Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Spomladansko Sarajevo

09.04.2021


Filmi bodo dostopni gledalcem in gledalkam v Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Črni gori, Severni Makedoniji, sedem od devetih filmov pa si bomo lahko ogledali tudi v Sloveniji

V spomladanski izdaji Sarajevskega filmskega festivala bodo filmi dostopni gledalcem in gledalkam v Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Črni gori, Severni Makedoniji, sedem od devetih filmov pa si bomo lahko ogledali tudi v Sloveniji. Med njimi je tudi Punčka, zmagovalni film 23. festivala dokumentarnega filma, ki se je pri nas zaključil konec marca.

Spomladanska izdaja sarajevskega filmskega festivala prinaša izbor filmov z zadnjih izdaj velikih filmskih festivalov v Cannesu, Berlinu in Benetkah, pa tudi dve restavrirani jugoslovanski klasiki: film Pavle Pavlović režiserja Mladomirja Puriše Đorđevića, zgodba o mladem delavcu, ki spregovori o težavah tovarne, kjer dela, in izgubi prijatelje, v drugem podjetju pa se odloči obdržati prijatelje, a naleti na druge težave; film je kritičen do okolja, prežetega s korupcijo in zlorabo samoupravnih sloganov. Po tem, ko ga je Puriša Đorđević leta 1975 dokončal, so ga najprej prepovedali, nato pa mu vendarle dovolili predvajanje v kinematografih v Jugoslaviji, a s pripisom na koncu filma: “Mnoge težave v tem filmu so rešila dejanja Zveze komunistov.”

Film Vonj po poljskem cvetju Srđana Karanovića, ki je druga jugoslovanska klasika na programu, je nastal tri leta pozneje. Slavni gledališki in filmski igralec ni zadovoljen ne doma ne v službi, zato zapusti mesto in pobegne na Donavo k staremu prijatelju ladjarju. Kmalu se mu pridružijo družina, prijatelji in sodelavci, ki jih privlačita upor in občutek svobode, pripoved pa menja žanre od kriminalke do ljubezenske drame.

Punčka je dokumentarni film o osemletni Saši, ki se je rodila v fantovskem telesu. Čeprav jo starši brezpogojno podpirajo, stvari niso preproste – med vrstniki, v šoli in na plesnih vajah je deležna takšnega in drugačnega nasilja. Sebastien Lifshitz je v pogovoru za Berlinale takole opisal dileme pri snemanju dokumentarnega filma:

Poskušal sem biti zvest dejanskosti, kolikor sem le mogel. Prikazati sem moral njuno vsakodnevno življenje, hkrati pa živeti z njimi. Zame snemanje dokumentarnega filma namreč pomeni, da si z nastopajočimi v filmu za nekaj časa delim življenje, da sem jim zelo blizu, da vstopim v njihovo intimo. Hkrati pa moram seveda najti pravo razdaljo, da lahko posnamem film. Razviti moram primeren filmski jezik. Ob tej bližini ves čas torej obsedeno razmišljam tudi o razdalji, kadriranju in montaži. Biti na obeh straneh je kar težko.

Mladi ruski režiser Filip Jurjev je posnel igrani film Kitolovec, o petnajstletnem Ljoški, ki živi na Čukotki, v  samotni vasici ob Beringovem prelivu. Kot večina tamkajšnjih moških se ukvarja s kitolovstvom, dokler tudi v Čukotko ne prispe internet. Ta spremeni vse: Ljoška na spletu spozna dekle, ki se snema s spletno kamero in se zaljubi v njeno zabrisano podobo. Da bi jo našel, se vkrca na svoj majhni ribiški čolnič in se poda skozi ledeno mrzle vode Beringovega preliva do neznane dežele, od koder naj bi bila ona. Filip Jurjev:

Gledal sem televizijski dokumentarec o Lorinu, to je vasica na Čukotki, kjer se film dogaja. Vedel sem, da moram tam nekaj posneti – ta kraj je tako fantastičen, vendar me ni zanimal etnografski film o avtohtonih prebivalcih in njihovemu lovstvu. Potem pa sem naletel na zgodbo o moškem, ki se je zaljubil v eno izmed žensk, ki pozirajo za spletne kamere, in ugotovil, da bi bil za to ravno pravšnji kraj. Internet je tja prišel šele pred kratkim. Za otroke in najstnike je bil to zelo pomemben dogodek – morda najpomembnejši v njihovem življenju. Fantje lahko gledajo dekleta, ki živijo daleč stran. Zanje niso le nekaj nepomembnega na spletu, temveč resnična ljubezen. Vsi vemo, kako je biti mlad, osamljen, kako težko si je izboriti mesto zase, kako se je prvič zaljubiti. Vsi razumemo, za kaj v filmu gre.

Na spomladanski izdaji Sarajevskega filmskega festivala si bomo do 17. aprila v Sloveniji lahko ogledali še slovaški politični triler Služabniki, ki prikazuje pranje možganov študentom, ki morajo v času češkoslovaške komunistične vlade sodelovati z režimom, če se hočejo izogniti strogemu nadzoru obveščevalne službe; pa komično dramo Smrt filma in tudi mojega očeta, v katerem izraelski režiser postane obseden s snemanjem filma, v katerem nastopa vsa njegova družina, in začne svoje življenje živeti kot film, pa hrvaški dokumentarni film Ena izmed nas o nekdanjih sošolcih, ki so postavljeni pred dejstvo, da je njihova sošolka v srednji šoli doživela spolno zlorabo.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Spomladansko Sarajevo

09.04.2021


Filmi bodo dostopni gledalcem in gledalkam v Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Črni gori, Severni Makedoniji, sedem od devetih filmov pa si bomo lahko ogledali tudi v Sloveniji

V spomladanski izdaji Sarajevskega filmskega festivala bodo filmi dostopni gledalcem in gledalkam v Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Črni gori, Severni Makedoniji, sedem od devetih filmov pa si bomo lahko ogledali tudi v Sloveniji. Med njimi je tudi Punčka, zmagovalni film 23. festivala dokumentarnega filma, ki se je pri nas zaključil konec marca.

Spomladanska izdaja sarajevskega filmskega festivala prinaša izbor filmov z zadnjih izdaj velikih filmskih festivalov v Cannesu, Berlinu in Benetkah, pa tudi dve restavrirani jugoslovanski klasiki: film Pavle Pavlović režiserja Mladomirja Puriše Đorđevića, zgodba o mladem delavcu, ki spregovori o težavah tovarne, kjer dela, in izgubi prijatelje, v drugem podjetju pa se odloči obdržati prijatelje, a naleti na druge težave; film je kritičen do okolja, prežetega s korupcijo in zlorabo samoupravnih sloganov. Po tem, ko ga je Puriša Đorđević leta 1975 dokončal, so ga najprej prepovedali, nato pa mu vendarle dovolili predvajanje v kinematografih v Jugoslaviji, a s pripisom na koncu filma: “Mnoge težave v tem filmu so rešila dejanja Zveze komunistov.”

Film Vonj po poljskem cvetju Srđana Karanovića, ki je druga jugoslovanska klasika na programu, je nastal tri leta pozneje. Slavni gledališki in filmski igralec ni zadovoljen ne doma ne v službi, zato zapusti mesto in pobegne na Donavo k staremu prijatelju ladjarju. Kmalu se mu pridružijo družina, prijatelji in sodelavci, ki jih privlačita upor in občutek svobode, pripoved pa menja žanre od kriminalke do ljubezenske drame.

Punčka je dokumentarni film o osemletni Saši, ki se je rodila v fantovskem telesu. Čeprav jo starši brezpogojno podpirajo, stvari niso preproste – med vrstniki, v šoli in na plesnih vajah je deležna takšnega in drugačnega nasilja. Sebastien Lifshitz je v pogovoru za Berlinale takole opisal dileme pri snemanju dokumentarnega filma:

Poskušal sem biti zvest dejanskosti, kolikor sem le mogel. Prikazati sem moral njuno vsakodnevno življenje, hkrati pa živeti z njimi. Zame snemanje dokumentarnega filma namreč pomeni, da si z nastopajočimi v filmu za nekaj časa delim življenje, da sem jim zelo blizu, da vstopim v njihovo intimo. Hkrati pa moram seveda najti pravo razdaljo, da lahko posnamem film. Razviti moram primeren filmski jezik. Ob tej bližini ves čas torej obsedeno razmišljam tudi o razdalji, kadriranju in montaži. Biti na obeh straneh je kar težko.

Mladi ruski režiser Filip Jurjev je posnel igrani film Kitolovec, o petnajstletnem Ljoški, ki živi na Čukotki, v  samotni vasici ob Beringovem prelivu. Kot večina tamkajšnjih moških se ukvarja s kitolovstvom, dokler tudi v Čukotko ne prispe internet. Ta spremeni vse: Ljoška na spletu spozna dekle, ki se snema s spletno kamero in se zaljubi v njeno zabrisano podobo. Da bi jo našel, se vkrca na svoj majhni ribiški čolnič in se poda skozi ledeno mrzle vode Beringovega preliva do neznane dežele, od koder naj bi bila ona. Filip Jurjev:

Gledal sem televizijski dokumentarec o Lorinu, to je vasica na Čukotki, kjer se film dogaja. Vedel sem, da moram tam nekaj posneti – ta kraj je tako fantastičen, vendar me ni zanimal etnografski film o avtohtonih prebivalcih in njihovemu lovstvu. Potem pa sem naletel na zgodbo o moškem, ki se je zaljubil v eno izmed žensk, ki pozirajo za spletne kamere, in ugotovil, da bi bil za to ravno pravšnji kraj. Internet je tja prišel šele pred kratkim. Za otroke in najstnike je bil to zelo pomemben dogodek – morda najpomembnejši v njihovem življenju. Fantje lahko gledajo dekleta, ki živijo daleč stran. Zanje niso le nekaj nepomembnega na spletu, temveč resnična ljubezen. Vsi vemo, kako je biti mlad, osamljen, kako težko si je izboriti mesto zase, kako se je prvič zaljubiti. Vsi razumemo, za kaj v filmu gre.

Na spomladanski izdaji Sarajevskega filmskega festivala si bomo do 17. aprila v Sloveniji lahko ogledali še slovaški politični triler Služabniki, ki prikazuje pranje možganov študentom, ki morajo v času češkoslovaške komunistične vlade sodelovati z režimom, če se hočejo izogniti strogemu nadzoru obveščevalne službe; pa komično dramo Smrt filma in tudi mojega očeta, v katerem izraelski režiser postane obseden s snemanjem filma, v katerem nastopa vsa njegova družina, in začne svoje življenje živeti kot film, pa hrvaški dokumentarni film Ena izmed nas o nekdanjih sošolcih, ki so postavljeni pred dejstvo, da je njihova sošolka v srednji šoli doživela spolno zlorabo.


25.11.2021

Iztok Mlakar bere Desetega brata

Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.


24.11.2021

Jasmina Cibic prejemnica nagrade Jarman

Vsebine Programa Ars


23.11.2021

Igor Samobor: "Zdaj je že drugi natečaj prenove tik pred tem, da klecne zaradi politike"

»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.


23.11.2021

Igor Samobor nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana

Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo


23.11.2021

Igor Samobor: "Zdaj je že drugi natečaj prenove tik pred tem, da klecne zaradi politike"

»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.


23.11.2021

Ars na 37. Slovenskem e-knjižnem sejmu

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Čudenje nad svetom in bivanjem je vzvod ustvarjanja Danijela Demšarja, nagrajenca Hinka Smrekarja za življenjsko delo

Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.


18.11.2021

DLUL podelil nagrade in prizanje Ivane Kobilca

Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.


19.11.2021

Gruzijski film

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Prepovedane ženske

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Nesrečni fuk

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

VORTEX

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Perspektive

Vsebine Programa Ars


Stran 36 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov