Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kako danes gledamo na film Angel uničenja Luisa Bunuela?

15.01.2021


Daleč najboljši karantenski film, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962

Ob razmerah pri nas, ko smo že nekaj mesecev v prisilni zapori brez kakšnih opaznejših rezultatov ali celo sledov izboljšanja bolezenskega stanja, gre lahko prihodnje razmišljanje glede na zakladnico filmske zgodovine v dve smeri. Ali smo se znašli v nekem preganjavičnem konstruktu, kjer je pandemija le izgovor za družbeni inženiring in preizkušanje mej v smeri totalitarnega nadzora, ali pa gre pravzaprav za popoln absurd, kjer se oblastniki – celo z njihovimi lastnimi besedami – z nami malo šalijo in sprejemajo, ukinjajo in spreminjajo ukrepe kot v nekakšni tedenski tomboli, ki ji utegne komaj kdo še slediti, nihče pa iz te patološkega položaja ne more pobegniti.

Zaradi navedenega menim, da je daleč najboljši karantenski film Angel uničenja Luisa Buñuela, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962. Mag filmskega nadrealizma in luciden premišljevalec družbenih odnosov s svojim delom, ki je nastalo v precej nizkoproračunskih razmerah, ni bil povsem zadovoljen, predvsem se mu je zdelo, da v prikazu razkroja ni šel dovolj daleč, vendar danes velja Angel uničenja za nesmrtno mojstrovino.

Njegovo pripovedno izhodišče je posrečena anekdota: mešana meščanska družba se zbere pri enem od članov v dvorcu na razkošnem banketu, in potem, ko jim večer mine v prijetnem kramljanju, opravljanju, spletkarjenju in drugih drobnih elegantnih užitkih, ugotovi, da jim neznana sila ne dopušča, da bi dvorec zapustili in se razšli na svoje domove. Podobno pa iz neznanega razloga v prostore ne more vstopiti tudi nihče od zunaj. Sprva se jim zdi položaj nenavaden, celo zabaven, govor je o ohranjanju dostojanstva, zadevo skušajo obravnavati z razmislekom,

vendar se v pomanjkanju hrane in pijače začne lupina civiliziranosti vse bolj krhati in na plano privrejo iracionalnost in nizkotnost, hudobija, praznoverje in halucinacije. Razpleta ne bomo navajali, naj omenimo le še to, da se konča z namigom na državljansko vojno tam zunaj.

Sam Luis Buñuel filma nikoli ni želel razlagati. Sijajna satira, ki deluje popolnoma sveže še po več kot pol stoletja, če ni danes pravzaprav še bolj aktualna oziroma pisana na trenutno dogajanje, pa sama od sebe ponuja široko paleto interpretacij. V osupljivi, strašljivi in smešni alegoriji lahko prepoznamo vse sestavine našega karantenskega stanja, od zasledovanja sebičnih interesov, nerazložljive zapore, razrednega boja, malomeščanskega sadizma in drobnjakarske maščevalnosti, do črede ovac, ki ali bleja naokrog ali se zateka k obljubam religij. Film Angel uničenja je sicer poln jedkega humorja, a upoštevati velja tudi to, da izhaja naslov iz apokaliptičnega poglavja Svetega pisma.

Osnutek, iz katerega je izhajal Buñuel, bi lahko bil sicer blizu tudi Franzu Kafki, ki nam je v svojih literarnih delih povedal marsikaj o nesmiselnem, nedelujočem in naključnem sprejemanju odlokov in zakonskih aktov, ki so navsezadnje namenjeni izpodbijanju osebne avtonomije in vzpostavljanju popolnega nadzora. In v tem smislu bi lahko omenili še nekaj izvrstnih filmskih del, ki se na ustvarjalno vznemirljiv način nanašajo na karantenska stanja oziroma na vedenje in stiske ljudi, ki so se znašli v zaprtem prostoru.

V žanru grozljivke bi verjetno lahko postavili na piedestal kar Kubrickovo Izžarevanje iz leta 1980, kjer si pisatelj Jack Torrance z družino zaželi nekaj ustvarjalne osame, ali z njegovimi lastnimi besedami: »Vse, kar potrebujem, je pet mesecev miru.« Seveda je Jack pozabil, da je treba paziti na to, kaj si človek želi – stvari v hotelu Overlook sredi zasneženega koloradskega gorovja kaj kmalu krenejo po svoje, in ne najbolje. Podobno kot Carpenterjev Stvor, postavljen v izolirano okolje Antarktike, ki je nastal dve leti pozneje, je bil tudi Kubrickov film sprva sprejet milo rečeno zadržano, oziroma s katastrofalnimi kritikami. Oba filma pa danes veljata za žanrska mejnika, na veliko čaščena in pogosto imitirana. Eden od velikih oboževalcev Stvora je med drugimi recimo Tarantino, ki mu je namenil svojevrstno posvetilo v svojem osmem celovečercu z naslovom Podlih osem, podobno postavljenim v zaprto, zasneženo lokacijo in z neizbežnim razpletom.

Prav takšni filmi pridejo na misel ob skokovitem porastu družinskega nasilja, globokega nezaupanja med ljudmi in preganjavičnega dvoma in zanimivo, da jih največ najdemo znotraj žanra znanstvene fantastike, ki je bil od nekdaj zelo naklonjen razmišljanju v prispodobah. Tu je recimo daljnoviden celovečerni prvenec Georgea Lucasa THX1138 iz leta 1971. Postavljen je v distopično prihodnost, v kateri životari v svojevrstni karanteni omamljeno ljudstvo, ki ga nadzorujeta androidna policija in umetna inteligenca. Spomnimo se lahko mojstrskega Osmega potnika Ridleyja Scotta s konca 70. let, kjer viralno plenilsko bitje preži na izolirano ekipo vesoljske tovorne postaje, njegova interpretativna odprtost z naslonitvijo na likovnega vizionarja H. R. Gigerja pa je že zdavnaj prerasla v kulturni fenomen.

Še vedno pa se najdejo v žanru tudi številna nizkoproračunska dela, ki najdejo izziv prav v prostorski omejitvi. Za enega od svojevrstnih predhodnikov »karantenskih filmov« lahko imamo tudi manj znano Hitchcockov mojstrovino Vrv iz leta 1948, kjer mora detektiv v realnem času celovečerca v zaprtem stanovanju in znotraj omejene družbe najti morilca.

Ker te omejitve maestru niso bile dovolj, si je veliki tehnični inovator postavil še eno: cel film je posnet v navidez neprekinjenem kadru. Kljub tekočemu gibanju kamere je tako končni vtis sila klavstrofobičen – podoben večmesečni karanteni. Sicer pa bi končali z izvirnim znanstvenofantastičnim kanadskim filmom Kocka s konca 90. let, celovečernim prvencem Vincenza Natalija. V njem se skupina neznancev znajde v zaprtem prostoru oziroma v množici skoraj identičnih zaprtih prostorov, v iskanju pojasnil, kako in zakaj so se tam znašli, in v iskanju načinov, kako se izogniti smrtonosnim pastem, ki jim jih nastavlja nevidna sila tam zunaj. Rešitev najdejo v povezovanju in sočutju in sodelovanju. Bodi dovolj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kako danes gledamo na film Angel uničenja Luisa Bunuela?

15.01.2021


Daleč najboljši karantenski film, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962

Ob razmerah pri nas, ko smo že nekaj mesecev v prisilni zapori brez kakšnih opaznejših rezultatov ali celo sledov izboljšanja bolezenskega stanja, gre lahko prihodnje razmišljanje glede na zakladnico filmske zgodovine v dve smeri. Ali smo se znašli v nekem preganjavičnem konstruktu, kjer je pandemija le izgovor za družbeni inženiring in preizkušanje mej v smeri totalitarnega nadzora, ali pa gre pravzaprav za popoln absurd, kjer se oblastniki – celo z njihovimi lastnimi besedami – z nami malo šalijo in sprejemajo, ukinjajo in spreminjajo ukrepe kot v nekakšni tedenski tomboli, ki ji utegne komaj kdo še slediti, nihče pa iz te patološkega položaja ne more pobegniti.

Zaradi navedenega menim, da je daleč najboljši karantenski film Angel uničenja Luisa Buñuela, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962. Mag filmskega nadrealizma in luciden premišljevalec družbenih odnosov s svojim delom, ki je nastalo v precej nizkoproračunskih razmerah, ni bil povsem zadovoljen, predvsem se mu je zdelo, da v prikazu razkroja ni šel dovolj daleč, vendar danes velja Angel uničenja za nesmrtno mojstrovino.

Njegovo pripovedno izhodišče je posrečena anekdota: mešana meščanska družba se zbere pri enem od članov v dvorcu na razkošnem banketu, in potem, ko jim večer mine v prijetnem kramljanju, opravljanju, spletkarjenju in drugih drobnih elegantnih užitkih, ugotovi, da jim neznana sila ne dopušča, da bi dvorec zapustili in se razšli na svoje domove. Podobno pa iz neznanega razloga v prostore ne more vstopiti tudi nihče od zunaj. Sprva se jim zdi položaj nenavaden, celo zabaven, govor je o ohranjanju dostojanstva, zadevo skušajo obravnavati z razmislekom,

vendar se v pomanjkanju hrane in pijače začne lupina civiliziranosti vse bolj krhati in na plano privrejo iracionalnost in nizkotnost, hudobija, praznoverje in halucinacije. Razpleta ne bomo navajali, naj omenimo le še to, da se konča z namigom na državljansko vojno tam zunaj.

Sam Luis Buñuel filma nikoli ni želel razlagati. Sijajna satira, ki deluje popolnoma sveže še po več kot pol stoletja, če ni danes pravzaprav še bolj aktualna oziroma pisana na trenutno dogajanje, pa sama od sebe ponuja široko paleto interpretacij. V osupljivi, strašljivi in smešni alegoriji lahko prepoznamo vse sestavine našega karantenskega stanja, od zasledovanja sebičnih interesov, nerazložljive zapore, razrednega boja, malomeščanskega sadizma in drobnjakarske maščevalnosti, do črede ovac, ki ali bleja naokrog ali se zateka k obljubam religij. Film Angel uničenja je sicer poln jedkega humorja, a upoštevati velja tudi to, da izhaja naslov iz apokaliptičnega poglavja Svetega pisma.

Osnutek, iz katerega je izhajal Buñuel, bi lahko bil sicer blizu tudi Franzu Kafki, ki nam je v svojih literarnih delih povedal marsikaj o nesmiselnem, nedelujočem in naključnem sprejemanju odlokov in zakonskih aktov, ki so navsezadnje namenjeni izpodbijanju osebne avtonomije in vzpostavljanju popolnega nadzora. In v tem smislu bi lahko omenili še nekaj izvrstnih filmskih del, ki se na ustvarjalno vznemirljiv način nanašajo na karantenska stanja oziroma na vedenje in stiske ljudi, ki so se znašli v zaprtem prostoru.

V žanru grozljivke bi verjetno lahko postavili na piedestal kar Kubrickovo Izžarevanje iz leta 1980, kjer si pisatelj Jack Torrance z družino zaželi nekaj ustvarjalne osame, ali z njegovimi lastnimi besedami: »Vse, kar potrebujem, je pet mesecev miru.« Seveda je Jack pozabil, da je treba paziti na to, kaj si človek želi – stvari v hotelu Overlook sredi zasneženega koloradskega gorovja kaj kmalu krenejo po svoje, in ne najbolje. Podobno kot Carpenterjev Stvor, postavljen v izolirano okolje Antarktike, ki je nastal dve leti pozneje, je bil tudi Kubrickov film sprva sprejet milo rečeno zadržano, oziroma s katastrofalnimi kritikami. Oba filma pa danes veljata za žanrska mejnika, na veliko čaščena in pogosto imitirana. Eden od velikih oboževalcev Stvora je med drugimi recimo Tarantino, ki mu je namenil svojevrstno posvetilo v svojem osmem celovečercu z naslovom Podlih osem, podobno postavljenim v zaprto, zasneženo lokacijo in z neizbežnim razpletom.

Prav takšni filmi pridejo na misel ob skokovitem porastu družinskega nasilja, globokega nezaupanja med ljudmi in preganjavičnega dvoma in zanimivo, da jih največ najdemo znotraj žanra znanstvene fantastike, ki je bil od nekdaj zelo naklonjen razmišljanju v prispodobah. Tu je recimo daljnoviden celovečerni prvenec Georgea Lucasa THX1138 iz leta 1971. Postavljen je v distopično prihodnost, v kateri životari v svojevrstni karanteni omamljeno ljudstvo, ki ga nadzorujeta androidna policija in umetna inteligenca. Spomnimo se lahko mojstrskega Osmega potnika Ridleyja Scotta s konca 70. let, kjer viralno plenilsko bitje preži na izolirano ekipo vesoljske tovorne postaje, njegova interpretativna odprtost z naslonitvijo na likovnega vizionarja H. R. Gigerja pa je že zdavnaj prerasla v kulturni fenomen.

Še vedno pa se najdejo v žanru tudi številna nizkoproračunska dela, ki najdejo izziv prav v prostorski omejitvi. Za enega od svojevrstnih predhodnikov »karantenskih filmov« lahko imamo tudi manj znano Hitchcockov mojstrovino Vrv iz leta 1948, kjer mora detektiv v realnem času celovečerca v zaprtem stanovanju in znotraj omejene družbe najti morilca.

Ker te omejitve maestru niso bile dovolj, si je veliki tehnični inovator postavil še eno: cel film je posnet v navidez neprekinjenem kadru. Kljub tekočemu gibanju kamere je tako končni vtis sila klavstrofobičen – podoben večmesečni karanteni. Sicer pa bi končali z izvirnim znanstvenofantastičnim kanadskim filmom Kocka s konca 90. let, celovečernim prvencem Vincenza Natalija. V njem se skupina neznancev znajde v zaprtem prostoru oziroma v množici skoraj identičnih zaprtih prostorov, v iskanju pojasnil, kako in zakaj so se tam znašli, in v iskanju načinov, kako se izogniti smrtonosnim pastem, ki jim jih nastavlja nevidna sila tam zunaj. Rešitev najdejo v povezovanju in sočutju in sodelovanju. Bodi dovolj.


30.11.2022

Sijajna predstava čopiča Mateja Sternena v Narodni galeriji

Najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti so verjetno slovenski impresionisti. Matej Sternen je med četverico najslabše raziskan in prav njemu v Narodni galeriji v Ljubljani namenjajo letošnjo osrednjo razstavo. Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, ki ustrezali željam rastoče samozavesti nacionalno prebujenega meščanstva. A ker je s slikarstvom zaslužil premalo, je deloval tudi kot restavrator in velja za pionirja tega področja pri nas. To bo osvetlila serija manjših razstav ob osrednji postavitvi. Predstavljajo pa še izbor njegovih grafik in risb. Risbo je Sternen obvladal, a v ospredju je predvsem slikarstvo, v katerem lahko še dobrih sedemdeset let po njegovi smrti gledalci uživajo v sijajni predstavi njegovega čopiča. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija


30.11.2022

Učitelj narodov, skupna evropska kulturna dediščina Giuseppeja Tartinija

V dvorani Yehudi Menuhin v Evropskem parlamentu v Bruslju so odprli razstavo z naslovom Učitelj narodov, skupna evropska kulturna dediščina Giuseppeja Tartinija. Odprtje razstave, ki so jo podprli vsi slovenski poslanci v evropskem parlamentu, je pospremil koncert redko izvajanih Tartinijevih sonat.


30.11.2022

V Mariboru so odprli nov Lutkovni muzej

V Mariboru so odprli nov Lutkovni muzej kot del mariborskega lutkovnega gledališča. Muzej v prenovljenih prostorih na severu Vojašniškega trga se lahko pohvali z zbirko izbranih lutk, kostumov in scenskih elementov.


29.11.2022

Konstruirane krajine sodobne Toskane v Galeriji Vžigalica

V ljubljanski Galeriji Vžigalica zvečer odpirajo razstavo z naslovom »Konstruirane krajine«. Dve uri prej, torej ob 17h, se že lahko pridružite predogledu razstave, ki jo pripravljata avtor, Leone Contini in kustos galerije Jani Pirnat, ki nam je danes povedal, da je do sodelovanja in te angažirane instalacije toskanskega aktivista s starejšimi sicilijanskimi koreninami naletel v okviru evropskega projekta. Sodobna umetnost seveda prakticira različne izrazne oblike, instalacije so lahko »abstraktne« ali samo sebi zadostne, lahko pa se nanašajo na realne družbene izzive. Razstava »Konstruirane krajine« je angažirana instalacija o prepletu okoliščin, v katerih so se v zadnjih desetletjih znašli iz Kitajske uvoženi mali kmetje, poceni delavci v tekstilni industriji mesteca Prato blizu Firenc z menda njihovo številčno največjo koncentracijo v Italiji. In tam začeli saditi svoja lastna semena ter zelenjavo in sadje iz Kitajske. Bili so pridni in uspešni, zato so jim pod pokroviteljstvom članov stranke »Bratje Italije« - da nova prva predsednica vlade republike jih vodi – celo lokalni toskanski časniki že pred dobrim desetletjem začeli očitati vnos »neavtohtonih rastlinskih kultur »in več, spreminjanje kulturne krajine tega dela Toskane. Leone Contini tam blizu živi, in predvsem medijska gonja proti Kitajcem ga je vzpodbodla k tovrstnemu aktivizmu. In lasten premislek oživljene, stoletje stare fašistične državne politike samozadostnosti, tudi prehranske, je utelesil v to razstavo v Galeriji Vžigalica. Sestavlja jo šest zaokroženih vizualij v treh sobah galerije, vstopna postreže z na mreži iz vej obešenimi posušenimi bučami z vseh koncev sveta, v drugi sobi je replika toplih gred s kitajskimi kulturnimi rastlinami, ki gredo avtohtonistom – beri, neofašistom nekako na živce, na dnu skrajno desne sobe pa je z zaveso kot zastorjem odra fotografija državnega propagiranja klene toskanske družine, ki sadi in prodaja domnevno avtohtone zelenjavo in sadje na štantu v 30-ih letih 20.stoletja. Po študiju je Leone Contini filozof in antropolog, diplomiral je na Univerzi v Sieni, razstava »Konstruirane krajine« pa bo odprta do 15 januarja 2023. FOTO: Avtor razstave Leone Contini pred eno od instalacij razstave v Galeriji Vžigalica, v gajbicah so natisi časopisnih člankov, ki anatemizirajio t.im. "neavtohtonost" prišlekov, hkrati pa delavcev iz Kitajske v Toskani VIR: Goran Tenze, Program Ars


30.11.2022

Kot sanje ali halucinacije so svetovi, ki jih slikata Mitja Ficko in Marko Jakše

Mitja Ficko in Marko Jakše sta prepoznavna akademska slikarja z močnima likovnima govoricama. Oba segata v magično, a na različne načine. Pa vendar sta stopila v stik v nekem skupnem času in prostoru ter združila ustvarjalni energiji. Leta 2014 sta naslikala prva skupna dela, na razstavi Z neba v nebo v Mestni galeriji Ljubljana pa zdaj prikazujeta tudi sveže slike, predvsem velikih formatov, in slikarsko-grafične hibride na papirju. Pogovarjali smo se s kustosom Sarivalom Sosičem in umetnikom Mitjem Fickom. Foto: Žiga Bratoš


28.11.2022

V 85. letu je umrl Joco Žnidaršič, legendarni fotoreporter

Dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo je skozi objektiv ulovil številne ključne dogodke, ki so vodili do prelomnih sprememb v naši družbi. Prvi in nekaj desetletij edini slovenski prejemnik prestižne nagrade world press pho-to je med več kot 50-timi priznanji prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in Zlati red za zasluge. Joco Žnidaršič je reportažni fotografiji poleg dokumentarne iskal izrazno moč in jo uveljavljal kot del celovite vizualne komunikacije. Posebej v opusu med letoma 1988 in 91, v zametkih nove države, se je pokazalo njegovo široko razumevanje koncepta narodnosti in kaj vse ga utemeljuje – beležil je šport, glasbo, kulturnike in pisatelje, ki so soustvarjali slovensko ustavo, torej še zdaleč ne le političnih dogodkov. Pa vendar, prav poseben pomen imajo njegovi barvni posnetki plebiscitarnega glasovanja, na katerih se vidi, da so vsi listi, ki so jih dvignili poslanci, zelene barve. Ponarodele in legendarne so tudi fotografije s triglava za posebno osamosvojitveno izdajo Dela, na njih plapola slovenska zastava še brez grba. Poseben izziv Joca Žnidaršiča je bila zimska športna fotografija in ljudje, vsepovsod, na primer na ljubljanski tržnici. Med številnimi monografijami, v katerih se reportažna fotografija spaja z umetniško, seveda ne moremo mimo Zakladov Slovenije. Foto: Aleš Rosa (razstava Leta preloma)


25.11.2022

Naj knjiga leta je Življenje v sivi coni Davida Zupančiča

Bralke in bralci so izbrali: naj knjiga leta je Življenje v sivi coni mladega zdravnika Davida Zupančiča. Izšla je pri Mladinski knjigi. Za veliko nagrado na 38. Slovenskem knjižnem sejmu se je potegovalo deset naslovov, a je specializant infektologije, ki v svojem prvencu neposredno in humorno osvetljuje krizni čas covida, pometel s konkurenco. Med 4000 glasovi so mu jih bralke in bralci namenili kar 40 odstotkov. Kritično in humorno gresta dobro skupaj in to se je kot zmagovalna kombinacija izkazalo pri vplivnežu Davidu Zupančiču, ki ga številni poznajo že z Instagram profila Ministry for wtf. Ponudil je osebni vpogled v borbe in stiske medicinskega osebja v času pandemije in to pozneje prelil še v knjigo – če gre na družbenih omrežjih vse hitro mimo, v knjigi ostane. In ta je postala uspešnica – že v prvi uri po izdaji so prodali 70 izvodov. V Življenju v sivi coni nas Zupančič sooči s težavami v zdravstvenem sistemu, z odgovornostjo svojcev in zdravnikov ob umirajočih, pa z duševnimi stiskami, tudi sam se je boril z tesnobo in nespečnostjo. Izgoreli smo in ne pustimo si počivati, kaj šele lenariti, pravi. Foto: Mladinska knjiga


25.11.2022

Jazz Ars All Stars - Home Run

Vabimo k poslušanju neposrednega prenosa koncerta iz ljubljanske Cukrarne iz cikla Jazz Ars All Stars. Nastopila bo zasedba Home Run: Lenart Krečič (saksofon), Marko Črnčec (hammond orgle), Teo Collori (kitara) in Gašper Bertoncelj (bobni).


25.11.2022

39. Piranski dnevi arhitekture

V portoroškem Avditoriju se danes začenjajo 39. Piranski dnevi arhitekture. Letošnja tema mednarodne arhitekturne konference, ki poteka pod pokroviteljstvom ministrice za kulturo doktorice Aste Vrečko, je Iskrena arhitektura.


25.11.2022

Madame Bovary v SNG Maribor

Gospa Bovary, slovita zgodba francoskega pisatelja Gustava Flauberta o razočarani podeželski poročeni ženski, ki hrepeni po ljubezni, strasti in pozornosti bo jutri v baletni izvedbi zaživela na odru SNG Maribor. Predstavo je koreografinja in režiserka Valentina Turcu postavila s svojo stalno ustvarjalno ekipo – kostumografom Alanom Hraniteljem, scenografom Markom Japljem in oblikovalcem luči Aleksandrom Čavlekom. Delo je sicer premierno zaživelo junija letos v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, po uspešni zagrebški praizvedbi pa ji sledi slovenska, v izvedbi mariborskega baletnega ansambla. (foto: Madame Bovary © Tiberiu Marta / SNG Maribor)


23.11.2022

Tereza Kozinc in Klavdij Sluban, dve fotografski pisavi, ki beležita prihod in razcvet sina

Bonjour le jour so besede, ki jih vsako jutro izreče mali Martin, dveletni sin Tereze Kozinc in Klavdija Slubana, in tako pozdravi nov dan. Prav on je bil glavni povod za tokratni prvi skupni projekt dveh priznanih fotografov. Tereza Kozinc in Klavdij Sluban sta obdobje pandemije in zaprtja v domove izkoristila za ustvarjanje. Kot sta povedala, je bilo to eno najlepših obdobij njunega življenja. Klavdij Sluban je bil prvič v življenju tako dolgo na istem kraju. Statičnost se je izkazala za blagodejno. V tem času sta doživela tudi rojstvo sina in prvo leto njegovega življenja. V fotografski objektiv sta vsak dan lovila transformacijo, ki jo doživlja par, ko se iz dvojine rojeva v množino. Nastale fotografije predstavljata v Mali galeriji Cankarjevega doma na razstavi z naslovom Bonjour le jour; to v francoščini pomeni Dober dan, dan. Foto: Klavdij Sluban


23.11.2022

Film Moja Vesna: O sestrstvu in temeljnih življenjskih dogodkih

Po slovenski premieri na nedavno končanem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe si gledalci in gledalke na rednem sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže po Sloveniji lahko ogledajo celovečerni igrani prvenec režiserke Sare Kern. V Avstraliji živeča slovenska režiserka je film postavila v svojo novo domovino in ga oblikovala dvojezično: v igralsko zasedbo je poleg angleško govorečih igralk povabila igralca Gregorja Bakoviča in slovensko izseljenko v Avstraliji. Loti Kovačič je bila za vlogo Moje nagrajena z vesno za najboljšo igro na 25. Festivalu slovenskega filma Portorož, Sara Kern pa z vesno za najboljšo režijo. Med presežki domače filmske letine, ki jo Festival slovenskega filma nagrajuje z vesnami – nagradami, poimenovani po naslovni junakinji filma – najdemo še eno Vesno. V filmu režiserke in scenaristke Sare Kern ena od sester nosi njeno ime. Dvajsetletna Vesna skupaj s slovenskim očetom (skrušeno ga igra Gregor Bakovič) in sestro Mojo [Mójo] živi v predmestju Melbourna. Noseča je in ne ve, kaj bi s tem: raje kadi, piše in recitira slam poezijo. Avstralska igralka Mackenzie Mazur v filmu bere svojo poezijo, kar močnim verzom, ki jih slišimo, daje dodatno težo. Videti je, da Vesni družina pri nepričakovanem dogodku ni v pomoč; prezaposlena je z zamolklo žalostjo, ki še ni našla načina, kako naj privre na svet. Družino je pred kratkim, kot izvemo kmalu, doletel drugi nepričakovan dogodek, drugi fokus filma. Mati je doživela prometno nesrečo in v njej izgubila življenje. Je šlo za nesrečo, morda za dejanje iz obupa, to je vprašanje, ki pekli družino. Eno življenje je ugasnilo, na vrata trka novo in oba dogodka pripadata temeljnim življenjskim stvarem, ki nam – pa naj si še tako domišljamo, kako smo pripravljeni nanje – spodmaknejo tla pod nogami. Poleg smrti in rojstva je Sara Kern v svoj prvenec vpletla tretji poudarek: prijateljstvo med sestrama – sestrstvo. Desetletna Moja prezgodaj prevzame breme odgovornosti v družini, ki beži pred njo. In to sta dve plati tako življenja kot filma, Vesna in Moja.


22.11.2022

S podelitvijo Schwentnerjeve nagrade Lojzetu Wieserju se je odprl 38. slovenski knjižni sejem

S slavnostnim odprtjem v Festivalni dvorani v Ljubljani, na katerem so podelili Schwentnerjevo nagrado, začel 38. slovenski knjižni sejem. Danes dopoldan pa so sejem na Gospodarskem razstavišču, kjer bo potekal do prihajajoče nedelje, odprli še za širšo javnost. Letos bo sejem s sloganom Berem svet prvič potekal hibridno – v živo in na spletu, kjer bo trajal teden dni dlje. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.; izrez fotografije


22.11.2022

Alojz Ihan je v romanu Karantena izrazil občutja ob epidemiji

V obdobju epidemije covida 19 smo redno spremljali priporočila Alojza Ihana, mikrobiologa in imunologa, ki pa je tudi nagrajevan pesnik, pisatelj in esejist. Epidemije se je zdaj lotil v dveh knjigah: človeška občutja in odzive je izrazil v romanu Karantena, tik pred izidom pa je tudi knjiga Skupinska slika z epidemijo, v kateri so zbrane kolumne iz časnika Delo. Za obe knjigi je poskrbela založba Beletrina. Foto: založba Beletrina, izrez fotografije


21.11.2022

Na 33. Liffu slavil "iskren, lep in sočuten film o zelo pomembni temi - samomoru"

"Iskren, lep in sočuten film o zelo pomembni temi – samomoru, o kateri se kot družba premalokrat pogovarjamo,« je žirija zapisala v utemeljitvi glavne Liffove nagrade in dodala: »Film odlikujejo natančna režija, izjemna igra in fotografija. Prvenec nam bo ostal v spominu in napoveduje zanimive prihodnje režiserjeve filme«. Režiser Juraj Lerotić je v filmu zaigral v vlogi samega sebe, ki želi bratu (igra ga Goran Marković) pomagati; se po poskusu samomora z njim zbližati. Odločitev, da prevzame vlogo v filmu, je režiser sprejel na vajah z igralci. Producenti so dali zeleno luč in stopil je nazaj »v svoje čevlje«, kar pa je bilo težko, je povedal v pogovoru za Radio Slovenija.


20.11.2022

Cvetje v jeseni - poklon Urbanu Kodru

Drugi koncert iz cikla Ars in Drama z naslovom "Cvetje v jeseni - Poklon Urbanu Kodru" bo ponudil tisto najboljše, kar premoreta obe naši hiši, ljubljanska Drama in Program Ars – vrhunske glasbenike, pevce in igralce ter prestižen, zgodovinski ambient. Rdeča nit večera bo glasba velikana, ki se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega jazza, filma, gledališča in šansona. Koder je bil trobentač, ustanovitelj legendarne zasedbe Ljubljanski jazz ansambel in komponist. Pisal je za film, gledališče, klasično glasbo, jazz in šansone.


18.11.2022

Samo ne se ustavit! na odru mariborske Drame je metafora za vrtiljak, s katerega ne moremo stopiti

V Drami Slovenskega narodnega gledališča Maribor je v predstavi Samo ne se ustavit! režiser Primož Ekart na oder postavil neke vrste sodobni resničnostni šov. Predstava je priredba romana Horacea McCoya Tudi konje streljajo, mar ne? iz leta 1935, po njem pa je bil leta 1969 posnet tudi film z Jane Fonda v glavni vlogi, ki je postal svetovna uspešnica. Roman govori o plesnem maratonu, na katerem se plesalci v iskanju preživetja, plačane službe, boljšega življenja, tudi slave, izčrpavajo do smrti, in je postavljen v 30-leta prejšnjega stoletja, v čas velike ekonomske krize in brezposelnosti. Avtorica slovenske drame Simona Hamer in režiser Primož Ekart pa sta gledališko pripoved umestila v današnji čas, kjer sodobni kapitalizem znova poraja krize, brezposelnost, izkoriščanje prekarnih in drugih delavcev, ki se pehajo za boljše življenje. Foto: Drama SNG Maribor


18.11.2022

Kaj prinaša 38. Slovenski knjižni sejem?

Po dveh koronskih letih se največja slovenska knjižna prireditev, Slovenski knjižni sejem, med bralce in kupce knjig znova vrača v živi izvedbi. Za obiskovalce odpira svoja vrata v torek, 22. novembra, največja novost prireditve – ki bo še vedno potekala tudi v spletni obliki – pa je menjava prizorišča. Sejem se namreč iz Cankarjevega doma seli na Gospodarsko razstavišče. Ob tej priložnosti je Tina Kozin pred mikrofon povabila Tanjo Tuma, predsednico upravnega odbora 38. Slovenskega knjižnega sejma.


18.11.2022

Bojana Pejić: "Feministične teorije so se začele v razstavnih katalogih, ne v akademskih krogih"

Skoraj vsi poskusi zgodovinjenja umetnosti vzhodne Evrope se sklicujejo na delo v Berlinu živeče srbske umetnostne zgodovinarke, kuratorke in aktivistke Bojane Pejić. In tako rekoč vse razprave o konstrukciji spola vključujejo njene ugotovitve. Izbojevala je marsikatero bitko, hkrati pa je številnim v svetu umetnosti ponudila podporo in mentorstvo, so zapisali v utemeljitvi letošnje nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo. Z njo se bienalno poklonijo kustosom, zgodovinarjem, teoretikom, piscem in kritikom za prodorne dosežke na področju vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Kot so še dodali, nas "Bojana Pejić s svojim delom vabi v nikoli končan kritični proces". Čeprav večino časa deluje na svobodi, je ustvarjalka kompleksnih in pronicljivih projektov. Foto: osebni arhiv


16.11.2022

Tokrat nekaj o temačnih temah – 33. LIFFe

Na Liffu, ki kot vedno tudi letos ponuja presek filmskega ustvarjanja po svetu in s tem vpogled v trenutni zeitgeist, tudi tokrat ne manjka filmov, ki se spoprijemajo s temačnimi vidiki bivanja. Eden takih je film Zločini prihodnosti, s katerim se kanadski cineast David Cronenberg, pionir telesne groze, po dveh desetletjih vrača v žanr znanstvene fantastike. Zgodba filma je postavljena v bližnjo prihodnost – človeška telesa so se začela prilagajati okolju med drugim tako, da so začela ustvarjati nove organe, celo nov prebavni sistem, prilagojen drugačni hrani. Tinitus pa je športna psihološka drama s prvinami telesne grozljivke, kjer eno od glavnih vlog odigra zvočna podoba in v njej naslovni Tinitus. Tu je še Sin Francoza Floriana Zellerja, drugi del trilogije o družini – sicer se ne more kosati s prvim filmom Oče, in vendar je zanimiv, ker grozo išče v nemoči človeka, ki jo lahko občuti v okviru lastne družine in predvsem, ko gre za vpliv na njene člane. Foto: Pixabay


Stran 15 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov