Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska kinoteka letos ponuja na ogled tri dela, ki bodo pri nas prikazana premierno
Teden italijanskega filma v Slovenski kinoteki v svoji četrti izdaji osvetli „nekaj posrečenih presenečenj iz zadnjih dveh ali treh let“ – in dramatična komedija Boginja sreče je eden od naslovov, ki jih taka oznaka res še najbolje opredeli. Turško-italijanski režiser Ferzan Özpetek se v svojem opusu praviloma posveča medosebnim odnosom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, pri čemer je istospolna ljubezen pogosto prisoten motiv. Boginja sreče k nam prihaja po izjemnem komercialnem uspehu v Italiji, ki ga je film okronal z dvema nagradama david di donatello. Özpetek splete samo na prvi pregled predvidljivo štreno o Alessandru in Arturu, paru v srednjih letih, ki po spletu nepredvidljivih okoliščin postane skrbnik dveh majhnih otrok. Premisa, ki je v sedmi umetnosti tako pogosta, da ima tako rekoč svoj lasten podžanr – francoska komedija Trije moški in zibelka je bila večkrat adaptirana – v Özpetkovih rokah ni iztočnica za konvencionalno melodramo, pač pa melanholičen, pronicljiv pogled na staro krilatico, da najbolj prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Režiser elegantno prehaja med lahkotnim tonom komedije značajev in patosom ljubezenske drame. Okrog svojih protagonistov splete pisan mikrokozmos slikovitih stranskih likov, pa naj bo to sijajna kraljica preobleke ali pa sosed, ki zaradi Alzheimerjeve bolezni vsak dan na novo spoznava svojo ženo. Vsi ti posebneži s sijajnih rimskih zabav so v ostrem nasprotju z avtoritarno baronico, ki jo bomo spoznali pozneje; v svojo prašno vilo v Palermu bo poskušala zapreti otroka, ki sta Alessandru in Arturu že prirasla k srcu. A tudi ta karikiran lik čarovnice ne spodkoplje čustvene poante filma: v dolgoletnih zvezah neizogibno nastopijo tudi težke etape, ki pod vprašaj postavijo naše ustaljene predstave o ljubezni. Močan adut filma je tudi sijajna scenografija, ki jo podpisuje Giulia Busnengo, sodelavka velikega Paola Sorrentina.
Teden vsako leto del svojega programa posveti dosežkom restavriranja filmske dediščine: tokrat bo na sporedu kriminalna drama Vsakemu svoje, ki jo je leta 1967 režiral Elio Petri. V minimalistični detektivki, ki mojstrsko stopnjuje svoje klavstrofobično vzdušje, spremljamo univerzitetnega profesorja levičarskih prepričanj, ki se na lastno pest loti preiskave dvojnega umora v svoji domači vasi. Ker sta umorjena lokalca serijsko skakala čez plot, policija zločin pomete pod preprogo kot umor iz časti, čeprav je vse bolj očitno, da je šlo za politično motiviran atentat. Da bo izhod iz labirinta zarot še težji, se profesor Laurana zaljubi v vdovo enega od umorjenih mož. Film, ki mafije nikoli izrecno ne omeni ali pokaže, je kljub temu študija odnosa med organiziranim zločinom in oblastjo. Bolj kot vprašanje, kdo je morilec, Petrija zanima ideja siciljanskega statusa quo, ki vplivne in močne posameznike ohranja na položajih. Gian Maria Volonté je sijajen v vlogi plašnega akademika, ki ni nikoli znal razumeti sveta, v katerem je odraščal, in svojega mesta v njem, ker je bil nenehno "z glavo v oblakih". In trk z resničnim svetom bo neusmiljen.
Slovenska kinoteka letos ponuja na ogled tri dela, ki bodo pri nas prikazana premierno
Teden italijanskega filma v Slovenski kinoteki v svoji četrti izdaji osvetli „nekaj posrečenih presenečenj iz zadnjih dveh ali treh let“ – in dramatična komedija Boginja sreče je eden od naslovov, ki jih taka oznaka res še najbolje opredeli. Turško-italijanski režiser Ferzan Özpetek se v svojem opusu praviloma posveča medosebnim odnosom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, pri čemer je istospolna ljubezen pogosto prisoten motiv. Boginja sreče k nam prihaja po izjemnem komercialnem uspehu v Italiji, ki ga je film okronal z dvema nagradama david di donatello. Özpetek splete samo na prvi pregled predvidljivo štreno o Alessandru in Arturu, paru v srednjih letih, ki po spletu nepredvidljivih okoliščin postane skrbnik dveh majhnih otrok. Premisa, ki je v sedmi umetnosti tako pogosta, da ima tako rekoč svoj lasten podžanr – francoska komedija Trije moški in zibelka je bila večkrat adaptirana – v Özpetkovih rokah ni iztočnica za konvencionalno melodramo, pač pa melanholičen, pronicljiv pogled na staro krilatico, da najbolj prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Režiser elegantno prehaja med lahkotnim tonom komedije značajev in patosom ljubezenske drame. Okrog svojih protagonistov splete pisan mikrokozmos slikovitih stranskih likov, pa naj bo to sijajna kraljica preobleke ali pa sosed, ki zaradi Alzheimerjeve bolezni vsak dan na novo spoznava svojo ženo. Vsi ti posebneži s sijajnih rimskih zabav so v ostrem nasprotju z avtoritarno baronico, ki jo bomo spoznali pozneje; v svojo prašno vilo v Palermu bo poskušala zapreti otroka, ki sta Alessandru in Arturu že prirasla k srcu. A tudi ta karikiran lik čarovnice ne spodkoplje čustvene poante filma: v dolgoletnih zvezah neizogibno nastopijo tudi težke etape, ki pod vprašaj postavijo naše ustaljene predstave o ljubezni. Močan adut filma je tudi sijajna scenografija, ki jo podpisuje Giulia Busnengo, sodelavka velikega Paola Sorrentina.
Teden vsako leto del svojega programa posveti dosežkom restavriranja filmske dediščine: tokrat bo na sporedu kriminalna drama Vsakemu svoje, ki jo je leta 1967 režiral Elio Petri. V minimalistični detektivki, ki mojstrsko stopnjuje svoje klavstrofobično vzdušje, spremljamo univerzitetnega profesorja levičarskih prepričanj, ki se na lastno pest loti preiskave dvojnega umora v svoji domači vasi. Ker sta umorjena lokalca serijsko skakala čez plot, policija zločin pomete pod preprogo kot umor iz časti, čeprav je vse bolj očitno, da je šlo za politično motiviran atentat. Da bo izhod iz labirinta zarot še težji, se profesor Laurana zaljubi v vdovo enega od umorjenih mož. Film, ki mafije nikoli izrecno ne omeni ali pokaže, je kljub temu študija odnosa med organiziranim zločinom in oblastjo. Bolj kot vprašanje, kdo je morilec, Petrija zanima ideja siciljanskega statusa quo, ki vplivne in močne posameznike ohranja na položajih. Gian Maria Volonté je sijajen v vlogi plašnega akademika, ki ni nikoli znal razumeti sveta, v katerem je odraščal, in svojega mesta v njem, ker je bil nenehno "z glavo v oblakih". In trk z resničnim svetom bo neusmiljen.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani je na ogled razstava Svet znotraj, oblikovanje modernih interierjev, od 1930 do danes. Svet znotraj prvič v večjem obsegu pri nas obravnava interier kot predmet sistematičnega raziskovanja in ovrednotenja. Pri tem ga ne omejuje na opremljanje prostora, ampak interier vzpostavlja kot sestavni del arhitekture in družbe.
V ljubljanskem Kinodvoru bo nocoj slovenska premiera kratkega filma Sestre, ki je v začetku leta dobil glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Posnela ga je Katarina Rešek – Kukla, ki jo poznamo tudi kot glasbenico in režiserko videospotov. Svojo prepoznavno estetiko, pri kateri je v ospredju telesnost, je uspešno prenesla tudi v svoj kratki film; v Sestrah, zgodbi o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka. V filmu nastopajo Sarah Al Saleh, Mina Milovanović in Mia Skrbinac.
Ob 30. obletnici samostojne države in odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade so v Muzeju novejše zgodovine Celje na ogled postavili občasno razstavo s pomenljivim naslovom Služimo narodu. Obiskovalci naborniški sistem nekdanje socialistične Jugoslavije spoznavajo skozi osebne zgodb ljudi, ki so od leta 1957 pa do 1991 služili v JLA. Na razstavi so predstavljene vojaške izkušnje tudi direktorja muzeja Toneta Kregarja.
Neveljaven email naslov