Vpogled v divje raznoliki svet enega najbolj vznemirljivih in samosvojih, za številne pa tudi kontroverznih filmskih ustvarjalcev povojne Evrope

Novo poglavje petkovega večernega filmskega cikla Kinoteka nam prinaša vpogled v divje raznoliki svet enega najbolj vznemirljivih in samosvojih, za številne pa tudi kontroverznih filmskih ustvarjalcev povojne Evrope, Nemca Rainerja Wernerja Fassbinderja. Ta genialni filmski samorastnik je v samo šestnajstih letih delovanja – od leta 1966, ko je pri enaindvajsetih letih predstavil svoj prvi kratki film, pa do veliko prezgodnje smrti leta 1982, ko je bil star šele sedemintrideset let –, ustvaril osupljivi opus okrog štiridesetih celovečernih del, treh nadaljevank (med katerimi je tudi danes kultni Berlin-Aleksanderplatz) in vrsto kratkih filmov. To so bila izrazito avtorska dela, ki so razkrivala njegovo vsestransko nadarjenost. Fassbinder je namreč za veliko večino teh del scenarij napisal sam, in sicer kot izvirno delo ali priredbo, pri številnih pa je nastopil tudi v vlogah montažerja, producenta in igralca. Prav kot igralec je naredil prve korake na svoji ustvarjalni poti, pri tem zašel tudi na gledališke odre (kjer je z münchenskim action-theatrom in nato antiteatrom prav tako zapustil globoko sled) in spotoma spoznal posameznike, ki so postali njegovi stalni sodelavci: igralce Hanno Schygullo, Irm Hermann in Kurta Raaba ter glasbenika Peera Rabna.

Čeprav je Fassbinder tako rekoč vso svojo kariero prehajal z enega ustvarjalnega področja na drugega, od filma do gledaliških odrov, od televizije do radia, čeprav je znal preplesti brechtovsko gledališko strategijo s pripovednimi strategijami hollywoodskega žanrskega filma ter posamezna dela, kot na primer igro Grešni kozel, udejanjiti tako v gledališču kot tudi na filmu, pa je bila vsakokratna stvaritev vedno prilagojena mediju, v katerem je ustvarjal. Zelo dobro se je namreč zavedal specifične narave vsakega od teh ter hkrati dejstva, da ima vsak medij svoja lastna izrazna sredstva.

Fassbinder je tako v svojem filmskem opusu, ki sega od začetnih novovalovskih vplivov, preko del, ki predstavljajo prodorno reinterpretacijo žanra melodrame, pa vse do del »ženske trilogije« iz poznega obdobja (ki jo sestavljajo filmi Zakon Marie Braun, Lola in Veronika Voss), izbrusil samosvoj, domiselni in prepoznavni slog, ki sloni na nekakšnem kontrapunktu med realizmom okolja in kostumov ter izumetničenostjo igre in maske. Med stalnicami njegovega opusa so tudi motiv kontroverzne, »prepovedane« ljubezni, nekonvencionalnih spolnih vlog (tako je na primer eden prvih, ki je spregovoril o transspolnih osebah) ter vprašanje družbene vloge ženske. Tu se Fassbinder izkaže tudi kot pozoren in prodoren opazovalec človekove duše ter kot avtor, ki zna sočustvovati s svojimi liki. Tudi takrat, ko jih vpne v širše družbeno okolje, do katerega je sicer neizprosno kritičen in ga brezkompromisno secira.

In prav ta Fassbinderjeva poudarjeno kritična drža do sodobne nemške družbe, njegova odločenost, da razkrije vse, kar je gnilega v družbenem tkivu njegove države, od ostankov nacistične ideologije do različnih oblik nestrpnosti (rasne, spolne), je bila eden poglavitnih razlogov, da so Fassbinderjeva dela najprej začeli ceniti v tujini, medtem ko doma še vedno ni povsem sprejet.

Večino omenjenih značilnosti njegovega pristopa k filmski ustvarjalnosti nam bo razkrilo že prvo delo iz niza, sijajni Vsi drugi se imenujejo Ali iz leta 1974, ki si ga bomo lahko ogledali v nocojšnji Kinoteki. Film, ki je osvojil številne festivalske nagrade in priznanja in nedvomno predstavlja enega vrhuncev njegove ustvarjalne poti, je morda celo najznačilnejši primer njegove reinterpretacije žanra melodrame. Fassbinder se je z njim poklonil svojemu filmskemu očetu, Douglasu Sirku in filmu Vse, kar dovoli nebo, enemu spomenikov tega žanra. A čeprav ima Fassbinderjeva zgodba o osamljeni vdovi, ki se prepusti ljubezenskemu razmerju z mladim arabskim delavcem, nato pa trči ob burno nasprotovanje okolice, številne vzporednice s Sirkovim delom, pa vendarle ne gre za klasični remake. Fassbinder si je namreč izposodil le posamezne prvine klasične hollywoodske melodrame, s katerimi se je nato lotil razkrivanja rasne nestrpnosti v svojem družbenem okolju. In tako je ustvaril sijajno delo, ki ga zaznamuje osupljivi preplet družbeno-kritične drže in silovitega čustvenega naboja.