Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Matjaž Krivic s serijo Dihaj v galeriji Kresija opozarja na onesnaženost zraka po svetu
Maske so nekateri pri nas med epidemijo sprejeli s težavo, marsikje po svetu pa so zaradi onesnaženega zraka vsakodnevna realnost. In nekoliko preroško se je portretov ljudi z maskami že pred pandemijo lotil svetovno priznani slovenski dokumentarni fotograf Matjaž Krivic, ki že 25 let v svojem intenzivnem in estetsko prepričljivem slogu opozarja na izkoriščanje in druge težave, s katerimi se popadajo prebivalci revnejših delov sveta. Poznamo ga kot družbeno in okoljsko angažiranega fotografa – med drugim nam je znana njegova fotografija rudarja iz Burkine Faso, za katero je leta 2016 prejel prestižno nagrado World Press Photo, velike pozornosti in priznanj pa je bila lani deležna knjiga Planet B, v katerem sta z novinarjem Boštjanom Videmškom dokumentirala spopadanje s podnebno krizo. Portreti ljudi z maskami, ki jih je Krivic posnel na Kitajskem, v Nepalu in v Indiji, nekoliko izstopajo iz njegovega dosedanjega dela, a to velja le na prvi pogled, saj serija Dihaj opozarja na globalni problem onesnaženega zraka. Ta ima negativni vpliv tako na okolje kot na ljudi – za posledicami onesnaženosti zraka na letni ravni umre 7 do 10 milijonov ljudi, beremo v besedilu razstave. Onesnaženost zraka je tudi poglavitni razlog, ki ga je večina Krivičevih portretirancev navedla ob vprašanju, zakaj nosijo masko. Odgovore je ob kratkih opisih fotografiranih posameznikov in stopnji onesnaženosti zraka vključil tudi na razstavo v ljubljanski galeriji Kresija. Maske bodo v Evropi morda počasi izginile z obrazov in pločnikov, kot je v spremnem besedilu zapisal Miha Raušl, pa razstava ob tem zastavlja vprašanje, ali je bila pandemija, ki nas je skrila za maske, le srčni utrip, s katerim je lažje zadihal naš planet, ali lekcija, ki nam bo pomagala spremeniti paradigmo in temeljito razmisliti o tem, kakšen zrak želimo dihati ljudje. Oziroma kot opozarja Krivic – pri nas si vsaj za zdaj lahko še obetamo življenje brez mask, ponekod pa bo to ostala vsakodnevna realnost.
Matjaž Krivic s serijo Dihaj v galeriji Kresija opozarja na onesnaženost zraka po svetu
Maske so nekateri pri nas med epidemijo sprejeli s težavo, marsikje po svetu pa so zaradi onesnaženega zraka vsakodnevna realnost. In nekoliko preroško se je portretov ljudi z maskami že pred pandemijo lotil svetovno priznani slovenski dokumentarni fotograf Matjaž Krivic, ki že 25 let v svojem intenzivnem in estetsko prepričljivem slogu opozarja na izkoriščanje in druge težave, s katerimi se popadajo prebivalci revnejših delov sveta. Poznamo ga kot družbeno in okoljsko angažiranega fotografa – med drugim nam je znana njegova fotografija rudarja iz Burkine Faso, za katero je leta 2016 prejel prestižno nagrado World Press Photo, velike pozornosti in priznanj pa je bila lani deležna knjiga Planet B, v katerem sta z novinarjem Boštjanom Videmškom dokumentirala spopadanje s podnebno krizo. Portreti ljudi z maskami, ki jih je Krivic posnel na Kitajskem, v Nepalu in v Indiji, nekoliko izstopajo iz njegovega dosedanjega dela, a to velja le na prvi pogled, saj serija Dihaj opozarja na globalni problem onesnaženega zraka. Ta ima negativni vpliv tako na okolje kot na ljudi – za posledicami onesnaženosti zraka na letni ravni umre 7 do 10 milijonov ljudi, beremo v besedilu razstave. Onesnaženost zraka je tudi poglavitni razlog, ki ga je večina Krivičevih portretirancev navedla ob vprašanju, zakaj nosijo masko. Odgovore je ob kratkih opisih fotografiranih posameznikov in stopnji onesnaženosti zraka vključil tudi na razstavo v ljubljanski galeriji Kresija. Maske bodo v Evropi morda počasi izginile z obrazov in pločnikov, kot je v spremnem besedilu zapisal Miha Raušl, pa razstava ob tem zastavlja vprašanje, ali je bila pandemija, ki nas je skrila za maske, le srčni utrip, s katerim je lažje zadihal naš planet, ali lekcija, ki nam bo pomagala spremeniti paradigmo in temeljito razmisliti o tem, kakšen zrak želimo dihati ljudje. Oziroma kot opozarja Krivic – pri nas si vsaj za zdaj lahko še obetamo življenje brez mask, ponekod pa bo to ostala vsakodnevna realnost.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov