Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kako danes gledamo na film Angel uničenja Luisa Bunuela?

15.01.2021


Daleč najboljši karantenski film, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962

Ob razmerah pri nas, ko smo že nekaj mesecev v prisilni zapori brez kakšnih opaznejših rezultatov ali celo sledov izboljšanja bolezenskega stanja, gre lahko prihodnje razmišljanje glede na zakladnico filmske zgodovine v dve smeri. Ali smo se znašli v nekem preganjavičnem konstruktu, kjer je pandemija le izgovor za družbeni inženiring in preizkušanje mej v smeri totalitarnega nadzora, ali pa gre pravzaprav za popoln absurd, kjer se oblastniki – celo z njihovimi lastnimi besedami – z nami malo šalijo in sprejemajo, ukinjajo in spreminjajo ukrepe kot v nekakšni tedenski tomboli, ki ji utegne komaj kdo še slediti, nihče pa iz te patološkega položaja ne more pobegniti.

Zaradi navedenega menim, da je daleč najboljši karantenski film Angel uničenja Luisa Buñuela, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962. Mag filmskega nadrealizma in luciden premišljevalec družbenih odnosov s svojim delom, ki je nastalo v precej nizkoproračunskih razmerah, ni bil povsem zadovoljen, predvsem se mu je zdelo, da v prikazu razkroja ni šel dovolj daleč, vendar danes velja Angel uničenja za nesmrtno mojstrovino.

Njegovo pripovedno izhodišče je posrečena anekdota: mešana meščanska družba se zbere pri enem od članov v dvorcu na razkošnem banketu, in potem, ko jim večer mine v prijetnem kramljanju, opravljanju, spletkarjenju in drugih drobnih elegantnih užitkih, ugotovi, da jim neznana sila ne dopušča, da bi dvorec zapustili in se razšli na svoje domove. Podobno pa iz neznanega razloga v prostore ne more vstopiti tudi nihče od zunaj. Sprva se jim zdi položaj nenavaden, celo zabaven, govor je o ohranjanju dostojanstva, zadevo skušajo obravnavati z razmislekom,

vendar se v pomanjkanju hrane in pijače začne lupina civiliziranosti vse bolj krhati in na plano privrejo iracionalnost in nizkotnost, hudobija, praznoverje in halucinacije. Razpleta ne bomo navajali, naj omenimo le še to, da se konča z namigom na državljansko vojno tam zunaj.

Sam Luis Buñuel filma nikoli ni želel razlagati. Sijajna satira, ki deluje popolnoma sveže še po več kot pol stoletja, če ni danes pravzaprav še bolj aktualna oziroma pisana na trenutno dogajanje, pa sama od sebe ponuja široko paleto interpretacij. V osupljivi, strašljivi in smešni alegoriji lahko prepoznamo vse sestavine našega karantenskega stanja, od zasledovanja sebičnih interesov, nerazložljive zapore, razrednega boja, malomeščanskega sadizma in drobnjakarske maščevalnosti, do črede ovac, ki ali bleja naokrog ali se zateka k obljubam religij. Film Angel uničenja je sicer poln jedkega humorja, a upoštevati velja tudi to, da izhaja naslov iz apokaliptičnega poglavja Svetega pisma.

Osnutek, iz katerega je izhajal Buñuel, bi lahko bil sicer blizu tudi Franzu Kafki, ki nam je v svojih literarnih delih povedal marsikaj o nesmiselnem, nedelujočem in naključnem sprejemanju odlokov in zakonskih aktov, ki so navsezadnje namenjeni izpodbijanju osebne avtonomije in vzpostavljanju popolnega nadzora. In v tem smislu bi lahko omenili še nekaj izvrstnih filmskih del, ki se na ustvarjalno vznemirljiv način nanašajo na karantenska stanja oziroma na vedenje in stiske ljudi, ki so se znašli v zaprtem prostoru.

V žanru grozljivke bi verjetno lahko postavili na piedestal kar Kubrickovo Izžarevanje iz leta 1980, kjer si pisatelj Jack Torrance z družino zaželi nekaj ustvarjalne osame, ali z njegovimi lastnimi besedami: »Vse, kar potrebujem, je pet mesecev miru.« Seveda je Jack pozabil, da je treba paziti na to, kaj si človek želi – stvari v hotelu Overlook sredi zasneženega koloradskega gorovja kaj kmalu krenejo po svoje, in ne najbolje. Podobno kot Carpenterjev Stvor, postavljen v izolirano okolje Antarktike, ki je nastal dve leti pozneje, je bil tudi Kubrickov film sprva sprejet milo rečeno zadržano, oziroma s katastrofalnimi kritikami. Oba filma pa danes veljata za žanrska mejnika, na veliko čaščena in pogosto imitirana. Eden od velikih oboževalcev Stvora je med drugimi recimo Tarantino, ki mu je namenil svojevrstno posvetilo v svojem osmem celovečercu z naslovom Podlih osem, podobno postavljenim v zaprto, zasneženo lokacijo in z neizbežnim razpletom.

Prav takšni filmi pridejo na misel ob skokovitem porastu družinskega nasilja, globokega nezaupanja med ljudmi in preganjavičnega dvoma in zanimivo, da jih največ najdemo znotraj žanra znanstvene fantastike, ki je bil od nekdaj zelo naklonjen razmišljanju v prispodobah. Tu je recimo daljnoviden celovečerni prvenec Georgea Lucasa THX1138 iz leta 1971. Postavljen je v distopično prihodnost, v kateri životari v svojevrstni karanteni omamljeno ljudstvo, ki ga nadzorujeta androidna policija in umetna inteligenca. Spomnimo se lahko mojstrskega Osmega potnika Ridleyja Scotta s konca 70. let, kjer viralno plenilsko bitje preži na izolirano ekipo vesoljske tovorne postaje, njegova interpretativna odprtost z naslonitvijo na likovnega vizionarja H. R. Gigerja pa je že zdavnaj prerasla v kulturni fenomen.

Še vedno pa se najdejo v žanru tudi številna nizkoproračunska dela, ki najdejo izziv prav v prostorski omejitvi. Za enega od svojevrstnih predhodnikov »karantenskih filmov« lahko imamo tudi manj znano Hitchcockov mojstrovino Vrv iz leta 1948, kjer mora detektiv v realnem času celovečerca v zaprtem stanovanju in znotraj omejene družbe najti morilca.

Ker te omejitve maestru niso bile dovolj, si je veliki tehnični inovator postavil še eno: cel film je posnet v navidez neprekinjenem kadru. Kljub tekočemu gibanju kamere je tako končni vtis sila klavstrofobičen – podoben večmesečni karanteni. Sicer pa bi končali z izvirnim znanstvenofantastičnim kanadskim filmom Kocka s konca 90. let, celovečernim prvencem Vincenza Natalija. V njem se skupina neznancev znajde v zaprtem prostoru oziroma v množici skoraj identičnih zaprtih prostorov, v iskanju pojasnil, kako in zakaj so se tam znašli, in v iskanju načinov, kako se izogniti smrtonosnim pastem, ki jim jih nastavlja nevidna sila tam zunaj. Rešitev najdejo v povezovanju in sočutju in sodelovanju. Bodi dovolj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kako danes gledamo na film Angel uničenja Luisa Bunuela?

15.01.2021


Daleč najboljši karantenski film, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962

Ob razmerah pri nas, ko smo že nekaj mesecev v prisilni zapori brez kakšnih opaznejših rezultatov ali celo sledov izboljšanja bolezenskega stanja, gre lahko prihodnje razmišljanje glede na zakladnico filmske zgodovine v dve smeri. Ali smo se znašli v nekem preganjavičnem konstruktu, kjer je pandemija le izgovor za družbeni inženiring in preizkušanje mej v smeri totalitarnega nadzora, ali pa gre pravzaprav za popoln absurd, kjer se oblastniki – celo z njihovimi lastnimi besedami – z nami malo šalijo in sprejemajo, ukinjajo in spreminjajo ukrepe kot v nekakšni tedenski tomboli, ki ji utegne komaj kdo še slediti, nihče pa iz te patološkega položaja ne more pobegniti.

Zaradi navedenega menim, da je daleč najboljši karantenski film Angel uničenja Luisa Buñuela, ki je nastal v mehiški produkciji leta 1962. Mag filmskega nadrealizma in luciden premišljevalec družbenih odnosov s svojim delom, ki je nastalo v precej nizkoproračunskih razmerah, ni bil povsem zadovoljen, predvsem se mu je zdelo, da v prikazu razkroja ni šel dovolj daleč, vendar danes velja Angel uničenja za nesmrtno mojstrovino.

Njegovo pripovedno izhodišče je posrečena anekdota: mešana meščanska družba se zbere pri enem od članov v dvorcu na razkošnem banketu, in potem, ko jim večer mine v prijetnem kramljanju, opravljanju, spletkarjenju in drugih drobnih elegantnih užitkih, ugotovi, da jim neznana sila ne dopušča, da bi dvorec zapustili in se razšli na svoje domove. Podobno pa iz neznanega razloga v prostore ne more vstopiti tudi nihče od zunaj. Sprva se jim zdi položaj nenavaden, celo zabaven, govor je o ohranjanju dostojanstva, zadevo skušajo obravnavati z razmislekom,

vendar se v pomanjkanju hrane in pijače začne lupina civiliziranosti vse bolj krhati in na plano privrejo iracionalnost in nizkotnost, hudobija, praznoverje in halucinacije. Razpleta ne bomo navajali, naj omenimo le še to, da se konča z namigom na državljansko vojno tam zunaj.

Sam Luis Buñuel filma nikoli ni želel razlagati. Sijajna satira, ki deluje popolnoma sveže še po več kot pol stoletja, če ni danes pravzaprav še bolj aktualna oziroma pisana na trenutno dogajanje, pa sama od sebe ponuja široko paleto interpretacij. V osupljivi, strašljivi in smešni alegoriji lahko prepoznamo vse sestavine našega karantenskega stanja, od zasledovanja sebičnih interesov, nerazložljive zapore, razrednega boja, malomeščanskega sadizma in drobnjakarske maščevalnosti, do črede ovac, ki ali bleja naokrog ali se zateka k obljubam religij. Film Angel uničenja je sicer poln jedkega humorja, a upoštevati velja tudi to, da izhaja naslov iz apokaliptičnega poglavja Svetega pisma.

Osnutek, iz katerega je izhajal Buñuel, bi lahko bil sicer blizu tudi Franzu Kafki, ki nam je v svojih literarnih delih povedal marsikaj o nesmiselnem, nedelujočem in naključnem sprejemanju odlokov in zakonskih aktov, ki so navsezadnje namenjeni izpodbijanju osebne avtonomije in vzpostavljanju popolnega nadzora. In v tem smislu bi lahko omenili še nekaj izvrstnih filmskih del, ki se na ustvarjalno vznemirljiv način nanašajo na karantenska stanja oziroma na vedenje in stiske ljudi, ki so se znašli v zaprtem prostoru.

V žanru grozljivke bi verjetno lahko postavili na piedestal kar Kubrickovo Izžarevanje iz leta 1980, kjer si pisatelj Jack Torrance z družino zaželi nekaj ustvarjalne osame, ali z njegovimi lastnimi besedami: »Vse, kar potrebujem, je pet mesecev miru.« Seveda je Jack pozabil, da je treba paziti na to, kaj si človek želi – stvari v hotelu Overlook sredi zasneženega koloradskega gorovja kaj kmalu krenejo po svoje, in ne najbolje. Podobno kot Carpenterjev Stvor, postavljen v izolirano okolje Antarktike, ki je nastal dve leti pozneje, je bil tudi Kubrickov film sprva sprejet milo rečeno zadržano, oziroma s katastrofalnimi kritikami. Oba filma pa danes veljata za žanrska mejnika, na veliko čaščena in pogosto imitirana. Eden od velikih oboževalcev Stvora je med drugimi recimo Tarantino, ki mu je namenil svojevrstno posvetilo v svojem osmem celovečercu z naslovom Podlih osem, podobno postavljenim v zaprto, zasneženo lokacijo in z neizbežnim razpletom.

Prav takšni filmi pridejo na misel ob skokovitem porastu družinskega nasilja, globokega nezaupanja med ljudmi in preganjavičnega dvoma in zanimivo, da jih največ najdemo znotraj žanra znanstvene fantastike, ki je bil od nekdaj zelo naklonjen razmišljanju v prispodobah. Tu je recimo daljnoviden celovečerni prvenec Georgea Lucasa THX1138 iz leta 1971. Postavljen je v distopično prihodnost, v kateri životari v svojevrstni karanteni omamljeno ljudstvo, ki ga nadzorujeta androidna policija in umetna inteligenca. Spomnimo se lahko mojstrskega Osmega potnika Ridleyja Scotta s konca 70. let, kjer viralno plenilsko bitje preži na izolirano ekipo vesoljske tovorne postaje, njegova interpretativna odprtost z naslonitvijo na likovnega vizionarja H. R. Gigerja pa je že zdavnaj prerasla v kulturni fenomen.

Še vedno pa se najdejo v žanru tudi številna nizkoproračunska dela, ki najdejo izziv prav v prostorski omejitvi. Za enega od svojevrstnih predhodnikov »karantenskih filmov« lahko imamo tudi manj znano Hitchcockov mojstrovino Vrv iz leta 1948, kjer mora detektiv v realnem času celovečerca v zaprtem stanovanju in znotraj omejene družbe najti morilca.

Ker te omejitve maestru niso bile dovolj, si je veliki tehnični inovator postavil še eno: cel film je posnet v navidez neprekinjenem kadru. Kljub tekočemu gibanju kamere je tako končni vtis sila klavstrofobičen – podoben večmesečni karanteni. Sicer pa bi končali z izvirnim znanstvenofantastičnim kanadskim filmom Kocka s konca 90. let, celovečernim prvencem Vincenza Natalija. V njem se skupina neznancev znajde v zaprtem prostoru oziroma v množici skoraj identičnih zaprtih prostorov, v iskanju pojasnil, kako in zakaj so se tam znašli, in v iskanju načinov, kako se izogniti smrtonosnim pastem, ki jim jih nastavlja nevidna sila tam zunaj. Rešitev najdejo v povezovanju in sočutju in sodelovanju. Bodi dovolj.


26.10.2022

Začel se je jubilejni 25. Festival slovenskega filma

Na slovenski Obali, kjer so pred nekaj tedni snemali tujo filmsko produkcijo z zvezdniškimi, oskarjevskimi imeni, se je še uradno odprl Festival slovenskega filma, njegova jubilejna 25. izdaja. V portoroškem Avditoriju in piranskem Gledališču Tartini ter v Razstavišču Monfort, ki je na pol poti med njima, se bo do nedelje odvrtel pregled najnovejše slovenske filmske produkcije. Otvoritveni večer je bil v znamenju naše igralske dive Milene Zupančič, ki je – kot prva med igralci in igralkami – prejela Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti. Foto: Katja Goljat in Matjaž Rušt


25.10.2022

V Moderni galeriji direktor Aleš Vaupotič in predsednik Sveta Aleksander Bassin podala izjavi kot odziv na očitke vodstvu

Številni očitki krožijo v medijih. Kritičnost ministrice za kulturo Aste Vrečko v intervjuju za STA razumejo kot nezaupnico. Bassina tudi skrbi, kot pravi, stopnjevanje pritiska na vodstvo, vse od kar je Svet ministrstvu predlagal revizijo poslovanja za zadnjih deset let. Veliko je neresnic, poudarja Bassin, mediji naj bi se po njegovem na vodenje Moderne galerije odzivali na svojstven način, očitno torej pristransko. Oba z direktorjem priznavata slabe odnose med zaposlenimi in vodstvom. Tu so še očitki na račun nestrokovnosti vodenja – utemeljitev teh Bassin ni zaznal. Kot poudari, so nekateri zaposleni po odhodu prejšnje direktorice Zdenke Badovinac nasprotovali imenovanju kateregakoli novega vodstva. Vaupotič je izpostavil tudi očitke vodstvu o neodzivnosti v primeru razstave Nike Autor V Moderni galeriji, češ da ji niso izplačali le novih negovorjenih stroškov. Avtorica je bila prisotna in direktorja prekinila, naj preneha z lažmi, saj naj bi le zahtevala izplačilo s strani vodstva že potrjenega zneska. Ministrstvo za kulturo se na izjavi Bassina in Vaupotiča do 15. ure še ni odzvalo. Pa še: strokovni delavci so se v nedavnem javnem pismu distancirali od razstave Momental-mente v Moderni galeriji, del slovenskih slikark in slikarjev po izboru zunanjega kustosa Andreja Medveda. Ta jih je opremil z opisi, ki so jih označili za popreproščeno tolmačenje umetnosti, ki jo vrača v konservativno polje. Na te kritike so se odzvali v Zvezi društev likovnih umetnikov, vendar nekateri člani društev opozarjajo, da o pismu pred objavo niso bili obveščeni.


19.10.2022

Začel se je frankfurtski knjižni sejem

4000 razstavljavcev iz 95 držav se bo spet srečalo na frankfurtskem knjižnem sejmu, ki se je začel sinoči s slavnostno prireditvijo v navzočnosti nemškega zveznega predsednika in španskega kraljevega para, saj je Španija letos častna gostja sejma. Slovensko nacionalno predstavitev pa kot že leta prej vodi Javna agencija za knjigo. V pričakovanju laskavega naziva častne gostje naslednje leto, Slovenijo na sejmu zastopa tudi ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko.


18.10.2022

Karel I., zadnji slovenski cesar

Ko omenimo Habsburžane, večina med nami pomisli predvsem na Marijo Terezijo. A to dinastijo bi morali bolje poznati, saj so vladali tudi našim krajem, so prepričani na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Da bi tudi laični bralci boljše razumeli širši kontekst, v katerega se umešča naša zgodovina, so izdali že več monografij o Habsburžanih. Čisto sveža je monografija Karel I. – zadnji slovenski cesar, posvečena pogosto spregledanemu vladarju. Zakaj tak naslov? "Želeli smo pokazati, da ne govorimo o tujih vladarjih, temveč o zadnjem cesarju dinastije, ki je vladala tudi nam", odgovarja urednik monografije Gregor Antoličič. Karel I. Habsburški je spregledan morda tudi zato, ker so njegov čas in vladanje zaznamovali prva svetovna vojna, razpad večstoletnih imperijev in nastanek nacionalnih držav. Monografija, ki je nastala ob stoti obletnici cesarjeve smrti, združuje prispevke več slovenskih in hrvaških zgodovinarjev, z njo pa želijo nagovoriti tudi laično javnost. Knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, so predstavili v okviru okrogle mize z naslovom Habsburžani v 20. stoletju, še pred tem pa se je z urednikom Gregorjem Antoličičem pogovarjala Iza Pevec. Foto: Iza Pevec in Wikipedia


12.10.2022

Pred mednarodnim dnevom slovarjev vrsta predavanj, predstavitev novih slovarjev in okroglih miz

Sekcija za leksiko pri Zvezi društev Slavistično društvo Slovenije in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU sta že četrto leto zapored pred mednarodnim dnevom slovarjev pripravila številne dogodke. Predavanja prek svetovnega spleta so odstrla slovaropisni pogled v preteklost, sedanjost in prihodnost. Precej različna so bila dopoldanska predavanja in predstavitve ob mednarodnem dnevu slovarjev, razprta med strokovne dileme in uporabniške izkušnje. Dvojezične slovarje je ob slovensko-češkem in češko-slovenskem slovaropisju zastopal češki jezikoslovec David Blažek, številne predstavitve novih terminoloških slovarjev so pokazale vso pestrost strokovne terminologije, ki jo preučujejo jezikoslovci, od turizma do na primer betonskih konstrukcij in šolskega in davčnega izrazja, za konec pa so preučili še uporabnost portala Franček v šolski rabi in jezikovne svetovalnice za pravopisno rabo. Slovarski teden z naslovom Slovarji včeraj, danes, jutri je pripravila Mija Michelizza, znanstvena sodelavka Inštituta Frana Ramovša in vodja Sekcije za leksiko pri zvezi Slavističnih društev. Na okrogli mizi v Vodnikovi domačiji so na programu gostje Kozma Ahačič, Matija Ogrin in Matej Šekli, petkova okrogla miza z vabljivim naslovom Slovar – čuvar, krmar, šušmar ali …car? Pa bo potekala v Atriju ZRC.


11.10.2022

Prejemnica literarne nagrade Mira, Darinka Kozinc, opozarja na pomen aleksandrink

Ženski odbor Slovenskega centra PEN je v Cankarjevem domu že desetič zapored podelil literarno nagrado Mira, s katero vsako leto opozarja na dosežke ženskih literarnih ustvarjalk. Letošnja nagrajenka Darinka Kozinc je zbiralka in ohranjevalka kulturne dediščine aleksandrink. V svojem raziskovanju in literarnih delih se ukvarja z življenjem in usodo žensk, ki so od druge polovice 19. stoletja iz Slovenije odhajale v Aleksandrijo, da bi z delom preživljale svoje družine. Komisija v opredelitvi izpostavlja, da je Darinka Kozinc s svojim delom rušila stereotipne podobe žensk v slovenski zgodovini, jih približala mlajšemu občinstvu ter osvetlila njihovo medsebojno pomoč. Ženski odbor s svojo nagrado skuša popraviti krivice, ki so še vedno prisotne v literarnem kanonu in v izobraževalnem sistemu. Hkrati opozarja tudi na neravnovesje pri podeljevanju nagrad ustvarjalkam. Nagrada Mira je zato izjemno pomembna, saj podeljuje glas še vedno preglašeni ženski besedi. Foto: Wikipedia


07.10.2022

Svinčniki za izstopajoče arhitekte in krajinske arhitekte

Ob Dnevu arhitektov Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije podeli priznanja za največje dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja v letu 2022. Vsako leto na ta dan poteka tudi strokovna konferenca, tokratna z naslovom Prevroče bo – izzivi načrtovanja prostorov prihodnosti. V luči soočanja s podnebnimi spremembami je konferenca v središče pozornosti postavila pomen krajinsko arhitekturnega načrtovanja in v duhu iskanja rešitev poudarila sodelovanje med strokami kot eno najpomembnejših. Krajinska arhitektka dr. Maja Simoneti je poleg magistra Tomaža in Lene Krušec letošnja prejemnica platinastega svinčnika, za svoj krajinskoarhitekturni opus, zlati svinčnik za odlično izvedbo prejmejo avtorji Galerije Cukrarna, Hiše MM, Vrtca Pedenjped in Hiše Podvrh, patinasti svinčnik pa Frančiškanska kapela na Prešernovem trgu v Ljubljani, avtorice Maruše Zorec. Častna člana Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije sta letos postala magistrica Nina Granda in Tomaž Granda. Pri izboru najboljših arhitekturnih rešitev je komisijo vodila ideja o svobodi arhitekture, s tem pa so želeli poudariti, da je dobro arhitekturo nemogoče zvesti na en, preddoločen sistem mišljenja in delovanja. "Arhitektura je miselna in materialna dejavnost, ki se neprestano redefinira. Za to, da v arhitekturi označimo neko stavbo za uspešno ali neuspešno, je treba vsako stavbo ovrednotiti posebej in vsakič znova," so zapisali. Vir foto: MMC/Miran Kambič


07.10.2022

Jesenska filmska šola

11. oktobra se začenja Jesenska filmska šola v Slovenski kinoteki. O vrsti zanimivih tem v pogovoru z soorganizatorko šole Ano Šturm.


07.10.2022

Ljubljana se klanja Pomurju

V Galeriji Vžigalica se je začetek tedna odprla šesta razstava v ciklu Ljubljana se klanja Sloveniji, ki je tokrat posvečena Pomurju. Cikel, ki si je zadal povezovanje Ljubljane z aktualnimi regionalnimi umetniškimi iniciativami in skupinami tokrat prek ustvarjanja Društva prekmurske pobude ONEJ in trinajstih umetnikov, ki v Pomurju dejansko živijo in ustvarjajo, ne želi v ospredje postavljati arhetipskih značilnosti regionalnih klišejev, marveč raje ponuditi drugačen pogled na pomursko umetnost. S kuratorjem razstave Janijem Pirnatom se je v Galeriji Vžigalica pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Gregor Purgaj, "Velika zmaga")


06.10.2022

O Annie Ernaux prevajalec Andrej Peric

»Nobelova nagrada za književnost za leto 2022 gre v roke francoske pisateljice Annie Ernaux za pogum in ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina.« S temi besedami je tajnik Švedske akademije Mads Malm razglasil prejemnico Nobelove nagrade. Annie Ernaux slovi predvsem po avtobiografskem značaju svojih literarnih del. Pozornost bralske javnosti pa je pritegnila z romanom Mesto iz leta 1984, v katerem je raziskovala življenje v majhnem francoskem mestu, napetosti med družbenimi razredi in predvsem svoj odnos z očetom. Odlomek je za naše literarne oddaje prevedel Andrej Peric, ki ga je pred mikrofon povabil Gregor Podlogar. Foto: MMC/EPA


06.10.2022

Nobelova v roke Annie Ernaux

Nobelovo nagrado za književnost za leto 2022 prejme francoska književnica Annie Ernaux in sicer za »pogum in klinično ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina,« so ob razglasitvi pred nekaj urami pojasnili v imenu Švedske akademije.Literatura Annie Ernaux je izrazito avtobiografska, a prepredena z družbenimi temami. V ozadju je družbena, objektivna, zgodovinska resničnost, v ospredju pa osebne izkušnje, doživljanje in spomin nanje. Odnos s starši, najstniška leta, poroka, strastna ljubezen, očetova in materina smrt, rak, Alzheimer … vse to je našlo pot v njeno pisanje, vse je osebno in hkrati blizu marsikomu – Annie Eranux je priljubljena tako pri kritikih kot pri širšem bralstvu. V slovenščini je v prevodu Maide Alilović izšel le njen najbolj znani roman Leta. »Knjiga Leta skuša rešiti vse, kar smo v francoski družbi preživljali od druge svetovne vojne naprej, hkrati pa sem skušala rešiti svoje lastno življenje … Pomembno pri tem je, da obojega, se pravi svojega življenja in dogodkov ter sprememb v družbi, nisem hotela ločevati,« je Annie Ernaux ob izidu prevoda za Radio Slovenija povedala kolegici Tadeji Krečič. Annie Ernaux kljub svojim 82 letom še vedno piše, prav pred nekaj meseci je založba Gallimard izdala njen roman Mladenič. Foto: EPA


05.10.2022

Težave slovenskega avdiovizualnega sektorja

Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev je pozvala k ustreznemu financiranju slovenske avdiovizualne industrije. Kot so opozorili, sektor že od leta 2018, ko je bila prvič podana zaveza o povečanem financiranju Slovenskega filmskega centra na 11 milijonov evrov, zaman čaka na obljubljeno.


05.10.2022

Festival stripa Tinta

Festival stripa, ki vsako leto oktobra poteka v Kinu Šiška ter na drugih prizoriščih po Ljubljani in drugod, je osrednji stripovski dogodek v slovenskem prostoru. Festival prinaša kopico stripovskih razstav, pogovorov, predavanj in delavnic, pa tudi program za otroke. V ospredju so priznani mednarodni gosti, med njimi nemški vizualni umetnik ATAK. V okviru festivala bo v Kinu Šiška potekal tudi tradicionalni stripovski sejem s pregledom letošnje stripovske letine in ponudbo izdaj domačih stripovskih založnikov ter obsejemskim dogajanjem, ki se bo zaključil s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta. Foto: Festival Tinta


03.10.2022

Solo zmagal, Krize pa zaokrožile Bitef

Na 65. mednarodnem gledališkem festivalu Bitef v Beogradu z geslom Mi – junaki svojega dela je zmagal performans Solo v režiji in izvedbi Nine Rajić Kranjac, Nataše Keser, Benjamina Krnetića in Marka Mandića. V Beogradu so podelili dve veliki nagradi, drugo je prejela belgijska plesna predstava Vsak poskus se bo končal z upognjenimi telesi in polomljenimi kostmi s koreografijo Jana Martensa. Slovenski pa je bil tudi zadnji del festivala, saj si je občinstvo lahko ogledalo premiero avtorskega projekta Krize režiserja Žige Divjaka. Predstava je bila težko pričakovana. Srbski mediji so jo opisovali kot nenavadno, avantgardno, eksperiment, v katerem je osnovna materija surovi kapitalizem, četudi vsebinsko prevladuje ekološka ozaveščenost. Bitef/Jelena Janković


01.10.2022

Rožančeva nagrada Urošu Zupanu

Dobitnik nagrade Marjana Rožanca za najboljše esejistično delo je Uroš Zupan za knjigo Znamenja v kroženju. Zupanova zbirka je pesniška avtobiografija, pesnikov »osebni zemljevid« slovenske poezije in fenomena poezije »kot enega redkih rezervoarjev, ki ohranjajo človečnost«, so zapisali pri žiriji. Za ta osebni zemljevid pa je ključno Zupanovo branje slovenske poezije. Zupan je v 90-ih javno priznal, da ne bere slovenske poezije. Nato je to spremenil in počasi je začela nastajati njegova zbirka esejev, osebno srečanje pesnika s 15 slovenskimi pesniki, ki je tudi nekakšen priročnik za branje poezije. Foto: Urška Boljkovac


29.09.2022

Michelangelo Pistoletto – Četrta generacija

V ljubljanski Cukrarni predstavljajo samostojno razstavo Michelangela Pistoletta, enega najpomembnejših umetnikov dvajsetega stoletja, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel nagrado za življenjsko delo, njegova dela pa najdemo v zbirkah velikih galerij kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja Arte Povera, ki se je v šestedesetih in sedemdesetih letih prejšnega stoletja upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Slika je okno v drug svet je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojstvenim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe oseb – najprej je šlo za njegov avtoportret - je spojil z odsevnim ozadjem in tako del njegovega umetniškega dela vsakič znova postanemo mi, ki to delo gledamo. "Takrat sem spoznal, da so del umetniškega dela tudi univerzum, prostor, čas in obiskovalec. Tako kot sem sam del umetniškega dela, je to postal tudi njegov gledalec. Nisem bil več sam, ni šlo več za mojo identiteto temveč za nas. Vsi so bili del moje identitete, moja identiteta pa del družbe." Tako pove Michelangelo Pistoletto, ki se na razstavi z naslovom Četrta generacija v Cukrarni predstavlja s svojimi ključnimi deli, poudarek pa je na njegovem temnem obdobju iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, namreč vidi več vzporednic: "Zdaj smo ponovno v temi in ta razstava kaže na to, zato je pomembna. Moja dela iz osemdesetih so zdaj zelo sodobna. A optimistično se sprašujem ali bomo lahko po koncu tega obdobja znova videli svetlobo." Pistoletto sicer velja za ključnega predstavnika gibanja Arte povera, ki se je, kot pravi sam, osredotočalo na bistveno in bilo v tem radikalno. In prepričan je, da ostaja radikalno in relevantno še danes. Foto: Iza Pevec


29.09.2022

Momental-mente: žive slike v Moderni galeriji

Razstava Momental-mente: žive slike v Moderni galeriji v Ljubljani združuje najnovejša dela sedemnajstih slovenskih slikark in slikarjev. Dela za razstavo je izbral kustos Andrej Medved, ki meni, da je sodobno slovensko slikarstvo v izvrstni formi. Foto: Mitja Konić, Amor Fati, 2016. Olje na platnu, 300 × 400 cm. Foto: Mitja Konić5 / 5


27.09.2022

Na Bitefu slovenska Solo in Krize

V Beogradu se je začel gledališki festival Bitef. Med devetimi predstavami v tekmovalnem programu sta tudi dve slovenski predstavi, obe koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske. Pod predstavo Solo, ki je bila premierno uprizorjena lani, se režijsko podpisuje Nina Rajić Kranjac, druga predstava Krize režiserja Žige Divjaka pa bo na Bitefu doživela premiero. O zastopanosti slovenskih umetnikov in drugih poudarkih letošnje izdaje Bitefa pa več Boštjan Anžin. FOTO: detajl fotografije Žige Divjaka iz predstave Krize


27.09.2022

"Zaprta študija. New constructive ethics" razmišlja o razkorakih med profesionalnimi in zasebnimi stališči

"Kako biti in ostati etičen?" je vprašanje, ki ga bo ob dilemah posameznikove svobode, človečnosti, ekologije, nasilja, neenakosti, smisla in seveda Boga zastavljala predstava "Zaprta študija. New constructive ethics" v Prešernovem gledališču Kranj. Drama Ivana Viripajeva v formi intervjujev treh intelektualcev razkriva njihova prepričanja ter neskladja med poklicnimi stališči in zasebnimi življenji. "Lahko bi rekli, da tekst poskuša obsoditi spone kapitalizma, neokolonialnih zasužnjevanj tretjega sveta in vse pogubnejših podnebnih katastrof za človeka in celotno Zemljo ter v istem hipu odgovor zaupati vrhu treh znanstvenikov 21. stoletja, ki ob preučevanju človeške evolucije (in nasprotno, zakaj se dogaja zaviranje le-te) razvijejo tezo, da so človeški možgani vnaprej biološko determinirani," je o predstavi zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac. Foto: Nada Žgank, vir: FB stran Prešernovo gledališče Kranj


23.09.2022

Slavoj Žižek: "Če primerjamo Trumpa na primer z Bernijem Sandersom, je Trump izrazit postmodernistični politik, Sanders pa staromoden moralist. In zaradi tega je današnja levica oziroma to, kar je od nje še ostalo, v težavah."

V četrtek, 22. septembra, se je v Cankarjevem domu v Ljubljani začela mednarodna filozofska konferenca z naslovom Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti, ki jo bo sklenilo predavanje sodobnega ameriškega filozofa Erica Santnerja. Poleg njega so se na konferenci že predstavili številni ugledni in mednarodno priznani filozofi, tako domači kot tudi tuji, med katerimi najbolj izstopa Slavoj Žižek. Kot je v knjižici povzetkov zapisal dr. Mladen Dolar, idejni pobudnik konference, sega vprašanje gospodarja na začetek naše kulture, človeško zgodovino pa je gospodar preganjal tisočletja, se kazal skozi vedno nove oblike in postavljal vedno nove uganke. A filozofi in filozofinje na mednarodni filozofski konferenci Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti se posvečajo predvsem problemom novih podob Gospodarja, povezanih s sedanjim časom. Konferenca je posvečena aktualnemu pretresanju Heglove misli, naslov namreč napeljuje na slovito dialektiko gospodarja in hlapca iz njegovega dela Fenomenologija duha. Eden od vrhuncev konference je bil četrtkov nastop Slavoja Žižka v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Potrebno je omeniti, da je Žižek o gospodarju že pisal in nekje izpostavil, da marksistično branje dialektike gospodarja in hlapca spregleda, da je gospodar »nazadnje izmislek hlapca« […] in »hlapec se osvobodi gospodarja šele, ko izkusi, kako je bil gospodar le utelešenje samoblokade njegove lastne želje«. V tokratnem predavanju z naslovom Čigav služabnik je gospodar? pa se je navezal na konkretni politični primer: »Najbolj vidna oblika vrnitve potlačenega, je obscen gospodar – nov lik, morda lik freudovskega praočeta. Nekoč tradicionalna avtoriteta izgublja svoj bistveno moč, ker se k njej ni več mogoče vrniti. Vse te vrnitve k tradicionalni avtoriteti so postmoderne prevare. Ali Donald Trump uteleša tradicionalne vrednote? Ne, nikakor, njegov konservatizem je postmoderna predstava, gromozanski egotrip. Z opolzkimi igranjem na tradicionalne vrednote, pomešane z javnimi nespodobnostmi, je bil Donald Trump ultimativen postmodernistični predsednik. In če primerjamo Trumpa na primer z Bernijem Sandersom, je Trump najbolj izrazit postmodernistični politik, Sanders pa staromoden moralist. In zaradi tega je današnja levica oziroma to, kar je od nje še ostalo, v težavah.« Ob tem je Žižek na koncu še opozoril na pomen Heglove misli, ki nas uči, da se ideje lahko ponesrečijo, a se bodo morda naslednjič posrečile. In zato po njegovem prihaja čas Heglove misli. Foto: Gregor Podlogar


Stran 17 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov