Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Božični filmi

24.12.2020

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen

Božični filmi so od prazničnih filmov, ali filmov, ki so povezani s kakšnim letnim časom, gotovo najbolj priljubljeni. Zima je čas, ko se še posebno prileže, če se zleknemo na kavč pred televizor, s toplo odejo čez noge in s skodelico vročega čaja v rokah. A priljubljenost božičnih filmov ni povezana le z letnim časom. Če filmi nasploh pogosto predstavljajo možnost pobega, prinašajo fantastične svetove, kjer bi radi živeli, ali kjer si nikakor ne bi želeli pristati, je to še toliko bolj res, ko gre za božične filme. Večina njih pripoveduje o idealiziranih svetovih, v katere slabe stvari, ki nas pestijo v resničnosti, nimajo vstopa; to so filmi, ob katerih se počutimo dobro. Določeni božični filmi, ki so na sporedu leto za letom, celo če so slabi, lahko postanejo celo nekakšen ritual: gledamo jih kot del praznovanja.

To velja že za zgodnjo filmsko božično klasiko, posneto v črno belih tonih – Čudovito življenje iz leta 1946, pod katero se je podpisal sloviti režiser Frank Capra. V njem je nastopil Jimmy Stewart, ikona ameriškega filma, ki je nemudoma postal prepoznaven po simpatičnem zavijanju, saj je odraščal v Indiani, in je morda tudi zato vedno znova igral like »preprostih fantov«. Predstavljal je celo ideal ameriškega moškega dvajsetega stoletja. V filmu Čudovito življenje igra obupanega moškega, ki zaradi težkih okoliščin, v katerih se je znašel, razmišlja o samomoru, a ga nato obišče angel, ki mu pokaže, kakšna bi bila življenja ljudi, če ne bi nikoli obstajal. Film naslika vizijo skupnosti, v kateri je pomemben prav vsak član, in v kateri dobro vedno premaga slabo. Posneli so ga leto zatem, ko se je končala druga svetovna vojna, v kateri je veliko ljudi izgubilo svojce – in so morda zato še toliko bolj cenili filme, v katerih bi lahko našli vsaj kanček utehe. Danes Čudovito življenje velja za enega najboljših filmov vseh časov. Takole je Frank Capra v sedemdesetih letih opisal nastajanje filma:

»To je bil moj prvi film po tem, ko sem bil pet let v vojski. Na smrt sem bil prestrašen. Tako dolgo že nisem pogledal skozi objektiv kamere, saj je v tem času nisem imel. Spraševal sem se, o čem bo moj film pripovedoval. Prav gotovo ne o vojni. Te sem imel čez glavo, naredila me je za popolnega pacifista. O čem torej? Nekdo mi je rekel, imam zgodbo zate. Idejo je dobil, ko je kupil božično voščilnico. Napisati so jo poskušali trije vrhunski scenaristi, pa jim je spodletelo. Zgodba je vsebovala kratek zapis o zgubi, moškem, ki mu je v življenju spodletelo, pa je dobil priložnost, da bi videl, kakšen bi bil svet, če se nikoli ne bi rodil. Ugotovi, da nihče ni zguba. Zgodba se me je res dotaknila. Nato sem napisal scenarij, in začela se je zgodba Čudovitega življenja. Zame je bila ta pripoved nekaj povsem novega, pa tudi zelo človeški način sem našel, kako poudariti pomen posameznika, kar je bila vedno rdeča nit mojih filmov.«

Za tiste, ki imajo radi filmske klasike s preloma 20. stoletja, sta gotovo še dva božična filma: prva je priredba dobro znane kratke zgodbe Charlesa Dickensa z naslovom Božična pesem, v kateri nastopa Skopušnik, stiskaški in ozkosrčni sovražnik Božiča, ki ga obiščejo trije duhovi, in sicer duhovi preteklega, sedanjega in prihodnjega Božiča. Pripravijo ga do tega, da naposled postane bolj priljuden človek. Dickens je zgodbo napisal v času, ko so v Angliji božično praznovanje izumljali na novo; ravno v pravem trenutku je ponudil zgodbo o tem, kaj naj bi Božič sploh bil: dobra volja, širokosrčnost, krepitev medsebojnih vezi in morda celo priložnost za to, da se človek lahko spremeni. Leta 1951 je tako nastal film Skopušnik z Alastairjem Simom v glavni vlogi, ki je v Veliki Britaniji hitro postal eden najbolj priljubljenih božičnih filmov. Tri leta pozneje so v ZDA posneli Beli Božič z Bingom Crosbyjem, v katerem vojna veterana začneta nastopati kot pevca in plesalca, ko pa srečata še dve mladi ženski, ki prav tako plešeta in pojeta, se med njimi splete tudi romanca. Glasbo za to delo je napisal sloviti filmski skladatelj Irving Berlin.

Tudi filmi iz devetdesetih let so postali svojevrstne klasike – mnoge današnje mlade odrasle spominjajo na čas otroštva ali zgodnje mladosti. Poleg filmov Sam doma in Umri pokončno so tu še Muppetki in Božična pravljica – pri slednji gre spet za priredbo Dickensove Božične pesmi, a tokrat so ustvarjalci uporabili žanr komičnega mjuzikla. V filmu nastopajo slavne lutke varietejskega Muppet Šova, ki je postal svetovna televizijska uspešnica, v vlogi Skopušnika pa nastopi Michael Caine. Morda si tako ne bi mislili, da se bo film z Muppetki znašel na seznamih najboljših božičnih filmov, a ga mednje redno uvrščajo ugledni filmski kritiki, za marsikoga pa so Muppetki in Božična pravljica celo najboljša – in najbolj izvirna – priredba Dickensove klasike. Besedila pesmi o odrešitvi je napisal Paul Williams, sloviti tekstopisec, ki se je sam dolgo boril z odvisnostjo:

»Moja kitara in glasba, ki sem jo igral, še posebej pa moja besedila, so postala dnevnik tega, kar se je dogajalo v mojih prsih. Ko sem začel pisati o svojem življenju, sem dobil občutek, da sem našel tisto, kar mi gre res dobro od rok.  Ko sem pisal besedila pesmi za žabca Kermita iz Muppetkov, sem se zavedel, da je to žaba, ki razmišlja. Ima svoj notranji svet, sprašuje se o marsičem. V močvirju, kjer živijo žabe, imajo vodo, zrak in svetlobo. To so tri stvari, iz katerih nastane mavrica. Ta žabec pa je bil že v kinu. Pozna pesmi, ki jih v filmih pojejo o mavrici, zato o njej razmišlja drugače. In mislim, da je vse, o čemer poje, lažje sprejeti, ker o tem poje žaba.«

V devetdesetih je nastal tudi film Družinske božične počitnice, v katerem je nastopil Chevy Chase, ikona komedij osemdesetih in devetdesetih. Igra moža in očeta v družini nerodnežev; rad bi jim pripravil popoln Božič, a gre pri tem vse narobe: prikažejo se težavni sorodniki, šef mu noče plačati božičnice, na koncu pa se na prizorišču pojavi še policijska specialna enota. Film je zabavna situacijska komedija, še posebej navdušujoče pa so Chaseove burke.

Tistim, ki imajo raje novejše filme, priporočam, da letos film Pravzaprav ljubezen preskočijo. Kljub temu, da je nastal leta 2003, se je v tem, kako prikazuje razmerja med moškimi in ženskami, postaral slabše kot marsikateri drug film z našega seznama. Boljša izbira je Škrat, ki je nastal istega leta, v njem pa nastopi komik Will Ferrell, ki je svojo kariero začel na ameriškem varietejskem šovu Saturday Night Live. V filmu igra človeka, ki so ga vzgajali kot Božičkovega škrata, in ki odpotuje s Severnega pola, da bi poiskal svojega biološkega očeta, v New Yorku, kamor pripotuje, pa se zaljubi v prodajalko, ki jo igra Zooey Deschanel in povzroči pravo zmešnjavo. Tudi Škrata vedno znova uvrščajo na seznam najboljših božičnih filmov. Morda zato, ker je humor v njem sodobnejši, a ima hkrati dovolj topline in nostalgije – to dvoje pa v božičnih filmih v resnici iščemo.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Božični filmi

24.12.2020

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen

Božični filmi so od prazničnih filmov, ali filmov, ki so povezani s kakšnim letnim časom, gotovo najbolj priljubljeni. Zima je čas, ko se še posebno prileže, če se zleknemo na kavč pred televizor, s toplo odejo čez noge in s skodelico vročega čaja v rokah. A priljubljenost božičnih filmov ni povezana le z letnim časom. Če filmi nasploh pogosto predstavljajo možnost pobega, prinašajo fantastične svetove, kjer bi radi živeli, ali kjer si nikakor ne bi želeli pristati, je to še toliko bolj res, ko gre za božične filme. Večina njih pripoveduje o idealiziranih svetovih, v katere slabe stvari, ki nas pestijo v resničnosti, nimajo vstopa; to so filmi, ob katerih se počutimo dobro. Določeni božični filmi, ki so na sporedu leto za letom, celo če so slabi, lahko postanejo celo nekakšen ritual: gledamo jih kot del praznovanja.

To velja že za zgodnjo filmsko božično klasiko, posneto v črno belih tonih – Čudovito življenje iz leta 1946, pod katero se je podpisal sloviti režiser Frank Capra. V njem je nastopil Jimmy Stewart, ikona ameriškega filma, ki je nemudoma postal prepoznaven po simpatičnem zavijanju, saj je odraščal v Indiani, in je morda tudi zato vedno znova igral like »preprostih fantov«. Predstavljal je celo ideal ameriškega moškega dvajsetega stoletja. V filmu Čudovito življenje igra obupanega moškega, ki zaradi težkih okoliščin, v katerih se je znašel, razmišlja o samomoru, a ga nato obišče angel, ki mu pokaže, kakšna bi bila življenja ljudi, če ne bi nikoli obstajal. Film naslika vizijo skupnosti, v kateri je pomemben prav vsak član, in v kateri dobro vedno premaga slabo. Posneli so ga leto zatem, ko se je končala druga svetovna vojna, v kateri je veliko ljudi izgubilo svojce – in so morda zato še toliko bolj cenili filme, v katerih bi lahko našli vsaj kanček utehe. Danes Čudovito življenje velja za enega najboljših filmov vseh časov. Takole je Frank Capra v sedemdesetih letih opisal nastajanje filma:

»To je bil moj prvi film po tem, ko sem bil pet let v vojski. Na smrt sem bil prestrašen. Tako dolgo že nisem pogledal skozi objektiv kamere, saj je v tem času nisem imel. Spraševal sem se, o čem bo moj film pripovedoval. Prav gotovo ne o vojni. Te sem imel čez glavo, naredila me je za popolnega pacifista. O čem torej? Nekdo mi je rekel, imam zgodbo zate. Idejo je dobil, ko je kupil božično voščilnico. Napisati so jo poskušali trije vrhunski scenaristi, pa jim je spodletelo. Zgodba je vsebovala kratek zapis o zgubi, moškem, ki mu je v življenju spodletelo, pa je dobil priložnost, da bi videl, kakšen bi bil svet, če se nikoli ne bi rodil. Ugotovi, da nihče ni zguba. Zgodba se me je res dotaknila. Nato sem napisal scenarij, in začela se je zgodba Čudovitega življenja. Zame je bila ta pripoved nekaj povsem novega, pa tudi zelo človeški način sem našel, kako poudariti pomen posameznika, kar je bila vedno rdeča nit mojih filmov.«

Za tiste, ki imajo radi filmske klasike s preloma 20. stoletja, sta gotovo še dva božična filma: prva je priredba dobro znane kratke zgodbe Charlesa Dickensa z naslovom Božična pesem, v kateri nastopa Skopušnik, stiskaški in ozkosrčni sovražnik Božiča, ki ga obiščejo trije duhovi, in sicer duhovi preteklega, sedanjega in prihodnjega Božiča. Pripravijo ga do tega, da naposled postane bolj priljuden človek. Dickens je zgodbo napisal v času, ko so v Angliji božično praznovanje izumljali na novo; ravno v pravem trenutku je ponudil zgodbo o tem, kaj naj bi Božič sploh bil: dobra volja, širokosrčnost, krepitev medsebojnih vezi in morda celo priložnost za to, da se človek lahko spremeni. Leta 1951 je tako nastal film Skopušnik z Alastairjem Simom v glavni vlogi, ki je v Veliki Britaniji hitro postal eden najbolj priljubljenih božičnih filmov. Tri leta pozneje so v ZDA posneli Beli Božič z Bingom Crosbyjem, v katerem vojna veterana začneta nastopati kot pevca in plesalca, ko pa srečata še dve mladi ženski, ki prav tako plešeta in pojeta, se med njimi splete tudi romanca. Glasbo za to delo je napisal sloviti filmski skladatelj Irving Berlin.

Tudi filmi iz devetdesetih let so postali svojevrstne klasike – mnoge današnje mlade odrasle spominjajo na čas otroštva ali zgodnje mladosti. Poleg filmov Sam doma in Umri pokončno so tu še Muppetki in Božična pravljica – pri slednji gre spet za priredbo Dickensove Božične pesmi, a tokrat so ustvarjalci uporabili žanr komičnega mjuzikla. V filmu nastopajo slavne lutke varietejskega Muppet Šova, ki je postal svetovna televizijska uspešnica, v vlogi Skopušnika pa nastopi Michael Caine. Morda si tako ne bi mislili, da se bo film z Muppetki znašel na seznamih najboljših božičnih filmov, a ga mednje redno uvrščajo ugledni filmski kritiki, za marsikoga pa so Muppetki in Božična pravljica celo najboljša – in najbolj izvirna – priredba Dickensove klasike. Besedila pesmi o odrešitvi je napisal Paul Williams, sloviti tekstopisec, ki se je sam dolgo boril z odvisnostjo:

»Moja kitara in glasba, ki sem jo igral, še posebej pa moja besedila, so postala dnevnik tega, kar se je dogajalo v mojih prsih. Ko sem začel pisati o svojem življenju, sem dobil občutek, da sem našel tisto, kar mi gre res dobro od rok.  Ko sem pisal besedila pesmi za žabca Kermita iz Muppetkov, sem se zavedel, da je to žaba, ki razmišlja. Ima svoj notranji svet, sprašuje se o marsičem. V močvirju, kjer živijo žabe, imajo vodo, zrak in svetlobo. To so tri stvari, iz katerih nastane mavrica. Ta žabec pa je bil že v kinu. Pozna pesmi, ki jih v filmih pojejo o mavrici, zato o njej razmišlja drugače. In mislim, da je vse, o čemer poje, lažje sprejeti, ker o tem poje žaba.«

V devetdesetih je nastal tudi film Družinske božične počitnice, v katerem je nastopil Chevy Chase, ikona komedij osemdesetih in devetdesetih. Igra moža in očeta v družini nerodnežev; rad bi jim pripravil popoln Božič, a gre pri tem vse narobe: prikažejo se težavni sorodniki, šef mu noče plačati božičnice, na koncu pa se na prizorišču pojavi še policijska specialna enota. Film je zabavna situacijska komedija, še posebej navdušujoče pa so Chaseove burke.

Tistim, ki imajo raje novejše filme, priporočam, da letos film Pravzaprav ljubezen preskočijo. Kljub temu, da je nastal leta 2003, se je v tem, kako prikazuje razmerja med moškimi in ženskami, postaral slabše kot marsikateri drug film z našega seznama. Boljša izbira je Škrat, ki je nastal istega leta, v njem pa nastopi komik Will Ferrell, ki je svojo kariero začel na ameriškem varietejskem šovu Saturday Night Live. V filmu igra človeka, ki so ga vzgajali kot Božičkovega škrata, in ki odpotuje s Severnega pola, da bi poiskal svojega biološkega očeta, v New Yorku, kamor pripotuje, pa se zaljubi v prodajalko, ki jo igra Zooey Deschanel in povzroči pravo zmešnjavo. Tudi Škrata vedno znova uvrščajo na seznam najboljših božičnih filmov. Morda zato, ker je humor v njem sodobnejši, a ima hkrati dovolj topline in nostalgije – to dvoje pa v božičnih filmih v resnici iščemo.


06.05.2022

Nagrajenka skupine OHO je Đejmi Hadrović

Vsebine Programa Ars


05.05.2022

Plečnik na starih fotografijah

V Plečnikovem letu, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, je mogoče spoznavati Plečnikovo delo na dveh razstavah starih fotografij. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. V Slovenskem etnografskem muzeju pa je na ogled razstava Zlata doba Plečnikove arhitekture.Foto: Vekoslav Kramarič / arhiv SEM


05.05.2022

Vladimir Kos: Roke morja

V Kosovi izjemno kompleksni poeziji se na modernistično fluiden način prepletajo teme kozmične univerzalnosti in sakralnosti, slovenstva v svetu ter bivanjska občutja individua v velemestni puščavi. V njegovih harmoničnih verznih oblikah se tako pogovarjata japonsko in slovensko estetsko pesniško izročilo z glasom duhovne sorodnosti in globine. Pesem Roke morja je iz zbirke Pesmi ob tihomorskih valovih. Interpretira jo Andrej Nahtigal.


30.04.2022

Fabula 2022: Chimamanda Ngozi Adichie

Fabula v teoriji se je letos ukvarjala z ranljivostjo oziroma občutljivostjo. 29. aprila 2022 je na Festivalu literatur sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie govorila o izgubi očeta zaradi covida-19, odtujenosti med pandemijo, konstrukciji identitete in feminizmu. Blaž Mazi


29.04.2022

Jasna Knez ob svetovnem dnevu plesa

Vsebine Programa Ars


29.04.2022

Viktor Ruban: "Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan."

Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.


28.04.2022

"Razstava je medij, namenjen skupnostni rabi."

V aprilu se je v ljubljanskem Mestnem muzeju odvil že 2. simpozij Razstavljanje na Slovenskem in tudi tokrat so organizatorji dvodnevno strokovno srečanje zastavili kot poglobljen razmislek o praksah razstavljanja umetnosti, arhitekture in oblikovanja na Slovenskem. Pri tem so v ospredje postavili vprašanja: kako in zakaj se določeno razstavljanje pojavlja in uveljavlja, v kakšnem razmerju je do razstavljenih objektov in umetnosti na sploh ter kako se prepleta s političnimi in drugimi neumetnostnimi diskurzi in hotenji. V dveh dneh se je zvrstilo več domačih in tujih strokovnjakov, raziskovalcev in študentov, ki so skupno predstavili kar 25 referatov, kronološko vpetih v čas med 19. stoletjom in današnjimi dni.


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Na filmskem festivalu v Linzu Nika Autor z dvema filmoma

Nika Autor se bo predstavila s kratkim filmom Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi in v tekmovalnem programu s celovečercem Filmski obzornik 80 – Metka, Meki. Slednji pripoveduje zgodbo o avtoričini teti, mariborčanki Metki Autor, delavki Metalne, ki je pri osemindvajsetih letih odšla v Nemčijo v upanju na boljši jutri. Film portretira enainosemdesetletno gospo, ki spregovori o svoji "gastarbajterski" izkušnji in lastnem razumevanju današnjih migracij. Če se Filmski obzornik 80 – Metka, Meki posveča predvsem pretekli izkušnji ustvarjanja življenja na tujem, Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi svoj pogled usmerja v trenutno situacijo prebežnikov, ki se znajdejo v gozdovih pred evropskimi mejami. Kratki film je trenutno na ogled tudi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v okviru avtoričine razstave "Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili". Festival Crossing Europe se bo s podelitvijo nagrad večer prej sklenil 2. maja.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


25.04.2022

Umrl je France Slana, umetnik etnološko navdahnjene motivike

V 96. letu starosti je umrl eden najplodovitejših slovenskih slikarjev France Slana, ki je bil prepričan, da slika najbolje pripoveduje o lastnem življenju. Umetnik etnološko navdahnjene motivike je na dolgi in plodoviti poti ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. France Slana je ustvarjalni sinonim za življenjsko vitalnost, a nič manj za nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta, ki ga simbolizirajo slovenske kmečke domačije, mlini in kozolci. Tako je ob slikarjevi devetdesetletnici zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj in dodal še, da je zazrtost v arhaičnost v mladosti povezal z geometrizirano stilizacijo. Slana je diplomiral leta 1949 pri Gabrijelu Stupici v prvi generaciji študentov ljubljanske akademije, v njegovem zgodnjem obdobju pa je bila ključna predvsem risba. Zaradi neposrednosti mu je bila blizu tehnika akvarela, v kateri je razvil razpoznaven slog z lahkotno igrivostjo prosojnih barvnih prelivanj; ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. V svoji dolgi ustvarjalni poti je doma in v tujini pripravil več kot 130 samostojnih razstav. Njegove slike lahko najdemo v skoraj vsaki slovenski prodajni galeriji, kjer hitro prepoznamo zanj značilne motive – poleg mlinov in kozolcev, so to še skednji, šopki, gorenjske in primorske krajine, petelini, mačke in ribe – te je razumel kot obliko živega bitja, ki v enem krogu krogu združuje vse – telo, glavo, roke in noge. Za ciklus z motiviko po potresu porušenega Skopja pa je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.


23.04.2022

31. natečaj za nagrado lastovka

Iščemo najboljšo kratko zgodbo


22.04.2022

59. beneški bienale

15. aprila, dober teden pred sobotnim odprtjem beneškega bienala so organizatorji sporočili, da bodo kot solidarnostno gesto v Giardine vključili odprt prostor Piazza Ucraina, ki s plakati predstavlja dela, nastala v času vojne. Zasnovali so ga kuratorji ukrajinskega paviljona, katerega usoda je bila zaradi vojne nejasna, a zdaj pripoveduje o uporu, pomenu umetnosti in lastnega glasu. Maria Lanko, članica kuratorske ekipe, je dele skulpture umetnika Pavla Makova v avtu prepeljala iz obleganega Kijeva. Fontana izčrpavanja oziroma izčrpanja pa je stenska postavitev piramidalno razporejenih lijakov, skozi katere se od vrha navzdol pretaka voda. Pavlo Makov jo je ustvaril v devetdesetih kot metaforo izčrpane družbe. Takrat je šlo za opozorilo, in poziv k razmisleku, zdaj je drugače, saj je za opozorila že prpozno. Kuratorka bienala Cecilia Alemani se z naslovom bienala Mleko sanj naslanja na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega, razstava pa razkriva misli posthumanizma, razmišlja o odnosu med človekom in tehnologijo ter o bolj simbiotičnem svetu. Izpodbijati želi prepričanje o belem moškem kot merilu sveta in tudi zato je kuratorka k sodelovanju povabila številne ženske in nebinarne osebe. Političen pa je po njenem mnenju tudi nadrealizem, ki ga na svoji razstavi postavlja v ospredje: “V zadnjih letih je bilo več sijajnih razstav o nadrealizmu, med njimi recimo Fantastične ženske ali Nadrealizem onkraj meja. Šlo je za razstave, ki so skušale razširiti identiteto in naravo nadrealizma. Mislim, da je bil nadrealizem izrazito politično gibanje, oblikovalo se je po prvi svetovni vojni in obstajalo med obema vojnama, v času porasta novega nacionalizma. Šlo je za zelo antimilitarsitično in antitotalitaristično gibanje. Logike sanj, halicunacij in nezavednega kot metodologije niso uporabljali zato, da bi pobegnili v drug svet, temveč kot načina razumevanja sedanjosti, ki jo je bilo tedaj verjetno zelo težko zajeti. Danes na nek način živimo v podobnem svetu – ne le trenutna vojna in pandemija, pomislimo še na škodljive voditelje, kot sta Trump in Bolsonaro ter vzpon radikalne desnice. Zlasti v času pandemije številni umetniki morda našli uteho v uporabi introspektivnih orodij, da bi tako govorili o sedanjosti.” V kontekst nadrealizma se dobro umešča slovenski paviljon, ki je svoja vrata odprl v četrtek. Letos se predstavlja enigmatični slikar Marko Jakše, ki se v javnosti skoraj ne pojavlja, v svojem dolgoletnem opusu pa ostaja zvest slikarstvu. A ko vstopimo v slovenski paviljon, njegove velikoformatne slike zaradi natančne osvetlitve zažarijo kot bi šlo za ekrane. Transformativno moč slikarstva pa poudarjata še ambientalni zvok in tla prekrita z mivko. Na ogled so postavljena dela iz zadnjih dveh desetletij, je povedal kustos paviljona Robert Simonišek. Beneški bienale se sicer za javnost odpira 23. aprila in bo k ogledu vabil vse do 27. novembra.


22.04.2022

Svetovni dan knjige in noč knjige

23. april je tudi svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Društvo slovenskih pisateljev, ki je ta teden praznovalo 150-letnico delovanja, je v poslanici opozorilo, da so avtorske pravice, tudi najmanjše, področje, kjer se kraja in ropanje najlažje izvedeta. Svetovni dan knjige pa pri nas obeležujemo tudi z Nočjo knjige, za katero bodo dogajanje začeli ogrevati s knjižnim Sejmom na zraku v parku Zvezda v Ljubljani, ki se odpre ob desetih dopoldne. Blaž Mazi


22.04.2022

150 let DSP

Društvo slovenskih pisateljev je te dni praznovalo 150-letnico. Poleg prizadevanja za ureditev pisateljskih razmer je kot moralna avtoriteta v različnih obdobjih posegalo tudi v družbeno in politično življenje, utemeljevalo narodnostne in jezikovne, pozneje tudi demokratične zahteve, tu je bilo idejno jedro slovenskega osamosvajanja. Ob visokem jubileju predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc najprej premišljuje o stalnicah 150-letnega delovanja. Vlado Motnikar. "Društvo slovenskih pisateljev bo v težavnih obdobjih, ki prihajajo, nosilec ohranjanja identitete, ki ji morata slediti znanost in šolstvo v celoti. To ne bo enostavno. Če hočemo ohranjati slovenski jezik, ga moramo na vseh ravneh: literarni, znanstveni, družboslovni, politični in drugih." - Drušan Merc


Stran 25 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov