Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi. Vmes pa … oh, vmes pa vse živo! Malo pa tudi mrtvega, kot se za film o neusmiljenem maščevanju, začinjenim z značilnim danskim črnim humorjem in polnim rahlo čudaških likov, vsekakor spodobi. Režiser in scenarist Anders Thomas Jensen je namreč tudi pri svojem najnovejšem celovečernem filmu Jezdeci pravice ostal predvsem zvest samemu sebi in skupaj z nekaterimi stalnimi sodelavci, kot sta igralca Mads Mikkelsen in Nikolaj Lie Kaas, ustvaril precej poseben film o naključjih, usodi, pravzaprav o smislu življenja.
V ospredju zgodbe je Markus, danski vojak, ki se mora vrniti z misije v tujini, potem ko mu v nenavadni železniški nesreči umre žena. Strog, nepriljuden in zelo hitro vzkipljiv nikakor ne najde skupnega jezika s svojo najstniško hčerko, ki ima ob mamini smrti seveda vrh glave svojih težav in bi predvsem rada razumela, zakaj se je moralo vse skupaj sploh zgoditi. Oče jo sili k fizični in umski zaposlitvi, o ženini smrti noče govoriti, za svetovalce, ki si jih hči želi, pa niti slišati noče. A nekega dne na njuna vrata pozvoni nekoliko nenavaden statistik s še bolj nenavadnima prijateljema, ki je bil tudi na iztirjenem vlaku, in trdi, da vse skupaj morda sploh ni bila nesreča, ampak skrbno organiziran umor … Markus, željan maščevanja in podzavestne želje po kakršni koli odrešitvi trpljenja, idejo sprejme z odprtimi rokami in se z vso vnemo poda na pravi maščevalni pohod. V katerem gre pol stvari seveda narobe, še posebej težko pa je pravo namero skriti pred hčerjo, ki ob vse večjem številu neznancev v hiši sprva misli, da je oče končno vendarle privolil v sicer zelo nenavadno obliko terapije in je tega preveč vesela, da bi se sploh kaj preveč spraševala.
Na prvi pogled se Jezdeci pravice tako zdijo klasičen film maščevanja, a so veliko več kot to. Poleg izvrstnega in zelo tipično črnega skandinavskega humorja, ki se ne boji hoje po robu, ter kopice duhovitih likov, ki se ne skrivajo za Mikkelsenovim vodstvom, ampak so vsak posebej izvrstni in zelo opazni, film odlikuje predvsem domišljena filozofska podlaga o prevpraševanju smisla življenja. Naključje ali usoda? Nam je bilo nekaj namenjeno ali se je samo zgodilo? Obstaja višja sila ali le splet okoliščin? Vprašanja, ki sprožajo enako neskončne debate kot večna dilema o kuri in jajcu, je Jensenu uspelo spretno zapakirati v intenziven, razgiban, duhovit in kljub resni temi niti za trenutek zares zatežen film, ki bo ljubitelje tovrstnih žanrov popolnoma navdušil.
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi. Vmes pa … oh, vmes pa vse živo! Malo pa tudi mrtvega, kot se za film o neusmiljenem maščevanju, začinjenim z značilnim danskim črnim humorjem in polnim rahlo čudaških likov, vsekakor spodobi. Režiser in scenarist Anders Thomas Jensen je namreč tudi pri svojem najnovejšem celovečernem filmu Jezdeci pravice ostal predvsem zvest samemu sebi in skupaj z nekaterimi stalnimi sodelavci, kot sta igralca Mads Mikkelsen in Nikolaj Lie Kaas, ustvaril precej poseben film o naključjih, usodi, pravzaprav o smislu življenja.
V ospredju zgodbe je Markus, danski vojak, ki se mora vrniti z misije v tujini, potem ko mu v nenavadni železniški nesreči umre žena. Strog, nepriljuden in zelo hitro vzkipljiv nikakor ne najde skupnega jezika s svojo najstniško hčerko, ki ima ob mamini smrti seveda vrh glave svojih težav in bi predvsem rada razumela, zakaj se je moralo vse skupaj sploh zgoditi. Oče jo sili k fizični in umski zaposlitvi, o ženini smrti noče govoriti, za svetovalce, ki si jih hči želi, pa niti slišati noče. A nekega dne na njuna vrata pozvoni nekoliko nenavaden statistik s še bolj nenavadnima prijateljema, ki je bil tudi na iztirjenem vlaku, in trdi, da vse skupaj morda sploh ni bila nesreča, ampak skrbno organiziran umor … Markus, željan maščevanja in podzavestne želje po kakršni koli odrešitvi trpljenja, idejo sprejme z odprtimi rokami in se z vso vnemo poda na pravi maščevalni pohod. V katerem gre pol stvari seveda narobe, še posebej težko pa je pravo namero skriti pred hčerjo, ki ob vse večjem številu neznancev v hiši sprva misli, da je oče končno vendarle privolil v sicer zelo nenavadno obliko terapije in je tega preveč vesela, da bi se sploh kaj preveč spraševala.
Na prvi pogled se Jezdeci pravice tako zdijo klasičen film maščevanja, a so veliko več kot to. Poleg izvrstnega in zelo tipično črnega skandinavskega humorja, ki se ne boji hoje po robu, ter kopice duhovitih likov, ki se ne skrivajo za Mikkelsenovim vodstvom, ampak so vsak posebej izvrstni in zelo opazni, film odlikuje predvsem domišljena filozofska podlaga o prevpraševanju smisla življenja. Naključje ali usoda? Nam je bilo nekaj namenjeno ali se je samo zgodilo? Obstaja višja sila ali le splet okoliščin? Vprašanja, ki sprožajo enako neskončne debate kot večna dilema o kuri in jajcu, je Jensenu uspelo spretno zapakirati v intenziven, razgiban, duhovit in kljub resni temi niti za trenutek zares zatežen film, ki bo ljubitelje tovrstnih žanrov popolnoma navdušil.
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov