Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih?
Filmski festivali, ključne prireditve v svetu filma, na katerih so se filmi predstavljali, še preden so dosegli redno kinematografsko distribucijo, so se lani z izbruhom epidemije spopadali različno: tisti prvi spomladanski so datum izvedbe prestavljali na mesec ali dva pozneje, v upanju, da bo do takrat epidemija že mimo, pri nas je bil takšen Festival dokumentarnega filma; drugi, ki so to možnost imeli, so dogajanje brez oklevanja prestavili na splet, in so tako pri spletnih festivalskih izdajah orali ledino. Takšen je bil lanskega marca danski festival dokumentarnega filma CPH:DOX (Copenhagen Docs).
Nekateri, kot so češki Karlovi Vari, so festival že vnaprej odpovedali z besedami, da spletno predvajanje ni dostojen način prikazovanja filmske umetnosti. Četrti so trmasto vztrajali, da festival bo, v živo, ne glede na vse, a so ga morali nato v mnogih primerih odpovedati tik pred zdajci. Tako so v zadnjem trenutku lani odpadli festivali v Motovunu, Sarajevu (slednji se je v zadnjem trenutku umaknil na splet), pa tudi najprestižnejši od vseh, filmski festival v Cannesu. O tem, kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih, Tina Poglajen.
Letos epidemiološke razmere še niso tako ugodne, kot so upali mnogi. Kinodvorane se sicer odpirajo, pri nas in drugod po svetu, a z zaščitnimi ukrepi, ki so tako strogi, da izkušnjo kina spremenijo v nekaj povsem drugačnega. Obisk kina namreč nikoli ni bil le film, prikazan na velikem platnu: je bil tudi ogled filma z drugimi gledalci, sproščen način preživljanja prostega časa v družbi, včasih tudi pogovor z avtorico ali avtorjem po končanem filmu, predvsem pa naj bi šlo za udobno izkušnjo, ki ne vključuje, denimo, razkužila in zaščitnih mask. Dobra novica pri vsem tem pa je, da organizatorji festivalov, kljub temu, da so zaradi negotovosti še vedno v nezavidljivem položaju, le niso več tako nepripravljeni na različne možnosti, kot lani. V zadnjem letu so alternativne strategije izvajanja kulturnih prireditev epidemiji navkljub postale že kar utečene, prav tako pa lahko pričakujemo, da bodo poletje in z njim višje temperature prinesli ugodnejše razmere tudi za kulturne prireditve.
Ni torej naključje, da bodo letošnji toplejši meseci kar pokali po šivih od festivalskega dogajanja. Pa začnimo s Cannesom, festivalom, ki s svojim izborom v veliki meri določa, kakšne filme bomo gledali, najprej na drugih, manjših, tudi bližjih festivalih, nato pa v redni kinodistribuciji. Tradicionalno majski festival na francoski rivieri, ki je pred lanskim letom dobrih sedemdeset let potekal brez prekinitev, so letos prestavili v samo srce poletja, v julij, da bi tako imeli največ možnosti dogodek izpeljati v živo. Lani naj bi žiriji na festivalu predsedoval Spike Lee, ki bi bil tako prvi temnopolti režiser v tej vlogi, žiriji pa bo namesto tega predsedoval letos. Lee je dejal, da je počaščen, da so ga spet povabili:
Pred davnimi leti, leta 1986, so tam prikazali moj čisto prvi film, She’s Gotta Have It, in to je bil moj prvi korak v filmski svet. Cannes bo zato vedno, vedno, vedno imel zares posebno mesto v mojem srcu.
Medtem, ko so se nekateri filmski festivali odločili, da letos ne bodo čakali v negotovosti – denimo najstarejši festival kratkega filma na svetu v Oberhausnu, pa ljubljanski Festival dokumentarnega filma – in dogajanje raje mirno prestavili na splet, drugi ubirajo podobno strategijo kot Cannes. Festival evropskega filma v Linzu, Crossing Europe, ki je ponavadi potekal aprila, bo letos na sporedu v prvem tednu junija. V drugem tednu junija pa bodo pri naših sosedih priredili še festival avstrijskega filma Diagonala v Gradcu, ki je doslej sicer potekal marca, pri nas pa bomo v tem času lahko gledali grozljivke, saj na tisti teden stavi tudi festival žanrskega filma, Kurja Polt. Še en teden pozneje bo v Zagrebu sicer marčevski festival dokumentarnega filma, za njim pa festival dokumentarnega filma v Solunu. In seveda, v juniju drugi del svojega programa načrtujeta tudi dva zimska velikana, Rotterdam in Berlinale, ki smo ju februarja in marca spremljali na spletu.
Izolski festival Kino Otok, ki je pred lanskim letom potekal junija, se zdaj seli na zadnji teden avgusta, v dobro družbo: avgusta bodo na sporedu tudi češki Karlovi Vari, pa Sarajevo, švicarski Locarno, že tradicionalno pa se v avgustu odvijajo tudi festival kratkega filma v Ljubljani, FeKK, pa festival Shots v Slovenj Gradcu in mednarodni filmski festival v Kranjski gori. Če jim epidemija ne bo prekrižala načrtov, bomo že julija lahko obiskali Motovun, Grossmannov festival fantastičnega filma in vina v Ljutomeru in številne druge. Brez dvoma lahko torej sklenemo, da se v letošnjem letu poletnih mesecev ne bodo razveselili le ljubitelji in ljubiteljice sonca in morja, temveč tudi cinefili in cinefilke.
Kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih?
Filmski festivali, ključne prireditve v svetu filma, na katerih so se filmi predstavljali, še preden so dosegli redno kinematografsko distribucijo, so se lani z izbruhom epidemije spopadali različno: tisti prvi spomladanski so datum izvedbe prestavljali na mesec ali dva pozneje, v upanju, da bo do takrat epidemija že mimo, pri nas je bil takšen Festival dokumentarnega filma; drugi, ki so to možnost imeli, so dogajanje brez oklevanja prestavili na splet, in so tako pri spletnih festivalskih izdajah orali ledino. Takšen je bil lanskega marca danski festival dokumentarnega filma CPH:DOX (Copenhagen Docs).
Nekateri, kot so češki Karlovi Vari, so festival že vnaprej odpovedali z besedami, da spletno predvajanje ni dostojen način prikazovanja filmske umetnosti. Četrti so trmasto vztrajali, da festival bo, v živo, ne glede na vse, a so ga morali nato v mnogih primerih odpovedati tik pred zdajci. Tako so v zadnjem trenutku lani odpadli festivali v Motovunu, Sarajevu (slednji se je v zadnjem trenutku umaknil na splet), pa tudi najprestižnejši od vseh, filmski festival v Cannesu. O tem, kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih, Tina Poglajen.
Letos epidemiološke razmere še niso tako ugodne, kot so upali mnogi. Kinodvorane se sicer odpirajo, pri nas in drugod po svetu, a z zaščitnimi ukrepi, ki so tako strogi, da izkušnjo kina spremenijo v nekaj povsem drugačnega. Obisk kina namreč nikoli ni bil le film, prikazan na velikem platnu: je bil tudi ogled filma z drugimi gledalci, sproščen način preživljanja prostega časa v družbi, včasih tudi pogovor z avtorico ali avtorjem po končanem filmu, predvsem pa naj bi šlo za udobno izkušnjo, ki ne vključuje, denimo, razkužila in zaščitnih mask. Dobra novica pri vsem tem pa je, da organizatorji festivalov, kljub temu, da so zaradi negotovosti še vedno v nezavidljivem položaju, le niso več tako nepripravljeni na različne možnosti, kot lani. V zadnjem letu so alternativne strategije izvajanja kulturnih prireditev epidemiji navkljub postale že kar utečene, prav tako pa lahko pričakujemo, da bodo poletje in z njim višje temperature prinesli ugodnejše razmere tudi za kulturne prireditve.
Ni torej naključje, da bodo letošnji toplejši meseci kar pokali po šivih od festivalskega dogajanja. Pa začnimo s Cannesom, festivalom, ki s svojim izborom v veliki meri določa, kakšne filme bomo gledali, najprej na drugih, manjših, tudi bližjih festivalih, nato pa v redni kinodistribuciji. Tradicionalno majski festival na francoski rivieri, ki je pred lanskim letom dobrih sedemdeset let potekal brez prekinitev, so letos prestavili v samo srce poletja, v julij, da bi tako imeli največ možnosti dogodek izpeljati v živo. Lani naj bi žiriji na festivalu predsedoval Spike Lee, ki bi bil tako prvi temnopolti režiser v tej vlogi, žiriji pa bo namesto tega predsedoval letos. Lee je dejal, da je počaščen, da so ga spet povabili:
Pred davnimi leti, leta 1986, so tam prikazali moj čisto prvi film, She’s Gotta Have It, in to je bil moj prvi korak v filmski svet. Cannes bo zato vedno, vedno, vedno imel zares posebno mesto v mojem srcu.
Medtem, ko so se nekateri filmski festivali odločili, da letos ne bodo čakali v negotovosti – denimo najstarejši festival kratkega filma na svetu v Oberhausnu, pa ljubljanski Festival dokumentarnega filma – in dogajanje raje mirno prestavili na splet, drugi ubirajo podobno strategijo kot Cannes. Festival evropskega filma v Linzu, Crossing Europe, ki je ponavadi potekal aprila, bo letos na sporedu v prvem tednu junija. V drugem tednu junija pa bodo pri naših sosedih priredili še festival avstrijskega filma Diagonala v Gradcu, ki je doslej sicer potekal marca, pri nas pa bomo v tem času lahko gledali grozljivke, saj na tisti teden stavi tudi festival žanrskega filma, Kurja Polt. Še en teden pozneje bo v Zagrebu sicer marčevski festival dokumentarnega filma, za njim pa festival dokumentarnega filma v Solunu. In seveda, v juniju drugi del svojega programa načrtujeta tudi dva zimska velikana, Rotterdam in Berlinale, ki smo ju februarja in marca spremljali na spletu.
Izolski festival Kino Otok, ki je pred lanskim letom potekal junija, se zdaj seli na zadnji teden avgusta, v dobro družbo: avgusta bodo na sporedu tudi češki Karlovi Vari, pa Sarajevo, švicarski Locarno, že tradicionalno pa se v avgustu odvijajo tudi festival kratkega filma v Ljubljani, FeKK, pa festival Shots v Slovenj Gradcu in mednarodni filmski festival v Kranjski gori. Če jim epidemija ne bo prekrižala načrtov, bomo že julija lahko obiskali Motovun, Grossmannov festival fantastičnega filma in vina v Ljutomeru in številne druge. Brez dvoma lahko torej sklenemo, da se v letošnjem letu poletnih mesecev ne bodo razveselili le ljubitelji in ljubiteljice sonca in morja, temveč tudi cinefili in cinefilke.
Včeraj se je v Palermu začela mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Na tej platformi, ki jo je leta 1955 ustanovil Mednarodni svet, takrat še pod okriljem UNESCa, si radijske postaje izmenjajo izbrane nove posnetke del sodobnih skladateljev, delegati sodelujočih postaj pa izbirajo najbolj prepričljive med njimi. Radio Slovenija tokrat predstavlja koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žurája, s tribune pa poroča letošnji delegat Primož Trdan.
NAPOVED: V Slovenskem etnografskem muzeju nocoj ob 18. uri odpirajo razstavo Plečnikova Lectarija. S Plečnikom in njegovo Lectarijo, ki je tik pred drugo svetovno vojno zaživela na Kongresnem trgu, je povezana tudi Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Oba ambienta bosta odslej na ogled na stalni razstavi.
Na smrt velikega književnika Borisa Pahorja so se odzvali tudi njegovi sodelavci in prijatelji. Nekaj njihovih misli je zbral Gregor Podlogar.
Prihodnji teden se v Izoli začenja 18. Kino otok, festival mednarodnega avtorskega filma, ki se po dveh letih prilagojenih epidemijskih izdaj tudi vrača v svoj tradicionalni termin: prvi teden junija. Festival letos prinaša filme iz Madžarske, Kanade in Ukrajine, Belorusije, Italije, Škotske, Francije, Malte, Indije, Hrvaške, Srbije, Kolumbije in drugih držav, v sredo pa ga bo odprl dokumentarni film Izginjanje, ki raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino – in sodobnost – dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenskega jezika v javnih prostorih že dolgo ni več slišati.
Bo 75. zlato palmo spet prejel Šved Ruben Östlund ali pa bo šla ponovno v roke Romuna Cristiana Mungiuja? Jo bo dobil Poljak Jerzy Skolimowski?
Od petka, 27. maja, do nedelje, 29. maja, po vsej Sloveniji poteka arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije. Gre za eno redkih priložnosti, ki omogočajo izkušnjo, da ljudje v stavbe vstopijo, jih preizkusijo, dobijo kontakt z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. Tema letošnjega festivala je "Arhitektura v novi realnosti".
Dokumentarec raziskuje burno zgodovino zapuščenega koncertnega klavirja, čigar domovanje je po nenavadnem spletu naključi že več kot 60 let prav dramski studio 01 Radia Slovenija. Strniši je ta koncertni Bösendorfer naposled predstavljal vir obsežnega navdiha. Na njem je ustvaril album z istoimenskim naslovom, z njega odpihnil prah, ki je s tem vsaj delno razkril tudi tančine naše polpretekle zgodovine. V radiofonski jezik je esejska razmišljanja, sprva nastala pod redakcijsko zasnovo Marka Crnkoviča za spletno revijo Fokuspokus, prevedel režiser Klemen Markovčič. Tako je nastala samosvoja zvočna pripoved o tem resnično posebnem klavirju na Radiu Slovenija, ki pa je od premiere dokumentarca leta 2018 doživel tudi celovito prenovo za katero je v resnici najbolj zaslužna prav ta radiofonska raziskava. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Pripovedovalec – Renato Horvat Vodja pogovora – Klemen Markovčič Sogovornika – Matija Milčinski in Peter Hribar Interpret – Gorazd Logar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2018
Srečanje, ki je obsegalo pet predavanj in ogled filma, je bilo posvečeno enemu od najbolj izstopajočih in najbolj plodovitih nemških intelektualcev svojega časa Siegfriedu Kracauerju (1889 – 1966). Povod pa je bil izid prevoda njegovega dela Ornamenti množice (Založba *cf, 2021), ki velja za njegovo najbolj vplivno delo. Siegfried Kracauer pri nas ni širše poznan mislec, in to navkljub dejstvu, da je prevod tega dela že četrta knjižna objava tega avtorja pri nas. Pred tem so izšle še knjižne objave: Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017), roman Ginster (CZ, 2014) in razprava Uslužbenci (Založba *cf, 2013). Krackauerjeva življenjska zgodba na samosvoj način uteleša zgodovino 20. stoletja in je močno vpliva tudi na njegovo delo. Prevajalka Anja Naglič je povedala, da je "Krackauerjevo življenje je tako zasebno kot poklicno potekalo v znamenju eksteritorialnosti, če si izraz sposodim kar pri njem samem. Kot jud je bil napol tujec v Nemčiji, kot nemški emigrant tujec v Franciji in v ZDA, in kar trikrat je začel svoje (poklicno) življenje na novo – leta 1921, ko se je iz arhitekta prelevil v novinarja, leta 1933 z begom iz Nemčije v Francijo in leta 1941 z begom v ZDA". Delo Ornament množice je izšlo leta 1963, v njem pa je avtor izbral 24 od nekaj sto esej, ki jih je napisal v času weimarske republike. V njih na interdisciplinarni način pretresa (moderno) življenje zgodnjega 20. stoletja in analizira pojave množične kulture. Vsak na svoj način so to osvetlili tudi vsi predavatelji na dogodku: Anja Naglič, Miloš Kosec, Magdalena Germek, Rok Vevar in Marko Jenko, ki je med drugim povedal: "Če se spomnite filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, tu lahko začutite rojevanje glasbe iz zvokov stroja, iz ponavljajočih gibov. Tukaj se odpira polje ornamenta. Prav na tej točki, bi lahko rekli, da se nekaj osamosvaja – proces proizvajanja nečesa se pervertira, se ovije vase, je samo sebi namen. To je tisto, kar je tu ključno." In kot je Marko Jenko še zapisal v spremni besedi dela Ornament množice: "Ornament je bistven za bistvo. Je točka skupnega pogleda množice, kjer je množica, in to materialno, mnogo bolj iskrena, kot se ji morda zdi." Kracauerjeva misel – kar je potrdil tudi dogodek v Kinu Šiška – še danes precej intenzivno nagovarja teoretike in raziskovalce s področij sociologije, filozofije, sodobnega plesa, likovne umetnosti, arhitekture in filma.
Letizia Battaglia, (1935-2022) ni bila le fotografinja, predvsem je bila in hotela biti neodvisna in svobodna ženska, ki se je za pot fotoreporterke odločila razmeroma pozno, in še to ne po lastni izbiri. Ob končanem članku so jo vprašali, kje pa so fotografije? In tako se je začel počasen prehod od novičarke do kritične intelektualke, pogumne fotoreporterke, ki je čutila, da mora prizore s 50mm objektivom posneti od blizu. Tako v Italiji kot po svetu je postala prepoznavna zaradi fotografiranja žrtev mafije na italijanskem jugu.
Če Ivan Štrekelj ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, meni Petra Rezar, ki je z Matejo Breščak pripravila razstavo v Narodni galeriji, o umetniku pa je napisala tudi knjigo. Ustvarjal je predvsem realistične portrete in ženske akte, v njegovih delih pa slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti, preberemo v razstavnem besedilu. To velja tudi za naslovno podobo, kip z naslovom Poplava upodobitev utapljajoče se deklice, ki hlasta za zrakom. Mateja Breščak pove, da je razstava nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Donirali so jim nekaj Štrekljevih del, ki so jih imeli v lasti, na razstavo pa so vključili tudi dvanajst opisov umetnin v znakovnem jeziku. Leta 1916 rojeni Štrekelj je bil tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije v Juglaviji, sicer pa je najprej študiral v Beogradu, ko so po vojni ustanovili likovno akademijo v Ljubljani, pa se je vpisal v tretji letnik kiparstva. Med njegovimi profesorji najdemo velika imena slovenskega kiparstva, kot sta Frančišek Smerdu in Boris Kalin, ki ju je zaznamoval študij na zagrebški akademiji. Štirideset kipov, šestnajst del na papirju, ena oljna slika in fotografije javnih spomenikov in nagrobnikov bo na razstavi Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji na ogled do 2. oktobra.
Neveljaven email naslov