Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Premieri predstav Učinek in Konec Igre
Repertoarno gre za izsek lanske sezone, ki se bo zdaj uresničil pred živim občinstvom. Jutri zvečer na Veliki oder prihaja, kot pravijo, absurdistično-distopična enodejanka z naslovom Konec igre dramatika Samuela Becketta, že drevi ob 20-ih pa bodo v Mali Drami premierno uprizorili predstavo Učinek, ki s temo depresije v zrcalu medicinske in farmacevtske doktrine odpira vprašanje, kakšna je resnica na zapletenem križišču različnih strokovnih stališč ter človekovih osebnih želja, strahov in stisk.
Učinek po besedilu sodobne britanske dramatičarke Lucy Prebble, osredini klinično študijo za zdravilo, ki naj bil lajšalo simptome depresije. A pravo bistvo je v spoznanju človeka kot takega – njegove ranljivosti, mej in verodostojnosti na meji med objektivnim in subjektivnim. Štiri osebe, dva prostovoljca in dva zdravnika, so postavljeni na preizkušnjo, ki izziva predvidljivost in morda celo utemeljeno dregne v klišejsko trditev, da raziskovalec stremi k raziskovanju svojega lastnega problema. A Učinek ne opredeljuje, predvsem da misliti. Kot pojasni režiserka Eva Nina Lampič, drama operira z realnimi dejstvi in s spretnim soočanjem različnih perspektiv in stališč odpira vprašanja učinkov zdravil na ljudi ter sploh delovanja človeških možganov in čustev. Žanrsko gre za raziskovalni triler ali še bolje rečeno psihološko igro, ki se približuje dokumentarni formi.
Kot zapiše dramaturginja Eva Kraševec, se med preizkušancema, ki vsak teden dobivata čedalje večje odmerke dopamina, katerega vpliv proučujejo na zdravih prostovoljcih, hkrati nepričakovano splete tudi ljubezenska simpatija. Ta ju popolnoma zmede, saj je ni mogoče jasno ločiti od učinkov zdravila. To je tudi postavka, ki je ne spregleda dr. James, zdravnica, zadolžena za vodenje postopka. Igra jo Polona Juh. V Učinku igralsko zasedbo sestavljajo še Rok Vihar, Eva Jesenovec in Klemen Janežič.
Tudi v predstavi Konec igre, ki jo bomo videli jutri na Velikem odru, nastopajo štirje liki, sicer antijunaki. To je eno pomembnejših del irskega dramatika Samuela Becketta, v katerem spremljamo štiri fizično zdrave a hkrati nebogljene ljudi, polne gnilobno razpadajočega upanja, ki so se znašli v distopičnem prostoru med peklom in praznim nebom. Prepustiti se morajo na milost in nemilost resnice, kot jim jo razlaga le eden od njih, ki zmore pogledati onkraj, ko se povzpne na lestev. To je, lahko bi rekli, skoraj do kosti ošiljena predstava v smeri težko dosegljivega ''manj je več''. Scenograf, sooblikovalec svetlobe in seveda režiser, Diego de Brea zapiše, da na tem svetu torej Beckettov junak nima ničesar, razen zavedanja svojega lastnega niča, ima pa še moč, da reče »Jaz«.
Na oder bodo stopili Matija Rozman, Veronika Drolc, Jurij Zrnec ter izmenično Gregor Baković in Igor Samobor.
Še nekaj dolgov je ostalo iz pretekle sezone, ki čakajo na živo uprizoritev, pove ravnatelj Drame Igor Samobor. Za začetek pa torej danes ob 20. uri v Mali Drami premiera predstave Učinek in jutri zvečer na Velikem odru še premierno Konec igre.
Premieri predstav Učinek in Konec Igre
Repertoarno gre za izsek lanske sezone, ki se bo zdaj uresničil pred živim občinstvom. Jutri zvečer na Veliki oder prihaja, kot pravijo, absurdistično-distopična enodejanka z naslovom Konec igre dramatika Samuela Becketta, že drevi ob 20-ih pa bodo v Mali Drami premierno uprizorili predstavo Učinek, ki s temo depresije v zrcalu medicinske in farmacevtske doktrine odpira vprašanje, kakšna je resnica na zapletenem križišču različnih strokovnih stališč ter človekovih osebnih želja, strahov in stisk.
Učinek po besedilu sodobne britanske dramatičarke Lucy Prebble, osredini klinično študijo za zdravilo, ki naj bil lajšalo simptome depresije. A pravo bistvo je v spoznanju človeka kot takega – njegove ranljivosti, mej in verodostojnosti na meji med objektivnim in subjektivnim. Štiri osebe, dva prostovoljca in dva zdravnika, so postavljeni na preizkušnjo, ki izziva predvidljivost in morda celo utemeljeno dregne v klišejsko trditev, da raziskovalec stremi k raziskovanju svojega lastnega problema. A Učinek ne opredeljuje, predvsem da misliti. Kot pojasni režiserka Eva Nina Lampič, drama operira z realnimi dejstvi in s spretnim soočanjem različnih perspektiv in stališč odpira vprašanja učinkov zdravil na ljudi ter sploh delovanja človeških možganov in čustev. Žanrsko gre za raziskovalni triler ali še bolje rečeno psihološko igro, ki se približuje dokumentarni formi.
Kot zapiše dramaturginja Eva Kraševec, se med preizkušancema, ki vsak teden dobivata čedalje večje odmerke dopamina, katerega vpliv proučujejo na zdravih prostovoljcih, hkrati nepričakovano splete tudi ljubezenska simpatija. Ta ju popolnoma zmede, saj je ni mogoče jasno ločiti od učinkov zdravila. To je tudi postavka, ki je ne spregleda dr. James, zdravnica, zadolžena za vodenje postopka. Igra jo Polona Juh. V Učinku igralsko zasedbo sestavljajo še Rok Vihar, Eva Jesenovec in Klemen Janežič.
Tudi v predstavi Konec igre, ki jo bomo videli jutri na Velikem odru, nastopajo štirje liki, sicer antijunaki. To je eno pomembnejših del irskega dramatika Samuela Becketta, v katerem spremljamo štiri fizično zdrave a hkrati nebogljene ljudi, polne gnilobno razpadajočega upanja, ki so se znašli v distopičnem prostoru med peklom in praznim nebom. Prepustiti se morajo na milost in nemilost resnice, kot jim jo razlaga le eden od njih, ki zmore pogledati onkraj, ko se povzpne na lestev. To je, lahko bi rekli, skoraj do kosti ošiljena predstava v smeri težko dosegljivega ''manj je več''. Scenograf, sooblikovalec svetlobe in seveda režiser, Diego de Brea zapiše, da na tem svetu torej Beckettov junak nima ničesar, razen zavedanja svojega lastnega niča, ima pa še moč, da reče »Jaz«.
Na oder bodo stopili Matija Rozman, Veronika Drolc, Jurij Zrnec ter izmenično Gregor Baković in Igor Samobor.
Še nekaj dolgov je ostalo iz pretekle sezone, ki čakajo na živo uprizoritev, pove ravnatelj Drame Igor Samobor. Za začetek pa torej danes ob 20. uri v Mali Drami premiera predstave Učinek in jutri zvečer na Velikem odru še premierno Konec igre.
V Moderni galeriji v Ljubljani so podelili osrednje nacionalne nagrade za likovno in vizualno umetnost – nagrade Riharda Jakopiča. Za življenjsko delo jo je prejela akademska kiparka Duba Sambolec, mednarodno priznana umetnica in profesorica, ki je vrsto let delovala in poučevala na Norveškem, za svoje delo pa je bila tudi večkrat nagrajena. Nagrada Riharda Jakopiča za opus preteklih petih let je šla v roke akademskemu kiparju in videastu Tobiasu Putrihu, priznanje Riharda Jakopiča za mlado avtorico pa je prejela akademska slikarka Neja Zorzút.
Križ je eden izmed simbolov, ki je najpogosteje upodobljen, izdelava križev pa je bila izjemno razširjena v preteklosti in je tudi danes. Med njimi še posebej izstopajo limoški križi. V 12. in 13. stoletju je bilo mesto Limoges eno najpomembnejših središč proizvodnje emajliranih predmetov v Evropi. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani predstavljajo na razstavi Kristus kralj tri od štirih znanih tipov limoških križev v Sloveniji. Soavtor Miran Pflaum pravi, da so tovrstni križi eni izmed najlepših: »Osebno so mi nekaj posebnega, ker ne prikazujejo trpečega Kristusa, ampak Kristusa, ki vlada, ki je odrešenik. Nekakšno milino in mirnost je mogoče zaznati. Odlikuje jih tudi dokaj preprosta in efektivna izdelava.« Estetiko limoških križev je mogoče doživeti skozi likovno podobo in glasbo 13. stoletja. Razstava pa ima še nekaj posebnosti, ki jo povezuje z današnjim časom. Na njej je razstavljena pohodna oprema romarja Jakobove poti, saj Limoges leži ob poti, ki vodi iz Pariza v Santiago de Compostela. Odločili so se, da jo bodo selili po slovenski Jakobovi poti. V ta namen so za romarje izdelali tudi poseben žig.
V Narodni galeriji so odprli 10. bienale Brumen, najobsežnejši pregled slovenskega vizualnega oblikovanja. Poleg razstavljenih 134 del je mednarodna žirija izbrala tudi dobitnike Brumnove nagrade. Fundacija Brumen je letos prvič podelila nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je profesor Peter Skalar, ki opozarja, da je grafično oblikovanje v družbi zapostavljeno. Veliko nagrado Brumen za družbeno koristni doprinos je prejel spletni portal sledilnik covid-19. Luka Renko je nagrade vesel, a še bolj je ponosen na dejstvo, da je bil projekt uporabljan. Oblikovalec Primož Zorko je poleg nagrade prejel še posebno pohvalo žirije za serijo plakatov, ki se je zoperstavila pokroviteljskemu tonu javne komunikacije med pandemijo. Med komunikacijskimi in promocijskimi gradivi so nagrado prejeli tudi studio Kruh in Cankarjev dom za podobo 22. Festivala dokumentarnega filma. Skupaj je bilo nagrajenih 17 projektov, razstava pa bo v Narodni galeriji na ogled do konca maja.
Živimo v kibernetskih in virtualnih okoljih, znanost že dolgo in vedno bolj posega v nepredstavljivo, tudi odnosi so vse abstraktni. Vse to vpliva na razumevanje vizualne umetnosti. Ta se od abstraktnega slikarstva v povojnem modernizmu, ki se je med drugim precej ukvarjal s samo likovnostjo, s formo, z estetsko vrednostjo vizualnih izhodišč, z iskanjem elementarnega in univerzalnega, loči po tem, da raziskuje bolj globalno kompleksnost. In loči se po vzgibu, zakaj nastaja, poudarja kustosinja doktorica Nadja Gnamuš. Za avtorje ni več v ospredju tematiziranje abstrakcije same na sebi, saj je ta že logična posledica mišljenja. Na vizualno produkcijo seveda vpliva logika sodobnih tehnologij. Vendar se lahko prepleta z analognim ustvarjanjem. Sloji Suzane Brborović spominjajo na kolažiranje v računalniški grafiki, a pogled od blizu razkrije slikarsko barvo na platnu. Taki primeri pričajo tudi o načinu sestavljanja vsebin dandanes – nenehno menjujemo med predmetnim, še oprijemljivim in zasloni, kjer preklapljamo med programi, slikami, spletnimi stranmi, jih sopostavljamo in tako naprej. Pomembna vidika razstave sta raznovrstnost medijev in vprašanje percepcije. Kot srečanje med subjektivnim pogledom človeka in pogojno rečeno "objektívnim znanstvenim" se sreča v videoinstalaciji Uršule Berlot Pompe z naslovom Hiperoptika. Nastal je v sodelovanju z inštitutom Jožef Stefan in preučuje pogoje tehnološko razširjenega gledanja z uporabo mikroskopskih instrumentov. Pri Tobiasu Putrihu smo vajeni prostorskih konstrukcij, tokrat pa je pokazal risbe. Ročno risbo vstavlja v računalniški program kot pripomoček umetni inteligenci, da se ta uči risati, njeno točkovno abstrakcijo potem sam dopolni s svojo risbo, vstavi v računalnik in tako risba postaja vedno bolj zapletena. Meja med intervencijo človeka in umetne inteligence pa se briše. Če se, na drugi strani, gibanje v prostor v slikah Mojce Zlokarnik navadno dogaja navidezno z barvnih žarenjem, ploskve na tej razstavi tudi dejansko odpre proti gledalcu. Zlokarnik sicer vzbuja pozornost prav z vračanjem k formalni slikarski abstrakciji, s tem, da postavlja barvna polja drugo ob drugo. In čeprav bi kdo rekel, da je to v slikarstvu že zdavnaj odkrito, prav njo lahko damo za primer slikarke, ki na novo izumlja v okviru le na videz že videnega. V galeriji "S" na ljubljanskem gradu se srečamo še z drevesnim delcem Boštjana Drinovca – geometrično formo drevesa, deblo pa je bolj daljnovodni steber in krošnjo namesto listja krasijo zeleni čipi. Pa naj ostane še kaj za ogled, povejmo le še to, da tudi Roman Makše s skulpturo posega v prostor, Duša Jesih pa na steni razgrajuje pravokotno konvencijo slikarskega formata.
V Prešernovem gledališču Kranj se je sklenil 52. Teden slovenske drame. Sklepna slovesnost je potekala v znamenju podeljevanja nagrad, tako strokovnih žirij kot občinstva. Letošnjo Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo je prejela Katarina Morano, za besedilo Usedline, ki ga lahko v uprizoritvi v tej sezoni gledamo na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo po izboru žirije pa je prejela uprizoritev Solo Nine Rajić Kranjac in ekipe ustvarjalcev, ki je nastala v koprodukciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča.
Na prvo aprilsko sredo je minilo 30 let od mednarodnega priznanja neodvisne Bosne in Hercegovine. Ob ostrem srbskem nasprotovanju se je vnela vojna, nad bosansko-hercegovskim narodom se je več let izvajalo etnično čiščenje. Iz domovine se je izselilo več milijonov ljudi, nekaj deset tisoč prebežnikov pa se je zateklo v Slovenijo. Maida Džinić, tudi sama prebežnica iz Bosne in Hercegovine, je predlagala pester kulturen program ob obeležitvi tridesetletnici teh dogodkov. Poleg dvodelna razstave v Galeriji Vžigalica in Galeriji Vodnikove domačije Šiška pa se v maju odpira še ena razstava. Pod naslovom Ta vojna ni naša bodo v Galeriji Fotografija na ogled dela fotoreporterjev, ki so za tednik Mladina v 90-ih letih pokrivali te žalostne dogodke. Na razstavi bodo sodelovali Diego A. Gomez, Borut Krajnc, Barbara Čeferin in Jože Suhadolnik. Poleg razstav in različnih okroglih miz, pa se ob 30-ti obletnici prihoda pregnancev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo obeta koncert Podalpski sevdah Damirja Imamovića in po več kot 20-ih letih ponovno združenih zasedb Vali in Dertum, v katerih so večinoma ustvarjali pregnanci. In ravno oni so odigrali eno ključnih vlog pri ohranitvi tega tradicionalnega južnoslovanskega glasbenega žanra. Takrat so za svoj drugi dom vzeli avtonomne prostore, kot sta Vodnikova domačija in KUD France Prešeren, kjer pa so se poleg z glasbo ukvarjali tudi z literaturo in likovno umetnostjo, med drugim pa so delovali v gledališki skupini Nepopravljivi optimisti, ki jo je vodila dramska igralka Draga Potočnjak. Za čas praznovanja so načrtovali rekonstrukcijo ene izmed predstav skupine: Dođi makar sebi, ako nemaš kome drugom, a je bil projekt prestavljen na prihodnje leto, ko se bosta trem nekdanjim članom skupine pridružili še režiserka Nina Šorak in igralka Tamara Avguštin.
V mnogih evropskih glasbenih tradicijah so čas velikega tedna in dogodki, povezani s tem odobjem cerkvenega leta, v okviru različnih zgodovinskih obdobij glasbene umetnosti vzpodbudili nastanek nekaterih najodličnejših glasbenih del, v katerih so skladatelji skušali zajeti dramatične dogodke Kristusovega trpljenja in preizkušenj. Posebni dan Cvetna nedelja Evropske zveze radijskih postaj tako vsako leto en teden pred velikonočnimi prazniki ponudi nabor koncertov s tematskimi sporedi, ki vključujejo znana, pa tudi redkeje izvajana dela, povezana s širšo tematiko postnega in velikonočnega časa, med katerimi poleg resne umetnostne glasbe ne manjka niti starodavnih, tudi tradicijskih napevov in ljudske glasbe. Posebnemu dnevu se letos aktivno pridužuje sedem držav oziroma radijskih postaj, med njimi tudi Radio Slovenija; ob 18. uri bo na sporedu posnetek koncerta z naslovom Postoj, prisluhni, na katerem Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Gregorja Klančiča in ob spremljavi klarinetista Dušana Sodje in pianistke Tatjane Kaučič izvaja glasbo Andreja Makorja, Jurija (Georga) Prennerja in Huga Wolfa. Izpostavljamo še dva neposredna prenosa koncertov; ob 14:15 bo v dvorani Concertgebouw v Amsterdamu zvenel Pasijon po Janezu Johanna Sebastiana Bacha, ki ga bodo pod vodstvom britanskega dirigenta in strokovnjaka za glasbo starejših obdobij Andrewa Manzeja izvedli mednarodni solisti, zbor Laurens Collegium iz Rotterdama in Kraljevi orkester Concertgebouw, ob 17. uri pa se bo v Rigi začel koncert sodobnejše latvijske glasbe, na katerem bosta prvič izvedeni dve novi deli, ki ju je Latvijski radio naročil posebej za to priložnost – Glasnik pomladi za saksofon in kokle Anne Veismane in Pričevanje našega časa za saksofon in orgle Madare Petersone. Zadnjo je navdihnila poezija pesnice Inge Pizane, zlasti vrstica, ki govori: "Samo eno si želim, da prišla bi pomlad in mir." Ponudbo letos dopolnjujejo še koncerti iz Rusije (11:05), Danske (12:00), Bolgarije (13:05) in Češke (22:05).
Balet Svatba bo uprizorjen premierno, Posvetitev pomladi pa se, po desetih letih, kar je minilo od premierne izvedbe v Mariboru ter številnih gostovanjih po svetu, vrača pred domače občinstvo
Najbolj nasprotujoče si interpretacije dogodkov iz časa 2. svetovne vojne sprožajo pogledi na življenje in delo katoliškega duhovnika in profesorja Lamberta Ehrlicha, ki ga je leta 1942 ubil atentator varnostno-obveščevalne službe komunistov. Pomen in vpliv njegove osebnosti obravnava obsežna monografija Janeza Juhanta z naslovom Lambert Ehrlich, prerok slovenskega naroda. Izdale in založile so jo vse tri Mohorjeve družbe, Teološka fakulteta v Ljubljani in Društvo Združeni ob Lipi sprave. Vir fotografije: www.nadskofija-ljubljana.si
Neveljaven email naslov