Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nostalgična filmska posvetila kinematografom

23.04.2021


"Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču."

V zadnjih mesecih smo se že do neke mere navadili, da gledamo filme in druge avdiovizualne vsebine na manjših ali večjih domačih zaslonih, v zavetju lastnega doma. Toda prav kinematograf kot prostor, v katerem filmsko izkušnjo lahko delimo z drugimi in kot prostor, ki je posebej ustvarjen za to, da pričara kar najboljšo izkušnjo ogleda filma, je prostor, ki ga v zadnjem času večina filmofilov že močno pogreša. Kinematografi, v katerih zaživi filmska čarovnija, se pojavijo tudi v vrsti filmov – nekateri prizori, ki se dogajajo v kinih, imajo kar status kulta. Gorazd Trušnovec v svojem besedilu razmišlja o filmih, ki se vsebinsko vrtijo prav okrog kinematografov in o tem, kakšen je v današnjem času status kina.

Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču. Film je bil sprva namreč pretežno sejemska atrakcija, ki je zbujala zanimanje zgolj kot tehnična novotarija, čeprav so se pionirji in rivali, torej brata Lumière in še posebej Georges Méliès, že zavedali tudi njegovih umetniških in ustvarjalnih zmožnosti. Filme so prikazovali sprva v improviziranih prostorih ob priložnostih, kjer so se že sicer zbirali ljudje, pozneje pa namensko v salonih hotelov in take so bile tudi prve filmske projekcije v Ljubljani. Šele ko je nov medij pokazal velik tržni potencial, za vse bolj razvijajoč se jezik gibljivih slik pa se je izkazalo, da zlahka nagovarja množice vseh slojev in profilov, pa se je začela gradnja specializiranih prizorišč, kinodvoran, ki so klicale tudi po dobro organizirani distribucijski mreži in specializiranih poklicih.

Tako že mojstrski komik Buster Keaton v svoji nemi komediji Sherlock Jr. iz leta 1924 nastopa kot kinooperater v fabuli, kjer pride do prelivanja resničnega dogajanja in sanj oziroma prehajanja namišljene resničnosti dogajanja na filmskem platnu v resnično zgodbo. Žanrski film, predvsem komedija, se je že v rosnih letih zavedala potenciala kina kot privilegiranega prostora, kjer lahko pride skozi iskanje pozabe do nezavedne rešitve problemov ali vsaj namigov za iskanje poti k razrešitvam.

Tej zgodnji dobi filma oziroma vlogi kinematografov v nemi dobi se je odmevno in na posrečen način s svojim črnobelim in skoraj čisto do konca nemim filmom leta 2011 poklonil Francoz Michel Hazanavicius s filmom Umetnik, v katerem Jean Dujardin in Bérénice Bejo tudi lepo povzameta tako karizmo kot stereotipe igralcev tedanje dobe.

Skratka, če je bila infrastruktura kinematografije že v 20. letih prejšnjega stoletja tako razvita, da kot povsem samostojen glavni lik komedije nastopa kinooperater, lahko ugotovimo, da smo po sto letih naredili en cel krog – kinooperater je izumirajoč poklic, usoda kinematografov pa je po letu omejitvenih ukrepov zaradi pandemije koronavirusne bolezni v resnici nejasna. Iz Hollywooda, še vedno najvplivnejše tovarne sanj, smo te dni sicer deležni pozivov k odprtju kinematografov in ohranitvi kulture obiskovanja kina, toda branža je bila s spreminjajočimi se gledalskimi navadami, s hitrim vzponom kapitalsko silno močnih spletnih producentov ter s prodornim razvojem novih oblik pretočnega prikazovanja ter razpoložljivosti in raznolikosti individualne ponudbe že lep čas v preoblikovanju. Resnici na ljubo je treba priznati, da se mi je že precej pred pandemijo pogosto zgodilo, da sem bil v kinu – v nasprotju z lokalnim promocijskim geslom, da v kinu nisi nikoli sam – v gledalskem smislu zelo osamljen ali da nas je bilo na povprečni kinopredstavi precej manj kot doma ob kakšnem zaslonu. Zato se zdi, da nosijo ti aktualni pozivi po v vrnitvi v kino s seboj tudi sled hipokrizije, ali pa gre pri tem nemara bolj za preigravanje občutka izgube oziroma nostalgije za časi, ki pa so že zdavnaj minili.

Ob tej temi se mi zdi zanimivo opozoriti tudi na svojevrsten fenomen, da je sam prostor kina na filmu že prej, torej v neki domnevni zlati dobi, sam po sebi skorajda simboliziral nostalgijo, ne glede na to, v katerem času je bil film posnet in v katero dobo je bila postavljena doba. Primat med filmi o kinu kot nekem izgubljenem raju ima nedvomno Cinema Paradiso režiserja Giuseppa Tornatoreja iz leta 1988, kjer je zgodba o provincialnem kinematografu in prijateljstvu s kinooperaterjem povezana s spomini na otroštvo, z odraščanjem in izgonom iz tega raja nedolžnosti. Podobno vlogo pri nas je imel Mazzini-Podgorškov celovečerec Sladke sanje iz leta 2001, kjer je bilo srečanje z napol nedovoljeno popkulturo, predvsem glasbo in filmom, povezano s slovesom od otroštva. Kljub temu, da v oba filma vdirajo tudi rezi grenkobe realnega, je kino dojet kot nostalgičen prostor sladkih sanj.

Sicer pa se za konec vrnimo na začetek slovenske kinematografije, k ljutomerskemu odvetniku in pionirju domačega filma, dr. Karolu Grossmannu. Kaj je v resnici v letih 1905 in 1906 posnel na prve metre filmskega traku pri nas pod naslovi Na domačem vrtu, Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru? To so bili domači filmčki, dobesedno home movies, namenjeni zasebnemu ogledu z družino in prijatelji.

Jadikovanje nad tem, da filme preveč gledamo v zasebnosti, da domači kino ni isto kot »pravi kino«, da uživanje filma v samoti še zdaleč ni isto kot uživanje v množici, se mi zdi tudi zato povsem deplasirano. Morda je pandemija covid-19 samo pospešila neko naravno evolucijo rasti in padca skupinske gledalske izkušnje in vrnitev filmske izkušnje k svojim individualnim začetkom ...


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Nostalgična filmska posvetila kinematografom

23.04.2021


"Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču."

V zadnjih mesecih smo se že do neke mere navadili, da gledamo filme in druge avdiovizualne vsebine na manjših ali večjih domačih zaslonih, v zavetju lastnega doma. Toda prav kinematograf kot prostor, v katerem filmsko izkušnjo lahko delimo z drugimi in kot prostor, ki je posebej ustvarjen za to, da pričara kar najboljšo izkušnjo ogleda filma, je prostor, ki ga v zadnjem času večina filmofilov že močno pogreša. Kinematografi, v katerih zaživi filmska čarovnija, se pojavijo tudi v vrsti filmov – nekateri prizori, ki se dogajajo v kinih, imajo kar status kulta. Gorazd Trušnovec v svojem besedilu razmišlja o filmih, ki se vsebinsko vrtijo prav okrog kinematografov in o tem, kakšen je v današnjem času status kina.

Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču. Film je bil sprva namreč pretežno sejemska atrakcija, ki je zbujala zanimanje zgolj kot tehnična novotarija, čeprav so se pionirji in rivali, torej brata Lumière in še posebej Georges Méliès, že zavedali tudi njegovih umetniških in ustvarjalnih zmožnosti. Filme so prikazovali sprva v improviziranih prostorih ob priložnostih, kjer so se že sicer zbirali ljudje, pozneje pa namensko v salonih hotelov in take so bile tudi prve filmske projekcije v Ljubljani. Šele ko je nov medij pokazal velik tržni potencial, za vse bolj razvijajoč se jezik gibljivih slik pa se je izkazalo, da zlahka nagovarja množice vseh slojev in profilov, pa se je začela gradnja specializiranih prizorišč, kinodvoran, ki so klicale tudi po dobro organizirani distribucijski mreži in specializiranih poklicih.

Tako že mojstrski komik Buster Keaton v svoji nemi komediji Sherlock Jr. iz leta 1924 nastopa kot kinooperater v fabuli, kjer pride do prelivanja resničnega dogajanja in sanj oziroma prehajanja namišljene resničnosti dogajanja na filmskem platnu v resnično zgodbo. Žanrski film, predvsem komedija, se je že v rosnih letih zavedala potenciala kina kot privilegiranega prostora, kjer lahko pride skozi iskanje pozabe do nezavedne rešitve problemov ali vsaj namigov za iskanje poti k razrešitvam.

Tej zgodnji dobi filma oziroma vlogi kinematografov v nemi dobi se je odmevno in na posrečen način s svojim črnobelim in skoraj čisto do konca nemim filmom leta 2011 poklonil Francoz Michel Hazanavicius s filmom Umetnik, v katerem Jean Dujardin in Bérénice Bejo tudi lepo povzameta tako karizmo kot stereotipe igralcev tedanje dobe.

Skratka, če je bila infrastruktura kinematografije že v 20. letih prejšnjega stoletja tako razvita, da kot povsem samostojen glavni lik komedije nastopa kinooperater, lahko ugotovimo, da smo po sto letih naredili en cel krog – kinooperater je izumirajoč poklic, usoda kinematografov pa je po letu omejitvenih ukrepov zaradi pandemije koronavirusne bolezni v resnici nejasna. Iz Hollywooda, še vedno najvplivnejše tovarne sanj, smo te dni sicer deležni pozivov k odprtju kinematografov in ohranitvi kulture obiskovanja kina, toda branža je bila s spreminjajočimi se gledalskimi navadami, s hitrim vzponom kapitalsko silno močnih spletnih producentov ter s prodornim razvojem novih oblik pretočnega prikazovanja ter razpoložljivosti in raznolikosti individualne ponudbe že lep čas v preoblikovanju. Resnici na ljubo je treba priznati, da se mi je že precej pred pandemijo pogosto zgodilo, da sem bil v kinu – v nasprotju z lokalnim promocijskim geslom, da v kinu nisi nikoli sam – v gledalskem smislu zelo osamljen ali da nas je bilo na povprečni kinopredstavi precej manj kot doma ob kakšnem zaslonu. Zato se zdi, da nosijo ti aktualni pozivi po v vrnitvi v kino s seboj tudi sled hipokrizije, ali pa gre pri tem nemara bolj za preigravanje občutka izgube oziroma nostalgije za časi, ki pa so že zdavnaj minili.

Ob tej temi se mi zdi zanimivo opozoriti tudi na svojevrsten fenomen, da je sam prostor kina na filmu že prej, torej v neki domnevni zlati dobi, sam po sebi skorajda simboliziral nostalgijo, ne glede na to, v katerem času je bil film posnet in v katero dobo je bila postavljena doba. Primat med filmi o kinu kot nekem izgubljenem raju ima nedvomno Cinema Paradiso režiserja Giuseppa Tornatoreja iz leta 1988, kjer je zgodba o provincialnem kinematografu in prijateljstvu s kinooperaterjem povezana s spomini na otroštvo, z odraščanjem in izgonom iz tega raja nedolžnosti. Podobno vlogo pri nas je imel Mazzini-Podgorškov celovečerec Sladke sanje iz leta 2001, kjer je bilo srečanje z napol nedovoljeno popkulturo, predvsem glasbo in filmom, povezano s slovesom od otroštva. Kljub temu, da v oba filma vdirajo tudi rezi grenkobe realnega, je kino dojet kot nostalgičen prostor sladkih sanj.

Sicer pa se za konec vrnimo na začetek slovenske kinematografije, k ljutomerskemu odvetniku in pionirju domačega filma, dr. Karolu Grossmannu. Kaj je v resnici v letih 1905 in 1906 posnel na prve metre filmskega traku pri nas pod naslovi Na domačem vrtu, Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru? To so bili domači filmčki, dobesedno home movies, namenjeni zasebnemu ogledu z družino in prijatelji.

Jadikovanje nad tem, da filme preveč gledamo v zasebnosti, da domači kino ni isto kot »pravi kino«, da uživanje filma v samoti še zdaleč ni isto kot uživanje v množici, se mi zdi tudi zato povsem deplasirano. Morda je pandemija covid-19 samo pospešila neko naravno evolucijo rasti in padca skupinske gledalske izkušnje in vrnitev filmske izkušnje k svojim individualnim začetkom ...


08.10.2021

Spot - Zdravnik primarij

Vsebine Programa Ars


07.10.2021

Nobelova nagrada 2021

Vsebine Programa Ars


07.10.2021

Uvodni koncert abonmaja Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije

S koncertom naslovljenim Akord na robčku se odpira še eden od abonmajskih ciklov Slovenske filharmonije, ki je naslovljen Same mogočne skladbe. Kronološka odprtost cikla s šestimi koncerti vključuje mogočna orkestrska dela pozne romantike in dvajsetega stoletja domačih in tujih skladateljev. Naslov koncerta se navezuje na solistično skladbo večera, Koncert za violino v D Igorja Stravinskega, ko je skladatelj solistu, ki je premierno izvajal koncert, uvodni akord na napisal kar na robec, nakar mu je solist odvrnil, da je akord dejansko neizvedljiv. Kasneje je akord poizkusil zaigrati na violini in se takoj navdušil nad njegovo zvočnostjo. Solistično mesto uvodnega koncerta cikla Same mogočne skladbe pripada Jonianu Iliasu Kadeshi, priznanemu violiniste mlajše generacije, ki je do zdaj nastopil med drugim s Komornim orkestrom Evrope pod vodstvom sira Andrása Schiffa, Novim ruskim državnim simfoničnim orkestrom pod vodstvom Jurija Bašmeta, Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Londona, Škotskim komornim orkestrom, Münchenskim radijskim orkestrom, idr.


06.10.2021

Po Ljubljani se razliva Tinta, mednarodni festival stripa

Kino Šiška, Zavod Stripolis in Forum Ljubljana – revija Stripburger so prestolnico preplavili s še eno izdajo mednarodnega festivala stripa Tinta. Z razstavami in dogodki predstavljajo domače in tuje stripovske dosežke in novosti, pa tudi projekte, ki to zvrst potiskajo že na mejo z drugimi umetniškimi praksami. V središču sta letos med drugimi dva stripovska virtuoza: Francoz Emanuel Guibert in Američan Peter Kuper. Letošnja Tinta bo razlita, pravijo, ker toliko dežuje. Pa nič za to, glavno nas čaka v galerijah. Kresija ob ljubljanskem Tromostovju je neke vrste festivalsko središče z zloženkami, značkami, majicami in plakatnimi predstavitvami letošnjih gostov. Tu so tudi novi izvirni in prevedeni stripi, ki se potegujejo za nagrado zlatirepec. Tej so letos dodali novo kategorijo izdaj za otroke. Kar polovico stene pa so zavzeli Zlati osli, pove Izar Lunaček. Emanuel Guibert, ki so si ga privoščili Zlati osli, se bo predstavil v nekaj minut hoje oddaljeni galeriji Equrna na razstavi Narisano življenje. Gre za enega najpomembnejših stripovskih scenaristov in risarjev francoskega novega vala, poznamo ga po omenjenem Ariolu, modrem osličku z velikimi očali in dolgimi ušesi, zdaj bomo v prevodu dobili še Sardino v vesolju. V Franciji je najbolj uveljavljen z deli za odrasle, navdihujejo ga prijateljstva – kot v Alanovi vojni, ki jo je pripravil po spominih upokojenega ameriškega vojaka. Stripovski roman Fotograf pa je prijateljeva izkušnja v Afgánistanski vojni. Kino Šiška, Zavod Stripolis in Forum Ljubljana – revija Stripburger so prestolnico preplavili s še eno izdajo mednarodnega festivala stripa Tinta. Z razstavami in dogodki predstavljajo domače in tuje stripovske dosežke in novosti, pa tudi projekte, ki to zvrst potiskajo že na mejo z drugimi umetniškimi praksami. V središču sta letos med drugimi dva stripovska virtuoza: Francoz Emanuel Guibert in Američan Peter Kuper. Letošnja Tinta bo razlita, pravijo, ker toliko dežuje. Pa nič za to, glavno nas čaka v galerijah. Kresija ob ljubljanskem Tromostovju je neke vrste festivalsko središče z zloženkami, značkami, majicami in plakatnimi predstavitvami letošnjih gostov. Tu so tudi novi izvirni in prevedeni stripi, ki se potegujejo za nagrado zlatirepec. Tej so letos dodali novo kategorijo izdaj za otroke. Kar polovico stene pa so zavzeli Zlati osli, pove Izar Lunaček. Emanuel Guibert, ki so si ga privoščili Zlati osli, se bo predstavil v nekaj minut hoje oddaljeni galeriji Equrna na razstavi Narisano življenje. Gre za enega najpomembnejših stripovskih scenaristov in risarjev francoskega novega vala, poznamo ga po omenjenem Ariolu, modrem osličku z velikimi očali in dolgimi ušesi, zdaj bomo v prevodu dobili še Sardino v vesolju. V Franciji je najbolj uveljavljen z deli za odrasle, navdihujejo ga prijateljstva – kot v Alanovi vojni, ki jo je pripravil po spominih upokojenega ameriškega vojaka. Stripovski roman Fotograf pa je prijateljeva izkušnja v Afgánistanski vojni. V fokusu letošnje Tinte je še eno veliko ime, Američan Peter Kuper, ki strip in ilustracijo prodorno izrablja za družbeno in politično kritiko v revijah The New Yorker in MAD. Znan je po tem, da v strip mojstrsko pretaplja književne klasike. Med drugim se je na sodoben način spopadel z arhaično kritiko kolonializmu v kontroverznem romanu Josepha Conrada Srce teme, po katerem je bil navdahnjen znameniti hollywoodski film Apokalipsa zdaj. V Vodnikovi domačiji pa so na ogled izvirniki iz njegove zbirke Kafka, v kateri je uporabil tehniko praskanke. Ta spominja na lesorez, kar se z močnimi črno-belimi kontrasti ujame z občutkom tesnobe, z absurdnostjo in čudaškostjo. In če vas iz Šiške zanese spet nazaj v središče prestolnice še v DobroVago, si tam lahko ogledate izdaje majhne Berlinske umetniške, družbeno in izobraževalno angažirane založbe z imenom Colorama. V soboto se v Kinu Šiška v Ljubljani obeta tudi tradicionalni sejem s številni delavnicami in pogovori ter zvečer še s podelitvijo nagrad zlatirepec in seveda glasbo.


05.10.2021

Sanremo režiserja Miroslava Mandića

Po filmih Adria Blues in Igram, sem je Sanremo tretji celovečerec režiserja in scenarista Miroslava Mandića. Z glavnima igralcema Sandijem Pavlinom in Silvo Čušin in z močno simboliko prikazuje ljubezen, ki se zgodi protagonistoma Brunu in Duši v jeseni življenja, v domu starostnikov, kjer skrbijo za ljudi z demenco. Film govori o starostnikih Brunu in Duši, ki živita v domu starejših občanov. Občasno se srečujeta, skupaj preživljata čas, a vedno sproti pozabljata, da se poznata. Kljub temu se z vsakim novim dnevom drug drugega razveselita. Režiser se v filmu osredotoča predvsem na čustveni svet protagonistov in njuno subtilno zaznavanje okolice ter intimnih impulzov, ki jih iz nje prejemata. Film, ki naslavlja temo izgube spomina, predvsem iz danes na jutri, občutenja junakov pogosteje bolj kot dialoško poudarja prav na vizualni ravni. Režiser spregovori o tem, kako si je zamišljal notranji svet osrednjega junaka, ki sproti pozablja srečevanja prejšnjega dne. Sanremo je slovensko-italijanska koprodukcija s podporo RTV Slovenija in pred nocojšnjo premiero je uspešno gostoval na tujih festivalih; je tudi slovenski kandidat za nominacijo za mednarodnega oskarja. Za filmsko fotografijo je poskrbel Peter Zeitlinger (med drugim sodelovalec Wernerja Herzoga in Ulricha Seidla), za glasbo Darko Rundek in za montažo Andrej Nagode. Prihodnji teden se bo Sanremo potegoval tudi za nagrade vesna na Festivalu slovenskega filma.


05.10.2021

Kako učenci in učenke doživljajo prikriti kurikulum?

Annette Krauss v ljubljanski galeriji Škuc razmišlja o nenamernih dejavnikih v vzgoji Učenci se v šoli ne učijo le v času učnih ur, temveč nanje pomembno vpliva tudi tako imenovani prikriti kurikulum, ki opisuje vse nenamerne dejavnike v vzgoji. Ti segajo od ustaljenih nenapisanih pravil in navad, do organizacije prostora in arhitekture. Kdaj, kako in koga izobraževanje emancipira in kdaj, kako in koga zatira, se sprašuje nizozemska umetnica, pedagoginja in piska Annette Krauss. V ljubljanski galeriji Škuc bodo v okviru festivala Mesto žensk nocoj odprli njeno razstavo Prikriti kurikulum, ki odstira vpogled v istoimenski projekt. Ko se je umetnica srečala s terminom prikriti kurikulum in se o njem izobraževala, je pri tem pogrešala glas učencev, zato že od leta 2007 vstopa v šolsko okolje in sodeluje z mladimi na večmesečnih delavnicah, na katerih nastanejo dela, s katerimi učenci predstavijo svoj pogled na prikriti kurikulum. Ti pogosto izhajajo iz arhitekture in fizičnega okolja, je povedala umetnica in izpostavila delo ene od učenk: »Zanimala jo je moč šolskega pohištva – raziskovala je različne stole. Kdo sedi na kakšnem stolu v kakšni situaciji? Učenci sedijo na preprostih, nepremičnih stolih, ko pa greš na primer v ravnateljevo pisarno, pa ta sedi na pisarniškem stolu s koleščki. Naredila je drobno intervencijo – učitelja je prosila za sestanek v kabinetu, še pred tem pa je zamenjala stole. Zanimivo, številnim ostalim učencem se to ni zdelo pomembno, stole so razumeli kot zgolj malenkost. Tu se je razvila neverjetna debata o naši povezanosti z vsakdanjim okoljem in o tem, kako objekti odsevajo razmerja moči.« Pomemben poudarek razstave so taktike, s katerimi si mladi lajšajo šolsko življenje – nekatere med njimi za gledalca ostanejo skrivnost, a so jih učenke in učenci pripravljeni posredovati skupini, ki bo z umetnico ustvarjala naslednjič. Spopadanje s šolskimi izzivi je tudi v osredju najnovejših del na razstavi – slovenski dijaki in dijakinje so namreč v sodelovanju ustvarili Pesmi izgovorov. Del ene od njih gre takole: »Pes mi jo je pojedel, mačka mi jo je pojedla, nosorog mi jo je pojedel.«


05.10.2021

Veno Pilon. Grafika.

Vsebine Programa Ars


01.10.2021

27. Mesto žensk

Je prihodnost lahko drugačna od preteklosti in sedanjosti? Po skoraj treh desetletjih obstoja, na pragu 27. izvedbe festivala Mesto žensk organizatorji ugotavljajo, da izbire ni: prihodnost mora biti drugačna. Od danes do 18. oktobra bo potekal raznolik in obširen program, ki vključuje več kot 130 sodelujočih.


30.09.2021

Voda je vdrla v kulturne ustanove

Vsebine Programa Ars


29.09.2021

Nekoč se bova temu smejala

Vsebine Programa Ars


24.09.2021

dr. Sonia M. Vallabh o mandatu bolnika-znanstvenika

Pravzaprav ni nikogar med nami, ki ne bi sam izkusil motenj v delovanju živčevja (od kroničnih bolečin do motenj čustvovanja) ali imel med svojimi bližnjimi bolnika, ki mu katera od bolezni živčevja krni kakovost življenja. Skoraj vsi poznamo koga, ki ga je prizadela možganska kap, je paraplegik po poškodbi hrbtenjače, ga mučita tesnobnost in depresija, ali postopno tone v demenco. Zato je morda pogovor s Sonio Vallabh priložnost, da se vsak pri sebi vpraša, ali lahko kako prispeva k napredku znanosti, preprečevanja, prepoznave in zdravljenja teh bolezni, katerih prevalenca se s staranjem prebivalstva dokaj naglo povečuje. Zaradi izjemne motiviranosti in osredotočenosti je namreč dr. Sonii Vallabh in soprogu uspelo premakniti dokaj ohromljeno znanstveno raziskovalno sfero prionskih bolezni v smeri tvornejšega iskanja odgovorov na premnoga znanstvena vprašanja. Ker so (sicer dokaj redke) prionske bolezni po svojih temeljnih molekularnih mehanizmih zelo podobne ostalim nevrodegenerativnim boleznim, so prioni pomemben raziskovalni model za številne bolezni od Alzheimerjeve, Parkinsonove, Huntingtonove bolezni, frontotemporalne demence do amiotrofične lateralne skleroze. Zato bi napredek na področju raziskovanja prionov lahko pomenil dragocen preboj in zgled za raziskave vseh naštetih, trenutno neozdravljivih in neogibno smrtnih bolezni. Dogodek Nevroznanost in družba je del Sinapsine nevroznanstvene konference. Predavanje je sprotno prevajano v slovenščino.


22.09.2021

10. Kulturna ambasada Palestine

Vsebine Programa Ars


Stran 40 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov