Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Favoriti za oskarje 2021

22.01.2021


Zaradi prestavitve podelitve na 25. april se bo za nominacijo lahko potegovalo več filmov

Letošnjo podelitev oskarjev so pri Ameriški akademiji za filmsko umetnost in znanost sprva načrtovali za 28. februar, vendar so jo zaradi posledic epidemije covida-19 na filmsko industrijo prestavili za dva meseca, na 25. april. To pomeni, da bo pogojem za nominacijo zaradi daljšega roka lahko ustrezalo več filmov, Akademija pa je glede na okoliščine začasno tudi spremenila pravila – in sicer lahko za prestižne zlate kipce tekmujejo tudi filmi, ki so jih nameravali v zadnjem letu prikazati v kinu, a so zaradi zaprtja kinodvoran namesto tega izšli na platformah videa na zahtevo. Do razglasitve nominacij je še kar nekaj časa, razkrili jih bodo namreč 15. marca, Tina Poglajen pa je vseeno zbrala naslove, ki že zdaj veljajo za favorite.

Čeprav podelitev Oskarjev še vedno nameravajo izvesti v živo in ne le na spletu, kamor se je v zadnjem času preselilo toliko drugih dogodkov, je zelo verjetno, da dvorana Dolby Theatre v Los Angelesu, kjer oskarji domujejo že več desetletij, ne bo do zadnjega sedeža napolnjena s filmskimi ustvarjalci, ustvarjalkami, zvezdniki in zvezdnicami, kot je bilo to običajno. Kljub temu, da je lanskega junija akademija s tem, ko je podelitev prestavila na april, očitno upala, da bo tedaj epidemija že mimo se v tem trenutku zdi težko verjetno, da se bodo do tedaj kinodvorane že povsem vrnile k načinu obratovanja, kot smo ga poznali prej.

Podelitev oskarjev se iz leta v leto spreminja: že od leta 2018 na primer nima več voditelja ali voditeljice, ki sta bila desetletja pred tem pomemben del prireditve, še bolj pomembno pa je, da Oskarjem gledanost vztrajno pada. Gre za glavni način zaslužka Akademije, a gledanost televizijskih prenosov v živo pada tudi na splošno; občinstvo dogodkov enostavno ni več navajeno v tolikšni meri spremljati v živo, ali sploh nimajo dostopa do televizijskih mrež – vse prelahko je naslednji dan na družabnih omrežjih na hitro pregledati najzanimivejše poudarke, zvezdniki in zvezdnice pa sami z dogodka sproti objavljajo fotografije na Twitterju in Instagramu, kar pomeni, da je televizijski prenos veliko manj ekskluziven.

Četudi je v letu 2020 luč sveta ugledalo občutno manj filmov kot po navadi, jih je še vedno povsem dovolj, da se akademiji ne bo treba bati pomanjkanja izbire. Prednost manjšega števila filmov je ta, da se bodo v ospredje lažje prerinili tudi manjši, neodvisni filmi, ki jih ne reklamirajo velika zvezdniška imena. Pomemben faktor je tudi vpliv epidemije na dogajanje v zakulisju prireditve. Pot do oskarja je bila namreč doslej videti kot nekakšna politična kampanja: uspeh je bil močno odvisen od premier na rdečih preprogah, srečanj in elegantnih kosil za člane akademije, javnih nastopov in še mnogega drugega. Glede na to, da je nevarnost okužbe mnogo družabnih dogodkov preprečila, to morda pomeni tudi, da tisti filmi, ki imajo za sabo bogatejše producente, ki si lahko organizacijo takšnih, prestižnih dogodkov za izbrance privoščijo, ne bodo več nujno v tolikšni prednosti. In še nekaj: ker so veliko izmed filmov že takoj prikazali na spletnih platformah videa na zahtevo, to pomeni, da si jih veliko večino lahko ogledamo že zdaj.

Kaj pa filmi? Med favoriti za glavno nagrado, oskarja za najboljši film, vedno znova omenjajo film Spikea Leeja, Da 5 Bloods ali Pet krvi, v katerem se štirje veterani spet srečajo v Vietnamu, da bi našli ostanke vodja svoje čete in zlato, ki so ga tam zakopali med vojno; ena izmed osrednjih tem, kot smo pri Leeju že navajeni, je rasizem: v tem primeru travma črnskega vojaka, ki se je za belsko Ameriko boril proti ljudem, ki prav tako niso beli. Film so junija premierno prikazali na Netflixu in je prišel ravno v pravem času, saj je zajel uporniški duh gibanja Black Lives Matter, ali Črna življenja štejejo, ki se je postavilo po robu policijskemu nasilju nad temnopoltimi Američani. V filmu je v vlogi umrlega vodja čete nastopil nedavno preminuli igralec Chadwick Boseman, ki si bo tako z zadnjimi filmi, v katerih je nastopil, morda prislužil celo dve nominaciji za najboljšega igralca (kar bi se zgodilo prvič v zgodovini oskarjev): poleg Leejevega filma še za vlogo v Ma Rainey’s Black Bottom, kar je sicer naslov pesmi črnske bluesovske pevke Ma Rainey. Film, postavljen v dvajseta leta prejšnjega stoletja, prikaže, kako jo, kot mnoge druge črnske glasbenike in glasbenice, beli glasbeni producenti s pridom izkoriščajo.

Eden izmed favoritov je tudi film Dežela nomadov avtorice Chloé Zhao z igralko Frances McDormand v glavni vlogi. Gre za film, ki je tako v Benetkah kot v Torontu dobil najvišje nagrade – zlatega leva in nagrado občinstva. Lik Frances McDormand vse svoje premoženje izgubi v Veliki recesiji, zato se odpravi na potovanje po ameriškem Zahodu in zaživi kot sodobna nomadka. Še en film, ki ga je posnela režiserka, in ga omenjajo kot možnega nominiranca, je Obetavna mladenka avtorice Emerald Fennel, v katerem tridesetletnica maščuje svojo prijateljico, ki so jo posilili in pravice ni našla niti na sodišču. V glavnih vlogah nastopajo Carey Mulligan, Alison Brie in Laverne Cox. Med favoriti sta tudi neodvisna filma Nikoli, redko, včasih, vedno Elize Hittman, pretresljiv prikaz težke poti pensilvanske mladoletnice do splava, in Asistentka Kitty Green, eden izmed prvih filmov za obdobje po gibanju #MeToo, ali, #JazTudi.

Potem je tu še Zvok metala, prvenec režiserja Dariusa Marderja, o bobnarju, ki živi za metalsko glasbo, a začne postopoma izgubljati sluh. Film se, morda pričakovano, ponaša z odličnim oblikovanjem zvoka. Kar nekaj filmov se posveča ne-belskim zgodbam in obdobju boja za državljanske pravice; poleg Da 5 Bloods in Ma Rainey Black Bottom je to še film Ena noč v Miamiju režiserke Regine King, o sestanku Muhammada Alija, Malcolma X, Sama Cooka in Jima Browna, ki so v šestdesetih razpravljali o boju za državljanske pravice. Juda in črni mesija Shake Kinga pripoveduje o stranki Črnih panterjev in njihovi vodji Fredu Hamptonu, Sojenje Čikaškim sedmim pa o slovitih protestnikih proti ameriški vojni v Vietnamu, ki so jih obtožili različnih zločinov. V filmu med drugimi nastopa tudi Sacha Baron Cohen. Potem je tu še Minari, film o korejski družini, ki se v osemdesetih preseli v Arkansas. Čeprav gre za ameriški film, večina dialogov poteka v korejščini, zato nekateri že špekulirajo, da bodo film namesto za glavno nagrado nominirali za tujejezičnega oskarja. Sicer pa favoriti, ki sem jih naštela, kažejo na to, da mainstreamovsko občinstvo in filmska industrija na platno vse bolj pripuščata zgodbe ne-belih junakov in junakinj in filmov, ki so jih režirale ženske – četudi bi lahko z nekaj cinizma pripomnili, da je to zato, ker Holivud velikane – povečini bele moške – hrani za predvajanje po koncu epidemije. Po lanskem dogajanju po pretresljivi smrti Georgea Floyda, temnopoltega Američana, ki ga je ubil beli policist, in ko so se protesti pod sloganom Črna življenja štejejo iz ZDA razširili po vsem svetu, so na Akademiji vendarle uvideli, da morajo tudi sami prispevati k odpravi sistemskega rasizma. Filmi, ki tekmujejo za najvišjo nagrado, bodo morali po novem vključevati raznoliko ekipo in nastopajoče, ali pa morata studio in distributer prakticirati politiko zaposlovanja raznolikosti. Pravilo bo v veljavo sicer stopilo šele leta 2024, a zdi se, da je čas za to že dolgo več kot pravi.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Favoriti za oskarje 2021

22.01.2021


Zaradi prestavitve podelitve na 25. april se bo za nominacijo lahko potegovalo več filmov

Letošnjo podelitev oskarjev so pri Ameriški akademiji za filmsko umetnost in znanost sprva načrtovali za 28. februar, vendar so jo zaradi posledic epidemije covida-19 na filmsko industrijo prestavili za dva meseca, na 25. april. To pomeni, da bo pogojem za nominacijo zaradi daljšega roka lahko ustrezalo več filmov, Akademija pa je glede na okoliščine začasno tudi spremenila pravila – in sicer lahko za prestižne zlate kipce tekmujejo tudi filmi, ki so jih nameravali v zadnjem letu prikazati v kinu, a so zaradi zaprtja kinodvoran namesto tega izšli na platformah videa na zahtevo. Do razglasitve nominacij je še kar nekaj časa, razkrili jih bodo namreč 15. marca, Tina Poglajen pa je vseeno zbrala naslove, ki že zdaj veljajo za favorite.

Čeprav podelitev Oskarjev še vedno nameravajo izvesti v živo in ne le na spletu, kamor se je v zadnjem času preselilo toliko drugih dogodkov, je zelo verjetno, da dvorana Dolby Theatre v Los Angelesu, kjer oskarji domujejo že več desetletij, ne bo do zadnjega sedeža napolnjena s filmskimi ustvarjalci, ustvarjalkami, zvezdniki in zvezdnicami, kot je bilo to običajno. Kljub temu, da je lanskega junija akademija s tem, ko je podelitev prestavila na april, očitno upala, da bo tedaj epidemija že mimo se v tem trenutku zdi težko verjetno, da se bodo do tedaj kinodvorane že povsem vrnile k načinu obratovanja, kot smo ga poznali prej.

Podelitev oskarjev se iz leta v leto spreminja: že od leta 2018 na primer nima več voditelja ali voditeljice, ki sta bila desetletja pred tem pomemben del prireditve, še bolj pomembno pa je, da Oskarjem gledanost vztrajno pada. Gre za glavni način zaslužka Akademije, a gledanost televizijskih prenosov v živo pada tudi na splošno; občinstvo dogodkov enostavno ni več navajeno v tolikšni meri spremljati v živo, ali sploh nimajo dostopa do televizijskih mrež – vse prelahko je naslednji dan na družabnih omrežjih na hitro pregledati najzanimivejše poudarke, zvezdniki in zvezdnice pa sami z dogodka sproti objavljajo fotografije na Twitterju in Instagramu, kar pomeni, da je televizijski prenos veliko manj ekskluziven.

Četudi je v letu 2020 luč sveta ugledalo občutno manj filmov kot po navadi, jih je še vedno povsem dovolj, da se akademiji ne bo treba bati pomanjkanja izbire. Prednost manjšega števila filmov je ta, da se bodo v ospredje lažje prerinili tudi manjši, neodvisni filmi, ki jih ne reklamirajo velika zvezdniška imena. Pomemben faktor je tudi vpliv epidemije na dogajanje v zakulisju prireditve. Pot do oskarja je bila namreč doslej videti kot nekakšna politična kampanja: uspeh je bil močno odvisen od premier na rdečih preprogah, srečanj in elegantnih kosil za člane akademije, javnih nastopov in še mnogega drugega. Glede na to, da je nevarnost okužbe mnogo družabnih dogodkov preprečila, to morda pomeni tudi, da tisti filmi, ki imajo za sabo bogatejše producente, ki si lahko organizacijo takšnih, prestižnih dogodkov za izbrance privoščijo, ne bodo več nujno v tolikšni prednosti. In še nekaj: ker so veliko izmed filmov že takoj prikazali na spletnih platformah videa na zahtevo, to pomeni, da si jih veliko večino lahko ogledamo že zdaj.

Kaj pa filmi? Med favoriti za glavno nagrado, oskarja za najboljši film, vedno znova omenjajo film Spikea Leeja, Da 5 Bloods ali Pet krvi, v katerem se štirje veterani spet srečajo v Vietnamu, da bi našli ostanke vodja svoje čete in zlato, ki so ga tam zakopali med vojno; ena izmed osrednjih tem, kot smo pri Leeju že navajeni, je rasizem: v tem primeru travma črnskega vojaka, ki se je za belsko Ameriko boril proti ljudem, ki prav tako niso beli. Film so junija premierno prikazali na Netflixu in je prišel ravno v pravem času, saj je zajel uporniški duh gibanja Black Lives Matter, ali Črna življenja štejejo, ki se je postavilo po robu policijskemu nasilju nad temnopoltimi Američani. V filmu je v vlogi umrlega vodja čete nastopil nedavno preminuli igralec Chadwick Boseman, ki si bo tako z zadnjimi filmi, v katerih je nastopil, morda prislužil celo dve nominaciji za najboljšega igralca (kar bi se zgodilo prvič v zgodovini oskarjev): poleg Leejevega filma še za vlogo v Ma Rainey’s Black Bottom, kar je sicer naslov pesmi črnske bluesovske pevke Ma Rainey. Film, postavljen v dvajseta leta prejšnjega stoletja, prikaže, kako jo, kot mnoge druge črnske glasbenike in glasbenice, beli glasbeni producenti s pridom izkoriščajo.

Eden izmed favoritov je tudi film Dežela nomadov avtorice Chloé Zhao z igralko Frances McDormand v glavni vlogi. Gre za film, ki je tako v Benetkah kot v Torontu dobil najvišje nagrade – zlatega leva in nagrado občinstva. Lik Frances McDormand vse svoje premoženje izgubi v Veliki recesiji, zato se odpravi na potovanje po ameriškem Zahodu in zaživi kot sodobna nomadka. Še en film, ki ga je posnela režiserka, in ga omenjajo kot možnega nominiranca, je Obetavna mladenka avtorice Emerald Fennel, v katerem tridesetletnica maščuje svojo prijateljico, ki so jo posilili in pravice ni našla niti na sodišču. V glavnih vlogah nastopajo Carey Mulligan, Alison Brie in Laverne Cox. Med favoriti sta tudi neodvisna filma Nikoli, redko, včasih, vedno Elize Hittman, pretresljiv prikaz težke poti pensilvanske mladoletnice do splava, in Asistentka Kitty Green, eden izmed prvih filmov za obdobje po gibanju #MeToo, ali, #JazTudi.

Potem je tu še Zvok metala, prvenec režiserja Dariusa Marderja, o bobnarju, ki živi za metalsko glasbo, a začne postopoma izgubljati sluh. Film se, morda pričakovano, ponaša z odličnim oblikovanjem zvoka. Kar nekaj filmov se posveča ne-belskim zgodbam in obdobju boja za državljanske pravice; poleg Da 5 Bloods in Ma Rainey Black Bottom je to še film Ena noč v Miamiju režiserke Regine King, o sestanku Muhammada Alija, Malcolma X, Sama Cooka in Jima Browna, ki so v šestdesetih razpravljali o boju za državljanske pravice. Juda in črni mesija Shake Kinga pripoveduje o stranki Črnih panterjev in njihovi vodji Fredu Hamptonu, Sojenje Čikaškim sedmim pa o slovitih protestnikih proti ameriški vojni v Vietnamu, ki so jih obtožili različnih zločinov. V filmu med drugimi nastopa tudi Sacha Baron Cohen. Potem je tu še Minari, film o korejski družini, ki se v osemdesetih preseli v Arkansas. Čeprav gre za ameriški film, večina dialogov poteka v korejščini, zato nekateri že špekulirajo, da bodo film namesto za glavno nagrado nominirali za tujejezičnega oskarja. Sicer pa favoriti, ki sem jih naštela, kažejo na to, da mainstreamovsko občinstvo in filmska industrija na platno vse bolj pripuščata zgodbe ne-belih junakov in junakinj in filmov, ki so jih režirale ženske – četudi bi lahko z nekaj cinizma pripomnili, da je to zato, ker Holivud velikane – povečini bele moške – hrani za predvajanje po koncu epidemije. Po lanskem dogajanju po pretresljivi smrti Georgea Floyda, temnopoltega Američana, ki ga je ubil beli policist, in ko so se protesti pod sloganom Črna življenja štejejo iz ZDA razširili po vsem svetu, so na Akademiji vendarle uvideli, da morajo tudi sami prispevati k odpravi sistemskega rasizma. Filmi, ki tekmujejo za najvišjo nagrado, bodo morali po novem vključevati raznoliko ekipo in nastopajoče, ali pa morata studio in distributer prakticirati politiko zaposlovanja raznolikosti. Pravilo bo v veljavo sicer stopilo šele leta 2024, a zdi se, da je čas za to že dolgo več kot pravi.


10.12.2021

Zgodba z zahodne strani

"Zgodba z zahodne strani sta Steven Spielberg in Holivud v najboljši formi"


10.12.2021

Jezdeci pravice

"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"


10.12.2021

Filmski trakovi iz Beograda prispeli v Ljubljano, toda njihove dolge poti domov še ni konec

Začenjamo z zgodbo o slovenski filmski dediščini, ki je v zadnjih dneh požela široko pozornost. To je zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, po dolgi poti »vrnili domov«, kjer smo jih sprejeli odprtih rok. Mediji smo v navdušenju skorajda pozabili dodati, da se teh 13 filmov, ki smo jih leta 1968 predali v varstvo, ker nismo mogli hraniti zelo gorljivega nitratnega traku, ne vrača zgolj v Arhiv republike Slovenije, marveč ta pridobitev pomeni veliko več. V tej zgodbi je pomembno predvsem to, da se vračajo negativi, ki so izvirni in najboljši zapis filmske slike in zvoka. Trakove bo mogoče digitalno restavrirati in jih narediti digitalno dostopne v izvirni kakovosti, kot jo sodobni gledalci tudi pričakujejo. Več v pogovoru z Nerino Kocjančič s Slovenskega filmskega centra.


10.12.2021

Nemogoče figure in druge zgodbe I.

V nedeljo se je končal 18. Mednarodni festival animiranega filma, Animateka, ki je letos postregel z več kot 350 filmi, v glavnem kratkimi in nekaj celovečerci. Večer pred tem je zaznamovala Animatekina tradicionalna sklepna prireditev. Nagrado Mladi talent je prejela britanska produkcija Noč žive groze, v kateri električni mrk strašljivo zmoti spalno rutino. Otroška žirija je s slonom nagradila švicarsko animacijo Izumiti manj o severni medvedki, ki se zaradi globalnega segrevanja preseli v Zürich. Nagrado občinstva so namenili Babičinemu seksualnemu življenju domače avtorice Urške Djukić, ki ilustrira pričevanja žensk o vlogi spolnih služkinj svojim soprogom. Velika nagrada mednarodne žirije pa je šla v roke poljske animatorke Marte Pajek za film Nemogoče figure in druge zgodbe I.


09.12.2021

Razstava Odjuga spodbuja razmislek o dojemanju pripadnosti in identitete

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani danes odpirajo razstavo ODJUGA: Zgodba o identitetah na prepihu. Osrednja tema so zgodbe ljudi, ki so se po drugi vojni preselili v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Razstava je v okviru štiriletnega evropskega projekta Identiteta na prepihu nastajala od jeseni 2019, in jo je zasnovala takratna direktorica muzeja Kaja Širok, po njenem odhodu pa sta jo izpeljali kustosinji Corinne Brenko in Urška Purg. Cilj razstave je spodbuditi razmislek o lastnih predstavah o pripadnosti in identiteti, saj je tudi zgodovina Slovencev in sploh prostora naše države časovni redosled nenehnih migracij. Soavtorica razstave Corinne Brenko je poudarila, da so s sodelovanjem udeležencev poskušali soustvariti zgodbo razstave, ozavestiti življenje predmetov v muzejskem prostoru in kako lahko v javnem prostoru razumemo osebne zgodbe. Razstava bo odprta do 1. maja prihodnje leto.


08.12.2021

Monografija Zbirka Primoža Premzla javnosti približa zasebno zbirko, avtor pa razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva

Lanskoletni Schwentnerjev nagrajenec Mariborčan Primož Premzl je cenjen založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva. Navdihuje in izziva ga zgodovina Maribora in širšega štajerskega okolja. S svojim več desetletnim delom je pomembno sooblikoval slovensko kulturno zakladnico, ki jo zdaj dopolnjuje še z izdajo knjige o svoji bogati domoznanski zbirki. Knjiga Zbirka Primoža Premzla je poskus predstavitve zasebne zbirke javnosti, avtor pa v njej razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva in zgodovini te dejavnosti.


08.12.2021

Agamben: Moč misli

Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel predstavnike sodobne filozofske misli deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer.


04.12.2021

Schwentnejeva nagrada Pavletu Učakarju

Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.


01.12.2021

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu, ki bo potekal od 23. aprila do 27. novembra 2022, zastopal akademski slikar Marko Jakše. Beneški bienale bo poudaril domišljijske transformacije, snovne in nesnovne, za današnji trenutek Prešernov nagrajenc Marko Jakše s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je namreč ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno. Pomočnik direktorja Moderne galerije v Ljubljani in kustos Robert Simonišek napoveduje, da bo Jakšetova razstava vključevala platna iz različnih obdobij.


26.11.2021

Intervju s Panahom Panahijem

Mednarodna žirija 32. Ljubljanskega mednarodnega filmskega Liffa je vodomca namenila celovečernemu igranemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! in zapisala, da film s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane številka v statistiki migrantov. Režiser je napovedal udeležbo na podelitvi nagrad, vendar so njegov let iz Teherana v zadnjem hipu odpovedali. S prijazno pomočjo ljubljanskega Cankarjevega doma in prevajalcev, Aleksandre Zibelnik Badii in Mehyarja Badiija Azandahija, smo Panaha Panahija poklicali v iransko prestolnico in z njim posneli intervju. Panah Panahi se je rodil leta 1984 v Teheranu in na tamkajšnji univerzi študiral film. Pozneje je delal kot fotograf na snemanjih, pomočnik snemalca in pomočnik režije. Pohodi plin! je njegov prvi celovečerec, pri katerem je, kot je povedal, v postprodukciji sodeloval njegov oče, legendarno ime iranske in svetovne kinematografije ter nagrajenec najuglednejših festivalov Jafar Panahi, ki so ga v domovini pred desetletjem zaprli in mu prepovedali filmsko ustvarjanje.


25.11.2021

O Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo in še o kom oziroma čem

Ministrstvo za kulturo je 17. septembra objavilo nelektoriran osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, javna razprava je trajala mesec dni. Na ministrstvu poslanstvo dokumenta vidijo v tem, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu. Kritiki mu očitajo zastarel pogled na kulturni resor, celo potiskanje kulture v vlogo ideološke propagande, pa tudi prepuščanje nekaterih področij izključno trgu. Različne poglede je sprožil tudi predlog opredelitve Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, z odobravanjem pa sta bili sprejeti krepitev sredstev za založništvo in vključitev vizualnih umetnosti. Preden pa bosta o osnutku rekla svoje Vlada Republike Slovenije in Državni zbor, bodo o njem v živo razpravljali gosti v Studiu ob 17.00: predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, profesor založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti in pisatelj dr. Andrej Blatnik ter strokovni vodja društva Asociacija Tadej Meserko. Marko Golja, ki pripravlja oddajo, je povabil tudi ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, vendar ni dobil nobenega pojasnila, zakaj ministra ne bo. Nikar ne zamudite.


Stran 35 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov