Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nostalgična filmska posvetila kinematografom

23.04.2021


"Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču."

V zadnjih mesecih smo se že do neke mere navadili, da gledamo filme in druge avdiovizualne vsebine na manjših ali večjih domačih zaslonih, v zavetju lastnega doma. Toda prav kinematograf kot prostor, v katerem filmsko izkušnjo lahko delimo z drugimi in kot prostor, ki je posebej ustvarjen za to, da pričara kar najboljšo izkušnjo ogleda filma, je prostor, ki ga v zadnjem času večina filmofilov že močno pogreša. Kinematografi, v katerih zaživi filmska čarovnija, se pojavijo tudi v vrsti filmov – nekateri prizori, ki se dogajajo v kinih, imajo kar status kulta. Gorazd Trušnovec v svojem besedilu razmišlja o filmih, ki se vsebinsko vrtijo prav okrog kinematografov in o tem, kakšen je v današnjem času status kina.

Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču. Film je bil sprva namreč pretežno sejemska atrakcija, ki je zbujala zanimanje zgolj kot tehnična novotarija, čeprav so se pionirji in rivali, torej brata Lumière in še posebej Georges Méliès, že zavedali tudi njegovih umetniških in ustvarjalnih zmožnosti. Filme so prikazovali sprva v improviziranih prostorih ob priložnostih, kjer so se že sicer zbirali ljudje, pozneje pa namensko v salonih hotelov in take so bile tudi prve filmske projekcije v Ljubljani. Šele ko je nov medij pokazal velik tržni potencial, za vse bolj razvijajoč se jezik gibljivih slik pa se je izkazalo, da zlahka nagovarja množice vseh slojev in profilov, pa se je začela gradnja specializiranih prizorišč, kinodvoran, ki so klicale tudi po dobro organizirani distribucijski mreži in specializiranih poklicih.

Tako že mojstrski komik Buster Keaton v svoji nemi komediji Sherlock Jr. iz leta 1924 nastopa kot kinooperater v fabuli, kjer pride do prelivanja resničnega dogajanja in sanj oziroma prehajanja namišljene resničnosti dogajanja na filmskem platnu v resnično zgodbo. Žanrski film, predvsem komedija, se je že v rosnih letih zavedala potenciala kina kot privilegiranega prostora, kjer lahko pride skozi iskanje pozabe do nezavedne rešitve problemov ali vsaj namigov za iskanje poti k razrešitvam.

Tej zgodnji dobi filma oziroma vlogi kinematografov v nemi dobi se je odmevno in na posrečen način s svojim črnobelim in skoraj čisto do konca nemim filmom leta 2011 poklonil Francoz Michel Hazanavicius s filmom Umetnik, v katerem Jean Dujardin in Bérénice Bejo tudi lepo povzameta tako karizmo kot stereotipe igralcev tedanje dobe.

Skratka, če je bila infrastruktura kinematografije že v 20. letih prejšnjega stoletja tako razvita, da kot povsem samostojen glavni lik komedije nastopa kinooperater, lahko ugotovimo, da smo po sto letih naredili en cel krog – kinooperater je izumirajoč poklic, usoda kinematografov pa je po letu omejitvenih ukrepov zaradi pandemije koronavirusne bolezni v resnici nejasna. Iz Hollywooda, še vedno najvplivnejše tovarne sanj, smo te dni sicer deležni pozivov k odprtju kinematografov in ohranitvi kulture obiskovanja kina, toda branža je bila s spreminjajočimi se gledalskimi navadami, s hitrim vzponom kapitalsko silno močnih spletnih producentov ter s prodornim razvojem novih oblik pretočnega prikazovanja ter razpoložljivosti in raznolikosti individualne ponudbe že lep čas v preoblikovanju. Resnici na ljubo je treba priznati, da se mi je že precej pred pandemijo pogosto zgodilo, da sem bil v kinu – v nasprotju z lokalnim promocijskim geslom, da v kinu nisi nikoli sam – v gledalskem smislu zelo osamljen ali da nas je bilo na povprečni kinopredstavi precej manj kot doma ob kakšnem zaslonu. Zato se zdi, da nosijo ti aktualni pozivi po v vrnitvi v kino s seboj tudi sled hipokrizije, ali pa gre pri tem nemara bolj za preigravanje občutka izgube oziroma nostalgije za časi, ki pa so že zdavnaj minili.

Ob tej temi se mi zdi zanimivo opozoriti tudi na svojevrsten fenomen, da je sam prostor kina na filmu že prej, torej v neki domnevni zlati dobi, sam po sebi skorajda simboliziral nostalgijo, ne glede na to, v katerem času je bil film posnet in v katero dobo je bila postavljena doba. Primat med filmi o kinu kot nekem izgubljenem raju ima nedvomno Cinema Paradiso režiserja Giuseppa Tornatoreja iz leta 1988, kjer je zgodba o provincialnem kinematografu in prijateljstvu s kinooperaterjem povezana s spomini na otroštvo, z odraščanjem in izgonom iz tega raja nedolžnosti. Podobno vlogo pri nas je imel Mazzini-Podgorškov celovečerec Sladke sanje iz leta 2001, kjer je bilo srečanje z napol nedovoljeno popkulturo, predvsem glasbo in filmom, povezano s slovesom od otroštva. Kljub temu, da v oba filma vdirajo tudi rezi grenkobe realnega, je kino dojet kot nostalgičen prostor sladkih sanj.

Sicer pa se za konec vrnimo na začetek slovenske kinematografije, k ljutomerskemu odvetniku in pionirju domačega filma, dr. Karolu Grossmannu. Kaj je v resnici v letih 1905 in 1906 posnel na prve metre filmskega traku pri nas pod naslovi Na domačem vrtu, Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru? To so bili domači filmčki, dobesedno home movies, namenjeni zasebnemu ogledu z družino in prijatelji.

Jadikovanje nad tem, da filme preveč gledamo v zasebnosti, da domači kino ni isto kot »pravi kino«, da uživanje filma v samoti še zdaleč ni isto kot uživanje v množici, se mi zdi tudi zato povsem deplasirano. Morda je pandemija covid-19 samo pospešila neko naravno evolucijo rasti in padca skupinske gledalske izkušnje in vrnitev filmske izkušnje k svojim individualnim začetkom ...


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Nostalgična filmska posvetila kinematografom

23.04.2021


"Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču."

V zadnjih mesecih smo se že do neke mere navadili, da gledamo filme in druge avdiovizualne vsebine na manjših ali večjih domačih zaslonih, v zavetju lastnega doma. Toda prav kinematograf kot prostor, v katerem filmsko izkušnjo lahko delimo z drugimi in kot prostor, ki je posebej ustvarjen za to, da pričara kar najboljšo izkušnjo ogleda filma, je prostor, ki ga v zadnjem času večina filmofilov že močno pogreša. Kinematografi, v katerih zaživi filmska čarovnija, se pojavijo tudi v vrsti filmov – nekateri prizori, ki se dogajajo v kinih, imajo kar status kulta. Gorazd Trušnovec v svojem besedilu razmišlja o filmih, ki se vsebinsko vrtijo prav okrog kinematografov in o tem, kakšen je v današnjem času status kina.

Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču. Film je bil sprva namreč pretežno sejemska atrakcija, ki je zbujala zanimanje zgolj kot tehnična novotarija, čeprav so se pionirji in rivali, torej brata Lumière in še posebej Georges Méliès, že zavedali tudi njegovih umetniških in ustvarjalnih zmožnosti. Filme so prikazovali sprva v improviziranih prostorih ob priložnostih, kjer so se že sicer zbirali ljudje, pozneje pa namensko v salonih hotelov in take so bile tudi prve filmske projekcije v Ljubljani. Šele ko je nov medij pokazal velik tržni potencial, za vse bolj razvijajoč se jezik gibljivih slik pa se je izkazalo, da zlahka nagovarja množice vseh slojev in profilov, pa se je začela gradnja specializiranih prizorišč, kinodvoran, ki so klicale tudi po dobro organizirani distribucijski mreži in specializiranih poklicih.

Tako že mojstrski komik Buster Keaton v svoji nemi komediji Sherlock Jr. iz leta 1924 nastopa kot kinooperater v fabuli, kjer pride do prelivanja resničnega dogajanja in sanj oziroma prehajanja namišljene resničnosti dogajanja na filmskem platnu v resnično zgodbo. Žanrski film, predvsem komedija, se je že v rosnih letih zavedala potenciala kina kot privilegiranega prostora, kjer lahko pride skozi iskanje pozabe do nezavedne rešitve problemov ali vsaj namigov za iskanje poti k razrešitvam.

Tej zgodnji dobi filma oziroma vlogi kinematografov v nemi dobi se je odmevno in na posrečen način s svojim črnobelim in skoraj čisto do konca nemim filmom leta 2011 poklonil Francoz Michel Hazanavicius s filmom Umetnik, v katerem Jean Dujardin in Bérénice Bejo tudi lepo povzameta tako karizmo kot stereotipe igralcev tedanje dobe.

Skratka, če je bila infrastruktura kinematografije že v 20. letih prejšnjega stoletja tako razvita, da kot povsem samostojen glavni lik komedije nastopa kinooperater, lahko ugotovimo, da smo po sto letih naredili en cel krog – kinooperater je izumirajoč poklic, usoda kinematografov pa je po letu omejitvenih ukrepov zaradi pandemije koronavirusne bolezni v resnici nejasna. Iz Hollywooda, še vedno najvplivnejše tovarne sanj, smo te dni sicer deležni pozivov k odprtju kinematografov in ohranitvi kulture obiskovanja kina, toda branža je bila s spreminjajočimi se gledalskimi navadami, s hitrim vzponom kapitalsko silno močnih spletnih producentov ter s prodornim razvojem novih oblik pretočnega prikazovanja ter razpoložljivosti in raznolikosti individualne ponudbe že lep čas v preoblikovanju. Resnici na ljubo je treba priznati, da se mi je že precej pred pandemijo pogosto zgodilo, da sem bil v kinu – v nasprotju z lokalnim promocijskim geslom, da v kinu nisi nikoli sam – v gledalskem smislu zelo osamljen ali da nas je bilo na povprečni kinopredstavi precej manj kot doma ob kakšnem zaslonu. Zato se zdi, da nosijo ti aktualni pozivi po v vrnitvi v kino s seboj tudi sled hipokrizije, ali pa gre pri tem nemara bolj za preigravanje občutka izgube oziroma nostalgije za časi, ki pa so že zdavnaj minili.

Ob tej temi se mi zdi zanimivo opozoriti tudi na svojevrsten fenomen, da je sam prostor kina na filmu že prej, torej v neki domnevni zlati dobi, sam po sebi skorajda simboliziral nostalgijo, ne glede na to, v katerem času je bil film posnet in v katero dobo je bila postavljena doba. Primat med filmi o kinu kot nekem izgubljenem raju ima nedvomno Cinema Paradiso režiserja Giuseppa Tornatoreja iz leta 1988, kjer je zgodba o provincialnem kinematografu in prijateljstvu s kinooperaterjem povezana s spomini na otroštvo, z odraščanjem in izgonom iz tega raja nedolžnosti. Podobno vlogo pri nas je imel Mazzini-Podgorškov celovečerec Sladke sanje iz leta 2001, kjer je bilo srečanje z napol nedovoljeno popkulturo, predvsem glasbo in filmom, povezano s slovesom od otroštva. Kljub temu, da v oba filma vdirajo tudi rezi grenkobe realnega, je kino dojet kot nostalgičen prostor sladkih sanj.

Sicer pa se za konec vrnimo na začetek slovenske kinematografije, k ljutomerskemu odvetniku in pionirju domačega filma, dr. Karolu Grossmannu. Kaj je v resnici v letih 1905 in 1906 posnel na prve metre filmskega traku pri nas pod naslovi Na domačem vrtu, Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru? To so bili domači filmčki, dobesedno home movies, namenjeni zasebnemu ogledu z družino in prijatelji.

Jadikovanje nad tem, da filme preveč gledamo v zasebnosti, da domači kino ni isto kot »pravi kino«, da uživanje filma v samoti še zdaleč ni isto kot uživanje v množici, se mi zdi tudi zato povsem deplasirano. Morda je pandemija covid-19 samo pospešila neko naravno evolucijo rasti in padca skupinske gledalske izkušnje in vrnitev filmske izkušnje k svojim individualnim začetkom ...


24.12.2021

V pričakovanju božiča z Aldom Kumarjem

Aldo Kumar v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma predstavlja svoje obsežno vokalno inštrumentalno delo za simfonični orkester, mešani zbor, orgle, vokalne soliste, zvonove in železniške tirnice (šine), oratorij Tehtanje duš. Predstavi pa tudi svoje spomine na praznovanje božiča in svoje misli o pomenu tega praznika.


29.12.2021

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.


29.12.2021

Benedetta

»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen


29.12.2021

Ouditev

»Odlika trilogije Matrica je bila, da je spretno ohranjala ravnovesje med problemskostjo vsebine in akcijskostjo dogajanja; v Obuditvi pa se tehtnica precej preveša na stran akcije.«


29.12.2021

Človeški glas

»Almodóvarjeva Ženska ne obžaluje, da je ljubila, da se je popolnoma prepustila, čeprav se je že vnaprej zavedala, da se bo zanjo najbrž slabo končalo. Ona je s sabo pomirjena« - Gaja Poeschl


23.12.2021

Medeja … bom postala v ožjem izboru nagrade za evropske tujejezične radijske igre britanske mreže BBC

Radijska igra Medeja ... bom postala, ki je nastala v Uredništvu igranega programa po literarni predlogi starorimskega avtorja Seneke, se je uvrstila v ožji izbor šestih najboljših evropskih tujejezičnih radijskih iger, nagrajenca v tej kategoriji pa bo britanska mreža BBC razglasila marca prihodnje leto. Medeja ... bom postala pripoveduje zgodbo o kolhijski princesi, ki za svojega ljubljenega moža, argonavta Jazona, izda domovino, okrade očeta in umori brata, Jazon pa jo zapusti zaradi druge ženske, korintske princese. Medeji s tem odvzame čast in tudi njuna otroka, Medeja pa mora vnovič v izgnanstvo. Tatica, morilka, na koncu še detomorilka. Zločin, ki ga skoraj ni mogoče razumeti, še manj pa se z detomorilko poistovetiti. In prav to ostaja velik izziv za uprizoritev enega najbolj znanih antičnih mitov. V radijski igri v vlogi Medeje nastopa Nataša Barbara Gračner, igro pa so sooblikovale prevajalka Jera Ivanc, avtorica priredbe Saška Rakef in scenaristka ter režiserka Špela Kravogel. S Špelo Kravogel se je ob priložnosti nominacije pogovarjala Ana Rozman.


17.12.2021

40. let gledališča Ane Monro

17. december 1981 je dan, ko se je občinstvu prvič predstavilo Gledališče Ane Monro. Ustanovna člana skupine, Andrej Rozman Roza in Marko Kovačič sta pod tem imenom prvič nastopila na prednovoletni zabavi ŠKUC-a v Festivalni dvorani. Ime sta prevzela po fiktivni osebi Ani Monro, ki naj bi bila pred vojno delavka v Tobačni tovarni, ponoči pa striptizeta v baru Nebotičnik. 17. december 1981 zato velja za dan ustanovitve Gledališča Ane Monro, ki se je v štirih desetletjih iz legendarne umetniške skupine razvilo v mednarodno referenčno nevladno organizacijo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture ter vzgoje in izobraževanja. Ob 40. obletnici nastanka Gledališča Ane Monro je Ana Rozman v studio povabila predsednika in umetniškega vodjo gledališča Gora Osojnika.


16.12.2021

Jože Brumen: modernistični oblikovalec in umetniški erudit

V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so pripravili prvo pregledno in študijsko zasnovano razstavo bogatega ustvarjalnega opusa Jožeta Brumna, enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Oblikovalec, arhitekt, kipar in pedagog je na razstavi, ki sta jo kurirali Petra Černe Oven in Cvetka Požar, predstavljen v vsej svoji renesannčni intelektualni širini. Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, njegov opus je bogat, znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Poleg arhitekture je vzporedno študiral kiparstvo, Petra Černe Oven ga opiše kot humanistično izobraženega intelektualca, za katerega je značilna sla po znanju. Opazno je Brumnovo senzibilno razumevanje vsebine, tudi pri literatih je bil priljubljen prav zato, ker je pred začetkom oblikovanja delo vedno najprej prebral. Njegova odlika je spajanje vizualne podobe z vsebino, kar je po besedah Cvetke Požar očitno predvsem pri umetniških monografijah. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, nekatere projekte prvič javno predstavlja, prek skic in načrtov pa ponudi tudi vpogled v oblikovalčev ustvarjalni proces. Sklene pa se s še eno pomembno Brumnovo vlogo, in sicer pedagoško, kot predavatelj na tedanji Akademiji za likovno umetnost je namreč pomembno vplival na prvo akademsko šolano generacijo slovenskih oblikovalcev. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Srečko Kosovel, Srečko Kosovel, Integrali '26; avtorja fotografij: Miran Zdovc (levo), Aleš Rosa (desno), kolaž in izrez fotografij, vir: MAO


16.12.2021

Evroradijski božični dan

Vsebine Programa Ars


15.12.2021

Stati inu obstati

Vsebine Programa Ars


14.12.2021

Angleški humor v SNG Maribor

Vsebine Programa Ars


10.12.2021

Ali bomo kdaj zaživeli izven stanja izrednih razmer?

Naslov najnovejše predstave Mestnega gledališča ljubljanskega sovpada s stanjem, ki ga družba in svet nasploh doživljata zadnje leto in pol – "Izredne razmere" bodo premiero doživele jutri. Napet in srhljiv psihološki triler je napisal nemški dramatik in režiser Falk Richter že leta 2007, a je ta še vedno aktualen, saj nas popelje v naše notranje dvorišče – čas okoljskih katastrof, finančnih zlomov in epidemije. V predstavi se tudi vzpostavlja razmislek ali je razvoj naše civilizacije že prehitel evolucijski razvoj možganov, ali pa se ti še naprej razvijajo in prilagajajo na nove razmere. Ta ideja je aplicirana tudi na največje težave, ki pretijo našemu planetu - bodo ti možgani našli učinkovite rešitve in preprečili uničenje okolja, bodo ustavili epidemijo, bodo odpravili revščino in lakoto? "Izredne razmere" pri gledalcu pustijo občutek, da bodo odgovori vseh teh vprašanj znani prav kmalu.


10.12.2021

Brane Mozetič: "Festival LGBT filma bo potekal ob polovični zasedenosti in s polovičnimi javnimi sredstvi"

Festival LGBT filma, ki ga organizira Društvo Škuc, bo po lanski spletni izdaji letos spet potekal v kinu. Festival ima dolgo zgodovino. Prvič je bil organiziran leta 1984 v okviru festivala Magnus in velja za najstarejši festival LGBT filma v Evropi ter najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji, toda tokrat bo potekal ob skoraj polovično nižjem javnem sofinanciranju glede na pretekla leta, je opozoril programski selektor Brane Mozetič. Od 11. do 19. decembra bodo na Festivalu LGBT filma predvajali 16 igranih in dokumentarnih ter 26 kratkih filmov iz 22 držav. Celovečerce bo mogoče videti v Slovenski kinoteki, kjer se bodo potegovali za nagradi občinstva in mednarodne žirije, medtem ko bodo kratke filme zavrteli še na spletni strani.


Stran 34 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov