Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Vsi liki imajo svoje resnice," pravi režiser Marko Misirača o predstavi, ki bo na ogled v okviru Primorskega poletnega festivala
Po tednu priprav in predpremierah je danes napočil čas uradne koprske premiere za predstavo Jugoslavija, moja dežela, ki je nastala v soprodukciji Gledališča Koper, Gledališča Prijedor in fundacije Friderich Ebert Stiftung. Delo je nastalo po romanu Gorana Vojnovića z istim naslovom, režira ga Marko Misirača, nastopajo pa igralci obeh gledališč in nekaj gostov.
Nova predstava je nastajala dolgo, skoraj dve leti, v dveh državah. Vmes jo je ustavila epidemija, a tudi politična razhajanja v gledališču v Banja Luki, kjer so se vaje začele, pa jih novo vodstvo ni želelo nadaljevati. Pod streho je nastajajočo slovensko-bosansko koprodukcijo vzelo Gledališče Prijedor. Tam je bila premiera junija in oznanila zmago človeške volje in vzdržljivosti, a tudi želje, da ustvarjalci na odru spregovorijo o travmah, ki še danes bremenijo odnose v nekdanji Jugoslaviji.
Gre za zgodbo o mladeniču, ki išče očeta, bivšega oficirja JLA in vojnega zločinca. Na poti sreča veliko različnih ljudi, spozna veliko njihovih resnic in usod in skozi nove izkušnje odrašča. Njegov pogled je v središču predstave, v kateri ga spremljamo na resničnem potovanju in vračanju v preteklost, med spomine. Režiser Marko Misirača o rdeči niti predstave pravi, da imajo »vsi ljudje, vsi liki, oče, mati in vsi, ki jih sreča, imajo svoje resnice. Vanje verjamejo in na njih so zgradili svoje življenje. Zato so tudi osamljeni. Toda uspeh pomeni, da smo te resnice uspeli prerasti, travme pa pustili za seboj. Na to vprašanje nimam jasnega odgovora. Navdaja me samo občutek.«
V predstavi nastopa deset igralcev obeh gledališč, ki odigrajo več likov, govorijo tudi več jezikov, predstava pa je opremljena s prevodom v nadnaslovih.
"Vsi liki imajo svoje resnice," pravi režiser Marko Misirača o predstavi, ki bo na ogled v okviru Primorskega poletnega festivala
Po tednu priprav in predpremierah je danes napočil čas uradne koprske premiere za predstavo Jugoslavija, moja dežela, ki je nastala v soprodukciji Gledališča Koper, Gledališča Prijedor in fundacije Friderich Ebert Stiftung. Delo je nastalo po romanu Gorana Vojnovića z istim naslovom, režira ga Marko Misirača, nastopajo pa igralci obeh gledališč in nekaj gostov.
Nova predstava je nastajala dolgo, skoraj dve leti, v dveh državah. Vmes jo je ustavila epidemija, a tudi politična razhajanja v gledališču v Banja Luki, kjer so se vaje začele, pa jih novo vodstvo ni želelo nadaljevati. Pod streho je nastajajočo slovensko-bosansko koprodukcijo vzelo Gledališče Prijedor. Tam je bila premiera junija in oznanila zmago človeške volje in vzdržljivosti, a tudi želje, da ustvarjalci na odru spregovorijo o travmah, ki še danes bremenijo odnose v nekdanji Jugoslaviji.
Gre za zgodbo o mladeniču, ki išče očeta, bivšega oficirja JLA in vojnega zločinca. Na poti sreča veliko različnih ljudi, spozna veliko njihovih resnic in usod in skozi nove izkušnje odrašča. Njegov pogled je v središču predstave, v kateri ga spremljamo na resničnem potovanju in vračanju v preteklost, med spomine. Režiser Marko Misirača o rdeči niti predstave pravi, da imajo »vsi ljudje, vsi liki, oče, mati in vsi, ki jih sreča, imajo svoje resnice. Vanje verjamejo in na njih so zgradili svoje življenje. Zato so tudi osamljeni. Toda uspeh pomeni, da smo te resnice uspeli prerasti, travme pa pustili za seboj. Na to vprašanje nimam jasnega odgovora. Navdaja me samo občutek.«
V predstavi nastopa deset igralcev obeh gledališč, ki odigrajo več likov, govorijo tudi več jezikov, predstava pa je opremljena s prevodom v nadnaslovih.
Orkestru in zboru Slovenske filharmonije na otvoritvenem koncertu sezone dirigira Philipp von Steinaecker. V prvem delu nas bo Zbor Slovenske filharmonije z veličastno šestnajstglasno vokalno umetnino Dva speva, op. 34, popeljal v zvočni svet simfoničnih razsežnosti. Delo nemškega skladatelja in dirigenta Richarda Straussa je namreč nastalo v času, ko je skladatelj napisal svoje največje simfonične pesnitve, zato ne gre prezreti njihove sorodnosti v oblikovanju gradiva. V drugem delu koncerta bo Orkester Slovenske filharmonije izvedel njegovo deseto in zadnjo simfonično pesnitev, Alpsko simfonijo, op. 64. Skladba je oblikovana v enem stavku in vsebuje dvaindvajset epizod, ki jih je skladatelj naslovil z opisi posameznih postaj na popotovanju po čudovitem alpskem svetu.
V ponedeljek je Slovenska filharmonija predstavila svojo prihajajočo koncertno sezono. Nocoj ob 19.30 pa bo v Cankarjevem domu to naznanila še s predabonmajskim večerom – Koncertom ob odprtju sezone, ki bo v vélikem slogu. Nastopila bosta Orkester in Zbor Slovenske filharmonije, vodil pa ju bo gostujoči dirigent Philipp von Steinaecker.
Orkestru in zboru Slovenske filharmonije na otvoritvenem koncertu sezone dirigira Philipp von Steinaecker. V prvem delu nas bo Zbor Slovenske filharmonije z veličastno šestnajstglasno vokalno umetnino Dva speva, op. 34, popeljal v zvočni svet simfoničnih razsežnosti. Delo nemškega skladatelja in dirigenta Richarda Straussa je namreč nastalo v času, ko je skladatelj napisal svoje največje simfonične pesnitve, zato ne gre prezreti njihove sorodnosti v oblikovanju gradiva. V drugem delu koncerta bo Orkester Slovenske filharmonije izvedel njegovo deseto in zadnjo simfonično pesnitev, Alpsko simfonijo, op. 64. Skladba je oblikovana v enem stavku in vsebuje dvaindvajset epizod, ki jih je skladatelj naslovil z opisi posameznih postaj na popotovanju po čudovitem alpskem svetu.
Steletovo nagrado je prejel konservator mag. Bine Kovačič, priznanja za dosežke v letu 2020 (podeljujejo jih za dosežke v preteklem letu) pa arheologinja dr. Katharina Zanier za projekt Claustra +, piranski župnik Zorko Bajc za doprinos pri prenovi piranskih sakralnih objektov, in Šenkova domačija na Jezerskem oziroma družina Virnik Karničar ter sodelujoči arhitekt Marko Šenk.
Glede na to, da je pred nami epidemiološko nepredvidljivo obdobje, ima Slovenska filharmonija za koncertne priredive pripravljene alternativne rešitve? Odgovarja Matej Šarc.
In še nekaj opogumljajočih in spodbudnih besed direktorja Mateja Šarca glasbenim ljubiteljem.
V teh dneh, ko se je 78. mednarodna razstava kinematografske umetnosti prevesila v drugo polovico, mediji že izpostavljamo favorite in pričakujemo sobotno odločitev glavne festivalske žirije Za glavno festivalsko nagrado Mostre je v igri film Spencer čilskega režiserja Pabla Larraína. Biografski film z igralko Kristen Stewart v vlogi princese Diane se osredotoča na božični konec tedna, ki ga je ''najbolj slavna ženska na svetu'' preživela z britansko kraljevo družino in ko se je odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom. Pablo Larraín: ''Vsi poznamo in pripovedujemo pravljice našim otrokom; zgodbe da jih uspavamo in jim omogočimo boljše razumevanje življenja in optimističen pogled nanje. Toda potem odrastemo in spoznamo, da so pravljice resnično zahtevne. V našem primeru imamo princeso, ki noče več biti kraljica, ker hoče biti to, kar je. In to njeno pravo identiteto je lepo videti v skrčenem časovnem obsegu. To nam je omogočilo tudi, da smo uporabili samo en prostor: palačo, grad, oziroma hišo (v Angliji jih imenujejo hiše), kot metaforo vélike strukture, kajti palača je resnično prava organizacija. Tako smo ustvarili lik princese, ujete v kolesju tradicije in zgodovine.'' Tematska poudarka sta dva. Kot je že pred začetkom festivala poudaril umetniški direktor Alberto Barbera, so letos v ospredju zgodbe o ženskah in o materinstvu, predvsem o takšnem, ki odstopa od uveljavljenih pričakovanj družbe, ki so na plečih žensk in posegajo v njihovo svobodo in potrebo po samouresničitvi zunaj družinskega kroga. Drugi poudarek glavnega tekmovalnega programa ima časovno komponento: zgodbe se končajo z vrnitvijo junaka ali junakinje v neko preteklo stanje oziroma z njegovo ali njeno vnovično vzpostavitvijo boljšega, pravičnejšega ali znosnejšega stanja, ki je že obstajalo. Skratka: z vrnitvijo v normalnost, z restavracijo preteklega stanja, ki pa ni nostalgično ali regresivno, temveč nujno za nadaljevanje njihovih življenj. To pripovedno linijo je mogoče opaziti v filmih Škatla, beneškega zmagovalca izpred šestih let, Lorenza Vigasa, v filmu Vzporedni materi španskega cineasta Pedra Almodovarja, v filmu Dogodek francoske režiserke libanonskega rodu Audrey Diwan, prav tako v celovečernem prvencu Izgubljena hči Maggie Gyllenhaal, v filmu Paula Schaderja The Card Counter, kar je v prevodu oseba, ki si v igralnici skuša zapomniti karte, pa tudi v drami Odsev ukrajinskega režiserja Valentyna Vasyanovycha in še bi lahko naštevali. Ali je to odgovor filmske umetnosti na latentno potrebo družb, ki so po vsem svetu ujete v primež pandemije in v želje po vrnitvi v običajno življenje, bo pokazal čas; prihodnji dnevi in meseci pa bodo pokazali, ali bo letošnja Mostra znanilec dolgoročnejših trendov in okusa najprestižnejšega dela filmske industrije, ki bo marca prihodnje leto podeljeval nagrade Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti. Glavna žirija 78. Mostre (predseduje ji južnokorejski oskarjevec Bong Joon Ho, ki je za svojega Parazita februarja lani – tik pred razcvetom prvega vala epidemije – prejel štiri oskarje) bo svojo odločitev sporočila v soboto.
Danes točno ob devetih zjutraj se je na spletnih straneh SiGledal, portala slovenskih gledališča, odprlo novo poglavje: zaživel je portal Kritika. Pod okriljem Slovenskega gledališkega inštituta to postaja nov medij za strokovno in tehtno umetnostno kritiko s področja scenskih umetnosti. Kot pisci in piske bodo sodelovali kritiki vseh generacij, od najbolj uveljavljenih na svojem področju, kritičarke in kritiki srednje in mlajše generacije, do študentov, katerim bo namenjena tudi Mala šola kritike.
Slovensko konservatorsko društvo je v ponedeljek v prostorih Narodne galerije v glavnem mestu podelilo Steletova priznanja in nagrado za dosežke pri ohranjanju in popularizaciji kulturne dediščine. Steletovo nagrado je prejel konservator mag. Bine Kovačič, priznanja za dosežke v letu 2020 (podeljujejo jih za dosežke v preteklem letu) pa arheologinja dr. Katharina Zanier za projekt Claustra +, piranski župnik Zorko Bajc za doprinos pri prenovi piranskih sakralnih objektov, in Šenkova domačija na Jezerskem oziroma družina Virnik Karničar ter sodelujoči arhitekt Marko Šenk.
Osrednja tema bo letos Strah in pogum, osrednja osebnost pa nagrajenec, avstrijski pisatelj Josef Winkler. Festival bo potekal v obliki, kot jo dopuščajo epidemiološke razmere – delno v živo in delno prek svetovnega spleta. Dogajanje na Vilenici bomo ta teden intenzivno spremljali tudi v literarnih oddajah Radia Slovenija: pripravili smo literarna večera o nagrajencu Vilenice Josefu Winklerju in o sodobni portugalski poeziji, literarni portret slovenskega avtorja v središču Milana Dekleve, v Literarnih nokturnih boste slišali poezijo oziroma prozo nekaterih udeležencev, poleg tega pa seveda tudi pogovora z osrednjima gostoma.
Katere glasbene dogodke bo Slovenska filharmonija poleg abonmajske sezone ponudila občinstvu? Odgovarja Matej Šarc.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov