Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Zanimivo, zanimivo. Mnogo zanimivejše od napisanih so nenapisane pesmi." (Miha Avanzo)
Jakob Jaša Kenda je svoj drugi potopisni roman z naslovom Transverzala postavil v domače kraje; ena izmed njegovih osrednjih protagonistk je krožna Transverzala, pot, ki jo je v stvarnem življenju pomagal trasirati prav Kenda sam. Drugi protagonist, če ga lahko tako imenujemo, pa smo mi, Slovenci – s svojo bolj ali manj lepo zgodovino, s svojimi bolj ali manj simpatičnimi posebnostmi. Avtorjev potopisni roman je, kot vsak roman, seveda fikcija, a tudi zavestno angažirano delo v nenehnem dialogu s stvarnim. Podatke o celotni in unikatno krožni Transverzali in njen interaktivni zemljevid pa je mogoče najti na www.transverzala.si.
Literarna matineja - Jakob Jaša Kenda o svoji Transverzali
Marcello Potocco je slovenski literarni komparativist, literarni teoretik, pesnik in prevajalec. Dela kot docent za književnost na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem ter kot znanstveni sodelavec na tamkajšnjem Inštitutu za medkulturne študije. Izdal je pet pesniških zbirk, nazadnje knjigo z naslovom Poznam te črne stvari. Njegova poezija je prevedena v številne jezike. Za zbirko Popravki pesniške zbirke je bil leta 2008 nominiran za Veronikino nagrado, za zbirko Via Francigena pa leta 2012 za Jenkovo nagrado. Odisej(ka) v labirintu je naslov cikla njegovih še neobjavljenih pesmi.
Literarni nokturno - Marcello Potocco: Odisej(ka) v labirintu
Gledališki in filmski igralec Jožef Ropoša je pred tremi leti izdal pesniško zbirko Duhovni stroji, naslov pa je pojasnil kot prispodobo za človeka in za pesem - oboje ima v sebi neznansko moč. Ob igralčevi (in pesnikovi) 60-letnici bo nekaj njegovih pesmi v Literarnem nokturnu interpretiral dramski igralec Matej Puc.
Konstantinos Kavafis se je rodil leta 1863 v grški družini v Aleksandriji v Egiptu; sprva je bil dejaven kot novinar, pozneje kot uradnik. Svojih pesmi ni nikoli želel objaviti v knjižni obliki, objavljal jih je v časopisih in revijah. Šele dve leti po njegovi smrti so prvič izšle tudi v knjižni obliki. Navdih zanje je našel v zasebnem življenju, pa tudi v zgodovini. Predvsem se je navduševal nad obdobjem helenizma, ki se je v njegovih delih izrazilo kot vrsta na videz zgodovinskih pesmi, pa tudi pesmi, ki so temeljile na resničnih zgodovinskih dogodkih, vanje pa je vpletel tudi veliko univerzalnih premislekov o sleherniku. Klarisa Jovanović je za oddajo prevedla nekaj Kavafisovih pesmi, tudi eno njegovih najbolj znanih iz leta 1904 z naslovom Čakajoč na barbare.
Ustvarjalec mlajše generacije Tom Veber ni samo pesnik, je tudi performer in vizualni umetnik. Poezijo objavlja v literarnih revijah, leta 2019 je izšla njegova zbirka z naslovom Točka preloma; objavlja tudi na tujem, med drugim na Hrvaškem, Madžarskem, v Grčiji, Rusiji in na Kitajskem. Ob tem se ukvarja s prostorsko postavitvijo poezije. Nekaj novejših pesmi mnogostranskega umetnika Toma Vebra, ki smo jim po eni od pesmi dali skupen naslov Preobrazbe v snegu, v Literarnem nokturnu interpretira dramska igralka Polona Juh.
Sedemdeset let pesnika, avtorja kratkih zgodb in zeliščarja Zlatka Zajca, ki je znan tudi po svoji poučni seriji za otroke na TV SLO Zlatko Zakladko, obeležujemo s pesmimi iz cikla Stvari iz njegove pesniške zbirke Živali, obrabljene besede, semena in stvari.
Francoski pisatelj André Gide je bil osrednja literarna osebnost svojega časa, avtor proznih besedil, ki se izmikajo enopomenskim opredelitvam. Za roman je sam označil le knjigo Ponarejevalci denarja, čeprav danes k njegovim romanom prištevamo še druga dela, na primer Pastoralna simfonija, Vatikanske ječe, Nemoralnež, Ozka vrata. Pisal je dnevnike, naslov avtobiografije je Če zrno ne umre. Leta 1947 je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Prvo celostno predstavitev pisatelja na našem radiu je pripravila Tadeja Šergan.
Literarni večer - André Gide (1869-1951)
V petkovih Literarnih nokturnih iz cikla Dekameron C-19 so za nami že pripovedi Filomene, Emilije in Pampinee, sledi pa zgodba Neifile, v katero se je znova vživel Rudi Podržaj. Pripoved z naslovom Gospoda Mutomba dohiti življenje seže na drug, toplejši konec sveta, v njej pa se vse vrti okrog tega, kako noseča hčerka naslovnega gospoda ob rojstvu poleg otroka nepričakovano dobi še vsaj enega sorodnika povrhu. Zgodbo interpretira dramska igralka Sabina Kogovšek.
Rudi Podržaj: Gospoda Mutomba dohiti življenje
Cikel humoresk, izbranih iz Nove butalske čitanke Vinka Möderndorferja, bomo sklenili s humoreskami Butalska vojska, Butalska pomlad, Kako so Butalci Butale prodali in O tem, kako je Jerca pobegnila iz Butal, z njo pa še vsi mlajši od dvajset. In mačke in pse so tudi vzeli s sabo. Naslovi so zgovorni, humoreske pa še bolj.
Vinko Möderndorfer: Butalska vojska
Biografijo z naslovom Renoir, moj oče je napisal Jean Renoir, slavni filmski ustvarjalec, pionir francoskega filma. Gre za dvojno biografijo, saj sin zapisuje svoje spomine na trenutke, ki jih je doživljal ob očetu, hkrati pa sledi življenjski poti Pierra-Augusta Renoirja, enega največjih slikarjev impresionistov. Rodil se je 25. februarja pred 180. leti. Jean Renoir v pripoved vpleta tudi spomine drugih sodobnikov in tako oživlja Pariz druge polovice devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja, boemskega sveta slikarjev, modelov, kritikov, književnikov… Knjigo je prevedel Branko Madžarević.
Erika Vouk je obogatila slovensko poezijo, kulturo in umetnost s pesniškimi zbirkami, ki skoraj praviloma vsebujejo kratke, a pomensko in zvočno bogate pesmi. Ob njenem 80. življenjskem jubileju se ji bomo, tudi prevajalki Fausta, skromno oddolžili z Literarnim portretom.
Miha Avanzo je pesnik in prevajalec. Kot pesnik je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja objavil tri pesniške zbirke, ki še danes pritegnejo s svojo lahkotnostjo in neposrednostjo. Kot prevajalec je prevedel vrsto vrhunskih pesnikov in pisateljev, uredil pa je tudi Antologijo ameriške poezije 20. stoletja. V Literarnem večeru ga bomo spoznali kot pesnika, ki je po treh pesniških zbirkah umolknil za desetletja in se leta 2019 vrnil na prizorišče z zbirko Rorschach.
SPORED LITERARNIH ODDAJ MED 28. FEBRUARJEM IN 6. MARCEM 2021
28. februar
14.05 Humoreska tega tedna – Vinko Möderndorfer: Butalska vojska
19.30 Spomini, pisma in potopisi – Jean Renoir: Renoir, moj oče
19.50 Literarni nokturno – Konstantinos Kavafis: Zidovi
22.05 Literarni portret – Erika Vouk1. marec
19.15 Literarni nokturno – Tom Veber: Preobrazbe v snegu2. marec
19.15 Literarni nokturno – Zlatko Zajc: Stvari
21.00 Literarni večer – Miha Avanzo: Poezija ni nič drugega kot dajanje imen3. marec
11.05 Literarna matineja – Rujenje: med pesniško in vizualno govorico – pogovor s Kristino Hočevar o njeni razstavi in knjigi poezije
19.15 Literarni nokturno – Anunciada Fernandez de Cordova: Postaje letnih časov v Ljubljani4. marec
19.15 Literarni nokturno – Barbara Pešut: Lov na šojo5. marec
19.15 Literarni nokturno – Panfilo - Štefan Kardoš: Povej že, kdo si6. marec
18.00 Izbrana proza – Julia Fiedorczuk: Pod soncem
19.45 Literarni nokturno – Maja Haderlap: Angel pozabe
"Zanimivo, zanimivo. Mnogo zanimivejše od napisanih so nenapisane pesmi." (Miha Avanzo)
Jakob Jaša Kenda je svoj drugi potopisni roman z naslovom Transverzala postavil v domače kraje; ena izmed njegovih osrednjih protagonistk je krožna Transverzala, pot, ki jo je v stvarnem življenju pomagal trasirati prav Kenda sam. Drugi protagonist, če ga lahko tako imenujemo, pa smo mi, Slovenci – s svojo bolj ali manj lepo zgodovino, s svojimi bolj ali manj simpatičnimi posebnostmi. Avtorjev potopisni roman je, kot vsak roman, seveda fikcija, a tudi zavestno angažirano delo v nenehnem dialogu s stvarnim. Podatke o celotni in unikatno krožni Transverzali in njen interaktivni zemljevid pa je mogoče najti na www.transverzala.si.
Literarna matineja - Jakob Jaša Kenda o svoji Transverzali
Marcello Potocco je slovenski literarni komparativist, literarni teoretik, pesnik in prevajalec. Dela kot docent za književnost na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem ter kot znanstveni sodelavec na tamkajšnjem Inštitutu za medkulturne študije. Izdal je pet pesniških zbirk, nazadnje knjigo z naslovom Poznam te črne stvari. Njegova poezija je prevedena v številne jezike. Za zbirko Popravki pesniške zbirke je bil leta 2008 nominiran za Veronikino nagrado, za zbirko Via Francigena pa leta 2012 za Jenkovo nagrado. Odisej(ka) v labirintu je naslov cikla njegovih še neobjavljenih pesmi.
Literarni nokturno - Marcello Potocco: Odisej(ka) v labirintu
Gledališki in filmski igralec Jožef Ropoša je pred tremi leti izdal pesniško zbirko Duhovni stroji, naslov pa je pojasnil kot prispodobo za človeka in za pesem - oboje ima v sebi neznansko moč. Ob igralčevi (in pesnikovi) 60-letnici bo nekaj njegovih pesmi v Literarnem nokturnu interpretiral dramski igralec Matej Puc.
Konstantinos Kavafis se je rodil leta 1863 v grški družini v Aleksandriji v Egiptu; sprva je bil dejaven kot novinar, pozneje kot uradnik. Svojih pesmi ni nikoli želel objaviti v knjižni obliki, objavljal jih je v časopisih in revijah. Šele dve leti po njegovi smrti so prvič izšle tudi v knjižni obliki. Navdih zanje je našel v zasebnem življenju, pa tudi v zgodovini. Predvsem se je navduševal nad obdobjem helenizma, ki se je v njegovih delih izrazilo kot vrsta na videz zgodovinskih pesmi, pa tudi pesmi, ki so temeljile na resničnih zgodovinskih dogodkih, vanje pa je vpletel tudi veliko univerzalnih premislekov o sleherniku. Klarisa Jovanović je za oddajo prevedla nekaj Kavafisovih pesmi, tudi eno njegovih najbolj znanih iz leta 1904 z naslovom Čakajoč na barbare.
Ustvarjalec mlajše generacije Tom Veber ni samo pesnik, je tudi performer in vizualni umetnik. Poezijo objavlja v literarnih revijah, leta 2019 je izšla njegova zbirka z naslovom Točka preloma; objavlja tudi na tujem, med drugim na Hrvaškem, Madžarskem, v Grčiji, Rusiji in na Kitajskem. Ob tem se ukvarja s prostorsko postavitvijo poezije. Nekaj novejših pesmi mnogostranskega umetnika Toma Vebra, ki smo jim po eni od pesmi dali skupen naslov Preobrazbe v snegu, v Literarnem nokturnu interpretira dramska igralka Polona Juh.
Sedemdeset let pesnika, avtorja kratkih zgodb in zeliščarja Zlatka Zajca, ki je znan tudi po svoji poučni seriji za otroke na TV SLO Zlatko Zakladko, obeležujemo s pesmimi iz cikla Stvari iz njegove pesniške zbirke Živali, obrabljene besede, semena in stvari.
Francoski pisatelj André Gide je bil osrednja literarna osebnost svojega časa, avtor proznih besedil, ki se izmikajo enopomenskim opredelitvam. Za roman je sam označil le knjigo Ponarejevalci denarja, čeprav danes k njegovim romanom prištevamo še druga dela, na primer Pastoralna simfonija, Vatikanske ječe, Nemoralnež, Ozka vrata. Pisal je dnevnike, naslov avtobiografije je Če zrno ne umre. Leta 1947 je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Prvo celostno predstavitev pisatelja na našem radiu je pripravila Tadeja Šergan.
Literarni večer - André Gide (1869-1951)
V petkovih Literarnih nokturnih iz cikla Dekameron C-19 so za nami že pripovedi Filomene, Emilije in Pampinee, sledi pa zgodba Neifile, v katero se je znova vživel Rudi Podržaj. Pripoved z naslovom Gospoda Mutomba dohiti življenje seže na drug, toplejši konec sveta, v njej pa se vse vrti okrog tega, kako noseča hčerka naslovnega gospoda ob rojstvu poleg otroka nepričakovano dobi še vsaj enega sorodnika povrhu. Zgodbo interpretira dramska igralka Sabina Kogovšek.
Rudi Podržaj: Gospoda Mutomba dohiti življenje
Cikel humoresk, izbranih iz Nove butalske čitanke Vinka Möderndorferja, bomo sklenili s humoreskami Butalska vojska, Butalska pomlad, Kako so Butalci Butale prodali in O tem, kako je Jerca pobegnila iz Butal, z njo pa še vsi mlajši od dvajset. In mačke in pse so tudi vzeli s sabo. Naslovi so zgovorni, humoreske pa še bolj.
Vinko Möderndorfer: Butalska vojska
Biografijo z naslovom Renoir, moj oče je napisal Jean Renoir, slavni filmski ustvarjalec, pionir francoskega filma. Gre za dvojno biografijo, saj sin zapisuje svoje spomine na trenutke, ki jih je doživljal ob očetu, hkrati pa sledi življenjski poti Pierra-Augusta Renoirja, enega največjih slikarjev impresionistov. Rodil se je 25. februarja pred 180. leti. Jean Renoir v pripoved vpleta tudi spomine drugih sodobnikov in tako oživlja Pariz druge polovice devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja, boemskega sveta slikarjev, modelov, kritikov, književnikov… Knjigo je prevedel Branko Madžarević.
Erika Vouk je obogatila slovensko poezijo, kulturo in umetnost s pesniškimi zbirkami, ki skoraj praviloma vsebujejo kratke, a pomensko in zvočno bogate pesmi. Ob njenem 80. življenjskem jubileju se ji bomo, tudi prevajalki Fausta, skromno oddolžili z Literarnim portretom.
Miha Avanzo je pesnik in prevajalec. Kot pesnik je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja objavil tri pesniške zbirke, ki še danes pritegnejo s svojo lahkotnostjo in neposrednostjo. Kot prevajalec je prevedel vrsto vrhunskih pesnikov in pisateljev, uredil pa je tudi Antologijo ameriške poezije 20. stoletja. V Literarnem večeru ga bomo spoznali kot pesnika, ki je po treh pesniških zbirkah umolknil za desetletja in se leta 2019 vrnil na prizorišče z zbirko Rorschach.
SPORED LITERARNIH ODDAJ MED 28. FEBRUARJEM IN 6. MARCEM 2021
28. februar
14.05 Humoreska tega tedna – Vinko Möderndorfer: Butalska vojska
19.30 Spomini, pisma in potopisi – Jean Renoir: Renoir, moj oče
19.50 Literarni nokturno – Konstantinos Kavafis: Zidovi
22.05 Literarni portret – Erika Vouk1. marec
19.15 Literarni nokturno – Tom Veber: Preobrazbe v snegu2. marec
19.15 Literarni nokturno – Zlatko Zajc: Stvari
21.00 Literarni večer – Miha Avanzo: Poezija ni nič drugega kot dajanje imen3. marec
11.05 Literarna matineja – Rujenje: med pesniško in vizualno govorico – pogovor s Kristino Hočevar o njeni razstavi in knjigi poezije
19.15 Literarni nokturno – Anunciada Fernandez de Cordova: Postaje letnih časov v Ljubljani4. marec
19.15 Literarni nokturno – Barbara Pešut: Lov na šojo5. marec
19.15 Literarni nokturno – Panfilo - Štefan Kardoš: Povej že, kdo si6. marec
18.00 Izbrana proza – Julia Fiedorczuk: Pod soncem
19.45 Literarni nokturno – Maja Haderlap: Angel pozabe
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času. V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur. Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije. Foto: Iza Pevec
Lutkovno gledališče Ljubljana v sodelovanju s Cankarjevim domom in Centrom urbane kulture Kino Šiška te dni gosti 16. festival Lutke 2022. Na njem se bo zvrstilo 18 uprizoritev slovenskih in tujih umetnic in umetnikov za starostno raznoliko občinstvo. V odrska doživetja se vpletajo številni lutkovni jeziki, tehnike, poetike in estetike, lutkovno-animacijske forme se družijo z likovnimi govoricami upodabljajočih umetnosti in s sodobno vizualno umetnostjo, imajo pa tudi eksperimentalno-abstrakten značaj. Največ pa je vendarle predstav predmetnega gledališča. Foto: iz predstave Sonja in Alfred / LGL
Med mnogimi dramatičnimi epizodami obleganja Sarajeva v letih 1992 do 1996, je javnosti doslej ostala prikrita čudaška in sprevržena zgodba o safariju na ljudi. Pri obleganju Sarajeva je na srbski strani poleg Vojske Republike Srbske, prostovoljcev in plačancev delovala še posebna skupina. To so bili premožni tujci, ki so plačevali visoke zneske, da so streljati na prebivalce obleganega mesta. Režiser Miran Zupanič v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Sarajevo safari osvetli omenjeni lov na civiliste. Vir fotografije: Arsmedia.
Trbovlje so letos vnovič središče tuje in domače novomedijske kulture pri nas. Mednarodni festival Speculum Artium ponuja prikaz in izkušnjo osupljivega sveta, v katerem se dosežki sodobne tehnologije prepletajo z neizmerno domišljijo umetnikov. Tudi letošnji, že štirinajsti mednarodni festival Speculum Artium predvsem oblikujejo interaktivni projekti. Seveda pa se že po tradiciji kot festival znotraj festivala odvija Digital Big screen 360, ki na velikem platnu ponuja ogled video produkcije. Štirinajsti festival novomedijske kulture Speculum Artium tudi tokrat vsebinsko prepleta spoznanja preteklosti, dogajanja v sedanjosti in vizijo daljne prihodnosti. Večina festivalskih postavitev se s pomočjo tehnološkega eksperimentiranja vrača k naravi in naravnim procesom razmišljanja ter se osredotoča na preproste vsakdanje procese življenja. Program festivala oblikujejo interaktivni projekti slovenskih in tujih avtorjev, ki se v svojem bistvu vsebinsko približajo razmišljanju vseh nas. Vsak projekt je zgodba zase in vsak projekt je del celote, ki jo zaokrožujejo prepletanja umetnosti – tehnologije ter znanosti – gospodarstva in turizma. Središče dogajanja pa Delavski dom Trbovlje. Letos z močnejšo zasedbo slovenskih ustvarjalcev. Foto: Arhiv Delavskega doma Trbovlje
Skupina Laibach je bila ustanovljena leta 1980. Po prepovedi delovanja v Jugoslaviji, jeseni leta 1983, se je skupina odpravila na turnejo, imenovano Turneja po okupirani Evropi. Prepotovali so dele vzhodne in srednje Evrope, Skandinavije ter Velike Britanije. Turneja je bila dokumentirana zvočno in fotografsko, pozneje pa je fotografsko gradivo obveljalo za izgubljeno. Pred nekaj leti ga je Teodor Lorenčič, takratni član kolektiva Laibach, našel ob selitvi in praznjenju stanovanja. Fotografije je, skupaj z bogatim besedilom, izdal pri eni od beograjskih založb z naslovom Laibach: 40 let večnosti. Ob izidu angleške različice bodo v galeriji Photon v Ljubljani odprli razstavo fotografij skupine, ki je leta 1983 »osvajala« Evropo. Petra Tanko se je pogovarjala s kustosom Dejanom Slugo, vodjo galerije Photon. FOTO: detajl fotografije/Galerija Photon/Teodor Lorenčič
Lastovka, nagrada za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars je šla prvič v roke koroškega Slovenca. Prejel jo je Vincenc Gotthardt, koroški pisatelj, pesnik, fotograf in slikar za zgodbo z naslovom Pod barvami na sliki. Nagrajena zgodba se dogaja v majhni vasi. Tretjeosebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje.
Nocoj ob devetnajstih trideset bo v Hribarjevi dvorani na Ljubljanskem gradu podeljena nagrada lastovka za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars leta 2022. Natečaj je že enaintridesetič pripravil 3. program - program Ars Radia Slovenija, pa tudi nocojšnjo prireditev, ki jo bo mogoče spremljati prek neposrednega radijskega in video prenosa. Žirija je nagrajenca izbirala izmed tri sto šestdesetih kratkih zgodb, prispelih na natečaj in izbrala štiri, ki smo jih te dni že poslušali v Literarnih nokturnih na Prvem in Tretjem programu Radia Slovenija. Napisale so jih Miša Gams, Tadeja Šef, Monika Lavrič in Helena Šuklje. Za ime avtorja zgodbe z naslovom Pod barvami na sliki izvemo nocoj na prireditvi. Zgodbo bo interpretiral Matej Puc, podeltev bosta povezovala Mateja Perpar in Ambrož Kvartič, nastopila bo še violinistka Ana Mezgec.
Lucinda Childs je ameriška plesalka in koreografinja, ki jo v uvrščamo med prelomne umetnice postmodernega plesa. Njene koreografije zaznamuje minimalizem, za katerega sta značilna gibanje in ponovitev. Na odru Kina Šiška smo lahko videli rekonstrukcijo njenih Del v tišini, avtor odrske postavitve je bil plesalec in koreograf Ty Boomershine. Delo je izvedla berlinska plesna zasedba Dance on ensemble, nastala je v produkciji iniciative Dance ON. Foto: Kaja Brezočnik
Iz Pariza je prišla vest, da je v 92. letu starosti danes umrl francosko-švicarski režiser Jean-Luc Godard. Najbolj je bil poznan po svojem ikonoklastičnem slogu snemanja, s čimer je temeljno zaznamoval radikalizem 60-ih let prejšnjega stoletja, v zadnjih letih pa je predvsem eksperimentiral z digitalno tehnologijo. Leta 2011 je prejel častnega oskarja. Za nekaj besed o tej ključni osebnosti francoskega novega vala in filmaske umetnosti na sploh, smo poklicali Igorja Prassla, urednika filmskega programa v Slovenski kinoteki. (foto: Jean-Luc Godard / EPA)
Nekaj vrhuncev glavnega programa 79. beneške filmske Mostre 79. izdajo Mostre je, kot smo poročali, odprla Netflixova ekranizacija romana Beli šum, v katerem pisatelj Don DeLillo tematizira strahove ameriške družine srednjega razreda sredi 80. let prejšnjega stoletja. "DeLillova knjiga je polna opisov in dialogov; jezik in popkulturo uporablja dobesedno in to sem želel prenesti v filmski jezik. Razmišljali smo o pojmu »beli šum«, o tem, čemu namenjamo pozornost. Igralce smo opremili z mikrofoni, prav tako mizansceno: dobili smo kakofonijo in izbiro, kaj izpostaviti. Razmišljali smo vizualno: posneli smo širokozaslonski format na 35-milimetrski trak, tako kot veliko mojih najljubših filmov iz 80. let," je pojasnil režiser Noah Baumbach. Prve dni festivala je svetovno premiero doživel film oskarjevca Alejandra Inárrituja Bardo, lažna kronika s prgiščem resnic. Film – nekateri so ga označili za pretencioznega – sledi mehiškemu novinarju in dokumentaristu Silveriu Gami na poti iz njegovega doma v Los Angelesu v domovino. Spodbuja premisleke o identiteti, uspehu in mehiški zgodovini, oziroma, kot je povedal režiser: "Drugače kot ostalih tega filma nisem ustvaril z razumom, ampak s srcem. Želel sem najti občutek svobode, osvobojenosti. To je interpretacija resničnosti, ki se zaveda, da je poleg predstave o nekem dogodku še vmesni prostor, ki je »bardo«." Ameriški dokumentarist Frederick Wiseman je predstavil igrani film Par, snet v njegovem značilnem observacijskem slogu. Igralka Nathalie Boutefou je v 64-minut dolgem filmu interpretira odlomke iz pisem Leva in Sofije Tolstoj, medtem ko smo Wisemana samega videli v ne najbolj dodelanem filmu Rebecce Zlotowski Otroci drugih. Umetniški direktor Alberto Barbera je v glavni tekmovalni program uvrstil dokumentarec Vsa lepota in prelivanje krvi avtorice Laura Poitras. Posvetila se je umetnici Nan Goldin, ki je s fotoaparatom raziskovala queer subkulturo, vzporedno pa odprla problematiko odvisnosti od opiatnih zdravil farmacevtske družbe, ki je (bila) pomembna sponzorka uglednih muzejev. Eden od vrhuncev 79. Mostre je – če sodimo po odzivih občinstva in kritikov – Tár, prvi film režiserja in igralca Todda Fielda po kar 16 letih. V njem kot dirigentka na vrhuncu svoje kariere (je prva šefinja dirigentka Berlinskih filharmonikov) briljira Cate Blachett. "Tár ne govori o ženskah, ampak o ljudeh in človeškosti. Ko igralki rečemo »močna ženska«, hočemo preprosto reči, da ima pomembno vlogo v pripovedi, in ne, da je mišičasta in lahko dvigne slona … čeprav morda ga pa lahko. Toda naše brate v Hollywoodu je še vedno težko prepričati v stranske vloge, ki smo jih ženske z velikim veseljem igrale v dobri zgodbi z dobrim režiserjem. To je še vedno težko," je v Benetkah povedala Cate Blachett. Podobno kot Tár je dobre odzive kritikov prejel film Kosti in vse ostalo, v katerem sta ustvarjalne moči znova združila režiser Luca Guadagnino in igralec Timothée Chalamet. Film oživlja vampirski oziroma kanibálski žanr z opombo pod črto, da ljudožerstvo označuje predvsem »drugačnost« in izključenost. "Pomemben del scenarija, ki smo ga z režiserjem in scenaristom Davidom Kajganichem napisali na vrhuncu pandemije, je občutek »brezplemenskosti«, ko smo odrezani od družabnih stikov, ki nam sicer pomagajo razumeti naš položaj v svetu," je na srečanju z novinarji povedal mlad igralski zvezdnik Timothée Chalamet. V glavnem tekmovalnem programu ima lepe kritike sodna drama Argentina, 1985. Režiser Santiago Mitra je v napetem in navdihujočem političnem trilerju, ki si dovoli topli humór, predstavil enega od največjih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, ko je državnemu tožilcu Juliu Strasseri uspelo obsoditi vrh vojaške hunte, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. V glavni vlogi navdušuje argentinski igralski velikan, Ricardo Darín. V novem filmu Darrena Aronofskega Kit ima glavno vlogo Brendan Fraser. Odigral je 270 kg težkega moža Charlieja, ki s prenajedanjem izvaja »počasni samomor«, medtem pa se skuša zbližati z odtujeno hčerko. Opremljen s posebnimi kostumi se je Fraser moral naučiti novih gibov. Brendan Fraser: "Mislim, da je Charlie najbolj junaški lik, kar sem jih kadarkoli igral, saj je njegova supermoč, da v drugih vidi dobro. In tako se Charlie poda na pot odrešitve." Med kritiškimi ljubljenci Benetk so Duhovi Inisherina. Režiser in scenarist Martin McDonagh je v svojem značilno karikiranem slogu »dramedije« povedal zgodbo o dveh starih prijateljih, Padraicu (igra ga Collin Farrell) in Colmu (Brendan Gleeson), in drami, ki se odvije, potem ko se drugi »z danes na jutri« noče več družiti s prvim. Pravi ljubljenec beneškega občinstva je postal – če sodimo po 10-minutnem aplavzu po svetovni premieri – Sin francoskega gledališkega in zdaj še filmskega režiserja Floriana Zellerja, ki je skupaj z igralci Hughom Jackmanom, Lauro Dern, Vanesso Kirby in Zenom McGrathom po lanskem z dvema oskarjema nagrajenem Očetu z izjemno čustveno močjo osvetlil temnejšo plat družinskih odnosov: očeta, ki skuša pomagati samomorilnemu sinu. V zadnjih dneh festivala je svetovno premiero doživela še Blondinka, ki jo je režiser Andrew Dominik posnel na podlagi romana Joyce Carol Oates. 2 uri in 46 minut dolg film je poln razpoloženjskih, spominskih prizorov, ki nam želijo približati težavno otroštvo in poznejše notranje boje Marilyn Monroe. Igralka Ana de Armas je bila kos izzivu, je povedal režiser: "Prvi snemalni dan je potekal v stanovanju, kjer je Marilyn zares živela s svojo materjo. In tudi soba, v kateri je umrla, je prav tista soba. Prah Marilyn Monore je vsepovsod po Los Angelesu in naše snemanje je imelo določene elemente … kakor da smo sodelovali v seansi." Omenili smo le nekaj najboljših od skupno 23 filmov, ki jih je umetniški direktor Alberto Barbera uvrstil v glavni program Mostre. A kot vedno so mogoča presenečenja; odločitev je v rokah žirije ne direktorja ali kritikov in novinarjev. In nocoj sledi še čisto zadnja svetovna premiera – film Medvedov ni iranskega (znova ali še vedno) zaprtega mojstra Jafarja Panahija. Foto: Urban Tarman
Dogajanje na festivalu Vilenica je namenjeno tudi literarnim nastopom, na primer predstavitvi sodobne estonske literature ob izidu antologije Meelestik – Domišljijska pokrajina v souredništvu Julije Potrč Šavli. Tokrat spregovorimo še o večerni okrogli mizi na temo Kako daleč je dom. Na fotografiji estonska pokrajina, vir: Pixabay
Ljubljansko Palačo Cukrarna bo prevzela intermedijska uprizoritev romana Draga Jančarja "Severni sij" iz leta 1984. Odrska interpretacija romana bo potekala v dveh avtonomnih, a povezanih procesih – drugi del bo marca na sporedu Linhartove dvorane Cankarjevega doma. O predstavi "Severni sij. Erdman", ki jo so-producirata Lutkovno gledališče Ljubljansko in Zavod za kulturno dejavnost Imaginarni, se je z režiserjem Primožem Ekartom pogovarjal Matic Ferlan. (foto: vaja za predstavo ''Severni sij. Erdman'' / Zala Kalan)
6. septembra 2012, točno pred 10 leti so v novi stavbi v Vitanju slovesno odprli Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, KSEVT. Prvotna zasedba, Dragan Živadinov, Miha Turšič in Dunja Zupančič je po desetletju Rokopisni zbirki NUK na ta dan predala izbor njihove dokumentacije tega obdobja. Še vedno mednarodno delujoča, je ta zasedba KSEVT po petih letih, l.2017, svoje delo morala preseliti drugam, že nekaj časa pa v Vitanju deluje Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga, ki je po vselitvi inženirskemu pionirju vesoljskih poletov posvečeno spominsko sobo dal izprazniti, in jo spremenil v poročno dvorano. Sicer ti dokumenti, 46 jih je, obsegajo različne objave v mednarodnem tisku, strokovnih revijah, in pomembno pismo evropskega komisarja Guenterja Verheugna slovenskemu zunanjemu ministrstvu iz l. 2007 - ob priliki podarjene knjige o Noordungu - kot izjemen pogum gledati naprej. Pismo naj bi pripomoglo k pridobitvi sredstev, potrebnih za gradnjo nove stavbe, ki so jo odprli pred desetletjem. V okviru predaje dokumentacije v torek, 6. septembra je Dragan Živadinov predstavil tudi memorandum o kulturalizaciji vesolja in kozmifikaciji umetnosti, naslovljen na vlado, lokalno oblast, in ministroma za gospodarstvo in tehnologijo ter kulturo. V njem odgovorne tudi opozarjajo, naj popravijo škodo, ki v okviru sedanjega lokalnim turističnim potrebam prilagojenega središča, nastaja na ta način. Med drugim naj bi v obdobju po l.2017 iz stavbe neznano kam izginili tudi nekateri razstavljeni artefakti. Dragan Živadinov je spregovoril za Program Ars. Predaja izbora dokumentov KSEVT v NUK (od leve Dragan Živadinov, Miha Turšič in Marijan Rupert, vodja Rokopisne zbirke NUK) VIR: Program Ars
Najstarejši filmski festival na svetu, beneška Mostra, ki letos praznuje svojo 90-letnico, se je prevesil v drugo polovico, zato je že mogoče oceniti, po katerih filmih v glavnem tekmovalnem programu si ga bomo najbolj zapomnili. In med njimi doslej najbolj izstopa Tár.
Do sobote bo v Ljubljani, na Krasu in tudi drugod po Sloveniji in zamejstvu potekal literarni festival Vilenica. Pod njegovim pokroviteljstvom, a precej samostojno, že dvajset let poteka tudi mednarodni komparativistični kolokvij, letos pod naslovom Estetika in literatura: ontološki in družbeni vidiki. Razprave se vračajo k temeljnim vprašanjem umetnosti, pojasnjuje eden izmed organizatorjev kolokvija dr. Alen Širca.
"December midva / le z dolžinama / naju grejeva dom" Pesnica Kristina Kočan je v torek za svojo četrto pesniško zbirko z naslovom Selišča prejela Veronikino nagrado. Utemeljitev nagrade poudarja, da je pesnica v njej »ohranila nekatere prepoznavne lastnosti svoje poezije, denimo precejšnjo asketskost verzov in enžambma oziroma verzni prestop, vendar je v raziskovanju pesniškega jezika, predvsem njegove zvočne plati, nedvomno naredila izrazit korak naprej. Selišča tako v ospredje postavijo prav to, včasih zaradi želje po posredovanju vsebine po krivici zanemarjeno, zvočno plat pesništva.«
S premiero predstave ''Kdo se boji Virginie Woolf?'' se pričenja nova sezona ljubljanskega Mini teatra. Delo ameriškega dramatika Edwarda Albeeja iz leta 1962 je eno najpogosteje uprizorjenih dramskih besedil 20. stoletja. S svetovno slavo se je ovenčalo leta 1966, ko je nastala hollywoodska istoimenska adaptacija z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v glavnih vlogah; med drugim pa so tudi naše odrske deske doživele že kar 10 različnih uprizoritev. O 11-ti, ki bo krstno izvedena v Mini teatru se je z režiserjem Ivico Buljanom pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Kdo se boji Virginie Woolf? / Mini teater)
Na Festivalu Ljubljana in v našem neposrednem prenosu lahko danes poslušate Londonski kraljevi filharmonični orkester pod taktirko Vasilija Petrenka. V Mozartovi Koncertantni simfoniji za violino, violo in orkester bosta zaigrala ukrajinski violist Maksim Risanov in slovenska violinistka Lana Trotovšek. Foto: Royal Philharmonic Orchestra at Carnegie Hall / Peter Matthews, Flickr / CC BY 2.0
Mednarodni filmski festival v Benetkah sodi med najstarejše na svetu; na sporedu je 79. edicija. Na festivalu znova sodelujejo velika imena svetovnega filma. Beneško filmsko Mostro bo uradno odprla svetovna premiera Netflixovega filma Beli šum, pod katerega se podpisuje režiser in soscenarist Noah Baumbach. Ob vseh slavnih in zvenečih imenih bo na beneški filmski Mostri tudi letos zastopana Slovenija z manjšinsko koprodukcijo Najsrečnejši človek na svetu. To ni prvo sodelovanje slovenske produkcijske hiše z makedonskima sestrama, producentko Labino in režiserko Teono Mitevsko, je v pogovoru z Urbanom Tarmanom povedal koproducent filma Danijel Hočevar. Kdor od Benetk pričakuje blišč in publiciteto, tudi tokrat ne bo razočaran. Na otok Lido med drugim prihajata francoska diva Catherine Deneuve, ki bo skupaj z ameriškim režiserjem in scenaristom Paulom Schraderjem prejela zlatega leva za življenjsko delo. Na Lidu bo med drugim gostovala ameriška igralka, oskarjevka Julianne Moore, ki bo predsednica mednarodne žirije. V glavnem tekmovalnem programu si bo ogledala 23 filmov in zlatega leva skupaj z drugimi nagradami podelila prihodnjo soboto. Foto iz filma Najsrečnejši človek na svetu: Pyramide International
Neveljaven email naslov