Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in verjetna … " - Gaja Poeschl
Zelo bližnja prihodnost ali pa morda kar sedanjost. Tasya Vos je vrhunska hladnokrvna poklicna morilka, nekakšna Nikita 21. stoletja, ki pa svojih žrtev ne ubija več lastnoročno. S pomočjo tehnologije in možganskega vsadka se namreč naseli v telo izbranega gostitelja, se polasti njegovih misli in dejanj ter nalogo nazadnje tudi izvede. Nato pa se vrne v objem sina in odtujenega moža. Hladna, učinkovita, najboljša. A tudi najboljšim se zgodi, pravijo, in tudi Tasyji začenja jenjati osredinjenost na naloge, vedno več težav ima pri vračanju v resnično življenje in ko se naseli v možgane najnovejšega gostitelja, je njegova osebnost zanjo nevarno premočna. Postopoma se začne brisati meja med njo in njim, njegove misli prehajajo v njene in nazadnje postane ujetnica tujega telesa ...
Brandon Cronenberg, ki se najbrž nikoli ne bo mogel povsem otresti očetove sence, čeprav zelo uspešno razvija povsem svoj filmski izraz in pri tem ne preskakuje nobene vrste, je idejo za Polaščevalko dobil v procesu iskanja lastne identitete in jo uspešno prenesel v znanstveno-fantastični žanr. S tem je »samo« občutkom odtujenosti na individualni ravni dodal še vedno bolj pereč družbeni problem poseganja v zasebnost vsakega posameznika. In to v imenu korporativnega kapitala.
Skratka, v malo več kot uri in pol spretno odmerjene in z izjemo nekaj zelo eksplicitnih in krvavih odmikov tudi pretežno kontemplativno zastavljene srhljive zgodbe neke serijske morilke se Cronenberg dotakne številnih vprašanj današnje družbe, odgovore nanje pa v glavnem prepušča gledalcem. Pri ustvarjanju izjemnega klavstrofobičnega in ponekod celo prav shizofrenega vzdušja mu je pomagal tudi izredno posrečen izbor igralcev, predvsem Andrea Riseborough je v svoji asketski minimalističnosti resnično osupljiva.
Polaščevalka – prevod naslova je izredno posrečen, saj zaradi šumnikov zveni primerno zlovešče – je film, kakršnih se zaradi odlično izpeljane ideje in visoke estetske ravni filmske fotografije po eni strani veselimo, po drugi pa tudi malce bojimo. Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je namreč vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in tudi verjetna …
"Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in verjetna … " - Gaja Poeschl
Zelo bližnja prihodnost ali pa morda kar sedanjost. Tasya Vos je vrhunska hladnokrvna poklicna morilka, nekakšna Nikita 21. stoletja, ki pa svojih žrtev ne ubija več lastnoročno. S pomočjo tehnologije in možganskega vsadka se namreč naseli v telo izbranega gostitelja, se polasti njegovih misli in dejanj ter nalogo nazadnje tudi izvede. Nato pa se vrne v objem sina in odtujenega moža. Hladna, učinkovita, najboljša. A tudi najboljšim se zgodi, pravijo, in tudi Tasyji začenja jenjati osredinjenost na naloge, vedno več težav ima pri vračanju v resnično življenje in ko se naseli v možgane najnovejšega gostitelja, je njegova osebnost zanjo nevarno premočna. Postopoma se začne brisati meja med njo in njim, njegove misli prehajajo v njene in nazadnje postane ujetnica tujega telesa ...
Brandon Cronenberg, ki se najbrž nikoli ne bo mogel povsem otresti očetove sence, čeprav zelo uspešno razvija povsem svoj filmski izraz in pri tem ne preskakuje nobene vrste, je idejo za Polaščevalko dobil v procesu iskanja lastne identitete in jo uspešno prenesel v znanstveno-fantastični žanr. S tem je »samo« občutkom odtujenosti na individualni ravni dodal še vedno bolj pereč družbeni problem poseganja v zasebnost vsakega posameznika. In to v imenu korporativnega kapitala.
Skratka, v malo več kot uri in pol spretno odmerjene in z izjemo nekaj zelo eksplicitnih in krvavih odmikov tudi pretežno kontemplativno zastavljene srhljive zgodbe neke serijske morilke se Cronenberg dotakne številnih vprašanj današnje družbe, odgovore nanje pa v glavnem prepušča gledalcem. Pri ustvarjanju izjemnega klavstrofobičnega in ponekod celo prav shizofrenega vzdušja mu je pomagal tudi izredno posrečen izbor igralcev, predvsem Andrea Riseborough je v svoji asketski minimalističnosti resnično osupljiva.
Polaščevalka – prevod naslova je izredno posrečen, saj zaradi šumnikov zveni primerno zlovešče – je film, kakršnih se zaradi odlično izpeljane ideje in visoke estetske ravni filmske fotografije po eni strani veselimo, po drugi pa tudi malce bojimo. Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je namreč vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in tudi verjetna …
Nevladne organizacije na področju kulture so z velikim pričakovanjem pa tudi strahom čakale na rezultate programskega razpisa, na podlagi katerega bi lahko gradile prihodnje štiriletno delo. Čeprav vsi rezultati še niso javno objavljeni, že odmeva odločitev Ministrstva za kulturo, ki zavodom in društvom, ki so se v preteklosti izkazali s svojim delom, ni dodelilo sredstev. Med njimi so tudi prejemniki osrednjih nagrad. Iz financiranja so med drugim izpadli Zavod Maska, Mesto žensk, Delak center, Gledališče Glej, Zavod Emanat in Nomad Dance Academy Slovenija. Čeprav je bil Zavod Maska s predstavo Gejm veliki zmagovalec Borštnikovega srečanja, to ni pripomoglo k temu, da bi mu Ministrstvo za kulturo odobrilo sredstva. Na Ministrstvu za kulturo so v pisnem odzivu zapisali, da je največje število financiranih programov enako kot v prejšnjem obdobju. Sredstva na področju uprizoritvenih umetnosti so v programskem razpisu povišali za dobrih 25 odstotkov, kar je 240 tisoč evrov. Vloge je ocenila strokovna komisija, minister pa da nima pravice posegati v njeno avtonomijo. Foto: Matej Povše
Gustava Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, ki pa je barvo razumel bolj mitološko. Kako Gnamuš razmišlja o barvi je eno od vprašanj, ki jih zastavlja razstava Lambda v ljubljanski galeriji Equrna, kjer je ob njegovih novejših delih na ogled tudi nekaj starejših, druži pa jih prav izrazita barva. Umetnostna zgodovinarka Nadja Gnamuš, umetnikova hči in kustosinja razstave, pojasnjuje, da slikarja barva zanima kot valovanje in to je skrito tudi v naslovu razstave. Grška črka lambda je namreč fizikalna oznaka za valovno dolžino. Pri postavljanju razstave jo je sicer zanimalo srečanje starejših in novejših del, zato je tudi v pogovoru najprej pojasnila, kako se je Gnamušev odnos do barve spreminjal skozi čas.
Vsebine Programa Ars
1. januarja se je končalo polletno predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Minister za kulturo Vasko Simoniti je ta teden predstavil osrednje dosežke predsedovanja na področju kulture. Izpostavil je sklepe o visokokakovostni arhitekturi in pobudi Novi evropski bauhaus ter zaščiti raznovrstnosti evropskih avdiovizualnih in medijskih vsebin.
Vsebine Programa Ars
Povabilo na koncert je tematsko uglašeno s Petkovim koncertnim večerom, občinstvo povabi k poslušanju s skladbami, ki se glasbeno navezujejo na koncertni večer.
Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?
Sinoči se je v oddaji Odprta knjiga iztekel zadnji, 52. del biografskega romana o igralcu Radku Poliču Rac bere Raca, vendar ne bomo čakali na novo leto, pač pa se takoj začenja nova Odprta knjiga, in sicer Deseti brat Josipa Jurčiča. Ob tem je pri ZKP RTV Slovenija izšla tudi zvočna knjiga, režiral jo je Alen Jelen, besedilo interpretira igralec SNG Nova Gorica Iztok Mlakar.
Tik pred iztekom skoraj osemmesecˇnega obdobja razglasˇene epidemije covida-19 v sredini junija letos so v Kreativnem centru Poligon izvedli že tretje merjenje, kako epidemija vpliva na zˇivljenje in delo slovenskih kulturno-kreativnih delavcev. V vzorec so zajeli 1.517 delavcev in v raziskavo vkljucˇili vse profile, ne glede na pravni status. Dlje časa traja epidemija, hujše so posledice.
Pesmi Mačka Murija in muce Mace so se do danes preoblikovale v radijske igre, TV-muzikale, kasete, zgoščenke in LP-plošče. V novem tisočletju je glasba Mačka Murija in muce Mace prestopila tudi jezikovne meje, tako ju v nemškem prevodu poznajo kot Kater Muri & Kätzchen Matzi v angleškem pa Mury the Cat & Matzie-Catsie. V muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani je na ogled fotografsko-dokumentarna razstava Maček Muri in muca Maca, ki je namenjena tako otrokom, starejšim od treh let, kot tudi odraslim.
Pred mikrofon smo povabili avtorja izvirne glasbe k filmu Erotikon, Andreja Goričarja.
Vsebine Programa Ars
Iz evangeličanske cerkve v Gornjih Slavečih na Goričkem na božični praznik neposredno prenašamo slovesno bogoslužje, pri katerem sodelujejo tamkajšnji verniki. Vodi ga evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, za glasbeni del bogoslužja pa skrbijo kantor Marcel Sapač, organistka Zoja Kreft ter flavtistka Zoja Hanc.
Iz koprske stolnice Marijinega vnebovzetja smo neposredno prenašali božično polnočnico, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Somaševanje vodi koprski škof Jurij Bizjak. Poje stolni zbor Štefan Kovač pod vodstvom Mirana Bordona. Na orgle ga spremlja organist Mirko Butkovič.
Neveljaven email naslov