Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gre za nabor filmov prepovedanih, šikaniranih ali onemogočenih avtoric ali pa filmov režiserjev, ki so v ospredje postavljali sporno žensko perspektivo
Film, ki je bil trn v peti sovjetske cenzorske komisije, je recimo film Kire Muratove Bežna srečanja iz leta 1967. Gre za prvi samostojni režiserski izdelek Muratove, ki ga je sama ironično poimenovala kar provincialna melodrama, pa čeprav je film vse prej kot lahkoten. V pripovedi se znajdejo dekle iz vasi, Nadja, ki se po bežnem romantičnem srečanju z geologom Maksimom odpravi v mesto, da bi ga poiskala, Valja, vodja okrajnega komiteja, birokratka, ter njen partner, že omenjeni Maksim. Film ljubezenski trikotnik razkriva retroaktivno, pripoved pa je nekronološka, polna zamolčanj, hipnih spominov in asociativnih vračanj v preteklost. Prav ta forma je skupaj z izrazito subjektivnim ženskim pogledom, ki razkriva razočaranje nad socialno realnostjo ter patriarhalne vzorce, ki se skrivajo za domnevnim konceptom svobodne ljubezni, cenzorje, ker se ni skladala s konvencijami takrat zapovedanega socialnega realizma, tako zelo zmotila, da so film za skoraj dvajset let prepovedali.
Močne odzive je sprožila tudi politična drama Zaslišanje poljskega režiserja Ryszarda Bugajskega leta 1982. Filmska zgodba spremlja pevko Tonio, ki jo varnostna služba aretira zato, da bi na podlagi njenega pričanja obsodili njenega prijatelja. Tonia se v celici med drugim znajde z zapriseženo komunistko, igra jo mlada Agnieszka Holland, prepričano o nezmotljivosti ljudske vlade. Ta ji svetuje, naj podpiše priznanje. Tonia tega ne želi, zato jo fizično in psihično mučijo. Film Bugajskega, ki ga je sam poimenoval manifest človeka, ki želi biti svoboden, ne glede na ceno, ki jo mora plačati, so oblasti ožigosale za "najbolj protikomunističen film v zgodovini Ljudske republike Poljske". Avtor je zato emigriral v Kanado, to pa je prispevalo tudi k razpadu filmske skupine »X« pod vodstvom Andrzeja Wajde, v kateri je deloval. Film je Bugajski posnel v formatu VHS, tako da je kljub prepovedi lahko krožil v podzemlju in tako postal kulten, po koncu cenzure pa je bil nagrajen na poljskem festivalu v Gdynii, Krystyna Janda pa je v Cannesu prejela nagrado za najboljšo glavno igralko.
V retrospektivi smo lahko videli tudi dokumentarni film Susan Sontag Obljubljene dežele iz leta 1974, ki odslikava stanje duha v Izraelu po jomkipurski vojni. Režiserka je film zasnovala kot vizualni kolaž, ki ne podaja političnega konteksta, temveč združuje pretresljive vojne podobe z observacijskimi sekvencami modernega Izraela, vse od pouličnih prizorov pa do muzeja izraelske zgodovine z voščenimi lutkami in klinike za duševne stiske vojakov, ki jih zdravijo z nenavadno terapijo senzoričnega poustvarjanja bitk. Fragmentirano pripoved z izrazitim potujitvenim učinkom spremljata glasova dveh izraelskih mislecev – zagovornika pravic Palestincev Yorama Kaniuka ter fizika Yuvala Ne'emana, ki konflikt razlaga kot arabski antisemitizem. Izrazito protivojni film, ki predvsem obsoja začaran krog nasilja, je bil v Izraelu prepovedan, zaradi neoprijemljive politične opredelitve pa je bil slabo sprejet tudi v Združenih državah.
Gre za nabor filmov prepovedanih, šikaniranih ali onemogočenih avtoric ali pa filmov režiserjev, ki so v ospredje postavljali sporno žensko perspektivo
Film, ki je bil trn v peti sovjetske cenzorske komisije, je recimo film Kire Muratove Bežna srečanja iz leta 1967. Gre za prvi samostojni režiserski izdelek Muratove, ki ga je sama ironično poimenovala kar provincialna melodrama, pa čeprav je film vse prej kot lahkoten. V pripovedi se znajdejo dekle iz vasi, Nadja, ki se po bežnem romantičnem srečanju z geologom Maksimom odpravi v mesto, da bi ga poiskala, Valja, vodja okrajnega komiteja, birokratka, ter njen partner, že omenjeni Maksim. Film ljubezenski trikotnik razkriva retroaktivno, pripoved pa je nekronološka, polna zamolčanj, hipnih spominov in asociativnih vračanj v preteklost. Prav ta forma je skupaj z izrazito subjektivnim ženskim pogledom, ki razkriva razočaranje nad socialno realnostjo ter patriarhalne vzorce, ki se skrivajo za domnevnim konceptom svobodne ljubezni, cenzorje, ker se ni skladala s konvencijami takrat zapovedanega socialnega realizma, tako zelo zmotila, da so film za skoraj dvajset let prepovedali.
Močne odzive je sprožila tudi politična drama Zaslišanje poljskega režiserja Ryszarda Bugajskega leta 1982. Filmska zgodba spremlja pevko Tonio, ki jo varnostna služba aretira zato, da bi na podlagi njenega pričanja obsodili njenega prijatelja. Tonia se v celici med drugim znajde z zapriseženo komunistko, igra jo mlada Agnieszka Holland, prepričano o nezmotljivosti ljudske vlade. Ta ji svetuje, naj podpiše priznanje. Tonia tega ne želi, zato jo fizično in psihično mučijo. Film Bugajskega, ki ga je sam poimenoval manifest človeka, ki želi biti svoboden, ne glede na ceno, ki jo mora plačati, so oblasti ožigosale za "najbolj protikomunističen film v zgodovini Ljudske republike Poljske". Avtor je zato emigriral v Kanado, to pa je prispevalo tudi k razpadu filmske skupine »X« pod vodstvom Andrzeja Wajde, v kateri je deloval. Film je Bugajski posnel v formatu VHS, tako da je kljub prepovedi lahko krožil v podzemlju in tako postal kulten, po koncu cenzure pa je bil nagrajen na poljskem festivalu v Gdynii, Krystyna Janda pa je v Cannesu prejela nagrado za najboljšo glavno igralko.
V retrospektivi smo lahko videli tudi dokumentarni film Susan Sontag Obljubljene dežele iz leta 1974, ki odslikava stanje duha v Izraelu po jomkipurski vojni. Režiserka je film zasnovala kot vizualni kolaž, ki ne podaja političnega konteksta, temveč združuje pretresljive vojne podobe z observacijskimi sekvencami modernega Izraela, vse od pouličnih prizorov pa do muzeja izraelske zgodovine z voščenimi lutkami in klinike za duševne stiske vojakov, ki jih zdravijo z nenavadno terapijo senzoričnega poustvarjanja bitk. Fragmentirano pripoved z izrazitim potujitvenim učinkom spremljata glasova dveh izraelskih mislecev – zagovornika pravic Palestincev Yorama Kaniuka ter fizika Yuvala Ne'emana, ki konflikt razlaga kot arabski antisemitizem. Izrazito protivojni film, ki predvsem obsoja začaran krog nasilja, je bil v Izraelu prepovedan, zaradi neoprijemljive politične opredelitve pa je bil slabo sprejet tudi v Združenih državah.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov