Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Favoriti za oskarje 2021

22.01.2021


Zaradi prestavitve podelitve na 25. april se bo za nominacijo lahko potegovalo več filmov

Letošnjo podelitev oskarjev so pri Ameriški akademiji za filmsko umetnost in znanost sprva načrtovali za 28. februar, vendar so jo zaradi posledic epidemije covida-19 na filmsko industrijo prestavili za dva meseca, na 25. april. To pomeni, da bo pogojem za nominacijo zaradi daljšega roka lahko ustrezalo več filmov, Akademija pa je glede na okoliščine začasno tudi spremenila pravila – in sicer lahko za prestižne zlate kipce tekmujejo tudi filmi, ki so jih nameravali v zadnjem letu prikazati v kinu, a so zaradi zaprtja kinodvoran namesto tega izšli na platformah videa na zahtevo. Do razglasitve nominacij je še kar nekaj časa, razkrili jih bodo namreč 15. marca, Tina Poglajen pa je vseeno zbrala naslove, ki že zdaj veljajo za favorite.

Čeprav podelitev Oskarjev še vedno nameravajo izvesti v živo in ne le na spletu, kamor se je v zadnjem času preselilo toliko drugih dogodkov, je zelo verjetno, da dvorana Dolby Theatre v Los Angelesu, kjer oskarji domujejo že več desetletij, ne bo do zadnjega sedeža napolnjena s filmskimi ustvarjalci, ustvarjalkami, zvezdniki in zvezdnicami, kot je bilo to običajno. Kljub temu, da je lanskega junija akademija s tem, ko je podelitev prestavila na april, očitno upala, da bo tedaj epidemija že mimo se v tem trenutku zdi težko verjetno, da se bodo do tedaj kinodvorane že povsem vrnile k načinu obratovanja, kot smo ga poznali prej.

Podelitev oskarjev se iz leta v leto spreminja: že od leta 2018 na primer nima več voditelja ali voditeljice, ki sta bila desetletja pred tem pomemben del prireditve, še bolj pomembno pa je, da Oskarjem gledanost vztrajno pada. Gre za glavni način zaslužka Akademije, a gledanost televizijskih prenosov v živo pada tudi na splošno; občinstvo dogodkov enostavno ni več navajeno v tolikšni meri spremljati v živo, ali sploh nimajo dostopa do televizijskih mrež – vse prelahko je naslednji dan na družabnih omrežjih na hitro pregledati najzanimivejše poudarke, zvezdniki in zvezdnice pa sami z dogodka sproti objavljajo fotografije na Twitterju in Instagramu, kar pomeni, da je televizijski prenos veliko manj ekskluziven.

Četudi je v letu 2020 luč sveta ugledalo občutno manj filmov kot po navadi, jih je še vedno povsem dovolj, da se akademiji ne bo treba bati pomanjkanja izbire. Prednost manjšega števila filmov je ta, da se bodo v ospredje lažje prerinili tudi manjši, neodvisni filmi, ki jih ne reklamirajo velika zvezdniška imena. Pomemben faktor je tudi vpliv epidemije na dogajanje v zakulisju prireditve. Pot do oskarja je bila namreč doslej videti kot nekakšna politična kampanja: uspeh je bil močno odvisen od premier na rdečih preprogah, srečanj in elegantnih kosil za člane akademije, javnih nastopov in še mnogega drugega. Glede na to, da je nevarnost okužbe mnogo družabnih dogodkov preprečila, to morda pomeni tudi, da tisti filmi, ki imajo za sabo bogatejše producente, ki si lahko organizacijo takšnih, prestižnih dogodkov za izbrance privoščijo, ne bodo več nujno v tolikšni prednosti. In še nekaj: ker so veliko izmed filmov že takoj prikazali na spletnih platformah videa na zahtevo, to pomeni, da si jih veliko večino lahko ogledamo že zdaj.

Kaj pa filmi? Med favoriti za glavno nagrado, oskarja za najboljši film, vedno znova omenjajo film Spikea Leeja, Da 5 Bloods ali Pet krvi, v katerem se štirje veterani spet srečajo v Vietnamu, da bi našli ostanke vodja svoje čete in zlato, ki so ga tam zakopali med vojno; ena izmed osrednjih tem, kot smo pri Leeju že navajeni, je rasizem: v tem primeru travma črnskega vojaka, ki se je za belsko Ameriko boril proti ljudem, ki prav tako niso beli. Film so junija premierno prikazali na Netflixu in je prišel ravno v pravem času, saj je zajel uporniški duh gibanja Black Lives Matter, ali Črna življenja štejejo, ki se je postavilo po robu policijskemu nasilju nad temnopoltimi Američani. V filmu je v vlogi umrlega vodja čete nastopil nedavno preminuli igralec Chadwick Boseman, ki si bo tako z zadnjimi filmi, v katerih je nastopil, morda prislužil celo dve nominaciji za najboljšega igralca (kar bi se zgodilo prvič v zgodovini oskarjev): poleg Leejevega filma še za vlogo v Ma Rainey’s Black Bottom, kar je sicer naslov pesmi črnske bluesovske pevke Ma Rainey. Film, postavljen v dvajseta leta prejšnjega stoletja, prikaže, kako jo, kot mnoge druge črnske glasbenike in glasbenice, beli glasbeni producenti s pridom izkoriščajo.

Eden izmed favoritov je tudi film Dežela nomadov avtorice Chloé Zhao z igralko Frances McDormand v glavni vlogi. Gre za film, ki je tako v Benetkah kot v Torontu dobil najvišje nagrade – zlatega leva in nagrado občinstva. Lik Frances McDormand vse svoje premoženje izgubi v Veliki recesiji, zato se odpravi na potovanje po ameriškem Zahodu in zaživi kot sodobna nomadka. Še en film, ki ga je posnela režiserka, in ga omenjajo kot možnega nominiranca, je Obetavna mladenka avtorice Emerald Fennel, v katerem tridesetletnica maščuje svojo prijateljico, ki so jo posilili in pravice ni našla niti na sodišču. V glavnih vlogah nastopajo Carey Mulligan, Alison Brie in Laverne Cox. Med favoriti sta tudi neodvisna filma Nikoli, redko, včasih, vedno Elize Hittman, pretresljiv prikaz težke poti pensilvanske mladoletnice do splava, in Asistentka Kitty Green, eden izmed prvih filmov za obdobje po gibanju #MeToo, ali, #JazTudi.

Potem je tu še Zvok metala, prvenec režiserja Dariusa Marderja, o bobnarju, ki živi za metalsko glasbo, a začne postopoma izgubljati sluh. Film se, morda pričakovano, ponaša z odličnim oblikovanjem zvoka. Kar nekaj filmov se posveča ne-belskim zgodbam in obdobju boja za državljanske pravice; poleg Da 5 Bloods in Ma Rainey Black Bottom je to še film Ena noč v Miamiju režiserke Regine King, o sestanku Muhammada Alija, Malcolma X, Sama Cooka in Jima Browna, ki so v šestdesetih razpravljali o boju za državljanske pravice. Juda in črni mesija Shake Kinga pripoveduje o stranki Črnih panterjev in njihovi vodji Fredu Hamptonu, Sojenje Čikaškim sedmim pa o slovitih protestnikih proti ameriški vojni v Vietnamu, ki so jih obtožili različnih zločinov. V filmu med drugimi nastopa tudi Sacha Baron Cohen. Potem je tu še Minari, film o korejski družini, ki se v osemdesetih preseli v Arkansas. Čeprav gre za ameriški film, večina dialogov poteka v korejščini, zato nekateri že špekulirajo, da bodo film namesto za glavno nagrado nominirali za tujejezičnega oskarja. Sicer pa favoriti, ki sem jih naštela, kažejo na to, da mainstreamovsko občinstvo in filmska industrija na platno vse bolj pripuščata zgodbe ne-belih junakov in junakinj in filmov, ki so jih režirale ženske – četudi bi lahko z nekaj cinizma pripomnili, da je to zato, ker Holivud velikane – povečini bele moške – hrani za predvajanje po koncu epidemije. Po lanskem dogajanju po pretresljivi smrti Georgea Floyda, temnopoltega Američana, ki ga je ubil beli policist, in ko so se protesti pod sloganom Črna življenja štejejo iz ZDA razširili po vsem svetu, so na Akademiji vendarle uvideli, da morajo tudi sami prispevati k odpravi sistemskega rasizma. Filmi, ki tekmujejo za najvišjo nagrado, bodo morali po novem vključevati raznoliko ekipo in nastopajoče, ali pa morata studio in distributer prakticirati politiko zaposlovanja raznolikosti. Pravilo bo v veljavo sicer stopilo šele leta 2024, a zdi se, da je čas za to že dolgo več kot pravi.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Favoriti za oskarje 2021

22.01.2021


Zaradi prestavitve podelitve na 25. april se bo za nominacijo lahko potegovalo več filmov

Letošnjo podelitev oskarjev so pri Ameriški akademiji za filmsko umetnost in znanost sprva načrtovali za 28. februar, vendar so jo zaradi posledic epidemije covida-19 na filmsko industrijo prestavili za dva meseca, na 25. april. To pomeni, da bo pogojem za nominacijo zaradi daljšega roka lahko ustrezalo več filmov, Akademija pa je glede na okoliščine začasno tudi spremenila pravila – in sicer lahko za prestižne zlate kipce tekmujejo tudi filmi, ki so jih nameravali v zadnjem letu prikazati v kinu, a so zaradi zaprtja kinodvoran namesto tega izšli na platformah videa na zahtevo. Do razglasitve nominacij je še kar nekaj časa, razkrili jih bodo namreč 15. marca, Tina Poglajen pa je vseeno zbrala naslove, ki že zdaj veljajo za favorite.

Čeprav podelitev Oskarjev še vedno nameravajo izvesti v živo in ne le na spletu, kamor se je v zadnjem času preselilo toliko drugih dogodkov, je zelo verjetno, da dvorana Dolby Theatre v Los Angelesu, kjer oskarji domujejo že več desetletij, ne bo do zadnjega sedeža napolnjena s filmskimi ustvarjalci, ustvarjalkami, zvezdniki in zvezdnicami, kot je bilo to običajno. Kljub temu, da je lanskega junija akademija s tem, ko je podelitev prestavila na april, očitno upala, da bo tedaj epidemija že mimo se v tem trenutku zdi težko verjetno, da se bodo do tedaj kinodvorane že povsem vrnile k načinu obratovanja, kot smo ga poznali prej.

Podelitev oskarjev se iz leta v leto spreminja: že od leta 2018 na primer nima več voditelja ali voditeljice, ki sta bila desetletja pred tem pomemben del prireditve, še bolj pomembno pa je, da Oskarjem gledanost vztrajno pada. Gre za glavni način zaslužka Akademije, a gledanost televizijskih prenosov v živo pada tudi na splošno; občinstvo dogodkov enostavno ni več navajeno v tolikšni meri spremljati v živo, ali sploh nimajo dostopa do televizijskih mrež – vse prelahko je naslednji dan na družabnih omrežjih na hitro pregledati najzanimivejše poudarke, zvezdniki in zvezdnice pa sami z dogodka sproti objavljajo fotografije na Twitterju in Instagramu, kar pomeni, da je televizijski prenos veliko manj ekskluziven.

Četudi je v letu 2020 luč sveta ugledalo občutno manj filmov kot po navadi, jih je še vedno povsem dovolj, da se akademiji ne bo treba bati pomanjkanja izbire. Prednost manjšega števila filmov je ta, da se bodo v ospredje lažje prerinili tudi manjši, neodvisni filmi, ki jih ne reklamirajo velika zvezdniška imena. Pomemben faktor je tudi vpliv epidemije na dogajanje v zakulisju prireditve. Pot do oskarja je bila namreč doslej videti kot nekakšna politična kampanja: uspeh je bil močno odvisen od premier na rdečih preprogah, srečanj in elegantnih kosil za člane akademije, javnih nastopov in še mnogega drugega. Glede na to, da je nevarnost okužbe mnogo družabnih dogodkov preprečila, to morda pomeni tudi, da tisti filmi, ki imajo za sabo bogatejše producente, ki si lahko organizacijo takšnih, prestižnih dogodkov za izbrance privoščijo, ne bodo več nujno v tolikšni prednosti. In še nekaj: ker so veliko izmed filmov že takoj prikazali na spletnih platformah videa na zahtevo, to pomeni, da si jih veliko večino lahko ogledamo že zdaj.

Kaj pa filmi? Med favoriti za glavno nagrado, oskarja za najboljši film, vedno znova omenjajo film Spikea Leeja, Da 5 Bloods ali Pet krvi, v katerem se štirje veterani spet srečajo v Vietnamu, da bi našli ostanke vodja svoje čete in zlato, ki so ga tam zakopali med vojno; ena izmed osrednjih tem, kot smo pri Leeju že navajeni, je rasizem: v tem primeru travma črnskega vojaka, ki se je za belsko Ameriko boril proti ljudem, ki prav tako niso beli. Film so junija premierno prikazali na Netflixu in je prišel ravno v pravem času, saj je zajel uporniški duh gibanja Black Lives Matter, ali Črna življenja štejejo, ki se je postavilo po robu policijskemu nasilju nad temnopoltimi Američani. V filmu je v vlogi umrlega vodja čete nastopil nedavno preminuli igralec Chadwick Boseman, ki si bo tako z zadnjimi filmi, v katerih je nastopil, morda prislužil celo dve nominaciji za najboljšega igralca (kar bi se zgodilo prvič v zgodovini oskarjev): poleg Leejevega filma še za vlogo v Ma Rainey’s Black Bottom, kar je sicer naslov pesmi črnske bluesovske pevke Ma Rainey. Film, postavljen v dvajseta leta prejšnjega stoletja, prikaže, kako jo, kot mnoge druge črnske glasbenike in glasbenice, beli glasbeni producenti s pridom izkoriščajo.

Eden izmed favoritov je tudi film Dežela nomadov avtorice Chloé Zhao z igralko Frances McDormand v glavni vlogi. Gre za film, ki je tako v Benetkah kot v Torontu dobil najvišje nagrade – zlatega leva in nagrado občinstva. Lik Frances McDormand vse svoje premoženje izgubi v Veliki recesiji, zato se odpravi na potovanje po ameriškem Zahodu in zaživi kot sodobna nomadka. Še en film, ki ga je posnela režiserka, in ga omenjajo kot možnega nominiranca, je Obetavna mladenka avtorice Emerald Fennel, v katerem tridesetletnica maščuje svojo prijateljico, ki so jo posilili in pravice ni našla niti na sodišču. V glavnih vlogah nastopajo Carey Mulligan, Alison Brie in Laverne Cox. Med favoriti sta tudi neodvisna filma Nikoli, redko, včasih, vedno Elize Hittman, pretresljiv prikaz težke poti pensilvanske mladoletnice do splava, in Asistentka Kitty Green, eden izmed prvih filmov za obdobje po gibanju #MeToo, ali, #JazTudi.

Potem je tu še Zvok metala, prvenec režiserja Dariusa Marderja, o bobnarju, ki živi za metalsko glasbo, a začne postopoma izgubljati sluh. Film se, morda pričakovano, ponaša z odličnim oblikovanjem zvoka. Kar nekaj filmov se posveča ne-belskim zgodbam in obdobju boja za državljanske pravice; poleg Da 5 Bloods in Ma Rainey Black Bottom je to še film Ena noč v Miamiju režiserke Regine King, o sestanku Muhammada Alija, Malcolma X, Sama Cooka in Jima Browna, ki so v šestdesetih razpravljali o boju za državljanske pravice. Juda in črni mesija Shake Kinga pripoveduje o stranki Črnih panterjev in njihovi vodji Fredu Hamptonu, Sojenje Čikaškim sedmim pa o slovitih protestnikih proti ameriški vojni v Vietnamu, ki so jih obtožili različnih zločinov. V filmu med drugimi nastopa tudi Sacha Baron Cohen. Potem je tu še Minari, film o korejski družini, ki se v osemdesetih preseli v Arkansas. Čeprav gre za ameriški film, večina dialogov poteka v korejščini, zato nekateri že špekulirajo, da bodo film namesto za glavno nagrado nominirali za tujejezičnega oskarja. Sicer pa favoriti, ki sem jih naštela, kažejo na to, da mainstreamovsko občinstvo in filmska industrija na platno vse bolj pripuščata zgodbe ne-belih junakov in junakinj in filmov, ki so jih režirale ženske – četudi bi lahko z nekaj cinizma pripomnili, da je to zato, ker Holivud velikane – povečini bele moške – hrani za predvajanje po koncu epidemije. Po lanskem dogajanju po pretresljivi smrti Georgea Floyda, temnopoltega Američana, ki ga je ubil beli policist, in ko so se protesti pod sloganom Črna življenja štejejo iz ZDA razširili po vsem svetu, so na Akademiji vendarle uvideli, da morajo tudi sami prispevati k odpravi sistemskega rasizma. Filmi, ki tekmujejo za najvišjo nagrado, bodo morali po novem vključevati raznoliko ekipo in nastopajoče, ali pa morata studio in distributer prakticirati politiko zaposlovanja raznolikosti. Pravilo bo v veljavo sicer stopilo šele leta 2024, a zdi se, da je čas za to že dolgo več kot pravi.


24.12.2021

V pričakovanju božiča z Aldom Kumarjem

Aldo Kumar v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma predstavlja svoje obsežno vokalno inštrumentalno delo za simfonični orkester, mešani zbor, orgle, vokalne soliste, zvonove in železniške tirnice (šine), oratorij Tehtanje duš. Predstavi pa tudi svoje spomine na praznovanje božiča in svoje misli o pomenu tega praznika.


29.12.2021

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.


29.12.2021

Benedetta

»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen


29.12.2021

Ouditev

»Odlika trilogije Matrica je bila, da je spretno ohranjala ravnovesje med problemskostjo vsebine in akcijskostjo dogajanja; v Obuditvi pa se tehtnica precej preveša na stran akcije.«


29.12.2021

Človeški glas

»Almodóvarjeva Ženska ne obžaluje, da je ljubila, da se je popolnoma prepustila, čeprav se je že vnaprej zavedala, da se bo zanjo najbrž slabo končalo. Ona je s sabo pomirjena« - Gaja Poeschl


23.12.2021

Medeja … bom postala v ožjem izboru nagrade za evropske tujejezične radijske igre britanske mreže BBC

Radijska igra Medeja ... bom postala, ki je nastala v Uredništvu igranega programa po literarni predlogi starorimskega avtorja Seneke, se je uvrstila v ožji izbor šestih najboljših evropskih tujejezičnih radijskih iger, nagrajenca v tej kategoriji pa bo britanska mreža BBC razglasila marca prihodnje leto. Medeja ... bom postala pripoveduje zgodbo o kolhijski princesi, ki za svojega ljubljenega moža, argonavta Jazona, izda domovino, okrade očeta in umori brata, Jazon pa jo zapusti zaradi druge ženske, korintske princese. Medeji s tem odvzame čast in tudi njuna otroka, Medeja pa mora vnovič v izgnanstvo. Tatica, morilka, na koncu še detomorilka. Zločin, ki ga skoraj ni mogoče razumeti, še manj pa se z detomorilko poistovetiti. In prav to ostaja velik izziv za uprizoritev enega najbolj znanih antičnih mitov. V radijski igri v vlogi Medeje nastopa Nataša Barbara Gračner, igro pa so sooblikovale prevajalka Jera Ivanc, avtorica priredbe Saška Rakef in scenaristka ter režiserka Špela Kravogel. S Špelo Kravogel se je ob priložnosti nominacije pogovarjala Ana Rozman.


17.12.2021

40. let gledališča Ane Monro

17. december 1981 je dan, ko se je občinstvu prvič predstavilo Gledališče Ane Monro. Ustanovna člana skupine, Andrej Rozman Roza in Marko Kovačič sta pod tem imenom prvič nastopila na prednovoletni zabavi ŠKUC-a v Festivalni dvorani. Ime sta prevzela po fiktivni osebi Ani Monro, ki naj bi bila pred vojno delavka v Tobačni tovarni, ponoči pa striptizeta v baru Nebotičnik. 17. december 1981 zato velja za dan ustanovitve Gledališča Ane Monro, ki se je v štirih desetletjih iz legendarne umetniške skupine razvilo v mednarodno referenčno nevladno organizacijo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture ter vzgoje in izobraževanja. Ob 40. obletnici nastanka Gledališča Ane Monro je Ana Rozman v studio povabila predsednika in umetniškega vodjo gledališča Gora Osojnika.


16.12.2021

Jože Brumen: modernistični oblikovalec in umetniški erudit

V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so pripravili prvo pregledno in študijsko zasnovano razstavo bogatega ustvarjalnega opusa Jožeta Brumna, enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Oblikovalec, arhitekt, kipar in pedagog je na razstavi, ki sta jo kurirali Petra Černe Oven in Cvetka Požar, predstavljen v vsej svoji renesannčni intelektualni širini. Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, njegov opus je bogat, znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Poleg arhitekture je vzporedno študiral kiparstvo, Petra Černe Oven ga opiše kot humanistično izobraženega intelektualca, za katerega je značilna sla po znanju. Opazno je Brumnovo senzibilno razumevanje vsebine, tudi pri literatih je bil priljubljen prav zato, ker je pred začetkom oblikovanja delo vedno najprej prebral. Njegova odlika je spajanje vizualne podobe z vsebino, kar je po besedah Cvetke Požar očitno predvsem pri umetniških monografijah. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, nekatere projekte prvič javno predstavlja, prek skic in načrtov pa ponudi tudi vpogled v oblikovalčev ustvarjalni proces. Sklene pa se s še eno pomembno Brumnovo vlogo, in sicer pedagoško, kot predavatelj na tedanji Akademiji za likovno umetnost je namreč pomembno vplival na prvo akademsko šolano generacijo slovenskih oblikovalcev. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Srečko Kosovel, Srečko Kosovel, Integrali '26; avtorja fotografij: Miran Zdovc (levo), Aleš Rosa (desno), kolaž in izrez fotografij, vir: MAO


16.12.2021

Evroradijski božični dan

Vsebine Programa Ars


15.12.2021

Stati inu obstati

Vsebine Programa Ars


14.12.2021

Angleški humor v SNG Maribor

Vsebine Programa Ars


10.12.2021

Ali bomo kdaj zaživeli izven stanja izrednih razmer?

Naslov najnovejše predstave Mestnega gledališča ljubljanskega sovpada s stanjem, ki ga družba in svet nasploh doživljata zadnje leto in pol – "Izredne razmere" bodo premiero doživele jutri. Napet in srhljiv psihološki triler je napisal nemški dramatik in režiser Falk Richter že leta 2007, a je ta še vedno aktualen, saj nas popelje v naše notranje dvorišče – čas okoljskih katastrof, finančnih zlomov in epidemije. V predstavi se tudi vzpostavlja razmislek ali je razvoj naše civilizacije že prehitel evolucijski razvoj možganov, ali pa se ti še naprej razvijajo in prilagajajo na nove razmere. Ta ideja je aplicirana tudi na največje težave, ki pretijo našemu planetu - bodo ti možgani našli učinkovite rešitve in preprečili uničenje okolja, bodo ustavili epidemijo, bodo odpravili revščino in lakoto? "Izredne razmere" pri gledalcu pustijo občutek, da bodo odgovori vseh teh vprašanj znani prav kmalu.


10.12.2021

Brane Mozetič: "Festival LGBT filma bo potekal ob polovični zasedenosti in s polovičnimi javnimi sredstvi"

Festival LGBT filma, ki ga organizira Društvo Škuc, bo po lanski spletni izdaji letos spet potekal v kinu. Festival ima dolgo zgodovino. Prvič je bil organiziran leta 1984 v okviru festivala Magnus in velja za najstarejši festival LGBT filma v Evropi ter najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji, toda tokrat bo potekal ob skoraj polovično nižjem javnem sofinanciranju glede na pretekla leta, je opozoril programski selektor Brane Mozetič. Od 11. do 19. decembra bodo na Festivalu LGBT filma predvajali 16 igranih in dokumentarnih ter 26 kratkih filmov iz 22 držav. Celovečerce bo mogoče videti v Slovenski kinoteki, kjer se bodo potegovali za nagradi občinstva in mednarodne žirije, medtem ko bodo kratke filme zavrteli še na spletni strani.


Stran 34 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov