Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca
Programska sekcija »Intimni in globalni portreti« letošnjega Festivala dokumentarnega filma je pokazala, da je eno še kako povezano z drugim, da ima lahko spust v intimno posameznikov globalen odmev in nasprotno, da je mogoče intimno sprejeti teme, katerih zamah se zdi izrazito globalen. Eksperimentalni dokumentarni film Ko plime obmolknejo, ki ga je zasnoval nizozemski veteran Pieter-Rim de Kroon pa dokazuje, da je možen tudi intimni portret celotne pokrajine. Delo je zasnovano kot kolaž avdiovizualnih impresij priobalnega zamočvirjenega področja med severno Nizozemsko in Dansko in v grobem sledi posameznim vsebinskim sklopom skozi štiri letne čase. Dialogov v njem ni, oziroma delujejo izrečene besede samo kot del šumov in utripov, na katerih je poudarek tudi sicer. Glavni motiv filma je bibavica, z njo pa ritem časa oziroma kozmični ciklusi, in prek njih vrnitev iz prahu v prah. Izpostavljeno je izjemno pestro biološko življenje navidez puste pokrajine, pravi čudež bivanja in sredi tega človek kot košček narave. Čutno zasnovan film si vzame čas za podrobnosti, ki pa fraktalno odsevajo širšo kozmično podobo hipnotičnega stvarstva. Zvočno-slikovna meditacija, v kateri je pod izjemno občutljivo avtorsko taktirko vse na svojem mestu, ne skriva svojih teženj po presežnem in ustvarjanju občutka enosti vsega. Ko plime obmolknejo je delo, ki preraste v doživetje.
Svojevrstno doživetje je tudi ogled filma Krvav nos, prazni žepi, ki sta ga lani posnela brata Bill in Turner Ross. »Divja dvajseta« je povprečen bar na obrobju Las Vegasa oziroma na proletarskem območju med igralniškim bliščem središča in okoliško puščavo. Observacijski dokumentarec spremlja zadnji dan tega bara oziroma samoironično zabavo njegovih stalnih obiskovalcev tik pred zaprtjem. Film Krvav nos, prazni žepi gre lepo skupaj z letošnjim oskarjevskim favoritom Dežela nomadov v smislu neposrednega in neolepšanega prikaza ogromnega sloja poražencev iz države neskončnih možnosti in poskusa ustvarjanja oziroma iskanja neke vrste skupnosti v skrajno individualizirani družbi.
Po enem letu epidemijske karantene je film tudi izvrsten opomnik, kako je videti vsakdan za šankom – in ne, to res ni nekaj, brez česar se ne bi dalo. Lepo tudi povzema mučen občutek, ko se neki globoko alkoholizirani dialogi in monologi zdijo trenutno lucidni, samo če je prisotni sam na isti ravni – zunanjemu opazovalcu pa je vse skupaj kvečjemu zoprno.
No, v filmskem smislu brata Ross izvrstno zlezeta pod kožo portretirancem, ki jih spremljamo v res kratkem časovnem okvirju in zaprtem okolju. Sam sem občudoval predvsem zmožnost ekipe, da se nevidno zlije z nastopajočimi, oziroma avtorski pristop muhe na zidu med pravimi barskimi mušicami, ki pač počnejo vse tisto, kar se v takih predmestnih barih počne. Vsaj dokler nisem prebral, da je dokumentarec v zelo veliki meri režiran konstrukt s skrbno izbranimi nastopajočimi, za katere so ves čas skrbeli kot za »resnične« igralce. A morda se prav v tem skriva resnična veličina filmske umetnosti, ne samo dokumentaristične – da je fikcija lahko bolj resnična od resničnosti in da se lahko tako rekoč zaigran film suvereno vrine med povsem legitimne dokumentarce ...
Največje presenečenje programske sekcije pa se skriva pod naslovom Gunda, kar je tudi ime velike plemenske svinje. Celovečerni film Viktorja Kosakovskega, izkušenega dokumentarista in mojstra abstrahiranja vsakdanjosti, spremlja eno sezono v njenem življenju; od prvih prizorov, v katerih povrže ducat prašičkov, do »izginotja« že lepo porejenih odojkov. Pod površjem lirične, naravnost čudovite, kontrastne črnobele fotografije in poudarjene, skrbno izbrane zvočne podobe, se skriva prava drama. Človek je večji del filma odsoten, tako da tudi dialogov ali pojasnjevanja ni, vendar pa njegova nevidna roka oziroma končni rez v to kmečko harmonijo deluje še toliko bolj pretresljivo. Domet filma je mnogo, mnogo širši od sicer nedvoumno izražene avtorske teze, da so živali čuteča bitja. Vtis imamo, da gledamo nekakšno prazgodbo ali mit, ki ga je težko ubesediti, in da se ta izkušnja mogoče skriva v vsakem resnično bližnjem pogledu. Če vsa ta priporočila niso dovolj, da poiščete in si vzamete čas za Gundo: izvršni producent filma je Joaquin Phoenix.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca
Programska sekcija »Intimni in globalni portreti« letošnjega Festivala dokumentarnega filma je pokazala, da je eno še kako povezano z drugim, da ima lahko spust v intimno posameznikov globalen odmev in nasprotno, da je mogoče intimno sprejeti teme, katerih zamah se zdi izrazito globalen. Eksperimentalni dokumentarni film Ko plime obmolknejo, ki ga je zasnoval nizozemski veteran Pieter-Rim de Kroon pa dokazuje, da je možen tudi intimni portret celotne pokrajine. Delo je zasnovano kot kolaž avdiovizualnih impresij priobalnega zamočvirjenega področja med severno Nizozemsko in Dansko in v grobem sledi posameznim vsebinskim sklopom skozi štiri letne čase. Dialogov v njem ni, oziroma delujejo izrečene besede samo kot del šumov in utripov, na katerih je poudarek tudi sicer. Glavni motiv filma je bibavica, z njo pa ritem časa oziroma kozmični ciklusi, in prek njih vrnitev iz prahu v prah. Izpostavljeno je izjemno pestro biološko življenje navidez puste pokrajine, pravi čudež bivanja in sredi tega človek kot košček narave. Čutno zasnovan film si vzame čas za podrobnosti, ki pa fraktalno odsevajo širšo kozmično podobo hipnotičnega stvarstva. Zvočno-slikovna meditacija, v kateri je pod izjemno občutljivo avtorsko taktirko vse na svojem mestu, ne skriva svojih teženj po presežnem in ustvarjanju občutka enosti vsega. Ko plime obmolknejo je delo, ki preraste v doživetje.
Svojevrstno doživetje je tudi ogled filma Krvav nos, prazni žepi, ki sta ga lani posnela brata Bill in Turner Ross. »Divja dvajseta« je povprečen bar na obrobju Las Vegasa oziroma na proletarskem območju med igralniškim bliščem središča in okoliško puščavo. Observacijski dokumentarec spremlja zadnji dan tega bara oziroma samoironično zabavo njegovih stalnih obiskovalcev tik pred zaprtjem. Film Krvav nos, prazni žepi gre lepo skupaj z letošnjim oskarjevskim favoritom Dežela nomadov v smislu neposrednega in neolepšanega prikaza ogromnega sloja poražencev iz države neskončnih možnosti in poskusa ustvarjanja oziroma iskanja neke vrste skupnosti v skrajno individualizirani družbi.
Po enem letu epidemijske karantene je film tudi izvrsten opomnik, kako je videti vsakdan za šankom – in ne, to res ni nekaj, brez česar se ne bi dalo. Lepo tudi povzema mučen občutek, ko se neki globoko alkoholizirani dialogi in monologi zdijo trenutno lucidni, samo če je prisotni sam na isti ravni – zunanjemu opazovalcu pa je vse skupaj kvečjemu zoprno.
No, v filmskem smislu brata Ross izvrstno zlezeta pod kožo portretirancem, ki jih spremljamo v res kratkem časovnem okvirju in zaprtem okolju. Sam sem občudoval predvsem zmožnost ekipe, da se nevidno zlije z nastopajočimi, oziroma avtorski pristop muhe na zidu med pravimi barskimi mušicami, ki pač počnejo vse tisto, kar se v takih predmestnih barih počne. Vsaj dokler nisem prebral, da je dokumentarec v zelo veliki meri režiran konstrukt s skrbno izbranimi nastopajočimi, za katere so ves čas skrbeli kot za »resnične« igralce. A morda se prav v tem skriva resnična veličina filmske umetnosti, ne samo dokumentaristične – da je fikcija lahko bolj resnična od resničnosti in da se lahko tako rekoč zaigran film suvereno vrine med povsem legitimne dokumentarce ...
Največje presenečenje programske sekcije pa se skriva pod naslovom Gunda, kar je tudi ime velike plemenske svinje. Celovečerni film Viktorja Kosakovskega, izkušenega dokumentarista in mojstra abstrahiranja vsakdanjosti, spremlja eno sezono v njenem življenju; od prvih prizorov, v katerih povrže ducat prašičkov, do »izginotja« že lepo porejenih odojkov. Pod površjem lirične, naravnost čudovite, kontrastne črnobele fotografije in poudarjene, skrbno izbrane zvočne podobe, se skriva prava drama. Človek je večji del filma odsoten, tako da tudi dialogov ali pojasnjevanja ni, vendar pa njegova nevidna roka oziroma končni rez v to kmečko harmonijo deluje še toliko bolj pretresljivo. Domet filma je mnogo, mnogo širši od sicer nedvoumno izražene avtorske teze, da so živali čuteča bitja. Vtis imamo, da gledamo nekakšno prazgodbo ali mit, ki ga je težko ubesediti, in da se ta izkušnja mogoče skriva v vsakem resnično bližnjem pogledu. Če vsa ta priporočila niso dovolj, da poiščete in si vzamete čas za Gundo: izvršni producent filma je Joaquin Phoenix.
Vrata so odprle tudi nekatere splošne knjižnice in knjigarne. Odpiranje knjižnic bo potekalo v treh korakih. Najprej so se odprle osrednje knjižnice, kjer je mogoče vračilo in izposoja gradiva, nekoliko kasneje pridejo na vrsto tudi manjše enote, zadnji pa se bodo na pot odpravili bibliobusi. Trenutno so odprte knjigarne, ki niso večje od štiristo kvadratnih metrov.
»Glasbene strukture se občutno dlje in bolj stabilno ohranjajo kot druge kognitivne strukture, tako lahko v stiku z glasbo nastanejo t. i. oaze spominjanja, občutenja identitete in jaza ter občutek lastne vrednosti – prav to deluje kot protiutež izgubi jaza in sveta.« Neizpodbitno je dejstvo, da glasba vpliva na čustvovanje in spomin, zato je tako zelo močno orodje pri delu z osebami z demenco v knjigi UP, Glasbena terapija z osebami z demenco zapiše glasbena terapevtka Mihaela Kavčič, ki bo govorila tudi o tem, kako glasba in v terapevtskem procesu glasbena terapija vzpostavi možnost, da človeka z demenco lahko srečamo na način, ki mu omogoča doživljanje celovitosti, kulturno in čustveno bivanje v vsakdanu. »Z glasbo se lahko povežemo. Z glasbo si lahko pomagamo.« Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, predloge, vprašanja. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192 Na fotografiji: Skupinska glasbena terapija v domu starejših, Mihaela Kavčič (osebni arhiv)
V svet glasbe iz časa Vaše mladosti nas bo z glasbenimi spomini popeljal zdravnik specialist nevropediater Igor Mihael Ravnik. Govorili pa bomo tudi o pomenu avdio-emotivnega kanala za razvoj človeka, o doživljanju glasbe v svetu, ki je prevladujoče usidran v vizualnem, o prostem času, ki ga je polnila lastna ustvarjalnost in tudi o tem, kako pomembno je igrati skupaj. Delati skupaj. Ustvarjati skupaj. Raziskovati skupaj. Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, veseli smo vaših predlogov in vprašanj. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192
V tokratnem koncertu je Domen Marinčič izbral nekatera ohranjena dela francoskih skladateljev 17. stoletja za violo da gamba brez spremljave. Skladbe Hotmana, Dubuissona, Sainte-Colomba in de Machyja so nastajale dolgo pred dobro znanimi Bachovimi mojstrovinami za violino ali violončelo brez spremljave, a pričajo o visoki glasbeni in tehnični ravni nekdanjih glasbenikov. Domen Domen Marinčič igra izvirno violo da gamba, ki je nastala okrog leta 1740 v Leipzigu in je delo enega vodilnih nemških goslarjev Johanna Christiana Hoffmanna. Mnoge izmed njegovih basovskih viol da gamba so pozneje predelali v violončele in v igralnem stanju jih je danes le šest ali sedem. Sedemstrunsko violo da gamba na nocojšnem koncertu so restavrirali pred tridesetimi leti. Ohranila se je brez izvirnega vratu in je imela nekoč morda le šest strun, a je znano, da je Hoffmann svojim instrumentom včasih tudi naknadno dodajal sedmo struno.
»Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Po telefonski zvezi bo z nami zdravnik specialist nevropediater Igor M. Ravnik. Pogovor bo tekel o glasbi v medicini in glasbi v življenju, z glasbenimi spomini nas bo popeljal v čas svojega otroštva, mladosti, nekoliko tudi v zrelo dobo, v čas Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic.
»Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Naše potovanje v svet glasbe iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic bomo začeli z glasbenimi željami in glasbenimi spomini, ki ste jih v preteklem tednu delili z nami.
V času družbene izolacije morajo ustvarjalci na določenih področjih umetnosti še posebej skrbeti za psihofizično kondicijo, samozaposleni kulturni delavci in s. p.-ji pa so na preizkušnji glede kondicije preživetja. Mnoge vsebine so se res preselile na splet in postale brezplačne. Niso pa zastonj, ustvarjalci in njihove družine namreč tudi morajo preživeti. Država je z interventnim zakonom uredila pravico do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka in oprostitve plačila prispevkov za samozaposlene kulturne ustvarjalce, v drugem paketu pomoči pa naj bi upoštevala tudi popravke, ki so jih predlagali v Društvu Asociacija in v drugih kulturnih organizacijah. Med drugim se februar ukinja kot referenčni mesec za izračun upada dohodka, do temeljnega dohodka pa so upravičeni tudi delno samozaposleni.
Neveljaven email naslov