Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V galeriji Generali slike listja, lubja, travnikov in vodnih presevov, ki se v neskončnih vzorcih raztapljajo v univerzalno govorico narave, človeka, vesolja
Vsepovsod drevesa je naslov nove razstave akademske slikarke Joni Zakonjšek, ki z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Občutljivo se posveča vzorcem v naravi – od listja do lubja, pa vodnih odsevov in presevov, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo.
Za človeka je pogosto značilno izčiščevanje, v skrajnosti na bele kvadre, nasprotno pa narava kar kipi od vzorcev – tekstur, zasukov oblik, ki kdaj spominjajo na kaos, čeprav je v resnici vse uigrano – tudi ko razpada, je v bistvu skladno. Ta uigranost se čuti v slikah Joni Zakonjšek. Ko prodira do mikrostrukture, se približuje univerzalnim oblikam, ki jih najdemo v najmanjšem – v celici, atomu – in hkrati v največjem, v vesolju, planetih. Vse to je zanjo povezano. In je lahko pot do tistega zunaj in znotraj nas. Tudi sam slikarski proces je dolgotrajen, kot bi meditativno sledil logiki vesolja.
Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Oblike se kdaj razkrajajo skoraj do abstraktnega, a perspektiva je vedno vsaj malo nakazana – ob iskanju duhovne plati narave tako umetnica ozavešča tudi njeno predmetno, snovno plat. In njen odnos do snovi je izrazit – do slikarskega platna, stika roke z barvnim reliefom, ko drsi po njem, kot pravi. Nenazadnje nas na prisotnost barvnega materiala spomni vonj po olju in terpentinu, ki zaradi številnih slojev polni galerijski prostor.
Pomembno je tudi sodelovanje notranjosti slike s formatom slikovnega nosilca. Na primer horizontalna lega se posvetí tlom, travniku, vertikalna pa drevesu, ki stremi v zrak. Hkrati pravokotnik kot konvencija slikarskega polja pomeni neko dialektično nasprotje in dopolnitev organski vsebini.
Vzorce v naravi Joni Zakonjšek opazuje ali kot lastnost posamezne površine, na primer drevesnega debla, ali pa kot vzorec, ki nastane, ko nam vidno polje napolni kompozicija več različnih objektov v prostoru, recimo, ko v gozdu pogledamo skozi veje, ki se prekrivajo, in ko skoznje posveti svetloba.
Razstavo slikarke Joni Zakonjšek Vsepovsod drevesa si v Galeriji Generali v Ljubljani lahko ogledamo do 10. junija.
V galeriji Generali slike listja, lubja, travnikov in vodnih presevov, ki se v neskončnih vzorcih raztapljajo v univerzalno govorico narave, človeka, vesolja
Vsepovsod drevesa je naslov nove razstave akademske slikarke Joni Zakonjšek, ki z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Občutljivo se posveča vzorcem v naravi – od listja do lubja, pa vodnih odsevov in presevov, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo.
Za človeka je pogosto značilno izčiščevanje, v skrajnosti na bele kvadre, nasprotno pa narava kar kipi od vzorcev – tekstur, zasukov oblik, ki kdaj spominjajo na kaos, čeprav je v resnici vse uigrano – tudi ko razpada, je v bistvu skladno. Ta uigranost se čuti v slikah Joni Zakonjšek. Ko prodira do mikrostrukture, se približuje univerzalnim oblikam, ki jih najdemo v najmanjšem – v celici, atomu – in hkrati v največjem, v vesolju, planetih. Vse to je zanjo povezano. In je lahko pot do tistega zunaj in znotraj nas. Tudi sam slikarski proces je dolgotrajen, kot bi meditativno sledil logiki vesolja.
Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Oblike se kdaj razkrajajo skoraj do abstraktnega, a perspektiva je vedno vsaj malo nakazana – ob iskanju duhovne plati narave tako umetnica ozavešča tudi njeno predmetno, snovno plat. In njen odnos do snovi je izrazit – do slikarskega platna, stika roke z barvnim reliefom, ko drsi po njem, kot pravi. Nenazadnje nas na prisotnost barvnega materiala spomni vonj po olju in terpentinu, ki zaradi številnih slojev polni galerijski prostor.
Pomembno je tudi sodelovanje notranjosti slike s formatom slikovnega nosilca. Na primer horizontalna lega se posvetí tlom, travniku, vertikalna pa drevesu, ki stremi v zrak. Hkrati pravokotnik kot konvencija slikarskega polja pomeni neko dialektično nasprotje in dopolnitev organski vsebini.
Vzorce v naravi Joni Zakonjšek opazuje ali kot lastnost posamezne površine, na primer drevesnega debla, ali pa kot vzorec, ki nastane, ko nam vidno polje napolni kompozicija več različnih objektov v prostoru, recimo, ko v gozdu pogledamo skozi veje, ki se prekrivajo, in ko skoznje posveti svetloba.
Razstavo slikarke Joni Zakonjšek Vsepovsod drevesa si v Galeriji Generali v Ljubljani lahko ogledamo do 10. junija.
Včeraj je v 94. letu umrl skladatelj Jakob Jež. Uveljavil se je v šestdesetih kot del mlade modernistične skladateljske skupine Pro musica viva. Sledil je novemu v glasbi; v svojih kantatah, kot so Do fraig amors, Brižinski spomeniki ali Pogled zvezd je raziskal neobičajne vokalne in instrumentalne tehnike, a v tej glasbi vendarle presune predvsem vtis arhaičnega, bistro navezovanje na zgodovinska besedila in radovedna igra z zvokom. Ježa je neizmerno navdihoval človeški glas, pa tudi poezija, ki jo je uglasbil v številnih samospevih in zborih. Ko je raziskoval zapuščino skladatelja Marija Kogoja, je prišel na Gradež pri Turjaku in si tam ob gozdu ustvaril dom. Glasba Jakoba Ježa je pogosto tudi ustvarjalno čudenje nad naravo. Slovenska glasba je izgubila skladatelja s samosvojim, subtilnim ustvarjalnim dotikom in prijazno, skromno ter vsekakor veliko osebnost.
V Ukrajini zdaj divja vojna zaradi odločitve ruskega vodstva, da v to državo pošlje vojsko. Ukrajina ima dolgo, večkrat tudi tragično zgodovino od Kijevske Rusije v 9. stoletju do danes. Prebivalci te, po verski pripadnosti večinoma pravoslavne, dežele so se dolgo borili za emancipacijo svojega jezika in kulture v ruskem imperiju. O zgodovini Ukrajine kulture govori predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Katoliškem institutu dr. Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Tomaž Gerden.
Vsebine Programa Ars
"Ukrajinsko-poljska meja predstavlja vrata v Evropo za tiste, ki bežijo in tiste, ki se vračajo," pripoveduje litovski novinar Nikodem Szczygłowski, ki tam budno spremlja dogajanje. Piše in objavlja v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Je dobitnik nagrade za novinarske dosežke ministrstva za kulturo Republike Litve. Z njim se je pogovarjal Blaž Mazi.
Kulturni sektor je v izrednih razmerah deloval od marca 2020, pred kratkim pa so se sprostili skorajda vsi protikovidni ukrepi razen mask, prezračevanja in razkuževanja rok. Kakšne so izkušnje kulturnih ustanov z vračanjem obiskovalcev, kako poteka okrevanje kulture in kateri ukrepi bi ga lahko pospešili, so danes dopoldne razpravljali člani Nacionalnega sveta za kulturo. S sloganom Nazaj h kulturi in premislekom o vseslovenski pobudi skušajo združiti prizadevanja za ponoven obisk kulturnih prireditev. Blaž Mazi
Vsebine Programa Ars
Sredino sejo Odbora za kulturo v Državnem zboru je zaznamovala obstrukcija. Predsednica odbora Violeta Tomič je morala prositi prisotne poslance, da so za nekaj trenutkov poklicali nekaj odsotnih kolegov na glasovanje o tem, da bodo o sklepih seje kasneje glasovali dopisno. Seja je bila sicer sklicana zaradi odtegnitve financiranja večim nevladnim organizacijam, problematike razpisne politike Ministrstva za kulturo in delovanja razpisnih komisij. Blaž Mazi
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Pri Mladinski knjigi so letošnjo stoto obletnico rojstva pisateljice Ele Peroci zaznamovali z novo zbirko njenih pravljic. Med pravljicami je šest legendarnih slikanic, ki so s svojo podobo zaznamovale številne generacije otrok in odraslih. Tri zgodbe pa so ilustrirane na novo. Zbirka tako vključuje klasike sodobne slovenske pravljice, kot so: ''Moj dežnik je lahko balon'', ''Hišica iz kock'', ''Nina v čudežni deželi'', ''Muca copatarica'' in druge. Ilustrirali so jih izvrstni slovenski ilustratorji Marlenka Stupica, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Ančka Gošnik Godec in Anka Luger Peroci.
Neveljaven email naslov