Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V galeriji Generali slike listja, lubja, travnikov in vodnih presevov, ki se v neskončnih vzorcih raztapljajo v univerzalno govorico narave, človeka, vesolja
Vsepovsod drevesa je naslov nove razstave akademske slikarke Joni Zakonjšek, ki z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Občutljivo se posveča vzorcem v naravi – od listja do lubja, pa vodnih odsevov in presevov, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo.
Za človeka je pogosto značilno izčiščevanje, v skrajnosti na bele kvadre, nasprotno pa narava kar kipi od vzorcev – tekstur, zasukov oblik, ki kdaj spominjajo na kaos, čeprav je v resnici vse uigrano – tudi ko razpada, je v bistvu skladno. Ta uigranost se čuti v slikah Joni Zakonjšek. Ko prodira do mikrostrukture, se približuje univerzalnim oblikam, ki jih najdemo v najmanjšem – v celici, atomu – in hkrati v največjem, v vesolju, planetih. Vse to je zanjo povezano. In je lahko pot do tistega zunaj in znotraj nas. Tudi sam slikarski proces je dolgotrajen, kot bi meditativno sledil logiki vesolja.
Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Oblike se kdaj razkrajajo skoraj do abstraktnega, a perspektiva je vedno vsaj malo nakazana – ob iskanju duhovne plati narave tako umetnica ozavešča tudi njeno predmetno, snovno plat. In njen odnos do snovi je izrazit – do slikarskega platna, stika roke z barvnim reliefom, ko drsi po njem, kot pravi. Nenazadnje nas na prisotnost barvnega materiala spomni vonj po olju in terpentinu, ki zaradi številnih slojev polni galerijski prostor.
Pomembno je tudi sodelovanje notranjosti slike s formatom slikovnega nosilca. Na primer horizontalna lega se posvetí tlom, travniku, vertikalna pa drevesu, ki stremi v zrak. Hkrati pravokotnik kot konvencija slikarskega polja pomeni neko dialektično nasprotje in dopolnitev organski vsebini.
Vzorce v naravi Joni Zakonjšek opazuje ali kot lastnost posamezne površine, na primer drevesnega debla, ali pa kot vzorec, ki nastane, ko nam vidno polje napolni kompozicija več različnih objektov v prostoru, recimo, ko v gozdu pogledamo skozi veje, ki se prekrivajo, in ko skoznje posveti svetloba.
Razstavo slikarke Joni Zakonjšek Vsepovsod drevesa si v Galeriji Generali v Ljubljani lahko ogledamo do 10. junija.
V galeriji Generali slike listja, lubja, travnikov in vodnih presevov, ki se v neskončnih vzorcih raztapljajo v univerzalno govorico narave, človeka, vesolja
Vsepovsod drevesa je naslov nove razstave akademske slikarke Joni Zakonjšek, ki z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Občutljivo se posveča vzorcem v naravi – od listja do lubja, pa vodnih odsevov in presevov, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo.
Za človeka je pogosto značilno izčiščevanje, v skrajnosti na bele kvadre, nasprotno pa narava kar kipi od vzorcev – tekstur, zasukov oblik, ki kdaj spominjajo na kaos, čeprav je v resnici vse uigrano – tudi ko razpada, je v bistvu skladno. Ta uigranost se čuti v slikah Joni Zakonjšek. Ko prodira do mikrostrukture, se približuje univerzalnim oblikam, ki jih najdemo v najmanjšem – v celici, atomu – in hkrati v največjem, v vesolju, planetih. Vse to je zanjo povezano. In je lahko pot do tistega zunaj in znotraj nas. Tudi sam slikarski proces je dolgotrajen, kot bi meditativno sledil logiki vesolja.
Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Oblike se kdaj razkrajajo skoraj do abstraktnega, a perspektiva je vedno vsaj malo nakazana – ob iskanju duhovne plati narave tako umetnica ozavešča tudi njeno predmetno, snovno plat. In njen odnos do snovi je izrazit – do slikarskega platna, stika roke z barvnim reliefom, ko drsi po njem, kot pravi. Nenazadnje nas na prisotnost barvnega materiala spomni vonj po olju in terpentinu, ki zaradi številnih slojev polni galerijski prostor.
Pomembno je tudi sodelovanje notranjosti slike s formatom slikovnega nosilca. Na primer horizontalna lega se posvetí tlom, travniku, vertikalna pa drevesu, ki stremi v zrak. Hkrati pravokotnik kot konvencija slikarskega polja pomeni neko dialektično nasprotje in dopolnitev organski vsebini.
Vzorce v naravi Joni Zakonjšek opazuje ali kot lastnost posamezne površine, na primer drevesnega debla, ali pa kot vzorec, ki nastane, ko nam vidno polje napolni kompozicija več različnih objektov v prostoru, recimo, ko v gozdu pogledamo skozi veje, ki se prekrivajo, in ko skoznje posveti svetloba.
Razstavo slikarke Joni Zakonjšek Vsepovsod drevesa si v Galeriji Generali v Ljubljani lahko ogledamo do 10. junija.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani je na ogled razstava Svet znotraj, oblikovanje modernih interierjev, od 1930 do danes. Svet znotraj prvič v večjem obsegu pri nas obravnava interier kot predmet sistematičnega raziskovanja in ovrednotenja. Pri tem ga ne omejuje na opremljanje prostora, ampak interier vzpostavlja kot sestavni del arhitekture in družbe.
V ljubljanskem Kinodvoru bo nocoj slovenska premiera kratkega filma Sestre, ki je v začetku leta dobil glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Posnela ga je Katarina Rešek – Kukla, ki jo poznamo tudi kot glasbenico in režiserko videospotov. Svojo prepoznavno estetiko, pri kateri je v ospredju telesnost, je uspešno prenesla tudi v svoj kratki film; v Sestrah, zgodbi o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka. V filmu nastopajo Sarah Al Saleh, Mina Milovanović in Mia Skrbinac.
Ob 30. obletnici samostojne države in odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade so v Muzeju novejše zgodovine Celje na ogled postavili občasno razstavo s pomenljivim naslovom Služimo narodu. Obiskovalci naborniški sistem nekdanje socialistične Jugoslavije spoznavajo skozi osebne zgodb ljudi, ki so od leta 1957 pa do 1991 služili v JLA. Na razstavi so predstavljene vojaške izkušnje tudi direktorja muzeja Toneta Kregarja.
Neveljaven email naslov