Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

02.01.2022

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Podobno kot ostali področni pregledi se tudi v prerezu filmskega leta 2021 ne moremo izogniti ključni besedi. Pandemija koronavirusa je z omejevanjem stikov obvladovala tako festivalsko kot kinematografsko distribucijo filmov. Ena od redkih predvidljivih spremenljivk je bil nadaljnji razcvet spletnih platform z glavnim globalnim igralcem Netflixom. Ne preseneča, da imajo novi televizorji že naloženo aplikacijo in na daljincu pripravljen celo poseben gumb zanj.

Festivalsko leto ’21 se je začelo povsem virtualno. Na prvem od treh velikih festivalov, na 71. Berlinalu, ki je potekal izključno na spletu, je glavno nagrado zlatega medveda prejel provokativni Nesrečni fuk ali nori pornič romunskega cineasta Raduja Judeja. Film je delno osnovan na resničnih dogodkih in združuje različne vizualne estetike: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

Judejev Nesrečni fuk ali nori pornič smo lahko ujeli na Liffu, naslednjih štirinajst dni pa bo znova dostopen na spletni platformi Art kino mreže Slovenije.

Po enoletnem premoru je julija v Cannesu potekal najpomembnejši filmski festival na svetu in ko se ozremo nazaj: seveda, spet je upravičil sloves filmskega Parnasa. Čeprav je znova (nasprotno od beneškega) zavrnil sodelovanje z Netflixom, je duh časa ujel na drugi ravni. Zlato palmo je v slogu časa prejela režiserka, domačinka Julia Ducournau za film Titan, dovolj provokativen stripovski pogled v prihodnost sveta, ljubezni, rojevanja, da je vznemiril in prepričal večino.

Kritiki so presodili drugače. Za najboljšega v Cannesu so izbrali tih, skoraj hipnotičen film japonskega režiserja Ryusukeja Hamagučija Drive My Car oziroma Vozi moj avto.

Ko si v avtomobilu, je treba seveda vse prikazati zelo natančno – v Murakamijevi kratki zgodbi glavna lika sedita drug ob drugem. Želel sem pokazati, kako se njun odnos razvija in da to tudi vidimo …

V avtomobilu se vozita gledališki igralec in režiser, ki pripravlja predstavo Striček Vanja, za volanom njegovega avtomobila sedi molčeča in nenavadno spretna voznica. Literatura, gledališče, film, dogodki in odnosi, ki jih liki nosijo v sebi, se pretakajo in ponavljajo kot besedilo iz predstave, v filmu, ki ga je žirija nagradila – za najboljši scenarij.

Na vlak, ki se iz Moskve odpelje proti severu, v Murmansk, je svojo zgodbo, film ceste ali pa kar film vlaka Kupe št. 6 postavil finski režiser Juho Kousmanen.

Zamisel, da si na vlaku in vidiš pokrajino, ki beži mimo, mi je bila zelo všeč in tudi, da si tam z ekipo – in tako ne snemaš le filma o potovanju, ampak tudi v resnici potuješ.

Kaj si lahko v šestih dneh, kolikor traja potovanje, povesta molčeča finska študentka in še bolj vase zaprti ruski rudar? Kousmanen je posnel enega najlepših ljubezenskih filmov festivala in zanj prejel veliko nagrado žirije. Žirija pa ni spregledala niti zelo aktualnega portreta evropskih tridesetletnikov v duhovitem filmu Najbolj grozen človek na svetu Norvežana Joachima Trierja, o katerem bomo govorili v recenziji v nadaljevanju oddaje, saj je film na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže.

Naj ob tem spomnimo, da sta v Cannesu v spremljevalnih sekcijah svojo zelo uspešno pot začela dva prvenca, ki sta nastala tudi v slovenski koprodukciji – hrvaška Morena in italijansko Telesce – pod zadnjega, ki je bil eden najbolj dodelanih in presunljivih filmov canskega festivala in tudi leta 2021, se je kot direktor fotografije podpisal Mitja Ličen. V naše kine bo prišel 19. januarja.

Če pregled najboljših filmov s treh največjih festivalov sklenemo v Benetkah, ugotovimo, da sta tako zlatega leva za najboljši film kot nagrado za režijo prejela filma, ki sta ju podpisali režiserki. Čeprav se oddaja, ki jo poslušate, že od leta 1946 posveča predvsem filmom s kinematografsko distribucijo, se Netflixu tudi v tem pregledu ne moremo izogniti. Postal je del naših vsakdanjih navad, mednarodnih festivalov (celo enega od treh največjih, beneškega) in prestižnih nagrad z oskarji na čelu. Ocena, da bodo večplastne spremembe, ki jih v filmski krogotok prinašajo pregrešno donosne pretočne platforme, kinodvorane izbrisale z obličja Zemlje, je preuranjena in napačna. Bolj smiselno je predvidevanje, da jih bodo preoblikovale in jih še bolj specializirale v njihovem iskanju novega in vračanju starega občinstva vanje.

V prispevku slišimo glasbo iz filma Moč psa, ki jo je napisal član zasedbe Radiohead Jonny Greenwood, ki se podpisuje tudi pod glasbo iz filma Spencer o prelomnih »dnevih odločitve«, ko se je princesa Diana odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom.

Moč psa je po 12-ih letih premora novi film novozelandske režiserke Jane Campion in na festivalu v Benetkah je zanj prejela srebrnega leva za najboljšo režijo. Moč psa je Netlixov distribucijski favorit iz ozadja. Za zlate globuse je nominiran v sedmih glavnih kategorijah; je tudi v ožjem izboru za oskarja za najboljšo glasbo in zvok, medtem ko bodo končne nominacije v vseh kategorijah znane 8. februarja.

Netlix ima kot globalni distributer v rokavu vsaj še dva aduta: znano je že, da je za mednarodnega oskarja kot italijanski predstavnik nominirana Božja roka, z veliko nagrado beneške žirije nagrajeni novi film Paola Sorrentina, ki se posveča avtorjevim formativnim letom v rojstnem Neaplju. Netflix je prevzel njegovo distribucijo tako kot v primeru Izgubljene hčerke, režijskega prvenca Maggie Gyllenhaal, posnetega po literarni predlogi Elene Ferrante, ki so ga v Benetkah nagradili za najboljši scenarij.

Tako sem vznemirjena, da sem tu. V Italiji sem se poročila, v Puglii; v Italiji sem izvedela, da v trebuhu nosim svojo drugo hčerko; in moje življenje režiserke, scenaristke in tudi mojega filma se je začelo v tem kinu. Ko sem prvič prebrala Eleno Ferrante, sem bila pretresena, saj sem prvič na glas slišala stvari, ki sem jih globoko v sebi občutila; skrite resnice o tem, kaj pomeni biti ženska na tem svetu; no, seveda niso skrite, samo neizrečene so.

Zmagovalni film 78. Mostre, Dogodek francoske režiserke in scenaristke libanonskega rodu Audrey Diwan, smo videli na Liffu, na naš redni spored pa še ni prišel, čeprav bi si to zaslužil: prikazuje namreč neverjetne težave študentke književnosti v Franciji še v 60. letih, ko so ženske zaradi splava umirale ali odhajale v zapor. Scenarij je nastal na podlagi (v slovenščino še neprevedenih) spominov francoske pisateljice Annie Ernaux:

Film sem ustvarila, spodbujena z jezo, tudi z željo, s pogumom in vztrajnostjo, s srcem in glavo. Hotela sem, da je Dogodek izkušnja, ki jo doživimo v koži mlade junakinje; da se vprašamo, ali bi jo sami zmogli; na snemanju sem si vedno rekla, ne glejmo Anne, bodimo Anne.

Svetovna premiera novega Jamesa Bonda s tedaj, ko se je ves svet pogreznil v primež epidemije, morda preveč morbidnim podnaslovom Ni čas za smrt, je bila večkrat prestavljena. Zgodila se je šele septembra. Uspeh novega dela Bondove in potem še Spidermanove franšize ob koncu leta 2021 kaže, da uspešnice tudi v času pandemije v kino lahko pritegnejo množice. Med filmi, ki so svetovno premiero doživeli v Benetkah, in se potem povzpeli med priljubljene leta, je tudi Dune: Peščeni planet režiserja Denisa Villeneuvea.

Na drugi strani imajo manj vidni umetniški filmi svoje zvesto in izobraženo občinstvo, ki se kinoizkušnji noče odpovedati. Silvestrski projekciji v ljubljanskem Kinodvoru ponujata dva takšna izstopajoča naslova leta 2021: Vzporedni materi Pedra Almodóvarja in Francosko depešo Wesa Andersona. Z izzvenevanjem pandemije v prihodnjem obdobju se utegne odviti celo nasproten trend ponovnega odkrivanja čarov izkustveno bogatejše kinoprojekcije.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

02.01.2022

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Podobno kot ostali področni pregledi se tudi v prerezu filmskega leta 2021 ne moremo izogniti ključni besedi. Pandemija koronavirusa je z omejevanjem stikov obvladovala tako festivalsko kot kinematografsko distribucijo filmov. Ena od redkih predvidljivih spremenljivk je bil nadaljnji razcvet spletnih platform z glavnim globalnim igralcem Netflixom. Ne preseneča, da imajo novi televizorji že naloženo aplikacijo in na daljincu pripravljen celo poseben gumb zanj.

Festivalsko leto ’21 se je začelo povsem virtualno. Na prvem od treh velikih festivalov, na 71. Berlinalu, ki je potekal izključno na spletu, je glavno nagrado zlatega medveda prejel provokativni Nesrečni fuk ali nori pornič romunskega cineasta Raduja Judeja. Film je delno osnovan na resničnih dogodkih in združuje različne vizualne estetike: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

Judejev Nesrečni fuk ali nori pornič smo lahko ujeli na Liffu, naslednjih štirinajst dni pa bo znova dostopen na spletni platformi Art kino mreže Slovenije.

Po enoletnem premoru je julija v Cannesu potekal najpomembnejši filmski festival na svetu in ko se ozremo nazaj: seveda, spet je upravičil sloves filmskega Parnasa. Čeprav je znova (nasprotno od beneškega) zavrnil sodelovanje z Netflixom, je duh časa ujel na drugi ravni. Zlato palmo je v slogu časa prejela režiserka, domačinka Julia Ducournau za film Titan, dovolj provokativen stripovski pogled v prihodnost sveta, ljubezni, rojevanja, da je vznemiril in prepričal večino.

Kritiki so presodili drugače. Za najboljšega v Cannesu so izbrali tih, skoraj hipnotičen film japonskega režiserja Ryusukeja Hamagučija Drive My Car oziroma Vozi moj avto.

Ko si v avtomobilu, je treba seveda vse prikazati zelo natančno – v Murakamijevi kratki zgodbi glavna lika sedita drug ob drugem. Želel sem pokazati, kako se njun odnos razvija in da to tudi vidimo …

V avtomobilu se vozita gledališki igralec in režiser, ki pripravlja predstavo Striček Vanja, za volanom njegovega avtomobila sedi molčeča in nenavadno spretna voznica. Literatura, gledališče, film, dogodki in odnosi, ki jih liki nosijo v sebi, se pretakajo in ponavljajo kot besedilo iz predstave, v filmu, ki ga je žirija nagradila – za najboljši scenarij.

Na vlak, ki se iz Moskve odpelje proti severu, v Murmansk, je svojo zgodbo, film ceste ali pa kar film vlaka Kupe št. 6 postavil finski režiser Juho Kousmanen.

Zamisel, da si na vlaku in vidiš pokrajino, ki beži mimo, mi je bila zelo všeč in tudi, da si tam z ekipo – in tako ne snemaš le filma o potovanju, ampak tudi v resnici potuješ.

Kaj si lahko v šestih dneh, kolikor traja potovanje, povesta molčeča finska študentka in še bolj vase zaprti ruski rudar? Kousmanen je posnel enega najlepših ljubezenskih filmov festivala in zanj prejel veliko nagrado žirije. Žirija pa ni spregledala niti zelo aktualnega portreta evropskih tridesetletnikov v duhovitem filmu Najbolj grozen človek na svetu Norvežana Joachima Trierja, o katerem bomo govorili v recenziji v nadaljevanju oddaje, saj je film na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže.

Naj ob tem spomnimo, da sta v Cannesu v spremljevalnih sekcijah svojo zelo uspešno pot začela dva prvenca, ki sta nastala tudi v slovenski koprodukciji – hrvaška Morena in italijansko Telesce – pod zadnjega, ki je bil eden najbolj dodelanih in presunljivih filmov canskega festivala in tudi leta 2021, se je kot direktor fotografije podpisal Mitja Ličen. V naše kine bo prišel 19. januarja.

Če pregled najboljših filmov s treh največjih festivalov sklenemo v Benetkah, ugotovimo, da sta tako zlatega leva za najboljši film kot nagrado za režijo prejela filma, ki sta ju podpisali režiserki. Čeprav se oddaja, ki jo poslušate, že od leta 1946 posveča predvsem filmom s kinematografsko distribucijo, se Netflixu tudi v tem pregledu ne moremo izogniti. Postal je del naših vsakdanjih navad, mednarodnih festivalov (celo enega od treh največjih, beneškega) in prestižnih nagrad z oskarji na čelu. Ocena, da bodo večplastne spremembe, ki jih v filmski krogotok prinašajo pregrešno donosne pretočne platforme, kinodvorane izbrisale z obličja Zemlje, je preuranjena in napačna. Bolj smiselno je predvidevanje, da jih bodo preoblikovale in jih še bolj specializirale v njihovem iskanju novega in vračanju starega občinstva vanje.

V prispevku slišimo glasbo iz filma Moč psa, ki jo je napisal član zasedbe Radiohead Jonny Greenwood, ki se podpisuje tudi pod glasbo iz filma Spencer o prelomnih »dnevih odločitve«, ko se je princesa Diana odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom.

Moč psa je po 12-ih letih premora novi film novozelandske režiserke Jane Campion in na festivalu v Benetkah je zanj prejela srebrnega leva za najboljšo režijo. Moč psa je Netlixov distribucijski favorit iz ozadja. Za zlate globuse je nominiran v sedmih glavnih kategorijah; je tudi v ožjem izboru za oskarja za najboljšo glasbo in zvok, medtem ko bodo končne nominacije v vseh kategorijah znane 8. februarja.

Netlix ima kot globalni distributer v rokavu vsaj še dva aduta: znano je že, da je za mednarodnega oskarja kot italijanski predstavnik nominirana Božja roka, z veliko nagrado beneške žirije nagrajeni novi film Paola Sorrentina, ki se posveča avtorjevim formativnim letom v rojstnem Neaplju. Netflix je prevzel njegovo distribucijo tako kot v primeru Izgubljene hčerke, režijskega prvenca Maggie Gyllenhaal, posnetega po literarni predlogi Elene Ferrante, ki so ga v Benetkah nagradili za najboljši scenarij.

Tako sem vznemirjena, da sem tu. V Italiji sem se poročila, v Puglii; v Italiji sem izvedela, da v trebuhu nosim svojo drugo hčerko; in moje življenje režiserke, scenaristke in tudi mojega filma se je začelo v tem kinu. Ko sem prvič prebrala Eleno Ferrante, sem bila pretresena, saj sem prvič na glas slišala stvari, ki sem jih globoko v sebi občutila; skrite resnice o tem, kaj pomeni biti ženska na tem svetu; no, seveda niso skrite, samo neizrečene so.

Zmagovalni film 78. Mostre, Dogodek francoske režiserke in scenaristke libanonskega rodu Audrey Diwan, smo videli na Liffu, na naš redni spored pa še ni prišel, čeprav bi si to zaslužil: prikazuje namreč neverjetne težave študentke književnosti v Franciji še v 60. letih, ko so ženske zaradi splava umirale ali odhajale v zapor. Scenarij je nastal na podlagi (v slovenščino še neprevedenih) spominov francoske pisateljice Annie Ernaux:

Film sem ustvarila, spodbujena z jezo, tudi z željo, s pogumom in vztrajnostjo, s srcem in glavo. Hotela sem, da je Dogodek izkušnja, ki jo doživimo v koži mlade junakinje; da se vprašamo, ali bi jo sami zmogli; na snemanju sem si vedno rekla, ne glejmo Anne, bodimo Anne.

Svetovna premiera novega Jamesa Bonda s tedaj, ko se je ves svet pogreznil v primež epidemije, morda preveč morbidnim podnaslovom Ni čas za smrt, je bila večkrat prestavljena. Zgodila se je šele septembra. Uspeh novega dela Bondove in potem še Spidermanove franšize ob koncu leta 2021 kaže, da uspešnice tudi v času pandemije v kino lahko pritegnejo množice. Med filmi, ki so svetovno premiero doživeli v Benetkah, in se potem povzpeli med priljubljene leta, je tudi Dune: Peščeni planet režiserja Denisa Villeneuvea.

Na drugi strani imajo manj vidni umetniški filmi svoje zvesto in izobraženo občinstvo, ki se kinoizkušnji noče odpovedati. Silvestrski projekciji v ljubljanskem Kinodvoru ponujata dva takšna izstopajoča naslova leta 2021: Vzporedni materi Pedra Almodóvarja in Francosko depešo Wesa Andersona. Z izzvenevanjem pandemije v prihodnjem obdobju se utegne odviti celo nasproten trend ponovnega odkrivanja čarov izkustveno bogatejše kinoprojekcije.


08.10.2021

Spot - Zdravnik primarij

Vsebine Programa Ars


07.10.2021

Nobelova nagrada 2021

Vsebine Programa Ars


07.10.2021

Uvodni koncert abonmaja Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije

S koncertom naslovljenim Akord na robčku se odpira še eden od abonmajskih ciklov Slovenske filharmonije, ki je naslovljen Same mogočne skladbe. Kronološka odprtost cikla s šestimi koncerti vključuje mogočna orkestrska dela pozne romantike in dvajsetega stoletja domačih in tujih skladateljev. Naslov koncerta se navezuje na solistično skladbo večera, Koncert za violino v D Igorja Stravinskega, ko je skladatelj solistu, ki je premierno izvajal koncert, uvodni akord na napisal kar na robec, nakar mu je solist odvrnil, da je akord dejansko neizvedljiv. Kasneje je akord poizkusil zaigrati na violini in se takoj navdušil nad njegovo zvočnostjo. Solistično mesto uvodnega koncerta cikla Same mogočne skladbe pripada Jonianu Iliasu Kadeshi, priznanemu violiniste mlajše generacije, ki je do zdaj nastopil med drugim s Komornim orkestrom Evrope pod vodstvom sira Andrása Schiffa, Novim ruskim državnim simfoničnim orkestrom pod vodstvom Jurija Bašmeta, Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Londona, Škotskim komornim orkestrom, Münchenskim radijskim orkestrom, idr.


06.10.2021

Po Ljubljani se razliva Tinta, mednarodni festival stripa

Kino Šiška, Zavod Stripolis in Forum Ljubljana – revija Stripburger so prestolnico preplavili s še eno izdajo mednarodnega festivala stripa Tinta. Z razstavami in dogodki predstavljajo domače in tuje stripovske dosežke in novosti, pa tudi projekte, ki to zvrst potiskajo že na mejo z drugimi umetniškimi praksami. V središču sta letos med drugimi dva stripovska virtuoza: Francoz Emanuel Guibert in Američan Peter Kuper. Letošnja Tinta bo razlita, pravijo, ker toliko dežuje. Pa nič za to, glavno nas čaka v galerijah. Kresija ob ljubljanskem Tromostovju je neke vrste festivalsko središče z zloženkami, značkami, majicami in plakatnimi predstavitvami letošnjih gostov. Tu so tudi novi izvirni in prevedeni stripi, ki se potegujejo za nagrado zlatirepec. Tej so letos dodali novo kategorijo izdaj za otroke. Kar polovico stene pa so zavzeli Zlati osli, pove Izar Lunaček. Emanuel Guibert, ki so si ga privoščili Zlati osli, se bo predstavil v nekaj minut hoje oddaljeni galeriji Equrna na razstavi Narisano življenje. Gre za enega najpomembnejših stripovskih scenaristov in risarjev francoskega novega vala, poznamo ga po omenjenem Ariolu, modrem osličku z velikimi očali in dolgimi ušesi, zdaj bomo v prevodu dobili še Sardino v vesolju. V Franciji je najbolj uveljavljen z deli za odrasle, navdihujejo ga prijateljstva – kot v Alanovi vojni, ki jo je pripravil po spominih upokojenega ameriškega vojaka. Stripovski roman Fotograf pa je prijateljeva izkušnja v Afgánistanski vojni. Kino Šiška, Zavod Stripolis in Forum Ljubljana – revija Stripburger so prestolnico preplavili s še eno izdajo mednarodnega festivala stripa Tinta. Z razstavami in dogodki predstavljajo domače in tuje stripovske dosežke in novosti, pa tudi projekte, ki to zvrst potiskajo že na mejo z drugimi umetniškimi praksami. V središču sta letos med drugimi dva stripovska virtuoza: Francoz Emanuel Guibert in Američan Peter Kuper. Letošnja Tinta bo razlita, pravijo, ker toliko dežuje. Pa nič za to, glavno nas čaka v galerijah. Kresija ob ljubljanskem Tromostovju je neke vrste festivalsko središče z zloženkami, značkami, majicami in plakatnimi predstavitvami letošnjih gostov. Tu so tudi novi izvirni in prevedeni stripi, ki se potegujejo za nagrado zlatirepec. Tej so letos dodali novo kategorijo izdaj za otroke. Kar polovico stene pa so zavzeli Zlati osli, pove Izar Lunaček. Emanuel Guibert, ki so si ga privoščili Zlati osli, se bo predstavil v nekaj minut hoje oddaljeni galeriji Equrna na razstavi Narisano življenje. Gre za enega najpomembnejših stripovskih scenaristov in risarjev francoskega novega vala, poznamo ga po omenjenem Ariolu, modrem osličku z velikimi očali in dolgimi ušesi, zdaj bomo v prevodu dobili še Sardino v vesolju. V Franciji je najbolj uveljavljen z deli za odrasle, navdihujejo ga prijateljstva – kot v Alanovi vojni, ki jo je pripravil po spominih upokojenega ameriškega vojaka. Stripovski roman Fotograf pa je prijateljeva izkušnja v Afgánistanski vojni. V fokusu letošnje Tinte je še eno veliko ime, Američan Peter Kuper, ki strip in ilustracijo prodorno izrablja za družbeno in politično kritiko v revijah The New Yorker in MAD. Znan je po tem, da v strip mojstrsko pretaplja književne klasike. Med drugim se je na sodoben način spopadel z arhaično kritiko kolonializmu v kontroverznem romanu Josepha Conrada Srce teme, po katerem je bil navdahnjen znameniti hollywoodski film Apokalipsa zdaj. V Vodnikovi domačiji pa so na ogled izvirniki iz njegove zbirke Kafka, v kateri je uporabil tehniko praskanke. Ta spominja na lesorez, kar se z močnimi črno-belimi kontrasti ujame z občutkom tesnobe, z absurdnostjo in čudaškostjo. In če vas iz Šiške zanese spet nazaj v središče prestolnice še v DobroVago, si tam lahko ogledate izdaje majhne Berlinske umetniške, družbeno in izobraževalno angažirane založbe z imenom Colorama. V soboto se v Kinu Šiška v Ljubljani obeta tudi tradicionalni sejem s številni delavnicami in pogovori ter zvečer še s podelitvijo nagrad zlatirepec in seveda glasbo.


05.10.2021

Sanremo režiserja Miroslava Mandića

Po filmih Adria Blues in Igram, sem je Sanremo tretji celovečerec režiserja in scenarista Miroslava Mandića. Z glavnima igralcema Sandijem Pavlinom in Silvo Čušin in z močno simboliko prikazuje ljubezen, ki se zgodi protagonistoma Brunu in Duši v jeseni življenja, v domu starostnikov, kjer skrbijo za ljudi z demenco. Film govori o starostnikih Brunu in Duši, ki živita v domu starejših občanov. Občasno se srečujeta, skupaj preživljata čas, a vedno sproti pozabljata, da se poznata. Kljub temu se z vsakim novim dnevom drug drugega razveselita. Režiser se v filmu osredotoča predvsem na čustveni svet protagonistov in njuno subtilno zaznavanje okolice ter intimnih impulzov, ki jih iz nje prejemata. Film, ki naslavlja temo izgube spomina, predvsem iz danes na jutri, občutenja junakov pogosteje bolj kot dialoško poudarja prav na vizualni ravni. Režiser spregovori o tem, kako si je zamišljal notranji svet osrednjega junaka, ki sproti pozablja srečevanja prejšnjega dne. Sanremo je slovensko-italijanska koprodukcija s podporo RTV Slovenija in pred nocojšnjo premiero je uspešno gostoval na tujih festivalih; je tudi slovenski kandidat za nominacijo za mednarodnega oskarja. Za filmsko fotografijo je poskrbel Peter Zeitlinger (med drugim sodelovalec Wernerja Herzoga in Ulricha Seidla), za glasbo Darko Rundek in za montažo Andrej Nagode. Prihodnji teden se bo Sanremo potegoval tudi za nagrade vesna na Festivalu slovenskega filma.


05.10.2021

Kako učenci in učenke doživljajo prikriti kurikulum?

Annette Krauss v ljubljanski galeriji Škuc razmišlja o nenamernih dejavnikih v vzgoji Učenci se v šoli ne učijo le v času učnih ur, temveč nanje pomembno vpliva tudi tako imenovani prikriti kurikulum, ki opisuje vse nenamerne dejavnike v vzgoji. Ti segajo od ustaljenih nenapisanih pravil in navad, do organizacije prostora in arhitekture. Kdaj, kako in koga izobraževanje emancipira in kdaj, kako in koga zatira, se sprašuje nizozemska umetnica, pedagoginja in piska Annette Krauss. V ljubljanski galeriji Škuc bodo v okviru festivala Mesto žensk nocoj odprli njeno razstavo Prikriti kurikulum, ki odstira vpogled v istoimenski projekt. Ko se je umetnica srečala s terminom prikriti kurikulum in se o njem izobraževala, je pri tem pogrešala glas učencev, zato že od leta 2007 vstopa v šolsko okolje in sodeluje z mladimi na večmesečnih delavnicah, na katerih nastanejo dela, s katerimi učenci predstavijo svoj pogled na prikriti kurikulum. Ti pogosto izhajajo iz arhitekture in fizičnega okolja, je povedala umetnica in izpostavila delo ene od učenk: »Zanimala jo je moč šolskega pohištva – raziskovala je različne stole. Kdo sedi na kakšnem stolu v kakšni situaciji? Učenci sedijo na preprostih, nepremičnih stolih, ko pa greš na primer v ravnateljevo pisarno, pa ta sedi na pisarniškem stolu s koleščki. Naredila je drobno intervencijo – učitelja je prosila za sestanek v kabinetu, še pred tem pa je zamenjala stole. Zanimivo, številnim ostalim učencem se to ni zdelo pomembno, stole so razumeli kot zgolj malenkost. Tu se je razvila neverjetna debata o naši povezanosti z vsakdanjim okoljem in o tem, kako objekti odsevajo razmerja moči.« Pomemben poudarek razstave so taktike, s katerimi si mladi lajšajo šolsko življenje – nekatere med njimi za gledalca ostanejo skrivnost, a so jih učenke in učenci pripravljeni posredovati skupini, ki bo z umetnico ustvarjala naslednjič. Spopadanje s šolskimi izzivi je tudi v osredju najnovejših del na razstavi – slovenski dijaki in dijakinje so namreč v sodelovanju ustvarili Pesmi izgovorov. Del ene od njih gre takole: »Pes mi jo je pojedel, mačka mi jo je pojedla, nosorog mi jo je pojedel.«


05.10.2021

Veno Pilon. Grafika.

Vsebine Programa Ars


01.10.2021

27. Mesto žensk

Je prihodnost lahko drugačna od preteklosti in sedanjosti? Po skoraj treh desetletjih obstoja, na pragu 27. izvedbe festivala Mesto žensk organizatorji ugotavljajo, da izbire ni: prihodnost mora biti drugačna. Od danes do 18. oktobra bo potekal raznolik in obširen program, ki vključuje več kot 130 sodelujočih.


30.09.2021

Voda je vdrla v kulturne ustanove

Vsebine Programa Ars


29.09.2021

Nekoč se bova temu smejala

Vsebine Programa Ars


24.09.2021

dr. Sonia M. Vallabh o mandatu bolnika-znanstvenika

Pravzaprav ni nikogar med nami, ki ne bi sam izkusil motenj v delovanju živčevja (od kroničnih bolečin do motenj čustvovanja) ali imel med svojimi bližnjimi bolnika, ki mu katera od bolezni živčevja krni kakovost življenja. Skoraj vsi poznamo koga, ki ga je prizadela možganska kap, je paraplegik po poškodbi hrbtenjače, ga mučita tesnobnost in depresija, ali postopno tone v demenco. Zato je morda pogovor s Sonio Vallabh priložnost, da se vsak pri sebi vpraša, ali lahko kako prispeva k napredku znanosti, preprečevanja, prepoznave in zdravljenja teh bolezni, katerih prevalenca se s staranjem prebivalstva dokaj naglo povečuje. Zaradi izjemne motiviranosti in osredotočenosti je namreč dr. Sonii Vallabh in soprogu uspelo premakniti dokaj ohromljeno znanstveno raziskovalno sfero prionskih bolezni v smeri tvornejšega iskanja odgovorov na premnoga znanstvena vprašanja. Ker so (sicer dokaj redke) prionske bolezni po svojih temeljnih molekularnih mehanizmih zelo podobne ostalim nevrodegenerativnim boleznim, so prioni pomemben raziskovalni model za številne bolezni od Alzheimerjeve, Parkinsonove, Huntingtonove bolezni, frontotemporalne demence do amiotrofične lateralne skleroze. Zato bi napredek na področju raziskovanja prionov lahko pomenil dragocen preboj in zgled za raziskave vseh naštetih, trenutno neozdravljivih in neogibno smrtnih bolezni. Dogodek Nevroznanost in družba je del Sinapsine nevroznanstvene konference. Predavanje je sprotno prevajano v slovenščino.


22.09.2021

10. Kulturna ambasada Palestine

Vsebine Programa Ars


Stran 40 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov