Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"To, s čimer nas Chloé Zhao osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi." - Denis Valič
Letos je oskarja za najboljši film prejelo delo, ki bi se vse do nedavnega v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem nemudoma prepoznali programiranega poraženca. Tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago; ki med finalisti ni pristal zaradi tega, ker bi člani Akademije presodili, da se lahko enakovredno pomeri z ostalimi, pač pa so jih pri izboru vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi. Prvih devet desetletij zgodovine oskarjev je namreč brutalno nedvoumnih: avtorji del, ki si zaslužijo kipec za najboljši film leta, so moški bele polti, ali pa vsaj anglosaškega porekla. Pika.
Med več kot 500 filmskimi naslovi, ki so se v devetih desetletjih v vlogi nominirancev – finalistov kategorije za najboljši film, podali v boj za najbolj prestižnega med kipci, je bilo le 14 takih, ki so jih ustvarile režiserke. Seveda kipca ni videlo nobeno izmed njih. Ste resnično pripravljeni verjeti, da v vsem tem času ni bilo enega samega dela, ki bi ga ustvarila režiserka in bi si zaslužilo to nagrado? Verjamete, da je bilo v dobrih 90 letih le sedem režiserk tako prepričljivih, da so pristale med finalnimi nominiranci v kategoriji najboljše režije? Verjetno ni naključje, da edina z oskarjem nagrajena režiserka, Kathryn Bigelow, snema pravzaprav »moške« filme.
A pustimo oskarje in člane akademije, ki so očitno vse do letošnjega leta verjeli, da pri estetskem presežku v filmski umetnosti odločilno vlogo odigra anatomija. Te okostenele, na obrambi lastnih privilegijev utemeljene institucije, tudi letošnje »odkritje« ženske-režiserke – ob Chloé Zhao in njenem sijajnem delu Dežela nomadov še Emeralde Fennell, avtorice Obetavne mlade ženske –, ne more več rešiti. Še manj pa njihovo »reševanje« potrebujejo dela, kakršna je Dežela nomadov.
Namreč, čeprav je Dežela nomadov v številnih pogledih skoraj diametralno nasprotna delom, kakršna je praviloma nagrajevala Akademija – od izrazite nekonfliktnosti njene pripovedi, pa vse do dejstva, da ne slavi dejanj izstopajočih posameznikov, pač pa se pokloni toplini odnosov znotraj marginalizirane, skoraj nevidne skupnosti – pa to prav v ničemer ne zmanjša, omeji čustvene silovitosti, hipnotičnosti in srčnosti podob njenega dela in zgodb, ki jo te pripovedujejo.
Delo se prične z navidezno suhoparno, v obdobju po dveh globalnih krizah prav nič pretirano dramatično informacijo o zaprtju tovarne mavčnih plošč v kraju Empire, ki ji kmalu sledi nova, tokrat o ukinitvi poštne številke. Vzročno povezavo med obema sicer gledalec zasluti takoj, a še zaleč si ne more predstavljati vse dramatičnosti, ki se skriva za njo. In tudi Chloé ga ne priganja, saj tisto, kar sledi, še zdaleč ni podobno neposrednim napadom na vsa gledalčeva čutila, kot se nam ob ameriških delih nadvse pogosto zgodi. S Fern, nedavno ovdovelo prebivalko omenjenega kraja Empire, ki je po zaprtju tovarne ostal brez prihodnosti, se podamo na pot po ameriških prostranstvih in pri tem spoznamo do danes skoraj povsem neznano, nevidno, a osupljivo številčno skupnost sodobnih nomadov, »brezdomcev« v iskanju dela. In to, s čimer nas Chloé osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodorni vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.
"To, s čimer nas Chloé Zhao osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi." - Denis Valič
Letos je oskarja za najboljši film prejelo delo, ki bi se vse do nedavnega v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem nemudoma prepoznali programiranega poraženca. Tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago; ki med finalisti ni pristal zaradi tega, ker bi člani Akademije presodili, da se lahko enakovredno pomeri z ostalimi, pač pa so jih pri izboru vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi. Prvih devet desetletij zgodovine oskarjev je namreč brutalno nedvoumnih: avtorji del, ki si zaslužijo kipec za najboljši film leta, so moški bele polti, ali pa vsaj anglosaškega porekla. Pika.
Med več kot 500 filmskimi naslovi, ki so se v devetih desetletjih v vlogi nominirancev – finalistov kategorije za najboljši film, podali v boj za najbolj prestižnega med kipci, je bilo le 14 takih, ki so jih ustvarile režiserke. Seveda kipca ni videlo nobeno izmed njih. Ste resnično pripravljeni verjeti, da v vsem tem času ni bilo enega samega dela, ki bi ga ustvarila režiserka in bi si zaslužilo to nagrado? Verjamete, da je bilo v dobrih 90 letih le sedem režiserk tako prepričljivih, da so pristale med finalnimi nominiranci v kategoriji najboljše režije? Verjetno ni naključje, da edina z oskarjem nagrajena režiserka, Kathryn Bigelow, snema pravzaprav »moške« filme.
A pustimo oskarje in člane akademije, ki so očitno vse do letošnjega leta verjeli, da pri estetskem presežku v filmski umetnosti odločilno vlogo odigra anatomija. Te okostenele, na obrambi lastnih privilegijev utemeljene institucije, tudi letošnje »odkritje« ženske-režiserke – ob Chloé Zhao in njenem sijajnem delu Dežela nomadov še Emeralde Fennell, avtorice Obetavne mlade ženske –, ne more več rešiti. Še manj pa njihovo »reševanje« potrebujejo dela, kakršna je Dežela nomadov.
Namreč, čeprav je Dežela nomadov v številnih pogledih skoraj diametralno nasprotna delom, kakršna je praviloma nagrajevala Akademija – od izrazite nekonfliktnosti njene pripovedi, pa vse do dejstva, da ne slavi dejanj izstopajočih posameznikov, pač pa se pokloni toplini odnosov znotraj marginalizirane, skoraj nevidne skupnosti – pa to prav v ničemer ne zmanjša, omeji čustvene silovitosti, hipnotičnosti in srčnosti podob njenega dela in zgodb, ki jo te pripovedujejo.
Delo se prične z navidezno suhoparno, v obdobju po dveh globalnih krizah prav nič pretirano dramatično informacijo o zaprtju tovarne mavčnih plošč v kraju Empire, ki ji kmalu sledi nova, tokrat o ukinitvi poštne številke. Vzročno povezavo med obema sicer gledalec zasluti takoj, a še zaleč si ne more predstavljati vse dramatičnosti, ki se skriva za njo. In tudi Chloé ga ne priganja, saj tisto, kar sledi, še zdaleč ni podobno neposrednim napadom na vsa gledalčeva čutila, kot se nam ob ameriških delih nadvse pogosto zgodi. S Fern, nedavno ovdovelo prebivalko omenjenega kraja Empire, ki je po zaprtju tovarne ostal brez prihodnosti, se podamo na pot po ameriških prostranstvih in pri tem spoznamo do danes skoraj povsem neznano, nevidno, a osupljivo številčno skupnost sodobnih nomadov, »brezdomcev« v iskanju dela. In to, s čimer nas Chloé osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodorni vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.
»Usoda pa je hotela, da sta me v kavarni blizu bikoborske šole opazila soseda iz Ashforda. Takoj po koncu tečaja je v hišo moje gostiteljice vstopil oče. Brez odvečnih razprav sem pospravil svoje stvari v kovčke. Na poti do avta mi je dejal, naj svojih bikoborskih poskusov nikoli ne omenjam materi. Že brez tega ima zaradi mene dovolj sivih las. Držal sem besedo.« - Frederick Forsyth, Izobčenec
»Če vid seže daleč, je uho in poslušanje prostor intime.« O zvočnih razglednicah in o tem, kako se spreminja naš glas in zvočna pokrajina okoli nas. Pa tudi o razvoju radia kot ustvarjalnega medija in o tem, da tako kot svet doživljamo s čutilom za vid, ga lahko doživljamo tudi z drugimi čutili. Oddajo so pripravili: filozof in fotograf Dddr. Evgen Bavčar, voditelj Alen Jelen, glasbena urednica Tina Ogrin in urednica oddaje Saška Rakef. na fotografiji: Ddr. Evgen Bavčar
O avtentični zvočnosti in Beethovnovi Patetični sonati, ki jo na klavir znamke Bösendorfer izvaja Paul Badura Skoda. O angelih tišine, velikih umetnikih, pokopanih na dunajskem osrednjem pokopališču. O glasbi kot občutku največje radosti in glasbi kot najvišji zvrsti umetnosti. Oddajo so pripravili: trojni doktor, filozof in fotograf Evgen Bavčar, voditelj Alen Jelen, glasbena urednica Tina Ogrin in urednica oddaje Saška Rakef. Na fotografiji: ddr. Evgen Bavčar
Neveljaven email naslov