Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca
Programska sekcija »Intimni in globalni portreti« letošnjega Festivala dokumentarnega filma je pokazala, da je eno še kako povezano z drugim, da ima lahko spust v intimno posameznikov globalen odmev in nasprotno, da je mogoče intimno sprejeti teme, katerih zamah se zdi izrazito globalen. Eksperimentalni dokumentarni film Ko plime obmolknejo, ki ga je zasnoval nizozemski veteran Pieter-Rim de Kroon pa dokazuje, da je možen tudi intimni portret celotne pokrajine. Delo je zasnovano kot kolaž avdiovizualnih impresij priobalnega zamočvirjenega področja med severno Nizozemsko in Dansko in v grobem sledi posameznim vsebinskim sklopom skozi štiri letne čase. Dialogov v njem ni, oziroma delujejo izrečene besede samo kot del šumov in utripov, na katerih je poudarek tudi sicer. Glavni motiv filma je bibavica, z njo pa ritem časa oziroma kozmični ciklusi, in prek njih vrnitev iz prahu v prah. Izpostavljeno je izjemno pestro biološko življenje navidez puste pokrajine, pravi čudež bivanja in sredi tega človek kot košček narave. Čutno zasnovan film si vzame čas za podrobnosti, ki pa fraktalno odsevajo širšo kozmično podobo hipnotičnega stvarstva. Zvočno-slikovna meditacija, v kateri je pod izjemno občutljivo avtorsko taktirko vse na svojem mestu, ne skriva svojih teženj po presežnem in ustvarjanju občutka enosti vsega. Ko plime obmolknejo je delo, ki preraste v doživetje.
Svojevrstno doživetje je tudi ogled filma Krvav nos, prazni žepi, ki sta ga lani posnela brata Bill in Turner Ross. »Divja dvajseta« je povprečen bar na obrobju Las Vegasa oziroma na proletarskem območju med igralniškim bliščem središča in okoliško puščavo. Observacijski dokumentarec spremlja zadnji dan tega bara oziroma samoironično zabavo njegovih stalnih obiskovalcev tik pred zaprtjem. Film Krvav nos, prazni žepi gre lepo skupaj z letošnjim oskarjevskim favoritom Dežela nomadov v smislu neposrednega in neolepšanega prikaza ogromnega sloja poražencev iz države neskončnih možnosti in poskusa ustvarjanja oziroma iskanja neke vrste skupnosti v skrajno individualizirani družbi.
Po enem letu epidemijske karantene je film tudi izvrsten opomnik, kako je videti vsakdan za šankom – in ne, to res ni nekaj, brez česar se ne bi dalo. Lepo tudi povzema mučen občutek, ko se neki globoko alkoholizirani dialogi in monologi zdijo trenutno lucidni, samo če je prisotni sam na isti ravni – zunanjemu opazovalcu pa je vse skupaj kvečjemu zoprno.
No, v filmskem smislu brata Ross izvrstno zlezeta pod kožo portretirancem, ki jih spremljamo v res kratkem časovnem okvirju in zaprtem okolju. Sam sem občudoval predvsem zmožnost ekipe, da se nevidno zlije z nastopajočimi, oziroma avtorski pristop muhe na zidu med pravimi barskimi mušicami, ki pač počnejo vse tisto, kar se v takih predmestnih barih počne. Vsaj dokler nisem prebral, da je dokumentarec v zelo veliki meri režiran konstrukt s skrbno izbranimi nastopajočimi, za katere so ves čas skrbeli kot za »resnične« igralce. A morda se prav v tem skriva resnična veličina filmske umetnosti, ne samo dokumentaristične – da je fikcija lahko bolj resnična od resničnosti in da se lahko tako rekoč zaigran film suvereno vrine med povsem legitimne dokumentarce ...
Največje presenečenje programske sekcije pa se skriva pod naslovom Gunda, kar je tudi ime velike plemenske svinje. Celovečerni film Viktorja Kosakovskega, izkušenega dokumentarista in mojstra abstrahiranja vsakdanjosti, spremlja eno sezono v njenem življenju; od prvih prizorov, v katerih povrže ducat prašičkov, do »izginotja« že lepo porejenih odojkov. Pod površjem lirične, naravnost čudovite, kontrastne črnobele fotografije in poudarjene, skrbno izbrane zvočne podobe, se skriva prava drama. Človek je večji del filma odsoten, tako da tudi dialogov ali pojasnjevanja ni, vendar pa njegova nevidna roka oziroma končni rez v to kmečko harmonijo deluje še toliko bolj pretresljivo. Domet filma je mnogo, mnogo širši od sicer nedvoumno izražene avtorske teze, da so živali čuteča bitja. Vtis imamo, da gledamo nekakšno prazgodbo ali mit, ki ga je težko ubesediti, in da se ta izkušnja mogoče skriva v vsakem resnično bližnjem pogledu. Če vsa ta priporočila niso dovolj, da poiščete in si vzamete čas za Gundo: izvršni producent filma je Joaquin Phoenix.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca
Programska sekcija »Intimni in globalni portreti« letošnjega Festivala dokumentarnega filma je pokazala, da je eno še kako povezano z drugim, da ima lahko spust v intimno posameznikov globalen odmev in nasprotno, da je mogoče intimno sprejeti teme, katerih zamah se zdi izrazito globalen. Eksperimentalni dokumentarni film Ko plime obmolknejo, ki ga je zasnoval nizozemski veteran Pieter-Rim de Kroon pa dokazuje, da je možen tudi intimni portret celotne pokrajine. Delo je zasnovano kot kolaž avdiovizualnih impresij priobalnega zamočvirjenega področja med severno Nizozemsko in Dansko in v grobem sledi posameznim vsebinskim sklopom skozi štiri letne čase. Dialogov v njem ni, oziroma delujejo izrečene besede samo kot del šumov in utripov, na katerih je poudarek tudi sicer. Glavni motiv filma je bibavica, z njo pa ritem časa oziroma kozmični ciklusi, in prek njih vrnitev iz prahu v prah. Izpostavljeno je izjemno pestro biološko življenje navidez puste pokrajine, pravi čudež bivanja in sredi tega človek kot košček narave. Čutno zasnovan film si vzame čas za podrobnosti, ki pa fraktalno odsevajo širšo kozmično podobo hipnotičnega stvarstva. Zvočno-slikovna meditacija, v kateri je pod izjemno občutljivo avtorsko taktirko vse na svojem mestu, ne skriva svojih teženj po presežnem in ustvarjanju občutka enosti vsega. Ko plime obmolknejo je delo, ki preraste v doživetje.
Svojevrstno doživetje je tudi ogled filma Krvav nos, prazni žepi, ki sta ga lani posnela brata Bill in Turner Ross. »Divja dvajseta« je povprečen bar na obrobju Las Vegasa oziroma na proletarskem območju med igralniškim bliščem središča in okoliško puščavo. Observacijski dokumentarec spremlja zadnji dan tega bara oziroma samoironično zabavo njegovih stalnih obiskovalcev tik pred zaprtjem. Film Krvav nos, prazni žepi gre lepo skupaj z letošnjim oskarjevskim favoritom Dežela nomadov v smislu neposrednega in neolepšanega prikaza ogromnega sloja poražencev iz države neskončnih možnosti in poskusa ustvarjanja oziroma iskanja neke vrste skupnosti v skrajno individualizirani družbi.
Po enem letu epidemijske karantene je film tudi izvrsten opomnik, kako je videti vsakdan za šankom – in ne, to res ni nekaj, brez česar se ne bi dalo. Lepo tudi povzema mučen občutek, ko se neki globoko alkoholizirani dialogi in monologi zdijo trenutno lucidni, samo če je prisotni sam na isti ravni – zunanjemu opazovalcu pa je vse skupaj kvečjemu zoprno.
No, v filmskem smislu brata Ross izvrstno zlezeta pod kožo portretirancem, ki jih spremljamo v res kratkem časovnem okvirju in zaprtem okolju. Sam sem občudoval predvsem zmožnost ekipe, da se nevidno zlije z nastopajočimi, oziroma avtorski pristop muhe na zidu med pravimi barskimi mušicami, ki pač počnejo vse tisto, kar se v takih predmestnih barih počne. Vsaj dokler nisem prebral, da je dokumentarec v zelo veliki meri režiran konstrukt s skrbno izbranimi nastopajočimi, za katere so ves čas skrbeli kot za »resnične« igralce. A morda se prav v tem skriva resnična veličina filmske umetnosti, ne samo dokumentaristične – da je fikcija lahko bolj resnična od resničnosti in da se lahko tako rekoč zaigran film suvereno vrine med povsem legitimne dokumentarce ...
Največje presenečenje programske sekcije pa se skriva pod naslovom Gunda, kar je tudi ime velike plemenske svinje. Celovečerni film Viktorja Kosakovskega, izkušenega dokumentarista in mojstra abstrahiranja vsakdanjosti, spremlja eno sezono v njenem življenju; od prvih prizorov, v katerih povrže ducat prašičkov, do »izginotja« že lepo porejenih odojkov. Pod površjem lirične, naravnost čudovite, kontrastne črnobele fotografije in poudarjene, skrbno izbrane zvočne podobe, se skriva prava drama. Človek je večji del filma odsoten, tako da tudi dialogov ali pojasnjevanja ni, vendar pa njegova nevidna roka oziroma končni rez v to kmečko harmonijo deluje še toliko bolj pretresljivo. Domet filma je mnogo, mnogo širši od sicer nedvoumno izražene avtorske teze, da so živali čuteča bitja. Vtis imamo, da gledamo nekakšno prazgodbo ali mit, ki ga je težko ubesediti, in da se ta izkušnja mogoče skriva v vsakem resnično bližnjem pogledu. Če vsa ta priporočila niso dovolj, da poiščete in si vzamete čas za Gundo: izvršni producent filma je Joaquin Phoenix.
Inovacije v sodobni glasbi so se dolgo ukvarjale predvsem z novimi zvoki. Nova zvočila, novi instrumenti so celo 20. stoletje prinašali nove načina ustvarjanja, preobražanja, kombiniranja teh zvokov in tu so raziskovalci postorili res veliko. Nekateri glasbeniki in skaldatelji pa so v delu s tipkovnicami, drsniki na mešalnih mizah, računalniškimi miškami prepoznali praznino – manjkal je večdimenzionalen dotik, ki bi jih bolj povezal z zvokom, s tem kako zvok nastaja in učinkuje. Miha Ciglar je vsekakor med temi. Povabili smo ga v studio na Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, kjer je predstavil svoje delo, ob tem pa smo poslušali tudi razmišljanja še dveh umetnikov in inovatorjev Aisen caro Chacin in Diema Scwarza.
Popotništvo je temeljna tema v ustvarjanju italijanskega pisatelja in novinarja Paola Rumiza; v svojih delih je prehodil Evropo vzdolž njenih najobčutljivejših prelomnic. Na Literarnem večeru bomo poslušali odlomke iz njegovih del Maske za pokol, Hanibal, Kutina iz Istanbula, Izgubljeni Jeruzalem in Kot konji, ki spijo stoje. Večer je pripravil Matej Venier, prevajalec edine, pravkar objavljene knjige v slovenščini Kot konji, ki spijo stoje, in režiser Igor Likar s sodelavci. Prenos je bil s pisateljskega odra slovenskega knjižnega sejma.
Na začetku osemintridesete oddaje iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere se bomo iz Malage po poteh južne španske obale odpravili proti severu. Vmes bomo na hitro obiskali slikovite kraje, kot sta Almeria in Cartagena, osrednje mesto v oddaji pa tokrat pripada kraju Elche oziroma Elxu, v katerem obstaja dolgoletna tradicija prirejanja Misterija iz Elxa. Sledila bosta še obiska Alicanteja in Denie, ki so jo ustanovili Rimljani, prav tam pa se bomo vkrcali na ladjo za Palmo de Mallorco, kjer je globoko sled pustil tudi Frédéric Chopin. Poleg Chopinovih del in odlomkov iz Misterija boste v oddaji lahko slišali še glasbo Isaaca Albéniza, Oscarja Esplája, Cristobala de Moralesa in Manuela Garcie Moranteja.
Na začetku 37. oddaje iz cikla Mediteran - glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere se nahajamo v južni Španiji, natančneje v mestu Ronda, ki je očaralo številne umetniške ustvarjalce. Tam je nekaj časa preživel tudi Rainer Maria Rilke, od tod pa se bomo preko slikovitih krajev vzdolž Sončne obale odpravili v Malago, rojstno mesto Pabla Picassa, ki je tudi osrednja osebnost današnje oddaje. Picasso ni bil samo enkraten slikar, temveč tudi sijajen scenograf, ki je sodeloval z nekaterimi najvidnejšimi glasbenimi osebnostmi svojega časa, kot so bili Igor Stravinski, Erik Satie, Manuel de Falla in drugi. Na sporedu bo glasba Luigija Nona, Roberta Schumanna, Johannesa Brahmsa, Huga Wolfa, Manuela de Falle, Erika Satieja, Igorja Stravinskega in Paula Dessauja.
V šestintrideseti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere bomo nadaljevali naše popotovanje vzdolž španske obale Costa del Sol in predstavili nekaj glasbenih draguljev, ki so nastali na tem območju oziroma so povezani z njim. V ospredju bosta tokrat flamenko in pesnik Federico García Lorca, ki je v svojo poezijo prelil najbolj vzvišene, drhteče in pristne tone flamenka. Na sporedu bo glasba Manuela de Falle, Vicenteja Amiga, Federica Garcíe Lorce, Vicenteja Pradala, Francisa Poulenca, Luigija Nona, Georgea Crumba, Bruna Maderne, Einojuhanija Rautavaare in Maurica Ravela.
Na vrsti je petintrideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. V prejšnji oddaji smo preko Gibraltarske ožine pripotovali v Španijo in pobliže spoznali zgodovinski razvoj znamenitega španskega plesa »la follie«, danes pa bomo predstavili vojskovodjo Scipiona Afričana, speve mozarabskega obredja in delček arabske kulturne dediščine Iberskega polotoka. Na sporedu bo glasba Wolfganga Amadeusa Mozarta, Antonia Caldare, Juana del Enzina, Johannesa Cornaga in drugih.
Prejšnji teden smo se v ciklu Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere pomudili v Izraelu, kjer smo obiskali Jeruzalem in Tel Aviv, naše popotovanje pa tokrat nadaljujemo proti jugu – v Gazi in Egiptu. Predvsem v slednjem kar mrgoli pomembnih zgodovinskih spomenikov, ki so skupaj z enkratno naravo navdihnili številne umetnike, bogato pa je tudi mitološko izročilo omenjenega območja. V 29. oddaji iz cikla Mediteran bomo torej predvajali dela, ki so tako ali drugače povezana z Gazo in Egiptom. Na sporedu bo glasba Georga Friedricha Händla, Camilla Saint-Saënsa, Johanna Straussam mlajšega, Giuseppa Verdija, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Carla Agostina Badie in Paula Hindemitha.
Na vrsti je štiriintrideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. V prejšnji oddaji smo pobliže spoznali mit o Herkulu in z njim povezane uglasbitve baročnih skladateljev, tokrat pa bomo zapustili afriško obalo Sredozemskega morja in se preko Gibraltarske ožine odpravili v Španijo. V središču današnje oddaje bo »La Follia«, starodavni ples, ki vse od konca 15. stoletja zaznamuje Iberski polotok, hkrati pa je navdihnil številne ustvarjalce, kot sta Arcangelo Corelli in Sergej Rahmaninov. Na sporedu bo še glasba Franza Liszta, Heinricha Isaaca, Costanza Feste, Diega Ortiza, Francisca de la Torreja in Joana Cabanillesa.
V oddaji Mediteran - glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere smo se prejšnjo soboto pomudili v Tuniziji in Alžiriji, danes pa bomo raziskali še maroške obale zahodnega Sredozemlja. Na kratko se bomo ustavili v antičnem oporišču Tipasa, obiskali bomo mesto Cherchell in špansko enklavo Ceuta, osrednji del današnje oddaje pa namenjamo mitu o Zevsovem sinu Herkulu, ki je predvsem v baroku navdihnil številne glasbene ustvarjalce, kot so Georg Friedrich Händel, Francesco Cavalli, Agostino Steffani, Hermann Raupach, Antoine Dauvergne in drugi. Poleg glasbenih primerov omenjenih avtorjev boste v oddaji z naslovom Mit o Herkulu slišali še glasbo Nicola Porpore, Manuela de Falle in maroških glasbenikov.
V dvaintrideseti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere se bomo poslovili od Kartagine in Tunisa ter se ob tunizijski obali podali proti Alžiriji. Spoznali bomo od kod prihaja cerkveni oče sveti Avguštin ter kdo sta bili Salambo in Djamila Boupacha, po kateri je skladbo poimenoval Luigi Nono. Poleg glasbe Luigija Nona bodo na sporedu še dela Josepha Matthiasa Hauerja, Leonarda Vincija, Michaela Tippetta, Gioacchina Rossinija in Roberta Gerharda, slišali pa boste tudi primer zgodnjega razvoja melizma iz ambrozijanskega bogoslužja in nekaj kratkih primerov alžirske ljudske glasbe.
Na vrsti je enaintrideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. V oddaji z naslovom Kartagina – mesto Didone in Eneja bomo tokrat prečesali kulturno zapuščino libijskih in tunizijskih obal. Tam se nahajajo tudi arheološki ostanki nekdaj cvetočega feničanskega mesta Kartagine, ki ga je v devetem stoletju pred našim štetjem ustanovila kraljica Didona. Poslušali bomo nekaj primerov ljudske glasbe s tradicionalnimi glasbili, na sporedu pa bo še glasba Vincenta d'Indyja, Carla Gesualda da Venose, Roberta Schumanna, Sándorja Veressa, Jeana-Luca Darbellayja ter baročnih avtorjev Henryja Purcella in Francesca Cavallija, ki sta našla navdih v antični zgodbi o Didoni in Eneju.
Trideseto oddajo iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere smo poimenovali Aleksandrija, Kleopatra in skrivnostna Libija, naslov pa nam že razkriva tri glavne poudarke v oddaji. Prejšnji teden smo obiskali Gazo in prispeli v Egipt, kjer se bomo v njegovem drugem največjem mestu – Aleksandriji, katere največji zaščitni znak je Kleopatra – za nekaj časa zadržali še danes. V drugem delu današnje oddaje se bomo odpravili v sosednjo Libijo, deželo bogate kulturne dediščine in številnih ljudstev, ki jo v zadnjih letih močno pretresa vojna vihra. Na sporedu bo glasba Georga Friedricha Händla, Samuela Barberja, Hectorja Berlioza, Jeana Baptista Lullyja, Karola Szymanowskega, Clauda Debussyja in Takašija Jošimacuja, slišali pa bomo tudi nekaj primerov libijske ljudske glasbe.
Na vrsti je osemindvajseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Po krajšem postanku v Jeruzalemu se bomo odpravili v Tel Aviv, finančno in kulturno središče Izraela, zato smo današnjo oddajo podnaslovili Svetovljanstvo in tradicija – dva obraza Tel Aviva. V njej bomo predvajali nekaj uglasbitev odlomkov iz Davidovih psalmov, na sporedu pa bo še glasba Wolfganga Amadeusa Mozarta, Igala Šamira, Gustava Mahlerja, Johannesa Brahmsa. Andreja Hajduja, Paula Ben-Haima in Guillaumeja Lekeuja, manj znanega belgijskega skladatelja, ki je zložil izjemno zanimivo kantato Andromeda.
Pred nami je sedemindvajseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Prejšnjo soboto je bila oddaja v znamenju starodavnih krščanskih napevov s področja vzhodnega Sredozemlja, danes pa bomo podrobneje spoznali še preostalo glasbeno zapuščino Libanona, Izraela in Palestine. Slišali bomo viteško izročilo Riharda Levjesrčnega, Waltherja von der Vogelweideja in drugih neznanih srednjeveških skladateljev, na sporedu pa bo še glasba Johanna Adolpha Hasseja, Bechare El-Khouryja, Shloma Katza, Jordija Savalla, Orlanda di Lassa, Felixa Mendelssohna in Arnolda Schönberga.
Na vrsti je šestindvajseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Zapustili smo otoka Rodos in Ciper te se vrnili na turško obalo. Današnja oddaja, ki smo jo poimenovali Zgodnjekrščanski napevi na vzhodnem robu Sredozemlja, bo v znamenju starodavnih napevov s področja današnje južne Turčije, Sirije in Libanona. Na sporedu pa bo tudi glasba Giovannija Pierluigija da Palestrine, Heinricha Schütza, Marie Keyrouz, Maurica Ravela in Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Na vrsti je petindvajseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo obiskali Dodekaneške otoke in kraje na jugozahodni obali Turčije, v današnji oddaji pa bomo obiskali otoka Rodos in Ciper. Na sporedu bo glasba neznanega srednjeveškega skladatelja, Gaetana Pugnanija, Giuseppeja Verdija, Massimiliana Genota, Franza Schuberta, Jacquesa Francoisa Frommentala Halevyja, Clauda Debussyja, Adolfa Jensna in Cypriena Katsarisa.
Esej slovenskega pesnika in pisatelja Pavleta Zidarja Topol samujoč je izšel leta 1979 v Sodobnosti. Bere ga napovedovalka Maja Šumej. Glasbeni vrinki so odlomki Nokturna iz suite Belšacarjevo slavje, op. 51 Jeana Sibeliusa v izvedbi Norveškega radijskega orkestra pod taktirko dirigenta Arija Rasilainena. Oblikovalec zvoka je bil Blaž Kumše. Urednika oddaje sta Mihael Kozjek in Andrej Rot.
Na vrsti je štiriindvajseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo spoznali delček bogate kulturne zapuščine grškega Lesbosa in turškega Izmirja, tokrat pa bomo obiskali še otoke Kios, Samos in Kos, ki ležijo v neposredni bližini turške obale in nekaj zgodovinsko pomembnih krajev na jugozahodni obali Turčije. Na sporedu bo glasba Ernsta Boeheja, Maurica Ravela, Iannisa Xenakisa, Michaela Maierja in Arva Pärta, slišali pa bomo tudi nekaj starodavnih melodij, napevov in njihovih rekonstrukcij v izvedbi ansamblov Clemencic Consort, Hesperion XX in XXI, La Capella Reial de Catalunya in Le Concert des Nations.
Nahajamo se v vzhodnem Sredozemlju, blizu turške obale. V tiindvajseti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo predvajali glasbo Johannesa Brahmsa, Luigija Dallapiccole, Charlesa Gounoda, Iannisa Xenakisa, Linde Montano in Adnana Ahmeda Sayguna. Slišali bomo tudi nekaj primerov antične glasbe in stare grške pesmi v prevodih italijanskega pesnika Salvatoreja Quasimoda, ki so navdihnili številne sodobnejše glasbene ustvarjalce.
Neveljaven email naslov