Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska kinoteka letos ponuja na ogled tri dela, ki bodo pri nas prikazana premierno
Teden italijanskega filma v Slovenski kinoteki v svoji četrti izdaji osvetli „nekaj posrečenih presenečenj iz zadnjih dveh ali treh let“ – in dramatična komedija Boginja sreče je eden od naslovov, ki jih taka oznaka res še najbolje opredeli. Turško-italijanski režiser Ferzan Özpetek se v svojem opusu praviloma posveča medosebnim odnosom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, pri čemer je istospolna ljubezen pogosto prisoten motiv. Boginja sreče k nam prihaja po izjemnem komercialnem uspehu v Italiji, ki ga je film okronal z dvema nagradama david di donatello. Özpetek splete samo na prvi pregled predvidljivo štreno o Alessandru in Arturu, paru v srednjih letih, ki po spletu nepredvidljivih okoliščin postane skrbnik dveh majhnih otrok. Premisa, ki je v sedmi umetnosti tako pogosta, da ima tako rekoč svoj lasten podžanr – francoska komedija Trije moški in zibelka je bila večkrat adaptirana – v Özpetkovih rokah ni iztočnica za konvencionalno melodramo, pač pa melanholičen, pronicljiv pogled na staro krilatico, da najbolj prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Režiser elegantno prehaja med lahkotnim tonom komedije značajev in patosom ljubezenske drame. Okrog svojih protagonistov splete pisan mikrokozmos slikovitih stranskih likov, pa naj bo to sijajna kraljica preobleke ali pa sosed, ki zaradi Alzheimerjeve bolezni vsak dan na novo spoznava svojo ženo. Vsi ti posebneži s sijajnih rimskih zabav so v ostrem nasprotju z avtoritarno baronico, ki jo bomo spoznali pozneje; v svojo prašno vilo v Palermu bo poskušala zapreti otroka, ki sta Alessandru in Arturu že prirasla k srcu. A tudi ta karikiran lik čarovnice ne spodkoplje čustvene poante filma: v dolgoletnih zvezah neizogibno nastopijo tudi težke etape, ki pod vprašaj postavijo naše ustaljene predstave o ljubezni. Močan adut filma je tudi sijajna scenografija, ki jo podpisuje Giulia Busnengo, sodelavka velikega Paola Sorrentina.
Teden vsako leto del svojega programa posveti dosežkom restavriranja filmske dediščine: tokrat bo na sporedu kriminalna drama Vsakemu svoje, ki jo je leta 1967 režiral Elio Petri. V minimalistični detektivki, ki mojstrsko stopnjuje svoje klavstrofobično vzdušje, spremljamo univerzitetnega profesorja levičarskih prepričanj, ki se na lastno pest loti preiskave dvojnega umora v svoji domači vasi. Ker sta umorjena lokalca serijsko skakala čez plot, policija zločin pomete pod preprogo kot umor iz časti, čeprav je vse bolj očitno, da je šlo za politično motiviran atentat. Da bo izhod iz labirinta zarot še težji, se profesor Laurana zaljubi v vdovo enega od umorjenih mož. Film, ki mafije nikoli izrecno ne omeni ali pokaže, je kljub temu študija odnosa med organiziranim zločinom in oblastjo. Bolj kot vprašanje, kdo je morilec, Petrija zanima ideja siciljanskega statusa quo, ki vplivne in močne posameznike ohranja na položajih. Gian Maria Volonté je sijajen v vlogi plašnega akademika, ki ni nikoli znal razumeti sveta, v katerem je odraščal, in svojega mesta v njem, ker je bil nenehno "z glavo v oblakih". In trk z resničnim svetom bo neusmiljen.
Slovenska kinoteka letos ponuja na ogled tri dela, ki bodo pri nas prikazana premierno
Teden italijanskega filma v Slovenski kinoteki v svoji četrti izdaji osvetli „nekaj posrečenih presenečenj iz zadnjih dveh ali treh let“ – in dramatična komedija Boginja sreče je eden od naslovov, ki jih taka oznaka res še najbolje opredeli. Turško-italijanski režiser Ferzan Özpetek se v svojem opusu praviloma posveča medosebnim odnosom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, pri čemer je istospolna ljubezen pogosto prisoten motiv. Boginja sreče k nam prihaja po izjemnem komercialnem uspehu v Italiji, ki ga je film okronal z dvema nagradama david di donatello. Özpetek splete samo na prvi pregled predvidljivo štreno o Alessandru in Arturu, paru v srednjih letih, ki po spletu nepredvidljivih okoliščin postane skrbnik dveh majhnih otrok. Premisa, ki je v sedmi umetnosti tako pogosta, da ima tako rekoč svoj lasten podžanr – francoska komedija Trije moški in zibelka je bila večkrat adaptirana – v Özpetkovih rokah ni iztočnica za konvencionalno melodramo, pač pa melanholičen, pronicljiv pogled na staro krilatico, da najbolj prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Režiser elegantno prehaja med lahkotnim tonom komedije značajev in patosom ljubezenske drame. Okrog svojih protagonistov splete pisan mikrokozmos slikovitih stranskih likov, pa naj bo to sijajna kraljica preobleke ali pa sosed, ki zaradi Alzheimerjeve bolezni vsak dan na novo spoznava svojo ženo. Vsi ti posebneži s sijajnih rimskih zabav so v ostrem nasprotju z avtoritarno baronico, ki jo bomo spoznali pozneje; v svojo prašno vilo v Palermu bo poskušala zapreti otroka, ki sta Alessandru in Arturu že prirasla k srcu. A tudi ta karikiran lik čarovnice ne spodkoplje čustvene poante filma: v dolgoletnih zvezah neizogibno nastopijo tudi težke etape, ki pod vprašaj postavijo naše ustaljene predstave o ljubezni. Močan adut filma je tudi sijajna scenografija, ki jo podpisuje Giulia Busnengo, sodelavka velikega Paola Sorrentina.
Teden vsako leto del svojega programa posveti dosežkom restavriranja filmske dediščine: tokrat bo na sporedu kriminalna drama Vsakemu svoje, ki jo je leta 1967 režiral Elio Petri. V minimalistični detektivki, ki mojstrsko stopnjuje svoje klavstrofobično vzdušje, spremljamo univerzitetnega profesorja levičarskih prepričanj, ki se na lastno pest loti preiskave dvojnega umora v svoji domači vasi. Ker sta umorjena lokalca serijsko skakala čez plot, policija zločin pomete pod preprogo kot umor iz časti, čeprav je vse bolj očitno, da je šlo za politično motiviran atentat. Da bo izhod iz labirinta zarot še težji, se profesor Laurana zaljubi v vdovo enega od umorjenih mož. Film, ki mafije nikoli izrecno ne omeni ali pokaže, je kljub temu študija odnosa med organiziranim zločinom in oblastjo. Bolj kot vprašanje, kdo je morilec, Petrija zanima ideja siciljanskega statusa quo, ki vplivne in močne posameznike ohranja na položajih. Gian Maria Volonté je sijajen v vlogi plašnega akademika, ki ni nikoli znal razumeti sveta, v katerem je odraščal, in svojega mesta v njem, ker je bil nenehno "z glavo v oblakih". In trk z resničnim svetom bo neusmiljen.
Katere vsebine Programa Ars so vam najljubše, česa nikoli ne zamudite in kaj bi spremenili? Pišite nam na ars@rtvslo.si, vaša mnenja in pobude bomo predstavili v oddaji Ars Humana v ponedeljek 26. julija ob 14.05.
Slavnostno odprtje festivala Europa cantat 2021 bo pogled v 6-dnevno festivalsko dogajanje: eksplozija raznolikih glasbenih slogov in glasbenikov iz vse Evrope, ki bodo v prihodnjih dneh poskrbeli za prešerno petje in zborovsko izobraževanje v najširšem pomenu besede. Izvajalci, ki so se odzvali povabilu prireditelja, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, nas bodo s svojimi lastnimi – novimi deli popeljali v zakladnico slovenskega ljudskega izročila in mu dodali pridih dežele, iz katere izvirajo. Slovenski skladatelji in aranžerji pa bodo “slovenski melos” še poglobili s svojimi pred kratkim nastalimi stvaritvami. Slovesno odprtje festivala Europa cantat bo povezoval Boštjan Romih, režiser prireditve je Matej Filipčič, »stalnica« na odru pa bo Mešani zbor sv. Nikolaja iz Litije.
V posebej zasnovani jutranji informativni oddaji, »zborovskih poročilih«, bomo takoj po Drugi jutranji kroniki razgrnili festivalske dogodke dneva: skoznje nas bosta popeljala posebna gostja: Mihela Jagodic, programska voditeljica festivala Europa cantat v Ljubljani in Jean-Claude Wilkens, predsednik glasbene komisije Zveze Europa cantat. Izvedeli boste, v katerih glasbenih ateljejih se boste lahko izobraževali, katere slovenske pojoče družine bodo nastopile na poznem popoldanskem koncertu in kakšen »pevski ognjemet« se nam obeta na večernem slavnostnem odprtju festivala.
Na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki deluje v okviru Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, se danes zaključuje že 57. seminar slovenskega jezika, literature in kulture z naslovno temo Ustvarjalke v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Seminar je zaradi okoliščin potekal virtualno, a epidemija ni okrnila obiska. Na prireditvi se je zbralo kar 89 udeležencev iz 24 držav. Blaž Mazi
Odlomek iz kratke zgodbe Samorog, ki jo je napisal Vladimir P. Štefanec. Predvaja se pri preglednem članku Kako zveni književnost 18.7.-24.7.2021.
Predsednik republike Borut Pahor je v sredo podelil odlikovanja za zasluge. Za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini, je prejel Zorko Simčič srebrni red za zasluge. Za neprecenljiv kiparski opus je Mirsad Begić prejel red za zasluge. Za pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji, je prejela Stanislava Gregorič medaljo za zasluge.
Pogovor, ki ga je z dirigentom Charlesom Dutoitom pripavila Katarina Radaljac.
Dobrodošli v družbi festivala Europa cantat na Arsu! V naši in festivalski družbi boste lahko uživali od slavnostnega odprtja, 17. julija pa vse do sklepa, 22. julija: na velíkem zborovskem dogodku s predvsem izobraževalno in koncertno noto v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov