Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rotterdamski festival in Berlinale

11.06.2021

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu

Ker epidemiji še ni bilo videti konca, sta se dva izmed največjih evropskih filmskih festivalov letos odločila, da bosta svoje tradicionalne zimske datume obdržala v spletni obliki, toplejše dni prvega poletnega meseca pa izkoristila za filmske projekcije v živo. Ker se stanje tudi v teh dneh še ni izboljšalo toliko, kot so pozimi upali organizatorji, so bile projekcije v Rotterdamu ob 50. obletnici festivala namenjene predvsem lokalnemu prebivalstvu, tudi filmarji so na festivalu sodelovali le virtualno. Občinstvo je za najboljši film izbralo Ime mi je Francesco Totti, dokumentarec o nogometašu, ki se je iz sramežljivega fanta prelevil v ikono nogometnega kluba AS Roma. Režiser Alex Infascelli:

»Nagrade nisem pričakoval, ker je film zelo specifičen, ker vsebuje zelo subtilne elemente, ki pa jih je občinstvo vseeno ujelo. Sprejem na pogovoru je bil čudovit, morali so mi izklopiti kamero, ker bi se sicer lahko pogovarjali vso noč.«

Sicer so v programskih sklopih Pristan, Svetla prihodnost, Ponovno kino in drugih prikazali filme z vsega sveta, kot je za festival značilno. Denimo filipinski magično-realistični film Oboževalka o deklici, ki se zaljubi v filmskega igralca in mu sledi domov, kjer se med njima odvije na pol romantična, na pol strašljiva romanca v slogu Lepotice in zveri. Ali pa finski film Fuk z nikomer, mešanica dokumentarnega ali vsaj avtobiografskega filma in komedije zmešnjav režiserke Hanaleene Hauru, ki je na družabnih omrežjih s prijatelji izvedla poskus, ki je ušel z vajeti.

Tako v Rotterdamu kot v Berlinu pa je imel premiero film nemškega režiserja Dominika Grafa, ki je znan predvsem po policijskih dramah, trilerjih in kriminalkah, mednarodno prepoznaven pa je postal leta 2014 z zgodovinsko dramo Ljubljeni sestri, posneto po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld. Tokrat je predstavil oblikovno izjemno svež film Fabian: Na psu, priredbo biografskega romana Ericha Kästnerja, ki se dogaja v 30. letih v Berlinu. V času divjih umetniških zamisli, družbenega razkroja in počasnega vzpona nacizma Jakob Fabian podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa raziskuje temačnejše kotičke Berlina in se zaljubi v Cornelijo. Dominik Graf pravi, da roman dolgo ni bil med priljubljenim čtivom nemškega bralstva, saj so ga imeli za nespodobnega, danes pa je po njegovem spet aktualen, saj je politično vzdušje vse bolj nestabilno.

»Moji starši so bili v petdesetih in šestdesetih, po vojni, del münchenske intelektualne elite. Mama je igrala v kabarejih, ki jih je napisal Kästner. Moj oče je igral v gledališču, poznali so se. Potem smo imeli bralno tekmovanje za enajstletnike in dvanajstletnike. Zmagal sem na gimnaziji, zato sem moral brati na televiziji, zelo nerodno mi je bilo. Na bavarskem tekmovanju je bil v žiriji Erich Kästner. Drugi fant je Toma Sawyerja bral veliko bolj ekspresivno kot jaz, zato je zmagal. Z mamo sva šla potem v restavracijo, kamor so zahajali. Pogledal me je zviška, kot bi hotel reči: »Aha, ti si torej izgubil!« Mama mi je kupila sladoled, pa ob sramotnem porazu ni nič pomagalo. Spominjal me je na lik iz pravljice, zelo mi je bil všeč. Imel je zelo poseben glas. Mojo mamo je pozorno poslušal, drugi ljudje je niso vedno. To sem cenil.«

Film je hotel posneti že pred desetimi leti, a zanj tedaj ni bilo dovolj zanimanja. Danes pravi, da bi bil to takrat najbrž drugačen film.

»S Fabianom sem imel vedno težavo. Kot je pisatelj sam rekel, roman ni fotografija, ni realistična upodobitev stvarnosti. Gre za vtise in za karikature. To je deloma res. Liki so silhuete, niso tridimenzionalni, ampak so znaki časa, nekaj predstavljajo. Na primer komunista in fašista, ki se ponoči tepeta na ulici. Ampak v jedru romana je ljubezenska zgodba med Jakobom in Cornelio, to je jasno, in to z vsemi prizori in podrobnostmi, njunimi izjavami, priložnostmi, ki jih imata in ki jih zamudita, s Cornelijino samoizpolnjujočo se prerokbo … Vse to me je pritegnilo. Seveda sem moral premisliti, kaj obdržati in kaj izpustiti, kaj z vsemi temi sanjami v romanu. En del smo vključili, to je neke vrste mutacija tipično kästnerjevskega absurda, risanke, nočne more. To so razmeroma realistične sanje o prvi svetovni vojni.«

Poletni del Berlinala je odprla sredina projekcija filma Mavretanec v režiji Kevina MacDonalda, v katerem Jodie Foster igra odvetnico, ki pomaga zaporniku v Guantanamu. Film so prikazali na Muzejskem otoku, kjer so posebej za Berlinale zgradili kino na prostem z rdečo preprogo. Na poletnem delu festivala, ki bo potekal vse do 20. junija na šestnajstih prizoriščih v Berlinu, bodo v veliki večini prikazali iste filme, kot so jih marca ponudili na ogled strokovni javnosti. V nedeljo bodo podelili tudi nagrade zmagovalcem, ki so jih tedaj le razglasili. Glavno nagrado, zlatega medveda, bo tako tudi v živo prejel romunski režiser Radu Jude za svoj film Nesrečno nabijanje ali odštekani porno. Ker so zaradi varnostnih ukrepov v primerjavi s prejšnjimi leti na festivalu lahko prodali le za slabo petino kart, je nemška vlada k festivalskemu proračunu že prispevala še dodatnih deset milijonov evrov.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Rotterdamski festival in Berlinale

11.06.2021

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu

Ker epidemiji še ni bilo videti konca, sta se dva izmed največjih evropskih filmskih festivalov letos odločila, da bosta svoje tradicionalne zimske datume obdržala v spletni obliki, toplejše dni prvega poletnega meseca pa izkoristila za filmske projekcije v živo. Ker se stanje tudi v teh dneh še ni izboljšalo toliko, kot so pozimi upali organizatorji, so bile projekcije v Rotterdamu ob 50. obletnici festivala namenjene predvsem lokalnemu prebivalstvu, tudi filmarji so na festivalu sodelovali le virtualno. Občinstvo je za najboljši film izbralo Ime mi je Francesco Totti, dokumentarec o nogometašu, ki se je iz sramežljivega fanta prelevil v ikono nogometnega kluba AS Roma. Režiser Alex Infascelli:

»Nagrade nisem pričakoval, ker je film zelo specifičen, ker vsebuje zelo subtilne elemente, ki pa jih je občinstvo vseeno ujelo. Sprejem na pogovoru je bil čudovit, morali so mi izklopiti kamero, ker bi se sicer lahko pogovarjali vso noč.«

Sicer so v programskih sklopih Pristan, Svetla prihodnost, Ponovno kino in drugih prikazali filme z vsega sveta, kot je za festival značilno. Denimo filipinski magično-realistični film Oboževalka o deklici, ki se zaljubi v filmskega igralca in mu sledi domov, kjer se med njima odvije na pol romantična, na pol strašljiva romanca v slogu Lepotice in zveri. Ali pa finski film Fuk z nikomer, mešanica dokumentarnega ali vsaj avtobiografskega filma in komedije zmešnjav režiserke Hanaleene Hauru, ki je na družabnih omrežjih s prijatelji izvedla poskus, ki je ušel z vajeti.

Tako v Rotterdamu kot v Berlinu pa je imel premiero film nemškega režiserja Dominika Grafa, ki je znan predvsem po policijskih dramah, trilerjih in kriminalkah, mednarodno prepoznaven pa je postal leta 2014 z zgodovinsko dramo Ljubljeni sestri, posneto po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld. Tokrat je predstavil oblikovno izjemno svež film Fabian: Na psu, priredbo biografskega romana Ericha Kästnerja, ki se dogaja v 30. letih v Berlinu. V času divjih umetniških zamisli, družbenega razkroja in počasnega vzpona nacizma Jakob Fabian podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa raziskuje temačnejše kotičke Berlina in se zaljubi v Cornelijo. Dominik Graf pravi, da roman dolgo ni bil med priljubljenim čtivom nemškega bralstva, saj so ga imeli za nespodobnega, danes pa je po njegovem spet aktualen, saj je politično vzdušje vse bolj nestabilno.

»Moji starši so bili v petdesetih in šestdesetih, po vojni, del münchenske intelektualne elite. Mama je igrala v kabarejih, ki jih je napisal Kästner. Moj oče je igral v gledališču, poznali so se. Potem smo imeli bralno tekmovanje za enajstletnike in dvanajstletnike. Zmagal sem na gimnaziji, zato sem moral brati na televiziji, zelo nerodno mi je bilo. Na bavarskem tekmovanju je bil v žiriji Erich Kästner. Drugi fant je Toma Sawyerja bral veliko bolj ekspresivno kot jaz, zato je zmagal. Z mamo sva šla potem v restavracijo, kamor so zahajali. Pogledal me je zviška, kot bi hotel reči: »Aha, ti si torej izgubil!« Mama mi je kupila sladoled, pa ob sramotnem porazu ni nič pomagalo. Spominjal me je na lik iz pravljice, zelo mi je bil všeč. Imel je zelo poseben glas. Mojo mamo je pozorno poslušal, drugi ljudje je niso vedno. To sem cenil.«

Film je hotel posneti že pred desetimi leti, a zanj tedaj ni bilo dovolj zanimanja. Danes pravi, da bi bil to takrat najbrž drugačen film.

»S Fabianom sem imel vedno težavo. Kot je pisatelj sam rekel, roman ni fotografija, ni realistična upodobitev stvarnosti. Gre za vtise in za karikature. To je deloma res. Liki so silhuete, niso tridimenzionalni, ampak so znaki časa, nekaj predstavljajo. Na primer komunista in fašista, ki se ponoči tepeta na ulici. Ampak v jedru romana je ljubezenska zgodba med Jakobom in Cornelio, to je jasno, in to z vsemi prizori in podrobnostmi, njunimi izjavami, priložnostmi, ki jih imata in ki jih zamudita, s Cornelijino samoizpolnjujočo se prerokbo … Vse to me je pritegnilo. Seveda sem moral premisliti, kaj obdržati in kaj izpustiti, kaj z vsemi temi sanjami v romanu. En del smo vključili, to je neke vrste mutacija tipično kästnerjevskega absurda, risanke, nočne more. To so razmeroma realistične sanje o prvi svetovni vojni.«

Poletni del Berlinala je odprla sredina projekcija filma Mavretanec v režiji Kevina MacDonalda, v katerem Jodie Foster igra odvetnico, ki pomaga zaporniku v Guantanamu. Film so prikazali na Muzejskem otoku, kjer so posebej za Berlinale zgradili kino na prostem z rdečo preprogo. Na poletnem delu festivala, ki bo potekal vse do 20. junija na šestnajstih prizoriščih v Berlinu, bodo v veliki večini prikazali iste filme, kot so jih marca ponudili na ogled strokovni javnosti. V nedeljo bodo podelili tudi nagrade zmagovalcem, ki so jih tedaj le razglasili. Glavno nagrado, zlatega medveda, bo tako tudi v živo prejel romunski režiser Radu Jude za svoj film Nesrečno nabijanje ali odštekani porno. Ker so zaradi varnostnih ukrepov v primerjavi s prejšnjimi leti na festivalu lahko prodali le za slabo petino kart, je nemška vlada k festivalskemu proračunu že prispevala še dodatnih deset milijonov evrov.


19.03.2022

Pripovedovalski festival

Vsebine Programa Ars


18.03.2022

Carmen

Vsebine Programa Ars


18.03.2022

Ta dež ne bo ponehal

Vsebine Programa Ars


18.03.2022

Kulturna dediščina je nenadomestljiva

Ukrajina in Slovenija imata skupno Unescovo območje naravne dediščine: bukove pragozdove. Ukrajina ima kar sedem območij vpisanih na Unscove sezname. Mesto Lvov, denimo, je stičišče vzhodne in zahodne kulture z elementi obeh svetov, ukrajinske lesene cerkve so dediščina celotnega človeštva. Kulturna dediščina je v oboroženih spopadih velikokrat tarča, saj predstavlja materialni okvir za identitete tam živečih ljudi. Zaposleni v muzejih in kulturnih ustanovah so ob začetku vojne skušali zaščititi, kar je bilo mogoče, del artefaktov so skrili tudi na Poljskem. Kaj se bo zgodilo s kulturno dediščino v Ukrajini, v tem trenutku ne ve nihče. Blaž Mazi


17.03.2022

Kako se bo Slovenija predstavila na Beneškem bienalu?

Po tem, ko so decembra v Moderni galeriji tudi uradno potrdili, da bo Slovenijo na letošnjem Beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše, so slovenski paviljon v kavarni Moderne galerije uradno predstavili Judita Krivec Dragan, sekretarka na Ministrstvu za kulturo, direktor Moderne galerije dr. Aleš Vaupotič in kustos slovenskega paviljona dr. Robert Simonišek. Ob lanskoletni novici, da bo Slovenijo letos zastopal Marko Jakše, so se v javnosti pojavila tudi ugibanja glede lokacije paviljona, ki se je v preteklih nekaj izvedbah bienala nahajal v glavnih prostorih Arzenala. Prostor je težko zagotoviti, še zlasti za več let, saj se je treba dogovarjati vsako leto znova, pravi Judita Krivec Dragan. Nadaljuje, da se bomo tudi letos predstavili v sklopu Arzenala, četudi na drugi lokaciji. Dela Marka Jakšeta, ki se v javnosti ne pojavlja, se sicer dobro povezujejo s temo domišljije in nadrealizma, ki ju je kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje, izziv pa je bil izbrati dela iz njegovega obsežnega opusa. Na ogled bodo slike iz zadnjih dveh desetletij, kot pravi kurator Robert Simonišek sta z umetnikom v ospredje postavila domišljijo kot tako. Postavitev bodo opremili s posebnimi svetlobnimi elementi in peskom, je kurator še pojasnil glede paviljona, ki bo v Benetkah svoja vrata odprl 21. aprila.


17.03.2022

Faust v ljubljanski operi

Vsebine Programa Ars


17.03.2022

Simfoniki in dirigent Raoul Grüneis

Nocoj ob 19:30 se Simfonični orkester RTV Slovenija vrača v svoj koncertni cikel Kromatika – tokrat z mlado domačo solistično zasedbo in dirigentom Raoulom Grüneisom. Koncert boste lahko spremljali tudi v neposrednem prenosu na Arsu.


16.03.2022

"Ustvariti moramo nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril ruski okupator."

"Ustvariti moramo nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril ruski okupator," pravi ukrajinska pesnica, scenaristka, esejistka in novinarka Ljuba Jakimčuk. Rodila se je v luganski regiji, a že dolgo časa živi v Kijevu. Pesmi Ljube Jakimčuk so prevedene v angleščino, švedščino, nemščino, francoščino, poljščino, hebrejščino, slovaščino in ruščino, njeni eseji pa v angleščino in švedščino. Z njo se je za Svet kulture pogovarjal Vlado Motnikar. "Veliko intervjujev dajem. Občasno pišem članke za vzhodne medije, Slovenijo, Veliko Britanijo in druge države. Ni lahko pisati, že s fikcijo je problem, kaj šele s poezijo. A imamo odgovornost in kultura lahko pomaga kot nekakšna vedenjska terapija. Morali bomo ustvariti nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril sovražnik. Ruska propaganda je obsežna, zato uporabljamo pripovedovanje zgod, da ljudem pojasnjujemo, kaj se dogaja. Moji intervjuji so del informacijske vojne in informacijska vojna je prav tako del prave vojne," dodaja Jakimčuk.


14.03.2022

Samouki kipar Jago se s svojimi hiperrealističnimi deli zgleduje pri Michelangelu

Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.


14.03.2022

V Palači Bonaparte razstavlja Jago, eden najbolj priljubljenih sodobnih italijanskih kiparjev

Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.


09.03.2022

Pogovor s Stevenom Loyem

V ponedeljek se je pričel letošnji cikel sodobne glasbe Zvokotok, ki ga je tokrat oblikoval Sreven Loy, dirigent, skladatelj, strasten promotor nove glasbe v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o zasnovi letošnje koncertne serije ter o njegovem delu z asnamblom Neofonía in Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.


11.03.2022

Vračanje pogleda v Cukrarni

Odprtje ljubljanske Cukrarne je bilo lani nedvomno dogodek leta na kulturnem področju. Usmeritve novega prostora je tedaj nakazala razstava Čudovitost spomina, zdaj pa se z obsežno skupinsko razstavo Vračanje pogleda posvečajo umetnicam, ki v Sloveniji delujejo od devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Žal je tema žensk in umetnic še vedno aktualna, pravi umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič, ki je razstavo zasnovala v sodelovanju s še tremi kuratorkami – Maro Anjoli Vujić, Matejo Podlesnik in Alenko Trebušak. Na ogled so postavile dela skoraj šestdesetih ustvarjalk v različnih medijih – od slik, skulptur, videov, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov, pestre pa so tudi obravnavane teme, ki so razdeljene v štiri sklope: urbana in naravna krajina, telo oziroma figura, umetnostni sistem in družbeno politično okolje. Ti sklopi niso strogo začrtani in se med seboj prepletajo. Tudi zgodovino umetnosti vse preveč določa moški pogled, je ena izmed misli razstave, ki se z naslovom naslanja na knjigo Johna Bergerja Načini gledanja, v kateri se pisec sprašuje o pogledih na žensko v zgodovini umetnosti, ko je bila pogosto upodobljena kot objekt poželenja.


11.03.2022

Kavč festival

Vsebine Programa Ars


10.03.2022

Ajda Stina Turek & Vid Jamnik - Peti koncert v seriji Jazz All Stars predstavlja zgoščenko Rajska ptica

Kulturni center bar Cukrarna v Ljubljani nadaljuje koncertno sodelovanje s tretjim programom Radia Slovenija – programom Ars. Tokrat bosta v ospredju glas mlade pevke in vibrafon – Ajda Stina Turek in Vid Jamnik bosta na koncertu predstavila svoj skupni projekt, album Rajska ptica.


Stran 28 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov