Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kako danes gledamo na film Angel uničenja Luisa Bunuela?

15.01.2021


Daleč najboljši karantenski film, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962

Ob razmerah pri nas, ko smo že nekaj mesecev v prisilni zapori brez kakšnih opaznejših rezultatov ali celo sledov izboljšanja bolezenskega stanja, gre lahko prihodnje razmišljanje glede na zakladnico filmske zgodovine v dve smeri. Ali smo se znašli v nekem preganjavičnem konstruktu, kjer je pandemija le izgovor za družbeni inženiring in preizkušanje mej v smeri totalitarnega nadzora, ali pa gre pravzaprav za popoln absurd, kjer se oblastniki – celo z njihovimi lastnimi besedami – z nami malo šalijo in sprejemajo, ukinjajo in spreminjajo ukrepe kot v nekakšni tedenski tomboli, ki ji utegne komaj kdo še slediti, nihče pa iz te patološkega položaja ne more pobegniti.

Zaradi navedenega menim, da je daleč najboljši karantenski film Angel uničenja Luisa Buñuela, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962. Mag filmskega nadrealizma in luciden premišljevalec družbenih odnosov s svojim delom, ki je nastalo v precej nizkoproračunskih razmerah, ni bil povsem zadovoljen, predvsem se mu je zdelo, da v prikazu razkroja ni šel dovolj daleč, vendar danes velja Angel uničenja za nesmrtno mojstrovino.

Njegovo pripovedno izhodišče je posrečena anekdota: mešana meščanska družba se zbere pri enem od članov v dvorcu na razkošnem banketu, in potem, ko jim večer mine v prijetnem kramljanju, opravljanju, spletkarjenju in drugih drobnih elegantnih užitkih, ugotovi, da jim neznana sila ne dopušča, da bi dvorec zapustili in se razšli na svoje domove. Podobno pa iz neznanega razloga v prostore ne more vstopiti tudi nihče od zunaj. Sprva se jim zdi položaj nenavaden, celo zabaven, govor je o ohranjanju dostojanstva, zadevo skušajo obravnavati z razmislekom,

vendar se v pomanjkanju hrane in pijače začne lupina civiliziranosti vse bolj krhati in na plano privrejo iracionalnost in nizkotnost, hudobija, praznoverje in halucinacije. Razpleta ne bomo navajali, naj omenimo le še to, da se konča z namigom na državljansko vojno tam zunaj.

Sam Luis Buñuel filma nikoli ni želel razlagati. Sijajna satira, ki deluje popolnoma sveže še po več kot pol stoletja, če ni danes pravzaprav še bolj aktualna oziroma pisana na trenutno dogajanje, pa sama od sebe ponuja široko paleto interpretacij. V osupljivi, strašljivi in smešni alegoriji lahko prepoznamo vse sestavine našega karantenskega stanja, od zasledovanja sebičnih interesov, nerazložljive zapore, razrednega boja, malomeščanskega sadizma in drobnjakarske maščevalnosti, do črede ovac, ki ali bleja naokrog ali se zateka k obljubam religij. Film Angel uničenja je sicer poln jedkega humorja, a upoštevati velja tudi to, da izhaja naslov iz apokaliptičnega poglavja Svetega pisma.

Osnutek, iz katerega je izhajal Buñuel, bi lahko bil sicer blizu tudi Franzu Kafki, ki nam je v svojih literarnih delih povedal marsikaj o nesmiselnem, nedelujočem in naključnem sprejemanju odlokov in zakonskih aktov, ki so navsezadnje namenjeni izpodbijanju osebne avtonomije in vzpostavljanju popolnega nadzora. In v tem smislu bi lahko omenili še nekaj izvrstnih filmskih del, ki se na ustvarjalno vznemirljiv način nanašajo na karantenska stanja oziroma na vedenje in stiske ljudi, ki so se znašli v zaprtem prostoru.

V žanru grozljivke bi verjetno lahko postavili na piedestal kar Kubrickovo Izžarevanje iz leta 1980, kjer si pisatelj Jack Torrance z družino zaželi nekaj ustvarjalne osame, ali z njegovimi lastnimi besedami: »Vse, kar potrebujem, je pet mesecev miru.« Seveda je Jack pozabil, da je treba paziti na to, kaj si človek želi – stvari v hotelu Overlook sredi zasneženega koloradskega gorovja kaj kmalu krenejo po svoje, in ne najbolje. Podobno kot Carpenterjev Stvor, postavljen v izolirano okolje Antarktike, ki je nastal dve leti pozneje, je bil tudi Kubrickov film sprva sprejet milo rečeno zadržano, oziroma s katastrofalnimi kritikami. Oba filma pa danes veljata za žanrska mejnika, na veliko čaščena in pogosto imitirana. Eden od velikih oboževalcev Stvora je med drugimi recimo Tarantino, ki mu je namenil svojevrstno posvetilo v svojem osmem celovečercu z naslovom Podlih osem, podobno postavljenim v zaprto, zasneženo lokacijo in z neizbežnim razpletom.

Prav takšni filmi pridejo na misel ob skokovitem porastu družinskega nasilja, globokega nezaupanja med ljudmi in preganjavičnega dvoma in zanimivo, da jih največ najdemo znotraj žanra znanstvene fantastike, ki je bil od nekdaj zelo naklonjen razmišljanju v prispodobah. Tu je recimo daljnoviden celovečerni prvenec Georgea Lucasa THX1138 iz leta 1971. Postavljen je v distopično prihodnost, v kateri životari v svojevrstni karanteni omamljeno ljudstvo, ki ga nadzorujeta androidna policija in umetna inteligenca. Spomnimo se lahko mojstrskega Osmega potnika Ridleyja Scotta s konca 70. let, kjer viralno plenilsko bitje preži na izolirano ekipo vesoljske tovorne postaje, njegova interpretativna odprtost z naslonitvijo na likovnega vizionarja H. R. Gigerja pa je že zdavnaj prerasla v kulturni fenomen.

Še vedno pa se najdejo v žanru tudi številna nizkoproračunska dela, ki najdejo izziv prav v prostorski omejitvi. Za enega od svojevrstnih predhodnikov »karantenskih filmov« lahko imamo tudi manj znano Hitchcockov mojstrovino Vrv iz leta 1948, kjer mora detektiv v realnem času celovečerca v zaprtem stanovanju in znotraj omejene družbe najti morilca.

Ker te omejitve maestru niso bile dovolj, si je veliki tehnični inovator postavil še eno: cel film je posnet v navidez neprekinjenem kadru. Kljub tekočemu gibanju kamere je tako končni vtis sila klavstrofobičen – podoben večmesečni karanteni. Sicer pa bi končali z izvirnim znanstvenofantastičnim kanadskim filmom Kocka s konca 90. let, celovečernim prvencem Vincenza Natalija. V njem se skupina neznancev znajde v zaprtem prostoru oziroma v množici skoraj identičnih zaprtih prostorov, v iskanju pojasnil, kako in zakaj so se tam znašli, in v iskanju načinov, kako se izogniti smrtonosnim pastem, ki jim jih nastavlja nevidna sila tam zunaj. Rešitev najdejo v povezovanju in sočutju in sodelovanju. Bodi dovolj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kako danes gledamo na film Angel uničenja Luisa Bunuela?

15.01.2021


Daleč najboljši karantenski film, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962

Ob razmerah pri nas, ko smo že nekaj mesecev v prisilni zapori brez kakšnih opaznejših rezultatov ali celo sledov izboljšanja bolezenskega stanja, gre lahko prihodnje razmišljanje glede na zakladnico filmske zgodovine v dve smeri. Ali smo se znašli v nekem preganjavičnem konstruktu, kjer je pandemija le izgovor za družbeni inženiring in preizkušanje mej v smeri totalitarnega nadzora, ali pa gre pravzaprav za popoln absurd, kjer se oblastniki – celo z njihovimi lastnimi besedami – z nami malo šalijo in sprejemajo, ukinjajo in spreminjajo ukrepe kot v nekakšni tedenski tomboli, ki ji utegne komaj kdo še slediti, nihče pa iz te patološkega položaja ne more pobegniti.

Zaradi navedenega menim, da je daleč najboljši karantenski film Angel uničenja Luisa Buñuela, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962. Mag filmskega nadrealizma in luciden premišljevalec družbenih odnosov s svojim delom, ki je nastalo v precej nizkoproračunskih razmerah, ni bil povsem zadovoljen, predvsem se mu je zdelo, da v prikazu razkroja ni šel dovolj daleč, vendar danes velja Angel uničenja za nesmrtno mojstrovino.

Njegovo pripovedno izhodišče je posrečena anekdota: mešana meščanska družba se zbere pri enem od članov v dvorcu na razkošnem banketu, in potem, ko jim večer mine v prijetnem kramljanju, opravljanju, spletkarjenju in drugih drobnih elegantnih užitkih, ugotovi, da jim neznana sila ne dopušča, da bi dvorec zapustili in se razšli na svoje domove. Podobno pa iz neznanega razloga v prostore ne more vstopiti tudi nihče od zunaj. Sprva se jim zdi položaj nenavaden, celo zabaven, govor je o ohranjanju dostojanstva, zadevo skušajo obravnavati z razmislekom,

vendar se v pomanjkanju hrane in pijače začne lupina civiliziranosti vse bolj krhati in na plano privrejo iracionalnost in nizkotnost, hudobija, praznoverje in halucinacije. Razpleta ne bomo navajali, naj omenimo le še to, da se konča z namigom na državljansko vojno tam zunaj.

Sam Luis Buñuel filma nikoli ni želel razlagati. Sijajna satira, ki deluje popolnoma sveže še po več kot pol stoletja, če ni danes pravzaprav še bolj aktualna oziroma pisana na trenutno dogajanje, pa sama od sebe ponuja široko paleto interpretacij. V osupljivi, strašljivi in smešni alegoriji lahko prepoznamo vse sestavine našega karantenskega stanja, od zasledovanja sebičnih interesov, nerazložljive zapore, razrednega boja, malomeščanskega sadizma in drobnjakarske maščevalnosti, do črede ovac, ki ali bleja naokrog ali se zateka k obljubam religij. Film Angel uničenja je sicer poln jedkega humorja, a upoštevati velja tudi to, da izhaja naslov iz apokaliptičnega poglavja Svetega pisma.

Osnutek, iz katerega je izhajal Buñuel, bi lahko bil sicer blizu tudi Franzu Kafki, ki nam je v svojih literarnih delih povedal marsikaj o nesmiselnem, nedelujočem in naključnem sprejemanju odlokov in zakonskih aktov, ki so navsezadnje namenjeni izpodbijanju osebne avtonomije in vzpostavljanju popolnega nadzora. In v tem smislu bi lahko omenili še nekaj izvrstnih filmskih del, ki se na ustvarjalno vznemirljiv način nanašajo na karantenska stanja oziroma na vedenje in stiske ljudi, ki so se znašli v zaprtem prostoru.

V žanru grozljivke bi verjetno lahko postavili na piedestal kar Kubrickovo Izžarevanje iz leta 1980, kjer si pisatelj Jack Torrance z družino zaželi nekaj ustvarjalne osame, ali z njegovimi lastnimi besedami: »Vse, kar potrebujem, je pet mesecev miru.« Seveda je Jack pozabil, da je treba paziti na to, kaj si človek želi – stvari v hotelu Overlook sredi zasneženega koloradskega gorovja kaj kmalu krenejo po svoje, in ne najbolje. Podobno kot Carpenterjev Stvor, postavljen v izolirano okolje Antarktike, ki je nastal dve leti pozneje, je bil tudi Kubrickov film sprva sprejet milo rečeno zadržano, oziroma s katastrofalnimi kritikami. Oba filma pa danes veljata za žanrska mejnika, na veliko čaščena in pogosto imitirana. Eden od velikih oboževalcev Stvora je med drugimi recimo Tarantino, ki mu je namenil svojevrstno posvetilo v svojem osmem celovečercu z naslovom Podlih osem, podobno postavljenim v zaprto, zasneženo lokacijo in z neizbežnim razpletom.

Prav takšni filmi pridejo na misel ob skokovitem porastu družinskega nasilja, globokega nezaupanja med ljudmi in preganjavičnega dvoma in zanimivo, da jih največ najdemo znotraj žanra znanstvene fantastike, ki je bil od nekdaj zelo naklonjen razmišljanju v prispodobah. Tu je recimo daljnoviden celovečerni prvenec Georgea Lucasa THX1138 iz leta 1971. Postavljen je v distopično prihodnost, v kateri životari v svojevrstni karanteni omamljeno ljudstvo, ki ga nadzorujeta androidna policija in umetna inteligenca. Spomnimo se lahko mojstrskega Osmega potnika Ridleyja Scotta s konca 70. let, kjer viralno plenilsko bitje preži na izolirano ekipo vesoljske tovorne postaje, njegova interpretativna odprtost z naslonitvijo na likovnega vizionarja H. R. Gigerja pa je že zdavnaj prerasla v kulturni fenomen.

Še vedno pa se najdejo v žanru tudi številna nizkoproračunska dela, ki najdejo izziv prav v prostorski omejitvi. Za enega od svojevrstnih predhodnikov »karantenskih filmov« lahko imamo tudi manj znano Hitchcockov mojstrovino Vrv iz leta 1948, kjer mora detektiv v realnem času celovečerca v zaprtem stanovanju in znotraj omejene družbe najti morilca.

Ker te omejitve maestru niso bile dovolj, si je veliki tehnični inovator postavil še eno: cel film je posnet v navidez neprekinjenem kadru. Kljub tekočemu gibanju kamere je tako končni vtis sila klavstrofobičen – podoben večmesečni karanteni. Sicer pa bi končali z izvirnim znanstvenofantastičnim kanadskim filmom Kocka s konca 90. let, celovečernim prvencem Vincenza Natalija. V njem se skupina neznancev znajde v zaprtem prostoru oziroma v množici skoraj identičnih zaprtih prostorov, v iskanju pojasnil, kako in zakaj so se tam znašli, in v iskanju načinov, kako se izogniti smrtonosnim pastem, ki jim jih nastavlja nevidna sila tam zunaj. Rešitev najdejo v povezovanju in sočutju in sodelovanju. Bodi dovolj.


21.12.2022

Monografija likovnika in akademika Andreja Jemca

Dobrih štiristo strani dolga in nekaj kil težka je nova monografija slikarja in grafika Andreja Jemca, umetnika luči in geste, nekoč profesorja in dekana ljubljanske likovne akademije, akademika in med drugim leta 1994 tudi prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo. Avtorji spremnih besed za knjigo, ki je izšla pri Slovenski matici, so Tonko Maroević, Niko Grafenauer in Milček Komelj. Rezultat zahtevnega, 10 let trajajočega zbiranja gradiva za knjigo, ki je izšla ob Jemčevi 85. letnici, je pregleden izlet skozi izjemen opus, vse od kubističnih podob in postopnega razpadanja oblik, razpredmetenja predmetov v ploskev, pa raziskovanja abstrakcije, v kateri se kdaj le rahlo izrisuje figuralika in spet izginja do popolne odsotnosti predmetnega. V zgodnejšem obdobju so zanj značilne ostro, grafično zamejene in melodično valovite forme, med seboj v izrazitih barvnih in svetlostnih kontrastih, barva vedno žari, tudi ko je slika v molovskih hladnih tonih, še bolj pa, kot rdeče in rumene izstopijo na črni ali beli podlagi. Hkrati že takrat, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, slika tudi ekspresivno, z izrazito vidno slednjo čopiča in silne poteze. Če preskočimo v novo tisočletje, nas Andrej Jemec predrami s še več barvne drznosti, vedrine, polivanja, kot bi se njegova energija stopnjevala. Niko Grafenauer ga označi za lirika v slovenskem modernističnem prostoru, ki na marsikateri sliki, zlasti iz zadnjega časa, kar prekipeva od sle in vitalne radoživosti. Foto: Žiga Bratoš


20.12.2022

V projektu Voda in zemlja Marjetica Potrč izpostavlja nujnost sobivanja in sodelovanja med človekom in naravo

V Mestni galeriji Piran je na ogled razstava Voda in zemlja Marjetice Potrč, ene naših najbolj prepoznavnih sodobnih umetnic v svetovnem merilu. Njen umetniški izraz je stičišče vizualne umetnosti, arhitekture, ekologije, in antropologije. Piranski projekt, v katerem se med drugim predstavlja z monumentalno poslikavo Dežela varuhov, je svojevrsten hommage Istri in njenim prebivalcem. Edinstven pa je tudi po tem, izpostavljajo v Obalnih Galerijah Piran, da je umetnica tokrat prvič ustvarjala z lokalno skupnostjo na domačih tleh in v maternem jeziku. Foto: Jaka Jeraša, Obalne Galerije Piran


18.12.2022

Severjevi nagrajenci

Na Loškem odru v Škofji Loki danes podeljujejo nagrade Sklada Staneta Severja za leto 2022. Za igralske stvaritve v poklicnem gledališču jih prejmeta gledališka in filmska igralca Iva krajnc Bagola in Jurij Zrnec. Severjevo nagrado za igralsko stvaritev študentov dramske igre letos prejmeta Mina Švajger in Matevž Sluga, za igralsko stvaritev v ljubiteljskem gledališču pa je nagrajena Nives Mikulin. (foto: Iva Krajnc Bagola in Jurij Zrnec, Severjeva nagrajenca ©Jernej Jalen; Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana)


16.12.2022

V vrtincu sprememb od začetka do antropocena

V Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani so v ponedeljek, 12. decembra odprli naravoslovno razstavo z naslovom »V vrtincu sprememb«. Cankarjev dom pravzaprav še nikoli ni gostil zgolj naravoslovne razstave, zato je za pohvaliti vzajemni mentalni napredek pri vsaj pri nas bolj ali manj umetno ločenih rečeh kulture in nature. Razstavo, ki predstavlja evolucijo naravnega okolja Zemlje od nastanka pred 4,6 milijardami let do današnjega časa z vsemi uničevalnimi posledicami kapitalistične civilizacije na naravno okolje so pripravili skupaj s Prirodoslovnim muzejem Slovenije. Posebej so v njej izpostavili tukajšna prevladujoča naravna okolja kot so gore, morje, gozd, in seveda, naš kraški svet. Pripravljala jo je večja skupina, kustosinja dr. Staša Tome iz muzeja je soavtorica in kot nekakšna koordinatorica in priznana popularizatorica naravoslovnih vsebin skupino zastopa navzven. Pri postavitvi je vodja skupine oblikovalcev razstave Sanja Jurca Avci naletela na dilemo, kako predstaviti omenjeni in že dolgo znani a prepogosto zakrivani kontrast med naravnimi in s kapitalistično civilizacijo pogojenimi spremembami naravnega okolja? Obe smo povabili pred mikrofon. Razstavo si lahko ogledate do novembra 2023.


15.12.2022

Slovenijo bo na arhitekturnem bienalu zastopal projekt Vsakdanje je pomembno

Potem ko je konec novembra zaprl vrata umetnostni beneški bienale, že tečejo priprave na arhitekturnega, ki bo prihodnje leto. Slovenijo bo zastopal projekt Vsakdanje je pomembno avtorjev Jureta Grôharja, Eve Gúsel, Maše Mêrtelj, Anje Vidic in Matica Vrabiča. V poročilu o izboru, ki ga je objavil Muzej za arhitekturo in oblikovanje, preberemo, da je projekt zasnovan dvodelno. Slovenska ekipa bo sodelovala s tujimi ustvarjalci, na bienalu pa bodo svoje misli predstavili z objektom v merilu 1 : 1, ki bo prikazal, kako je mogoče danes drugače graditi novo okolje. Izbrani projekt in avtorje bodo sicer v muzeju podrobneje predstavili januarja. FOTO: MMC / EPA


13.12.2022

Za mir bom govoril, ljubezen, svobodo – Ars teatralis ob 100. obletnici rojstva Karla Destovnika - Kajuha

Pesniku in narodnemu heroju Karlu Destovniku - Kajuhu se posveča tudi literarni radijsko-gledališki večer iz cikla Ars teatralis, tokrat na odrskih deskah Male dvorane Slovenskega stalnega gledališča v Trstu z neposrednim prenosom na Programu Ars in Radiu Trst A. Scenarist Vlado Vrbič je za prvo pesem izbral Slutnjo, verze še ne šestnajstletnega mladeniča, ki so nastali v viharnih predvojnih časih, leta 1938. Žiga Bratoš pa se je o dogodku pogovarjal z režiserjem Alenom Jelenom. Nastopili bodo igralci Iztok Mlakar, Dušanka Ristić, Lara Wolf, Mak Tep-šić, Danijel Malalan in Tamara Stanese. Kajuhove besede, misli, občutja bo dopolnjevala glasba, za to bosta poskrbela violončelistka Andrejka Možina in tolkalec Marko Jugovic. Dogodek pripravljajo Program Ars Radia Slove-nija, SSG Trst, Gledališče Koper, SNG Nova Gorica, Slovenski klub Trst in Radio Trst A. Foto: Arhiv NUK


13.12.2022

Spolno nadlegovanje je na delovnem mestu doživela vsaka četrta oseba: Ministrstvo za kulturo napoveduje natančnejšo raziskavo in akcijski načrt

Po podatkih Statističnega urada Slovenije je spolno nadlegovanje na delovnem mestu doživela vsaka četrta oseba. Podatki kažejo, da je med tarčami nadlegovanja več žensk kot moških, in čeprav so tudi moški tarče, hkrati drži, da so večinoma prav oni storilci teh kaznivih dejanj. Kulturno ministrstvo je v sodelovanju z nevladno organizacijo Mesto žensk predstavilo načrt, kako izoblikovati in utrditi varno delovno okolje, ki varuje dostojanstvo zaposlenih in preprečuje vsakršno nasilje, trpinčenje in spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Plodna tla za trpinčenje in nadlegovanje so področja s projektno ali prekerno zaposlenimi delavci (kar je značilno za kulturni sektor), tarče so osebe na začetku kariere, storilci večinoma na položaju moči: to so ugotovitve mednarodnega posveta."Pred ukrepanjem moramo pridobiti podatke. Ministrstvo je zadnje mesece v intenzivnih pripravah na začetek raziskavanja pojavnosti spolnega nadlegovanja in nasilja na področju kulture, zato računamo, da bomo po novem letu, v januarju zagnali to raziskavo," napoveduje Tjaša Pureber z direktorata za razvoj kulturnih politik na kulturnem ministrstvu in dodaja, da bo raziskava podlaga za akcijski načrt. Slovenska zakonodaja do določene mere že ureja problematiko; v organizacijah predvideva določitev ukrepov za preprečevanje nadlegovanja, težava pa je, da je njihova vsebina prepuščena samim organizacijam, so opozorili udeleženci posveta. Druga ugotovitev je zgledna avstrijska ureditev. Tamkajšnji parlament je lani ustanovil posebno organizacijo na športnem in kulturnem področju: Zaupno točko za zaščito pred nadlegovanjem in nasiljem. Primera dobre prakse najdemo tudi pri nas. Ljubljanska univerza je sprejela Pravilnik o ukrepih proti nasilju, nadlegovanju in trpinčenju, ki določa imenovanje in izobraževanje zaupnih oseb. Posodobljen pravilnik s sankcijami proti prestopnikom je sprejelo tudi Slovensko mladinsko gledališče.


12.12.2022

Priznani slovenski in italijanski zgodovinarji o boleči preteklosti Nove Gorice in Gorice

V okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025 želijo na Goriškem spodbujati razumevanje najbolj bolečih dogodkov na območju med Gorico in Novo Gorico. Razpravo o zgodovini somestja po drugi svetovni vojni je ta vikend oblikovalo šest priznanih italijanskih in slovenskih zgodovinarjev. Med drugim so izpostavili teme, ki jih širša javnost ne pozna dobro: zakaj je vlada v Rimu na to območje pošiljala ogromne količine denarja, kako je takratna ideologija vplivala na gradnjo Nove Gorice in kakšna je dediščina Zavezniške vojaške uprave, ki je med leti 1945 in 1947 delovala na širšem območju Goriške. Na predavanju je bila tudi Nataša Uršič. Foto: Wikipedia


12.12.2022

Evropski oskar za Urško Djukić

Evropska filmska akademija je v koncertni dvorani Harpa v Reykjaviku podelila 35. evropske filmske nagrade v 24 kategorijah. V kategoriji kratkih filmov je slavil slovenski animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić, ki so ga navdihnila pričevanja žensk v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače Milene Miklavčič, kritiki pa so nagradili slovensko manjšinsko koprodukcijo, italijanski film Telesce Laure Samani. Že pred podelitvijo je bilo znano, da so za njuno filmsko ustvarjanje nagradili Margarethe von Trotta in Elio Sulejmana, evropski študentje in študentke so nagrado podelili filmu Ia Jerzya Skolimowskega. Veliki zmagovalec večera pa je bil Trikotnik žalosti režiserja Rubna Östlunda. Foto: MMC / EFA/Sigurjon Ragnar


09.12.2022

Predstava Neznanec govori o problemih razslojene družbe

Zavest, da na preprosta življenja ljudi močno vplivajo odločitve politične ali ekonomske elite, je tema, ki močno zaznamuje tudi angleškega dramatika Johna Boyntona Priestleya. Režiserka ter umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega Barbara Hieng Samobor je za slovensko občinstvo prevedla in priredila njegov psihološki triler Inšpektor na obisku ter mu spremenila naslov. Nastala je predstava Neznanec, ki bo krstno uprizorjena na Velikem odru MGL. Besedilo, ki ga je slovensko občinstvo na odrih Mestnega gledališča ljubljanskega lahko videlo kot eno izmed prvih uprizoritev v takrat novonastalem gledališču, je močno spremenjeno in prilagojeno za današnji čas. Dogajanje je premaknjeno v čakalnico na ljubljanski urgenci. Glavne dramske like v Neznancu predstavljajo na odru prisotni sestri Dora in Ida ter odsotna Monika. Poleg dveh sester vidimo še hčer srednje sestre po imenu Tajda. Čakanje na urgenci pa zmoti prihod inšpektorja Gula, ki družinski drami doda pridih kriminalke ter vzpostavi tudi razredni konflikt. Prihod inšpektorja med bogate in od realnosti popolnoma ločene dramske like prinese skrivnost iz preteklosti in jih postavi na realna tla. Na ta način drama nosi tudi moralno sporočilo, ki govori o problemih razslojene, pohlepne in neempatične družbe, kjer se je večina prisiljena boriti za svoj vsakdanji kruh, medtem ko manjšina na njihov račun vse bolj bogati. Foto: Peter Giodani / MGL


09.12.2022

Predstava Pina in Pierpaolo pripoveduje o doslej skritem prijateljstvu

Slovensko stalno gledališče v Trstu se s praizvedbo "Pina in Pierpaolo" poklanja znamenitemu italijanskemu pisatelju, pesniku in režiserju Pierpaulu Pasoliniju. Ob stoletnici rojstva kontroverznega umetnika so na oder postavili monodramo, ki ga predstavlja skozi oči slovenske violinistke Josipine Kalc s katero je prijateljeval v času druge svetovne vojne. Mladi ustvarjalni duši sta se naključno našli in povezali v furlanski vasi Casarsa della Delizia. Izvirna monodrama je nastala na osnovi bogate dokumentacije v katero sta dramaturginja Ana Obreza in režiser Jaka Andrej Vojevec vpletla svoj pogled na zgodbo o prijateljstvu, ki je doslej ostala skrita očem javnosti. Openka Josipina Kalc, ljubkovalno Pina, je študij violine zaključila na tržaškem konzervatorju. Iz Maribora se je med vojno umaknila k sestri, ki je z družino živela v furlanski nižini. Negotovi vojni časi so iz Bologne v Casarso, materino rojstno vas, pripeljali tudi študenta literature Pier Paola Pasolinija. V malem kraju, sta se mlada intelektualca hitro spoprijateljila: Pina je njega učila igrati violino, Pier Paolo pa jo je navdihoval z recitacijami pesmi in razgledanostjo. Usodno srečanje je navdihnilo ustvarjalce izvirne monodrame, ki je zasnovana na obsežni dokumentaciji: pismih, člankih, dokumentarcu o Pini in intervjuju z njenim nečakom Ivanom Hrovatinom, nenazadnje pa tudi na Pasolinijevem avtobiografskem romanu "Nečistovanja". Scene in kostume za predstavo je ustvarila Katarina Zalar, soavtorica besedila, dramaturginja in violinistka Ana Obreza pa je sodelovala tudi kot glasbena svetovalka. Foto: Luca Quaia / SSG Trst


09.12.2022

Karpo Godina, prejemnik zlatega pečata Jugoslovanske kinoteke

V Beogradu so ta teden potekali dnevi slovenskega filma, Karpu Godini pa so podelili zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tej priložnosti so o njegovem delu spregovorili njegovi dolgoletni sodelavci, tudi Želimir Žilnik in Lordan Zafranović, razstavili so njegove avtorske fotografije, prikazali pa so tudi retrospektivo njegovih filmov, nastalih v 70. letih.


09.12.2022

38. Festival LGBT filma

»Ponosna sem na to, ker se mi v tej družbi ni utrgalo.« Tako je v govoru na prvi paradi ponosa v Slovenj Gradcu dejala Suzana Tratnik, prizor pa je vključen tudi v film LGBT SLO 1984, ki bo v Ljubljani odprl že 38. Festival LGBT filma. Festival, ki velja za najstarejšega takšnega v Evropi, bo v ospredje postavil homofobijo – tudi ponotranjeno. »Leta 1984 se je v ljubljanskem Škucu zgódil Festival Magnus – homoseksualnost in kultura. To je bil prelomni dogodek slovenskega gibanja LGBT in obenem začetek filmskega festivala LGBT, ki velja za najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi. Slovensko gibanje se je tako zapisalo v zgodovino kot eno najbolj progresivnih svojega časa, ki v različnih oblikah deluje tudi danes.« Tako preberemo o filmu režiserja Borisa Petkoviča, ki prinaša dokumentarni pogled na slovensko gibanje LGBT skozi prizmo aktivizma in kulture. Na ogled bo 25 igranih celovečernih in dokumentarnih ter 27 kratkih filmov iz različnih delov sveta, pri selekciji sledijo aktualni produkciji in nagrajencem, vsako leto pa vključijo tudi kakšno klasiko, je povedala ena od selektoric programa Suzana Tratnik. Med drugim bodo letos prikazali film Bent iz leta 1997, ki temelji na istoimenski drami o preganjanju gejev v nacistični Nemčiji po pričevanjih Heinza Hegra v knjigi Možje z rožnatim trikotnikom. Po projekciji bosta sledila predstavitev slovenskega prevóda knjige in pogovor z zgodovinarjem Marcom Reglio. Druge obfestivalske dejavnosti bodo prinesle še pogovore s filmskimi ekipami in gosti festivala, okrogle mize in akcijo Promocija knjige. Izbor kratkih filmov bo v času festivala brezplačno dostopen na spletni strani. Ob zaključku bodo podelili nagradi občinstva in strokovne žirije, že na današnjem odprtju pa bosta nagrado rožnati zmaj za najboljši slovenski kratki film prejela Robi in Alen Predanič, znana z umetniškim imenom The Witch Twins. Te nagrade ne podelijo vsako leto, saj produkcije ni dovolj. Ustvarjalca bosta nagrajena za film Marjetica v postelji. Do nedelje, 18. decembra, bo torej vabil filmski festival LGBT, ki bo poleg osrednjega programa v Ljubljani s projekcijami segel tudi na Ptuj, v Maribor, Koper, Bistrico ob Sotli, Idrijo, Slovenj Gradec in Trst. Foto: Boris Petković / SFC


07.12.2022

Decembrski cikel Mesta žensk

V Ljubljani poteka decembrski mini festival oziroma cikel dogodkov Mesta žensk. Rdeča nit festivala je mitologija, dogodki pa nas, kot so zapisale ustvarjalke, vabijo k novim pogledom na našo preteklost in sedanjost ter ponujajo feministične interpretacije mitov. Foto: umetnica Lala Raščić. Foto: MMC/Ivan Slipčević


07.12.2022

Cukrarna: Jazz Ars All Stars - Swingatan

V okviru cikla Jazz Ars All Stars bodo v ljubljanski Cukrarni nastopili Peter Ugrin (violina), Zmago Štih (harmonika), Marko Čepak (kitara), Marko Mozetič (kitara) in Nikola Matošić (kontrabas). Vsi so priznani jazzovski in klasični glasbeniki, ki delujejo tako doma kot v tujini. Izvajajo glasbo, ki so jo poimenovali kar »slovanski swing«. Stilsko prepletajo swing, bossa novo, gipsy jazzovske standarde po vzora Djanga Reinhardta in Stephana Grappellija ter sodobno avtorsko glasbo. Njihov repertoar obsega vse od balad in klasičnih etud do virtuoznih tem, podžgan z neusmiljenim gipsy driveom. Jazz žur v avdio in video prenosu na Program SArs in družbenih medijih.


05.12.2022

Nagrade 19. Animateke

Včeraj se je končala letošnja izdaja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka; ta je že 19. december zapored v Ljubljano pripeljala pisan izbor kratkih, celovečernih, dokumentarnih in kinotečnih animiranih filmov z vsega sveta. Poleg bogatega filmskega programa je festival ponudil pogovore z avtorji, predavanja, okrogle mize in razstave – denimo, razstavo skic, načrtov in zgodborisa za Legendo o Zlatorogu Lee Vučko, ki je oktobra v Portorožu dobila vesno za najboljši animirani film. Animatečne nagrade pa so podelili v soboto – zanje vsako leto tekmujejo filmi iz srednje in vzhodne Evrope, saj gre za regijo, ki na drugih evropskih festivalih pogosto ostane ob strani. Veliko nagrado mednarodne žirije in nagrado občinstva ;DSAF je prejel isti film – Sierra estonskega režiserja Sanderja Joona, ki je, zanimivo, v Ljubljani slavil že dva tedna prej, na LIFFeu, kjer je dobil nagrado za najboljši kratki film. »Žirija je očarana nad tem čistim burlesknim užitkom, ki oriše družinsko dinamiko z nepričakovano nežnostjo in se z brezhibnim tempiranjem razigrano in živahno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, pri čemer ga dovršeno podpirata zvočna krajina in mizanscena,« so med drugim v utemeljitvi zapisali Clémence Bragard, Jean-François Le Corre, Boris Labbé, Jelena Popović in Matija Šturm, ki so sestavljali veliko žirijo letošnjega festivala. Sander Joon je o Sierri, ekscentrični, nadrealistični črni komediji o družini, ki ne najde skupnega jezika, dokler se sin ne spremeni v avtomobilsko gumo, povedal, da si je želel vanjo vključiti film svojega očeta. Ta je pri šestnajstih na 16-mm filmski trak posnel film o avtomobilih in ga animiral na kuhinjskih in kopalničnih tleh. Sam je analogno animacijo zamenjal za digitalno: »Sierra je narejena v 3D tehniki – zdi se mi enaka, kot stop animacija, le da v virtualnem prostoru. Med animiranjem sem se z liki zelo zbližal. Ko ljudje govorijo o 3D animaciji, pogosto pravijo, da je hladna in brez duše, jaz pa nasprotno mislim, da ima srce. Zelo pomemben v filmu je tudi zvok – hoteli smo poudariti zvočno pokrajino, ki bi spominjala na 80. leta. Sodeloval sem z Misho Panfilovom, ki ima odličen občutek za naravno zvenečo glasbo. Liki se oglašajo z živalskimi glasovi. Fant je hijena, oče je tjulenj, žabe pa so žabe.« Zgodbo o materi, ki ves čas vrtnari, očetu, ki ga zanimajo le dirke in sinu, ki se spremeni v avtomobilsko gumo, je kljub nadrealističnemu zapletu navdihnilo avtorjevo osebno življenje: »Sierra pripoveduje o disfunkcionalni družini, je zgodba o moji družini. Moja starša sta odraščala v Sovjetski zvezi. Nista bila pripravljena na starševstvo v sodobnem smislu, ko veš, kako je treba z otroki. Ko gre za duševno zdravje, mislim, da bi morali starši podpirati otroke. Mislim, da bo ta film med menoj in mojima staršema zgradil most, da bosta razumela, kako sem se počutil kot otrok. Ko je moj oče prišel na premiero filma, je bil tako srečen, kot ga že dolgo nisem videl. Zdi se mi, da se je s tem filmom vse zelo lepo izšlo.« In še druge nagrade 19. Animateke: Nagrado otroške žirije Slon je dobil film Zanka argentinskega režiserja Pabla Polledrija, ki v zasvojljivem ritmu prepleta glasbe in animacije prikaže distopičen svet, v katerem se mora vse ponavljati v neskončnost. Nagrado Mladi talent Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, pa je prejel Leo Černic za svoj film Pentola za »odlično režijo, ubranost likovnega jezika, zvočnega oblikovanja in izvirno obravnavo teme«.


03.12.2022

Ta veseli dan kulture

Danes, ko bi rojstni dan praznoval naš najslavnejši pesnik France Prešeren, številne kulturne institucije po vsej državi obeležujejo Ta veseli dan kulture in brezplačno odpirajo svoja vrata. Vabijo razstave, predstave, delavnice in koncerti, kar nekaj dogodkov pa omogoča tudi vpogled v zakulisje in delo, ki sicer javnosti ni vidno. Foto: MGLC


02.12.2022

Prešernovi nagradi Emi Kugler in Hermanu Gvardjančiču

Pred jutrišnjim Prešernovim rojstnim dnevom, Ta veselim dnevom kulture, so danes razglasili najvišje nagrade Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo sta multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič. Dobitniki nagrad Prešernovega sklada pa so: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar in arhitekturni atelje Medprostor. Nagrade jim bodo podelili prihodnje leto na večer pred kulturnim praznikom, 8. februarjem.


03.12.2022

Distopična igra Nenadoma, reka na malem odru SNG Nova Gorica

Dimitrije Kokanov, priznani srbski dramatik mlajše generacije, je besedilo Nenadoma, reka napisal kot odgovor na Orwellov roman 1984. Delo je razdeljeno na tri dele: v prvem obravnava pretekle totalitarizme, v drugem sodobne, tretji del pa je distopična vizija prihodnosti. Kot je pojasnil režiser Kokan Mladenović, so se več časa pogovarjali o tem, kaj je totalitarizem danes: "Prišel je novi totalitarizem, kjer sami sebe nadzorujemo. Z uporabo pametnih naprav v tem viralnem svetu omogočamo totalen nadzor nad nami samimi, in spet nihče ni srečen. Spremenila se je politika, spremenil sistem, ostale pa so delitve in sovraštvo. Ostalo je vse to, kar dela človeka nesrečnega. Tretji del predstave je distopija. S tem našim postapokaliptičnim tretjim dejanjem pokažemo, da se iz te kataklizme ne bomo ničesar naučili. Še vedno bomo delali iste napake, gradili na napačnih temeljih in spet prišli do neke nove katastrofe. Predstava ne prinaša nekega upanja, optimizma" dodaja Mladenović. V uprizoritvi bodo zaigrali Tamara Avguštin in Anuša Kodelja kot gostji, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir ter Jure Kopušar. Dimitrije Kokanov se bo z jutrišnjo uprizoritvijo prvič predstavil slovenskemu občinstvu. Foto: Peter Uhan


01.12.2022

VIII. Decembrski sejem ilustracije

Danes se v ljubljanski Galeriji Vodnikove domačije Šiška začenja VIII. Decembrski sejem ilustracije, ki ga organizira Zavod Divja Misel. Izmed tridesetih razstavljajočih ilustratork in ilustratorjev je letos posebna pozornost namenjena Ančki Gošnik Godec in Marjanci Jemec Božič. Z vodjo sejma, ki poteka od danes pa do 24. decembra, se je pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Avtorici v ospredju letošnjega sejma - Ančka Gošnik Godec in Marjanca Jemec Božič v galeriji Vodnikove domačije Šiška; © Matic Ferlan)


Stran 14 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov