Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rotterdamski festival in Berlinale

11.06.2021

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu

Ker epidemiji še ni bilo videti konca, sta se dva izmed največjih evropskih filmskih festivalov letos odločila, da bosta svoje tradicionalne zimske datume obdržala v spletni obliki, toplejše dni prvega poletnega meseca pa izkoristila za filmske projekcije v živo. Ker se stanje tudi v teh dneh še ni izboljšalo toliko, kot so pozimi upali organizatorji, so bile projekcije v Rotterdamu ob 50. obletnici festivala namenjene predvsem lokalnemu prebivalstvu, tudi filmarji so na festivalu sodelovali le virtualno. Občinstvo je za najboljši film izbralo Ime mi je Francesco Totti, dokumentarec o nogometašu, ki se je iz sramežljivega fanta prelevil v ikono nogometnega kluba AS Roma. Režiser Alex Infascelli:

»Nagrade nisem pričakoval, ker je film zelo specifičen, ker vsebuje zelo subtilne elemente, ki pa jih je občinstvo vseeno ujelo. Sprejem na pogovoru je bil čudovit, morali so mi izklopiti kamero, ker bi se sicer lahko pogovarjali vso noč.«

Sicer so v programskih sklopih Pristan, Svetla prihodnost, Ponovno kino in drugih prikazali filme z vsega sveta, kot je za festival značilno. Denimo filipinski magično-realistični film Oboževalka o deklici, ki se zaljubi v filmskega igralca in mu sledi domov, kjer se med njima odvije na pol romantična, na pol strašljiva romanca v slogu Lepotice in zveri. Ali pa finski film Fuk z nikomer, mešanica dokumentarnega ali vsaj avtobiografskega filma in komedije zmešnjav režiserke Hanaleene Hauru, ki je na družabnih omrežjih s prijatelji izvedla poskus, ki je ušel z vajeti.

Tako v Rotterdamu kot v Berlinu pa je imel premiero film nemškega režiserja Dominika Grafa, ki je znan predvsem po policijskih dramah, trilerjih in kriminalkah, mednarodno prepoznaven pa je postal leta 2014 z zgodovinsko dramo Ljubljeni sestri, posneto po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld. Tokrat je predstavil oblikovno izjemno svež film Fabian: Na psu, priredbo biografskega romana Ericha Kästnerja, ki se dogaja v 30. letih v Berlinu. V času divjih umetniških zamisli, družbenega razkroja in počasnega vzpona nacizma Jakob Fabian podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa raziskuje temačnejše kotičke Berlina in se zaljubi v Cornelijo. Dominik Graf pravi, da roman dolgo ni bil med priljubljenim čtivom nemškega bralstva, saj so ga imeli za nespodobnega, danes pa je po njegovem spet aktualen, saj je politično vzdušje vse bolj nestabilno.

»Moji starši so bili v petdesetih in šestdesetih, po vojni, del münchenske intelektualne elite. Mama je igrala v kabarejih, ki jih je napisal Kästner. Moj oče je igral v gledališču, poznali so se. Potem smo imeli bralno tekmovanje za enajstletnike in dvanajstletnike. Zmagal sem na gimnaziji, zato sem moral brati na televiziji, zelo nerodno mi je bilo. Na bavarskem tekmovanju je bil v žiriji Erich Kästner. Drugi fant je Toma Sawyerja bral veliko bolj ekspresivno kot jaz, zato je zmagal. Z mamo sva šla potem v restavracijo, kamor so zahajali. Pogledal me je zviška, kot bi hotel reči: »Aha, ti si torej izgubil!« Mama mi je kupila sladoled, pa ob sramotnem porazu ni nič pomagalo. Spominjal me je na lik iz pravljice, zelo mi je bil všeč. Imel je zelo poseben glas. Mojo mamo je pozorno poslušal, drugi ljudje je niso vedno. To sem cenil.«

Film je hotel posneti že pred desetimi leti, a zanj tedaj ni bilo dovolj zanimanja. Danes pravi, da bi bil to takrat najbrž drugačen film.

»S Fabianom sem imel vedno težavo. Kot je pisatelj sam rekel, roman ni fotografija, ni realistična upodobitev stvarnosti. Gre za vtise in za karikature. To je deloma res. Liki so silhuete, niso tridimenzionalni, ampak so znaki časa, nekaj predstavljajo. Na primer komunista in fašista, ki se ponoči tepeta na ulici. Ampak v jedru romana je ljubezenska zgodba med Jakobom in Cornelio, to je jasno, in to z vsemi prizori in podrobnostmi, njunimi izjavami, priložnostmi, ki jih imata in ki jih zamudita, s Cornelijino samoizpolnjujočo se prerokbo … Vse to me je pritegnilo. Seveda sem moral premisliti, kaj obdržati in kaj izpustiti, kaj z vsemi temi sanjami v romanu. En del smo vključili, to je neke vrste mutacija tipično kästnerjevskega absurda, risanke, nočne more. To so razmeroma realistične sanje o prvi svetovni vojni.«

Poletni del Berlinala je odprla sredina projekcija filma Mavretanec v režiji Kevina MacDonalda, v katerem Jodie Foster igra odvetnico, ki pomaga zaporniku v Guantanamu. Film so prikazali na Muzejskem otoku, kjer so posebej za Berlinale zgradili kino na prostem z rdečo preprogo. Na poletnem delu festivala, ki bo potekal vse do 20. junija na šestnajstih prizoriščih v Berlinu, bodo v veliki večini prikazali iste filme, kot so jih marca ponudili na ogled strokovni javnosti. V nedeljo bodo podelili tudi nagrade zmagovalcem, ki so jih tedaj le razglasili. Glavno nagrado, zlatega medveda, bo tako tudi v živo prejel romunski režiser Radu Jude za svoj film Nesrečno nabijanje ali odštekani porno. Ker so zaradi varnostnih ukrepov v primerjavi s prejšnjimi leti na festivalu lahko prodali le za slabo petino kart, je nemška vlada k festivalskemu proračunu že prispevala še dodatnih deset milijonov evrov.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Rotterdamski festival in Berlinale

11.06.2021

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu

Ker epidemiji še ni bilo videti konca, sta se dva izmed največjih evropskih filmskih festivalov letos odločila, da bosta svoje tradicionalne zimske datume obdržala v spletni obliki, toplejše dni prvega poletnega meseca pa izkoristila za filmske projekcije v živo. Ker se stanje tudi v teh dneh še ni izboljšalo toliko, kot so pozimi upali organizatorji, so bile projekcije v Rotterdamu ob 50. obletnici festivala namenjene predvsem lokalnemu prebivalstvu, tudi filmarji so na festivalu sodelovali le virtualno. Občinstvo je za najboljši film izbralo Ime mi je Francesco Totti, dokumentarec o nogometašu, ki se je iz sramežljivega fanta prelevil v ikono nogometnega kluba AS Roma. Režiser Alex Infascelli:

»Nagrade nisem pričakoval, ker je film zelo specifičen, ker vsebuje zelo subtilne elemente, ki pa jih je občinstvo vseeno ujelo. Sprejem na pogovoru je bil čudovit, morali so mi izklopiti kamero, ker bi se sicer lahko pogovarjali vso noč.«

Sicer so v programskih sklopih Pristan, Svetla prihodnost, Ponovno kino in drugih prikazali filme z vsega sveta, kot je za festival značilno. Denimo filipinski magično-realistični film Oboževalka o deklici, ki se zaljubi v filmskega igralca in mu sledi domov, kjer se med njima odvije na pol romantična, na pol strašljiva romanca v slogu Lepotice in zveri. Ali pa finski film Fuk z nikomer, mešanica dokumentarnega ali vsaj avtobiografskega filma in komedije zmešnjav režiserke Hanaleene Hauru, ki je na družabnih omrežjih s prijatelji izvedla poskus, ki je ušel z vajeti.

Tako v Rotterdamu kot v Berlinu pa je imel premiero film nemškega režiserja Dominika Grafa, ki je znan predvsem po policijskih dramah, trilerjih in kriminalkah, mednarodno prepoznaven pa je postal leta 2014 z zgodovinsko dramo Ljubljeni sestri, posneto po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld. Tokrat je predstavil oblikovno izjemno svež film Fabian: Na psu, priredbo biografskega romana Ericha Kästnerja, ki se dogaja v 30. letih v Berlinu. V času divjih umetniških zamisli, družbenega razkroja in počasnega vzpona nacizma Jakob Fabian podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa raziskuje temačnejše kotičke Berlina in se zaljubi v Cornelijo. Dominik Graf pravi, da roman dolgo ni bil med priljubljenim čtivom nemškega bralstva, saj so ga imeli za nespodobnega, danes pa je po njegovem spet aktualen, saj je politično vzdušje vse bolj nestabilno.

»Moji starši so bili v petdesetih in šestdesetih, po vojni, del münchenske intelektualne elite. Mama je igrala v kabarejih, ki jih je napisal Kästner. Moj oče je igral v gledališču, poznali so se. Potem smo imeli bralno tekmovanje za enajstletnike in dvanajstletnike. Zmagal sem na gimnaziji, zato sem moral brati na televiziji, zelo nerodno mi je bilo. Na bavarskem tekmovanju je bil v žiriji Erich Kästner. Drugi fant je Toma Sawyerja bral veliko bolj ekspresivno kot jaz, zato je zmagal. Z mamo sva šla potem v restavracijo, kamor so zahajali. Pogledal me je zviška, kot bi hotel reči: »Aha, ti si torej izgubil!« Mama mi je kupila sladoled, pa ob sramotnem porazu ni nič pomagalo. Spominjal me je na lik iz pravljice, zelo mi je bil všeč. Imel je zelo poseben glas. Mojo mamo je pozorno poslušal, drugi ljudje je niso vedno. To sem cenil.«

Film je hotel posneti že pred desetimi leti, a zanj tedaj ni bilo dovolj zanimanja. Danes pravi, da bi bil to takrat najbrž drugačen film.

»S Fabianom sem imel vedno težavo. Kot je pisatelj sam rekel, roman ni fotografija, ni realistična upodobitev stvarnosti. Gre za vtise in za karikature. To je deloma res. Liki so silhuete, niso tridimenzionalni, ampak so znaki časa, nekaj predstavljajo. Na primer komunista in fašista, ki se ponoči tepeta na ulici. Ampak v jedru romana je ljubezenska zgodba med Jakobom in Cornelio, to je jasno, in to z vsemi prizori in podrobnostmi, njunimi izjavami, priložnostmi, ki jih imata in ki jih zamudita, s Cornelijino samoizpolnjujočo se prerokbo … Vse to me je pritegnilo. Seveda sem moral premisliti, kaj obdržati in kaj izpustiti, kaj z vsemi temi sanjami v romanu. En del smo vključili, to je neke vrste mutacija tipično kästnerjevskega absurda, risanke, nočne more. To so razmeroma realistične sanje o prvi svetovni vojni.«

Poletni del Berlinala je odprla sredina projekcija filma Mavretanec v režiji Kevina MacDonalda, v katerem Jodie Foster igra odvetnico, ki pomaga zaporniku v Guantanamu. Film so prikazali na Muzejskem otoku, kjer so posebej za Berlinale zgradili kino na prostem z rdečo preprogo. Na poletnem delu festivala, ki bo potekal vse do 20. junija na šestnajstih prizoriščih v Berlinu, bodo v veliki večini prikazali iste filme, kot so jih marca ponudili na ogled strokovni javnosti. V nedeljo bodo podelili tudi nagrade zmagovalcem, ki so jih tedaj le razglasili. Glavno nagrado, zlatega medveda, bo tako tudi v živo prejel romunski režiser Radu Jude za svoj film Nesrečno nabijanje ali odštekani porno. Ker so zaradi varnostnih ukrepov v primerjavi s prejšnjimi leti na festivalu lahko prodali le za slabo petino kart, je nemška vlada k festivalskemu proračunu že prispevala še dodatnih deset milijonov evrov.


24.12.2021

V pričakovanju božiča z Aldom Kumarjem

Aldo Kumar v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma predstavlja svoje obsežno vokalno inštrumentalno delo za simfonični orkester, mešani zbor, orgle, vokalne soliste, zvonove in železniške tirnice (šine), oratorij Tehtanje duš. Predstavi pa tudi svoje spomine na praznovanje božiča in svoje misli o pomenu tega praznika.


29.12.2021

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.


29.12.2021

Benedetta

»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen


29.12.2021

Ouditev

»Odlika trilogije Matrica je bila, da je spretno ohranjala ravnovesje med problemskostjo vsebine in akcijskostjo dogajanja; v Obuditvi pa se tehtnica precej preveša na stran akcije.«


29.12.2021

Človeški glas

»Almodóvarjeva Ženska ne obžaluje, da je ljubila, da se je popolnoma prepustila, čeprav se je že vnaprej zavedala, da se bo zanjo najbrž slabo končalo. Ona je s sabo pomirjena« - Gaja Poeschl


23.12.2021

Medeja … bom postala v ožjem izboru nagrade za evropske tujejezične radijske igre britanske mreže BBC

Radijska igra Medeja ... bom postala, ki je nastala v Uredništvu igranega programa po literarni predlogi starorimskega avtorja Seneke, se je uvrstila v ožji izbor šestih najboljših evropskih tujejezičnih radijskih iger, nagrajenca v tej kategoriji pa bo britanska mreža BBC razglasila marca prihodnje leto. Medeja ... bom postala pripoveduje zgodbo o kolhijski princesi, ki za svojega ljubljenega moža, argonavta Jazona, izda domovino, okrade očeta in umori brata, Jazon pa jo zapusti zaradi druge ženske, korintske princese. Medeji s tem odvzame čast in tudi njuna otroka, Medeja pa mora vnovič v izgnanstvo. Tatica, morilka, na koncu še detomorilka. Zločin, ki ga skoraj ni mogoče razumeti, še manj pa se z detomorilko poistovetiti. In prav to ostaja velik izziv za uprizoritev enega najbolj znanih antičnih mitov. V radijski igri v vlogi Medeje nastopa Nataša Barbara Gračner, igro pa so sooblikovale prevajalka Jera Ivanc, avtorica priredbe Saška Rakef in scenaristka ter režiserka Špela Kravogel. S Špelo Kravogel se je ob priložnosti nominacije pogovarjala Ana Rozman.


17.12.2021

40. let gledališča Ane Monro

17. december 1981 je dan, ko se je občinstvu prvič predstavilo Gledališče Ane Monro. Ustanovna člana skupine, Andrej Rozman Roza in Marko Kovačič sta pod tem imenom prvič nastopila na prednovoletni zabavi ŠKUC-a v Festivalni dvorani. Ime sta prevzela po fiktivni osebi Ani Monro, ki naj bi bila pred vojno delavka v Tobačni tovarni, ponoči pa striptizeta v baru Nebotičnik. 17. december 1981 zato velja za dan ustanovitve Gledališča Ane Monro, ki se je v štirih desetletjih iz legendarne umetniške skupine razvilo v mednarodno referenčno nevladno organizacijo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture ter vzgoje in izobraževanja. Ob 40. obletnici nastanka Gledališča Ane Monro je Ana Rozman v studio povabila predsednika in umetniškega vodjo gledališča Gora Osojnika.


16.12.2021

Jože Brumen: modernistični oblikovalec in umetniški erudit

V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so pripravili prvo pregledno in študijsko zasnovano razstavo bogatega ustvarjalnega opusa Jožeta Brumna, enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Oblikovalec, arhitekt, kipar in pedagog je na razstavi, ki sta jo kurirali Petra Černe Oven in Cvetka Požar, predstavljen v vsej svoji renesannčni intelektualni širini. Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, njegov opus je bogat, znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Poleg arhitekture je vzporedno študiral kiparstvo, Petra Černe Oven ga opiše kot humanistično izobraženega intelektualca, za katerega je značilna sla po znanju. Opazno je Brumnovo senzibilno razumevanje vsebine, tudi pri literatih je bil priljubljen prav zato, ker je pred začetkom oblikovanja delo vedno najprej prebral. Njegova odlika je spajanje vizualne podobe z vsebino, kar je po besedah Cvetke Požar očitno predvsem pri umetniških monografijah. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, nekatere projekte prvič javno predstavlja, prek skic in načrtov pa ponudi tudi vpogled v oblikovalčev ustvarjalni proces. Sklene pa se s še eno pomembno Brumnovo vlogo, in sicer pedagoško, kot predavatelj na tedanji Akademiji za likovno umetnost je namreč pomembno vplival na prvo akademsko šolano generacijo slovenskih oblikovalcev. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Srečko Kosovel, Srečko Kosovel, Integrali '26; avtorja fotografij: Miran Zdovc (levo), Aleš Rosa (desno), kolaž in izrez fotografij, vir: MAO


16.12.2021

Evroradijski božični dan

Vsebine Programa Ars


15.12.2021

Stati inu obstati

Vsebine Programa Ars


14.12.2021

Angleški humor v SNG Maribor

Vsebine Programa Ars


10.12.2021

Ali bomo kdaj zaživeli izven stanja izrednih razmer?

Naslov najnovejše predstave Mestnega gledališča ljubljanskega sovpada s stanjem, ki ga družba in svet nasploh doživljata zadnje leto in pol – "Izredne razmere" bodo premiero doživele jutri. Napet in srhljiv psihološki triler je napisal nemški dramatik in režiser Falk Richter že leta 2007, a je ta še vedno aktualen, saj nas popelje v naše notranje dvorišče – čas okoljskih katastrof, finančnih zlomov in epidemije. V predstavi se tudi vzpostavlja razmislek ali je razvoj naše civilizacije že prehitel evolucijski razvoj možganov, ali pa se ti še naprej razvijajo in prilagajajo na nove razmere. Ta ideja je aplicirana tudi na največje težave, ki pretijo našemu planetu - bodo ti možgani našli učinkovite rešitve in preprečili uničenje okolja, bodo ustavili epidemijo, bodo odpravili revščino in lakoto? "Izredne razmere" pri gledalcu pustijo občutek, da bodo odgovori vseh teh vprašanj znani prav kmalu.


10.12.2021

Brane Mozetič: "Festival LGBT filma bo potekal ob polovični zasedenosti in s polovičnimi javnimi sredstvi"

Festival LGBT filma, ki ga organizira Društvo Škuc, bo po lanski spletni izdaji letos spet potekal v kinu. Festival ima dolgo zgodovino. Prvič je bil organiziran leta 1984 v okviru festivala Magnus in velja za najstarejši festival LGBT filma v Evropi ter najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji, toda tokrat bo potekal ob skoraj polovično nižjem javnem sofinanciranju glede na pretekla leta, je opozoril programski selektor Brane Mozetič. Od 11. do 19. decembra bodo na Festivalu LGBT filma predvajali 16 igranih in dokumentarnih ter 26 kratkih filmov iz 22 držav. Celovečerce bo mogoče videti v Slovenski kinoteki, kjer se bodo potegovali za nagradi občinstva in mednarodne žirije, medtem ko bodo kratke filme zavrteli še na spletni strani.


Stran 34 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov