Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"To, s čimer nas Chloé Zhao osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi." - Denis Valič
Letos je oskarja za najboljši film prejelo delo, ki bi se vse do nedavnega v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem nemudoma prepoznali programiranega poraženca. Tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago; ki med finalisti ni pristal zaradi tega, ker bi člani Akademije presodili, da se lahko enakovredno pomeri z ostalimi, pač pa so jih pri izboru vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi. Prvih devet desetletij zgodovine oskarjev je namreč brutalno nedvoumnih: avtorji del, ki si zaslužijo kipec za najboljši film leta, so moški bele polti, ali pa vsaj anglosaškega porekla. Pika.
Med več kot 500 filmskimi naslovi, ki so se v devetih desetletjih v vlogi nominirancev – finalistov kategorije za najboljši film, podali v boj za najbolj prestižnega med kipci, je bilo le 14 takih, ki so jih ustvarile režiserke. Seveda kipca ni videlo nobeno izmed njih. Ste resnično pripravljeni verjeti, da v vsem tem času ni bilo enega samega dela, ki bi ga ustvarila režiserka in bi si zaslužilo to nagrado? Verjamete, da je bilo v dobrih 90 letih le sedem režiserk tako prepričljivih, da so pristale med finalnimi nominiranci v kategoriji najboljše režije? Verjetno ni naključje, da edina z oskarjem nagrajena režiserka, Kathryn Bigelow, snema pravzaprav »moške« filme.
A pustimo oskarje in člane akademije, ki so očitno vse do letošnjega leta verjeli, da pri estetskem presežku v filmski umetnosti odločilno vlogo odigra anatomija. Te okostenele, na obrambi lastnih privilegijev utemeljene institucije, tudi letošnje »odkritje« ženske-režiserke – ob Chloé Zhao in njenem sijajnem delu Dežela nomadov še Emeralde Fennell, avtorice Obetavne mlade ženske –, ne more več rešiti. Še manj pa njihovo »reševanje« potrebujejo dela, kakršna je Dežela nomadov.
Namreč, čeprav je Dežela nomadov v številnih pogledih skoraj diametralno nasprotna delom, kakršna je praviloma nagrajevala Akademija – od izrazite nekonfliktnosti njene pripovedi, pa vse do dejstva, da ne slavi dejanj izstopajočih posameznikov, pač pa se pokloni toplini odnosov znotraj marginalizirane, skoraj nevidne skupnosti – pa to prav v ničemer ne zmanjša, omeji čustvene silovitosti, hipnotičnosti in srčnosti podob njenega dela in zgodb, ki jo te pripovedujejo.
Delo se prične z navidezno suhoparno, v obdobju po dveh globalnih krizah prav nič pretirano dramatično informacijo o zaprtju tovarne mavčnih plošč v kraju Empire, ki ji kmalu sledi nova, tokrat o ukinitvi poštne številke. Vzročno povezavo med obema sicer gledalec zasluti takoj, a še zaleč si ne more predstavljati vse dramatičnosti, ki se skriva za njo. In tudi Chloé ga ne priganja, saj tisto, kar sledi, še zdaleč ni podobno neposrednim napadom na vsa gledalčeva čutila, kot se nam ob ameriških delih nadvse pogosto zgodi. S Fern, nedavno ovdovelo prebivalko omenjenega kraja Empire, ki je po zaprtju tovarne ostal brez prihodnosti, se podamo na pot po ameriških prostranstvih in pri tem spoznamo do danes skoraj povsem neznano, nevidno, a osupljivo številčno skupnost sodobnih nomadov, »brezdomcev« v iskanju dela. In to, s čimer nas Chloé osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodorni vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.
"To, s čimer nas Chloé Zhao osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi." - Denis Valič
Letos je oskarja za najboljši film prejelo delo, ki bi se vse do nedavnega v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem nemudoma prepoznali programiranega poraženca. Tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago; ki med finalisti ni pristal zaradi tega, ker bi člani Akademije presodili, da se lahko enakovredno pomeri z ostalimi, pač pa so jih pri izboru vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi. Prvih devet desetletij zgodovine oskarjev je namreč brutalno nedvoumnih: avtorji del, ki si zaslužijo kipec za najboljši film leta, so moški bele polti, ali pa vsaj anglosaškega porekla. Pika.
Med več kot 500 filmskimi naslovi, ki so se v devetih desetletjih v vlogi nominirancev – finalistov kategorije za najboljši film, podali v boj za najbolj prestižnega med kipci, je bilo le 14 takih, ki so jih ustvarile režiserke. Seveda kipca ni videlo nobeno izmed njih. Ste resnično pripravljeni verjeti, da v vsem tem času ni bilo enega samega dela, ki bi ga ustvarila režiserka in bi si zaslužilo to nagrado? Verjamete, da je bilo v dobrih 90 letih le sedem režiserk tako prepričljivih, da so pristale med finalnimi nominiranci v kategoriji najboljše režije? Verjetno ni naključje, da edina z oskarjem nagrajena režiserka, Kathryn Bigelow, snema pravzaprav »moške« filme.
A pustimo oskarje in člane akademije, ki so očitno vse do letošnjega leta verjeli, da pri estetskem presežku v filmski umetnosti odločilno vlogo odigra anatomija. Te okostenele, na obrambi lastnih privilegijev utemeljene institucije, tudi letošnje »odkritje« ženske-režiserke – ob Chloé Zhao in njenem sijajnem delu Dežela nomadov še Emeralde Fennell, avtorice Obetavne mlade ženske –, ne more več rešiti. Še manj pa njihovo »reševanje« potrebujejo dela, kakršna je Dežela nomadov.
Namreč, čeprav je Dežela nomadov v številnih pogledih skoraj diametralno nasprotna delom, kakršna je praviloma nagrajevala Akademija – od izrazite nekonfliktnosti njene pripovedi, pa vse do dejstva, da ne slavi dejanj izstopajočih posameznikov, pač pa se pokloni toplini odnosov znotraj marginalizirane, skoraj nevidne skupnosti – pa to prav v ničemer ne zmanjša, omeji čustvene silovitosti, hipnotičnosti in srčnosti podob njenega dela in zgodb, ki jo te pripovedujejo.
Delo se prične z navidezno suhoparno, v obdobju po dveh globalnih krizah prav nič pretirano dramatično informacijo o zaprtju tovarne mavčnih plošč v kraju Empire, ki ji kmalu sledi nova, tokrat o ukinitvi poštne številke. Vzročno povezavo med obema sicer gledalec zasluti takoj, a še zaleč si ne more predstavljati vse dramatičnosti, ki se skriva za njo. In tudi Chloé ga ne priganja, saj tisto, kar sledi, še zdaleč ni podobno neposrednim napadom na vsa gledalčeva čutila, kot se nam ob ameriških delih nadvse pogosto zgodi. S Fern, nedavno ovdovelo prebivalko omenjenega kraja Empire, ki je po zaprtju tovarne ostal brez prihodnosti, se podamo na pot po ameriških prostranstvih in pri tem spoznamo do danes skoraj povsem neznano, nevidno, a osupljivo številčno skupnost sodobnih nomadov, »brezdomcev« v iskanju dela. In to, s čimer nas Chloé osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodorni vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.
Nevladne organizacije na področju kulture so z velikim pričakovanjem pa tudi strahom čakale na rezultate programskega razpisa, na podlagi katerega bi lahko gradile prihodnje štiriletno delo. Čeprav vsi rezultati še niso javno objavljeni, že odmeva odločitev Ministrstva za kulturo, ki zavodom in društvom, ki so se v preteklosti izkazali s svojim delom, ni dodelilo sredstev. Med njimi so tudi prejemniki osrednjih nagrad. Iz financiranja so med drugim izpadli Zavod Maska, Mesto žensk, Delak center, Gledališče Glej, Zavod Emanat in Nomad Dance Academy Slovenija. Čeprav je bil Zavod Maska s predstavo Gejm veliki zmagovalec Borštnikovega srečanja, to ni pripomoglo k temu, da bi mu Ministrstvo za kulturo odobrilo sredstva. Na Ministrstvu za kulturo so v pisnem odzivu zapisali, da je največje število financiranih programov enako kot v prejšnjem obdobju. Sredstva na področju uprizoritvenih umetnosti so v programskem razpisu povišali za dobrih 25 odstotkov, kar je 240 tisoč evrov. Vloge je ocenila strokovna komisija, minister pa da nima pravice posegati v njeno avtonomijo. Foto: Matej Povše
Gustava Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, ki pa je barvo razumel bolj mitološko. Kako Gnamuš razmišlja o barvi je eno od vprašanj, ki jih zastavlja razstava Lambda v ljubljanski galeriji Equrna, kjer je ob njegovih novejših delih na ogled tudi nekaj starejših, druži pa jih prav izrazita barva. Umetnostna zgodovinarka Nadja Gnamuš, umetnikova hči in kustosinja razstave, pojasnjuje, da slikarja barva zanima kot valovanje in to je skrito tudi v naslovu razstave. Grška črka lambda je namreč fizikalna oznaka za valovno dolžino. Pri postavljanju razstave jo je sicer zanimalo srečanje starejših in novejših del, zato je tudi v pogovoru najprej pojasnila, kako se je Gnamušev odnos do barve spreminjal skozi čas.
Vsebine Programa Ars
1. januarja se je končalo polletno predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Minister za kulturo Vasko Simoniti je ta teden predstavil osrednje dosežke predsedovanja na področju kulture. Izpostavil je sklepe o visokokakovostni arhitekturi in pobudi Novi evropski bauhaus ter zaščiti raznovrstnosti evropskih avdiovizualnih in medijskih vsebin.
Vsebine Programa Ars
Povabilo na koncert je tematsko uglašeno s Petkovim koncertnim večerom, občinstvo povabi k poslušanju s skladbami, ki se glasbeno navezujejo na koncertni večer.
Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?
Sinoči se je v oddaji Odprta knjiga iztekel zadnji, 52. del biografskega romana o igralcu Radku Poliču Rac bere Raca, vendar ne bomo čakali na novo leto, pač pa se takoj začenja nova Odprta knjiga, in sicer Deseti brat Josipa Jurčiča. Ob tem je pri ZKP RTV Slovenija izšla tudi zvočna knjiga, režiral jo je Alen Jelen, besedilo interpretira igralec SNG Nova Gorica Iztok Mlakar.
Tik pred iztekom skoraj osemmesecˇnega obdobja razglasˇene epidemije covida-19 v sredini junija letos so v Kreativnem centru Poligon izvedli že tretje merjenje, kako epidemija vpliva na zˇivljenje in delo slovenskih kulturno-kreativnih delavcev. V vzorec so zajeli 1.517 delavcev in v raziskavo vkljucˇili vse profile, ne glede na pravni status. Dlje časa traja epidemija, hujše so posledice.
Pesmi Mačka Murija in muce Mace so se do danes preoblikovale v radijske igre, TV-muzikale, kasete, zgoščenke in LP-plošče. V novem tisočletju je glasba Mačka Murija in muce Mace prestopila tudi jezikovne meje, tako ju v nemškem prevodu poznajo kot Kater Muri & Kätzchen Matzi v angleškem pa Mury the Cat & Matzie-Catsie. V muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani je na ogled fotografsko-dokumentarna razstava Maček Muri in muca Maca, ki je namenjena tako otrokom, starejšim od treh let, kot tudi odraslim.
Pred mikrofon smo povabili avtorja izvirne glasbe k filmu Erotikon, Andreja Goričarja.
Vsebine Programa Ars
Iz evangeličanske cerkve v Gornjih Slavečih na Goričkem na božični praznik neposredno prenašamo slovesno bogoslužje, pri katerem sodelujejo tamkajšnji verniki. Vodi ga evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, za glasbeni del bogoslužja pa skrbijo kantor Marcel Sapač, organistka Zoja Kreft ter flavtistka Zoja Hanc.
Iz koprske stolnice Marijinega vnebovzetja smo neposredno prenašali božično polnočnico, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Somaševanje vodi koprski škof Jurij Bizjak. Poje stolni zbor Štefan Kovač pod vodstvom Mirana Bordona. Na orgle ga spremlja organist Mirko Butkovič.
Neveljaven email naslov