Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti.
34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti
Iskra Delta je bila slovensko računalniško podjetje, ki je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana, ki se je odprl v petek? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije – kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost.
Ljubljanski grafični bienale, ki z nastankom leta 1955 velja za enega najstarejših na svetu, se že dolgo ne omejuje več le na grafiko. A kljub temu pogosto posredno razmišlja o vlogi grafike ob njenem nastanku in sodobnih vzporednicah njenega tedanjega pomena. To v neki luči velja tudi za letošnjo edicijo – če grafiko večinoma razumemo kot medij, ki ga lahko reproduciramo, je računalniška tehnologija, na katero se naslanja tokratni bienale, s tem povezano širjenje idej seveda še pospešila. Tjašo Pogačar pri tem zanima tudi nova perspektiva računalniške tehnologije, ki bolj kot vprašanja reprodukcije odpira temo simulacije. Bienale je zasnovala v sodelovanju s projektno skupino in skupaj so razmišljali tudi o gibanju neuvrščenih, s kontekstom katerega se povezuje zgodovina bienala.
Bienale se torej ne ukvarja s samim podjetjem Iskra Delta, temveč je to le sprožilec za razmislek o preteklosti in nezadovoljstvu s sedanjostjo, ki spodbuja nostalgijo. Ta nostalgični sentiment uporabijo – pokažejo nanj, nato pa ga skušajo preseči, je še dodala Tjaša Pogačar. Kako pa te ideje tematizirajo razstavljena dela oziroma kaj jim je skupno?
Med umetniškimi deli, ki so na ogled, je sicer veliko novih in pa naročenih prav za to priložnost. Bienale sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč.
Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev.
34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti.
34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti
Iskra Delta je bila slovensko računalniško podjetje, ki je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana, ki se je odprl v petek? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije – kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost.
Ljubljanski grafični bienale, ki z nastankom leta 1955 velja za enega najstarejših na svetu, se že dolgo ne omejuje več le na grafiko. A kljub temu pogosto posredno razmišlja o vlogi grafike ob njenem nastanku in sodobnih vzporednicah njenega tedanjega pomena. To v neki luči velja tudi za letošnjo edicijo – če grafiko večinoma razumemo kot medij, ki ga lahko reproduciramo, je računalniška tehnologija, na katero se naslanja tokratni bienale, s tem povezano širjenje idej seveda še pospešila. Tjašo Pogačar pri tem zanima tudi nova perspektiva računalniške tehnologije, ki bolj kot vprašanja reprodukcije odpira temo simulacije. Bienale je zasnovala v sodelovanju s projektno skupino in skupaj so razmišljali tudi o gibanju neuvrščenih, s kontekstom katerega se povezuje zgodovina bienala.
Bienale se torej ne ukvarja s samim podjetjem Iskra Delta, temveč je to le sprožilec za razmislek o preteklosti in nezadovoljstvu s sedanjostjo, ki spodbuja nostalgijo. Ta nostalgični sentiment uporabijo – pokažejo nanj, nato pa ga skušajo preseči, je še dodala Tjaša Pogačar. Kako pa te ideje tematizirajo razstavljena dela oziroma kaj jim je skupno?
Med umetniškimi deli, ki so na ogled, je sicer veliko novih in pa naročenih prav za to priložnost. Bienale sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč.
Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev.
Fotoreportaža sodi med najlepše vizualne primere pripovedovanja. Razstavni projekt Na drugi strani – slovenska fotoreportaža, ki so ga postavili v Galeriji Jakopič, prinaša zgodovinski pregled takega pripovedovanja zgodb s perspektive komunikologije, umetnostne zgodovine in fotografske teorije. Pripravljali so ga dve leti, postavitev pa izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev in ne samo rezultatov njihovega dela. Na fografiji fotoreporterji časnika Delo Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler, avtor Igor Modic, vir spletna stran Galerije Jakopič.
Neapelj, milijonska prestolnica Južne Italije navdušuje z živahnim življenjskim ritmom in številnimi umetniškimi zakladi. Enega najpomembnejših – Aleksandrov mozaik iz tamkajšnjega Arheološkega muzeja – bodo v naslednjih mesecih celovito obnovili, in omogočali sproten ogled. V deželi Kampanija so se v teh dneh znova odprli muzeji, in v enem od njih so odkrili izginotje neprecenljive umetnine – ki pa so jo policisti medtem tudi že našli. V teh dneh pa je italijansko kulturno ministrstvo otok Prócida blizu Neaplja razglasilo za kulturno prestolnico Italije v letu 2022. Prispevek je pripravl Janko Petrovec.
Smo na tretjini najhladnejšega letnega časa, zime. Pred nami so dolge noči, snežni meteži in nizke temperature. Podobne asociacije vzbuja tudi Simfonija št. 7 angleškega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa iz leta 1952, imenovana Antarktična simfonija, ki jo bomo poslušali v tokratni oddaji Glasba 20. stoletja.
Kdaj ste nazadnje napisali pismo z roko? Če se ne spomnite, lahko to mogoče storite v tokratnem tednu pisanja z roko. Pri Društvu Radi pišemo z roko poudarjajo pozitivne učinke takega pisanja: med drugim si vsebine bolje zapomnimo, možgani pa delujejo kompleksneje. Letošnji ambasadorji pisanja z roko so zdravnik Erik Brecelj, režiserka Urša Menart in kolesar Tadej Pogačar, ob podpori ministrstva za izobraževanje pa v njem sodeluje več kot 200 osnovnih in srednjih šol, domov za starejše, ljudskih univerz in knjižnic.
Na velikem odru ljubljanske Drame je bil 15. 1. 2021 spominski večer, posvečen Dušanu Jovanoviću, dramatiku, režiserju, pisatelju in pesniku, ki je umrl na zadnji dan lanskega leta. Velikemu ustvarjalcu so se poklonili številni prijatelji, sodelavci in poznavalci njegovega dela in sopotniki. Prireditev je bilo mogoče spremljati po spletu. »Od Dušana Jovanovića se je nemogoče posloviti. Njegova osebna veličina in pogumna umetniška govorica sta nas vedno združevali in povezovali.« S to mislijo je ljubljanska Drama povabila k spominskemu večeru, na katerem so nastopili številni ljudje gledališča in vsak po svoje izražali nemoč ob misli, da Dušana Jovanovića ni več hkrati pa izražali spoštovanje in občudovanje. Tadeja Krečič
Neveljaven email naslov