja življenja. S tem je povezan tudi eden izmed najmočnejših prizorov v filmu, javno razkritje Maksima Lapunova, ki je javno govoril o svoji izkušnji pripora in mučenja v Čečeniji. Tam so ga namreč policisti, po tem, ko sta ga sredi noči ugrabila dva moška, dvanajst dni zadrževali v krvavi celici, ga pretepali s palicami, mu grozili in ga poniževali, zato, ker je gej. Lapunov se je razkril zato, da bi lahko podal ovadbo in da bi ruske oblasti sprožile preiskavo, a so ga te brez utemeljitve zavrnile. V trenutku, ko Lapunov stopi pred predstavnike medijev, se njegov obraz spremeni nazaj v resničnega. Še posebno pretresljivi pa so najdeni posnetki nasilja nad LGBT osebami, ki so jih snemali storilci in nato prestregli aktivisti, in prikazujejo surovo nasilje, vključno s posilstvom. Režiser filma, Američan David France, je v začetku leta na Berlinalu prejel nagrado Teddy za najboljši kvirovski film.
»V začetku leta 2017 sem bral o zločinih nad čečenskim LGBT prebivalstvom. Novice o tamkajšnjem dogajanju so obkrožile cel svet – v nekem trenutku so vsi vedeli, kaj se tam dogaja. Kljub temu je glas o tem zelo hitro potihnil. Pomislil sem, da se je morda umirilo tudi nasilje, pa se je izkazalo, da se ni. Poleti sem izvedel, da so si kvirovski aktivisti, ker političnega odziva ni bilo, zadali velikansko, in izjemno nevarno nalogo, rešiti te ljudi in jih prepeljati na varno. O tem sem moral izvedeti več, zanimalo me je, kaj jim grozi, kakšno je njihovo delo, kaj so dosegli, pa tudi, kakšni ljudje so to, saj prevzemajo ogromno odgovornost, ki se je vsi drugi otepajo. Poklical sem jih in vprašal, ali lahko pridem s kamerami, in rekli so, da lahko.«
Tudi letos na festivalu izstopa film, ki prihaja iz Južne Koreje: gre za Zimo v mesečini, nežno, počasno in melanholično pripoved o ljubimkah, ki so ju ločili družbeni predsodki in njuni konservativni družini, in ki stik znova navežeta z romantičnimi pismi. Ena od njiju, Jun-Hi še vedno živi v Koreji, druga, Džun, pa že dolgo na Japonskem, kjer skriva svojo pravo identiteto – tako v smislu korejskega porekla kot istospolne usmerjenosti. Ko najstniška hči Jun-Hi odkrije njuno pismo, z mamo odpotujeta v zimski Otaru, kjer se ženski lahko spet zbližata. Zima v mesečini je posneta v značilno rahločutnem, zadržanem, a kljub temu nežno poetičnem tonu, ki ga dopolnjuje tiha zasnežena japonska pokrajina, ljubezen med dvema ženskama pa je bolj nakazana kot zares prikazana.
António Variasóeš je bil portugalski pevec in pisec besedil, ki je kljub izjemno kratki karieri – umrl je namreč pri 39 – postal eden najbolj ikoničnih in vplivnih glasbenikov sodobne Portugalske, še danes pa velja tudi za enega najbolj inovativnih. Združeval je sodobno glasbo s tradicionalnimi portugalskimi ritmi in melodijami, njegova eklektična glasba, ki jo je dopolnjeval njegov ekstravagantni videz, pa je tako postala simbol demokratizacije in liberalizacije družbe z nageljnovo revolucijo sredi sedemdesetih. Film Variasoeš, ki ga je režiral João Maia, je vizualno razkošen, tako, kot je bil ekstravaganten tudi pevec, sicer tudi brivec, sam, ki je bil v tistem času ena najbolj markantnih lizbonskih osebnosti. Film je na festivalih po svetu zasluženo prejel več kot dvajset filmskih nagrad, v njem pa v vlogah pevca in njegove dolgoletne ljubezni nastopata Sérgio Praia in Filipe Duarte.
Katere vsebine Programa Ars so vam najljubše, česa nikoli ne zamudite in kaj bi spremenili? Pišite nam na ars@rtvslo.si, vaša mnenja in pobude bomo predstavili v oddaji Ars Humana v ponedeljek 26. julija ob 14.05.
Slavnostno odprtje festivala Europa cantat 2021 bo pogled v 6-dnevno festivalsko dogajanje: eksplozija raznolikih glasbenih slogov in glasbenikov iz vse Evrope, ki bodo v prihodnjih dneh poskrbeli za prešerno petje in zborovsko izobraževanje v najširšem pomenu besede. Izvajalci, ki so se odzvali povabilu prireditelja, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, nas bodo s svojimi lastnimi – novimi deli popeljali v zakladnico slovenskega ljudskega izročila in mu dodali pridih dežele, iz katere izvirajo. Slovenski skladatelji in aranžerji pa bodo “slovenski melos” še poglobili s svojimi pred kratkim nastalimi stvaritvami. Slovesno odprtje festivala Europa cantat bo povezoval Boštjan Romih, režiser prireditve je Matej Filipčič, »stalnica« na odru pa bo Mešani zbor sv. Nikolaja iz Litije.
V posebej zasnovani jutranji informativni oddaji, »zborovskih poročilih«, bomo takoj po Drugi jutranji kroniki razgrnili festivalske dogodke dneva: skoznje nas bosta popeljala posebna gostja: Mihela Jagodic, programska voditeljica festivala Europa cantat v Ljubljani in Jean-Claude Wilkens, predsednik glasbene komisije Zveze Europa cantat. Izvedeli boste, v katerih glasbenih ateljejih se boste lahko izobraževali, katere slovenske pojoče družine bodo nastopile na poznem popoldanskem koncertu in kakšen »pevski ognjemet« se nam obeta na večernem slavnostnem odprtju festivala.
Na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki deluje v okviru Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, se danes zaključuje že 57. seminar slovenskega jezika, literature in kulture z naslovno temo Ustvarjalke v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Seminar je zaradi okoliščin potekal virtualno, a epidemija ni okrnila obiska. Na prireditvi se je zbralo kar 89 udeležencev iz 24 držav. Blaž Mazi
Odlomek iz kratke zgodbe Samorog, ki jo je napisal Vladimir P. Štefanec. Predvaja se pri preglednem članku Kako zveni književnost 18.7.-24.7.2021.
Predsednik republike Borut Pahor je v sredo podelil odlikovanja za zasluge. Za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini, je prejel Zorko Simčič srebrni red za zasluge. Za neprecenljiv kiparski opus je Mirsad Begić prejel red za zasluge. Za pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji, je prejela Stanislava Gregorič medaljo za zasluge.
Pogovor, ki ga je z dirigentom Charlesom Dutoitom pripavila Katarina Radaljac.
Dobrodošli v družbi festivala Europa cantat na Arsu! V naši in festivalski družbi boste lahko uživali od slavnostnega odprtja, 17. julija pa vse do sklepa, 22. julija: na velíkem zborovskem dogodku s predvsem izobraževalno in koncertno noto v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov