Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Indijski režiser Ritesh Batra

28.05.2021


Riteš Batra pravi, da so pravljice lepe, zato upa, da je Fotograf lepa pravljica, čeprav nima glasbenih in plesnih vložkov, značilnih za indijske filme.

Indijski režiser Riteš Batra, ki od študijskih let naprej ustvarja v Združenih državah Amerike, je tako pri nas kot mednarodno najbolj znan po uspešnici Okus po ljubezni iz leta 2013, drobni dopisni romanci z ulic večmilijonskega Mumbaja, ki gledalcu pokaže, da lahko upanje včasih najde tam, kjer ga najmanj pričakuje, kot so film jedrnato opisali v ljubljanskem Kinodvoru. Ali ga je uspeh filma Okus po ljubezni presenetil? Riteš Batra odgovarja:

Presenetil me je. Vedel sem, da je nastal dober film, kar ponavadi ugotoviš v montaži. Ponosen sem bil nanj, vedel sem, da bo deloval na gledalce, nisem pa vedel, da bo tako uspešen. Kar je dobra stvar. Dobro je biti presenečen, ko ti uspe, kajti če te preseneča neuspeh, to pomeni, da je nekaj narobe s tabo. Navdihujoče je bilo videti, kako je bil film sprejet. Nekoč sem snemal v majhnem rudarskem mestu v Coloradu v Skalnatem gorovju, kjer so nekoč imeli kino, potem pa se je zaprl. Ljudje v tem mestecu so v svojem lokalnem kinu videli Okus po ljubezni. Za marsikoga je to edini indijski film, ki ga je videl, kar me na neki način osrečuje, čeprav si želim, da bi ljudje po svetu bolje poznali indijsko kinematografijo. V našem poslu je uspeh nepredvidljiv. Sam mislim takole: če narediš film, ki se ljudi dotakne, ti je uspelo. Zvezda Okusa po ljubezni, igralec Irrfan Khan, je nekoč rekel, da film ni škatla, ki po potuje po svetu in pobira denar. Ne gre za to. Film je način, kako ljudem pokazati, kaj nam je skupnega, v čem smo si enaki. Zato si želim, da bi več indijskih filmov potovalo po svetu; da bi se ustvarili pogoji za to.

Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je sta film in kino v Indiji tako priljubljena, je tudi ta, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in svoje zvesto občinstvo, pravi Riteš Batra. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta, za potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden skupaj v družbi ali z družino ogledajo nove filme. Obisk lokalnega kina je v Indiji redna in pogosta navada, ki bi jo morda lahko v Sloveniji primerjali z obiskom trgovine. Nekateri nakupujejo vsak dan, večina večkrat na teden, redki redkeje. Kot nadaljuje Riteš Batra, ima indijska filmska industrija kot največji filmski ekosistem na svetu poleg prednosti tudi slabosti: postala je žrtev svojega uspeha; to pomeni, da se počasneje spreminja in prilagaja spremembam, da težje sprejema nove avtorske glasove; da je postala nekakšno družinsko podjetje.

Zanimivo je tudi to, da mednarodna priljubljenost in poznavanje indijskega filma nista »od včeraj«: nista se začela niti z njegovo uspešnico Okus po ljubezni ne z Monsunsko svatbo iz leta 2001, ampak imata daljšo zgodovino, ki sega še v obdobje hladne vojne. Riteš Batra:

Med hladno vojno, ko smo poznali železno zaveso, so v številnih komunističnih državah predvajali bollywoodske filme; v nekdanji Sovjetski zvezi, v zdaj samostojnih državah, tudi v Rusiji, je veliko oboževalcev indijskih filmov. Spoznal sem veliko ljudi iz Vzhodne Nemčije, ki so odraščali med gledanjem indijskih filmov v kinu; takšne gledalce še vedno spoznavam tudi drugje: denimo v Egiptu, v drugih afriških državah, celo v Maroku, kar me je zelo presenetilo. Distribucija indijskih filmov je bila močna že v preteklosti, med hladno vojno.

Pozneje je Batra posnel še dva angleško govoreča filma z zvezdniškimi imeni: Our Souls at Night z Robertom Redfordom in Jane Fonda ter The Sense of an Ending po romanu Juliana Barnesa Smisel konca z Jimom Broadbentom in Charlotte Rampling. Fotograf, ki smo si ga lahko ogledali tudi na zadnjem Liffu, je režiserjev četrti celovečerec. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato prisoten tako v lokalnih kinih kot na spletu, pojasni Ritesh Batra.

Preden se posvetimo vsebini in kritiškemu vrednotenju Batrovega Fotografa, še nekaj besed o filmu. V Kinodvoru ga opisujejo kot nežno, nostalgično in humorja polno romanco o dveh osamljenih dušah, ki se srečata na kaotičnih ulicah Mumbaja, Batra pa ga opisuje kot pravljico, ki se v resničnem življenju ne bi zgodila iz več razlogov: tudi zaradi razrednih delitev, ki so v Indiji še vedno zelo izrazite. Čeprav se je trudil, da bi bila zgodba videti čimbolj verjetna, je sam prepričan, da je možnost zanjo v Indiji enaka nič.

 


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Indijski režiser Ritesh Batra

28.05.2021


Riteš Batra pravi, da so pravljice lepe, zato upa, da je Fotograf lepa pravljica, čeprav nima glasbenih in plesnih vložkov, značilnih za indijske filme.

Indijski režiser Riteš Batra, ki od študijskih let naprej ustvarja v Združenih državah Amerike, je tako pri nas kot mednarodno najbolj znan po uspešnici Okus po ljubezni iz leta 2013, drobni dopisni romanci z ulic večmilijonskega Mumbaja, ki gledalcu pokaže, da lahko upanje včasih najde tam, kjer ga najmanj pričakuje, kot so film jedrnato opisali v ljubljanskem Kinodvoru. Ali ga je uspeh filma Okus po ljubezni presenetil? Riteš Batra odgovarja:

Presenetil me je. Vedel sem, da je nastal dober film, kar ponavadi ugotoviš v montaži. Ponosen sem bil nanj, vedel sem, da bo deloval na gledalce, nisem pa vedel, da bo tako uspešen. Kar je dobra stvar. Dobro je biti presenečen, ko ti uspe, kajti če te preseneča neuspeh, to pomeni, da je nekaj narobe s tabo. Navdihujoče je bilo videti, kako je bil film sprejet. Nekoč sem snemal v majhnem rudarskem mestu v Coloradu v Skalnatem gorovju, kjer so nekoč imeli kino, potem pa se je zaprl. Ljudje v tem mestecu so v svojem lokalnem kinu videli Okus po ljubezni. Za marsikoga je to edini indijski film, ki ga je videl, kar me na neki način osrečuje, čeprav si želim, da bi ljudje po svetu bolje poznali indijsko kinematografijo. V našem poslu je uspeh nepredvidljiv. Sam mislim takole: če narediš film, ki se ljudi dotakne, ti je uspelo. Zvezda Okusa po ljubezni, igralec Irrfan Khan, je nekoč rekel, da film ni škatla, ki po potuje po svetu in pobira denar. Ne gre za to. Film je način, kako ljudem pokazati, kaj nam je skupnega, v čem smo si enaki. Zato si želim, da bi več indijskih filmov potovalo po svetu; da bi se ustvarili pogoji za to.

Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je sta film in kino v Indiji tako priljubljena, je tudi ta, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in svoje zvesto občinstvo, pravi Riteš Batra. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta, za potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden skupaj v družbi ali z družino ogledajo nove filme. Obisk lokalnega kina je v Indiji redna in pogosta navada, ki bi jo morda lahko v Sloveniji primerjali z obiskom trgovine. Nekateri nakupujejo vsak dan, večina večkrat na teden, redki redkeje. Kot nadaljuje Riteš Batra, ima indijska filmska industrija kot največji filmski ekosistem na svetu poleg prednosti tudi slabosti: postala je žrtev svojega uspeha; to pomeni, da se počasneje spreminja in prilagaja spremembam, da težje sprejema nove avtorske glasove; da je postala nekakšno družinsko podjetje.

Zanimivo je tudi to, da mednarodna priljubljenost in poznavanje indijskega filma nista »od včeraj«: nista se začela niti z njegovo uspešnico Okus po ljubezni ne z Monsunsko svatbo iz leta 2001, ampak imata daljšo zgodovino, ki sega še v obdobje hladne vojne. Riteš Batra:

Med hladno vojno, ko smo poznali železno zaveso, so v številnih komunističnih državah predvajali bollywoodske filme; v nekdanji Sovjetski zvezi, v zdaj samostojnih državah, tudi v Rusiji, je veliko oboževalcev indijskih filmov. Spoznal sem veliko ljudi iz Vzhodne Nemčije, ki so odraščali med gledanjem indijskih filmov v kinu; takšne gledalce še vedno spoznavam tudi drugje: denimo v Egiptu, v drugih afriških državah, celo v Maroku, kar me je zelo presenetilo. Distribucija indijskih filmov je bila močna že v preteklosti, med hladno vojno.

Pozneje je Batra posnel še dva angleško govoreča filma z zvezdniškimi imeni: Our Souls at Night z Robertom Redfordom in Jane Fonda ter The Sense of an Ending po romanu Juliana Barnesa Smisel konca z Jimom Broadbentom in Charlotte Rampling. Fotograf, ki smo si ga lahko ogledali tudi na zadnjem Liffu, je režiserjev četrti celovečerec. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato prisoten tako v lokalnih kinih kot na spletu, pojasni Ritesh Batra.

Preden se posvetimo vsebini in kritiškemu vrednotenju Batrovega Fotografa, še nekaj besed o filmu. V Kinodvoru ga opisujejo kot nežno, nostalgično in humorja polno romanco o dveh osamljenih dušah, ki se srečata na kaotičnih ulicah Mumbaja, Batra pa ga opisuje kot pravljico, ki se v resničnem življenju ne bi zgodila iz več razlogov: tudi zaradi razrednih delitev, ki so v Indiji še vedno zelo izrazite. Čeprav se je trudil, da bi bila zgodba videti čimbolj verjetna, je sam prepričan, da je možnost zanjo v Indiji enaka nič.

 


02.06.2022

Tina Dobrajc in Balkanske obljube

Vsebine Programa Ars


01.06.2022

Pogovor z delegatom na tribuni Rostrum Primožem Trdanom

Včeraj se je v Palermu začela mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Na tej platformi, ki jo je leta 1955 ustanovil Mednarodni svet, takrat še pod okriljem UNESCa, si radijske postaje izmenjajo izbrane nove posnetke del sodobnih skladateljev, delegati sodelujočih postaj pa izbirajo najbolj prepričljive med njimi. Radio Slovenija tokrat predstavlja koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žurája, s tribune pa poroča letošnji delegat Primož Trdan.


01.06.2022

Rosanda Sajko 1930-2022

Poslovila se je režiserka, doajenka radijske igre na Slovenskem


01.06.2022

Plečnikova Lectarija, zgodba o ljubezni

NAPOVED: V Slovenskem etnografskem muzeju nocoj ob 18. uri odpirajo razstavo Plečnikova Lectarija. S Plečnikom in njegovo Lectarijo, ki je tik pred drugo svetovno vojno zaživela na Kongresnem trgu, je povezana tudi Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Oba ambienta bosta odslej na ogled na stalni razstavi.


31.05.2022

Bösendorfer

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Odzivi na smrt Borisa Pahorja

Na smrt velikega književnika Borisa Pahorja so se odzvali tudi njegovi sodelavci in prijatelji. Nekaj njihovih misli je zbral Gregor Podlogar.


30.05.2022

Drago Jančar o Borisu Pahorju

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Umrl je Boris Pahor

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

orion

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

Kaj prinaša 18. Kino Otok?

Prihodnji teden se v Izoli začenja 18. Kino otok, festival mednarodnega avtorskega filma, ki se po dveh letih prilagojenih epidemijskih izdaj tudi vrača v svoj tradicionalni termin: prvi teden junija. Festival letos prinaša filme iz Madžarske, Kanade in Ukrajine, Belorusije, Italije, Škotske, Francije, Malte, Indije, Hrvaške, Srbije, Kolumbije in drugih držav, v sredo pa ga bo odprl dokumentarni film Izginjanje, ki raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino – in sodobnost – dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenskega jezika v javnih prostorih že dolgo ni več slišati.


27.05.2022

Cannes 2022: dober program, a brez očitnega favorita

Bo 75. zlato palmo spet prejel Šved Ruben Östlund ali pa bo šla ponovno v roke Romuna Cristiana Mungiuja? Jo bo dobil Poljak Jerzy Skolimowski?


27.05.2022

Dobra arhitektura od znotraj

Od petka, 27. maja, do nedelje, 29. maja, po vsej Sloveniji poteka arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije. Gre za eno redkih priložnosti, ki omogočajo izkušnjo, da ljudje v stavbe vstopijo, jih preizkusijo, dobijo kontakt z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. Tema letošnjega festivala je "Arhitektura v novi realnosti".


26.05.2022

Svetlobna gverila

Vsebine Programa Ars


26.05.2022

Pussy Riot

Vsebine Programa Ars


16.05.2022

Gregor Strniša: Broken Piano/Broken Bösendorfer

Dokumentarec raziskuje burno zgodovino zapuščenega koncertnega klavirja, čigar domovanje je po nenavadnem spletu naključi že več kot 60 let prav dramski studio 01 Radia Slovenija. Strniši je ta koncertni Bösendorfer naposled predstavljal vir obsežnega navdiha. Na njem je ustvaril album z istoimenskim naslovom, z njega odpihnil prah, ki je s tem vsaj delno razkril tudi tančine naše polpretekle zgodovine. V radiofonski jezik je esejska razmišljanja, sprva nastala pod redakcijsko zasnovo Marka Crnkoviča za spletno revijo Fokuspokus, prevedel režiser Klemen Markovčič. Tako je nastala samosvoja zvočna pripoved o tem resnično posebnem klavirju na Radiu Slovenija, ki pa je od premiere dokumentarca leta 2018 doživel tudi celovito prenovo za katero je v resnici najbolj zaslužna prav ta radiofonska raziskava. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Pripovedovalec – Renato Horvat Vodja pogovora – Klemen Markovčič Sogovornika – Matija Milčinski in Peter Hribar Interpret – Gorazd Logar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2018


25.05.2022

"Množice ne sodelujejo pri razmišljanju o ornamentu, ki ga ustvarijo."

Srečanje, ki je obsegalo pet predavanj in ogled filma, je bilo posvečeno enemu od najbolj izstopajočih in najbolj plodovitih nemških intelektualcev svojega časa Siegfriedu Kracauerju (1889 – 1966). Povod pa je bil izid prevoda njegovega dela Ornamenti množice (Založba *cf, 2021), ki velja za njegovo najbolj vplivno delo. Siegfried Kracauer pri nas ni širše poznan mislec, in to navkljub dejstvu, da je prevod tega dela že četrta knjižna objava tega avtorja pri nas. Pred tem so izšle še knjižne objave: Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017), roman Ginster (CZ, 2014) in razprava Uslužbenci (Založba *cf, 2013). Krackauerjeva življenjska zgodba na samosvoj način uteleša zgodovino 20. stoletja in je močno vpliva tudi na njegovo delo. Prevajalka Anja Naglič je povedala, da je "Krackauerjevo življenje je tako zasebno kot poklicno potekalo v znamenju eksteritorialnosti, če si izraz sposodim kar pri njem samem. Kot jud je bil napol tujec v Nemčiji, kot nemški emigrant tujec v Franciji in v ZDA, in kar trikrat je začel svoje (poklicno) življenje na novo – leta 1921, ko se je iz arhitekta prelevil v novinarja, leta 1933 z begom iz Nemčije v Francijo in leta 1941 z begom v ZDA". Delo Ornament množice je izšlo leta 1963, v njem pa je avtor izbral 24 od nekaj sto esej, ki jih je napisal v času weimarske republike. V njih na interdisciplinarni način pretresa (moderno) življenje zgodnjega 20. stoletja in analizira pojave množične kulture. Vsak na svoj način so to osvetlili tudi vsi predavatelji na dogodku: Anja Naglič, Miloš Kosec, Magdalena Germek, Rok Vevar in Marko Jenko, ki je med drugim povedal: "Če se spomnite filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, tu lahko začutite rojevanje glasbe iz zvokov stroja, iz ponavljajočih gibov. Tukaj se odpira polje ornamenta. Prav na tej točki, bi lahko rekli, da se nekaj osamosvaja – proces proizvajanja nečesa se pervertira, se ovije vase, je samo sebi namen. To je tisto, kar je tu ključno." In kot je Marko Jenko še zapisal v spremni besedi dela Ornament množice: "Ornament je bistven za bistvo. Je točka skupnega pogleda množice, kjer je množica, in to materialno, mnogo bolj iskrena, kot se ji morda zdi." Kracauerjeva misel – kar je potrdil tudi dogodek v Kinu Šiška – še danes precej intenzivno nagovarja teoretike in raziskovalce s področij sociologije, filozofije, sodobnega plesa, likovne umetnosti, arhitekture in filma.


25.05.2022

Tristo črnobelih fotografij fotografinje Letizie Battaglia na ogled v Ljubljani

Letizia Battaglia, (1935-2022) ni bila le fotografinja, predvsem je bila in hotela biti neodvisna in svobodna ženska, ki se je za pot fotoreporterke odločila razmeroma pozno, in še to ne po lastni izbiri. Ob končanem članku so jo vprašali, kje pa so fotografije? In tako se je začel počasen prehod od novičarke do kritične intelektualke, pogumne fotoreporterke, ki je čutila, da mora prizore s 50mm objektivom posneti od blizu. Tako v Italiji kot po svetu je postala prepoznavna zaradi fotografiranja žrtev mafije na italijanskem jugu.


25.05.2022

Razstava Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji osvetljuje dela manj znanega umetnika generacije povojnih kiparjev

Če Ivan Štrekelj ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, meni Petra Rezar, ki je z Matejo Breščak pripravila razstavo v Narodni galeriji, o umetniku pa je napisala tudi knjigo. Ustvarjal je predvsem realistične portrete in ženske akte, v njegovih delih pa slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti, preberemo v razstavnem besedilu. To velja tudi za naslovno podobo, kip z naslovom Poplava upodobitev utapljajoče se deklice, ki hlasta za zrakom. Mateja Breščak pove, da je razstava nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Donirali so jim nekaj Štrekljevih del, ki so jih imeli v lasti, na razstavo pa so vključili tudi dvanajst opisov umetnin v znakovnem jeziku. Leta 1916 rojeni Štrekelj je bil tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije v Juglaviji, sicer pa je najprej študiral v Beogradu, ko so po vojni ustanovili likovno akademijo v Ljubljani, pa se je vpisal v tretji letnik kiparstva. Med njegovimi profesorji najdemo velika imena slovenskega kiparstva, kot sta Frančišek Smerdu in Boris Kalin, ki ju je zaznamoval študij na zagrebški akademiji. Štirideset kipov, šestnajst del na papirju, ena oljna slika in fotografije javnih spomenikov in nagrobnikov bo na razstavi Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji na ogled do 2. oktobra.


Stran 23 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov