Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

02.01.2022

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Podobno kot ostali področni pregledi se tudi v prerezu filmskega leta 2021 ne moremo izogniti ključni besedi. Pandemija koronavirusa je z omejevanjem stikov obvladovala tako festivalsko kot kinematografsko distribucijo filmov. Ena od redkih predvidljivih spremenljivk je bil nadaljnji razcvet spletnih platform z glavnim globalnim igralcem Netflixom. Ne preseneča, da imajo novi televizorji že naloženo aplikacijo in na daljincu pripravljen celo poseben gumb zanj.

Festivalsko leto ’21 se je začelo povsem virtualno. Na prvem od treh velikih festivalov, na 71. Berlinalu, ki je potekal izključno na spletu, je glavno nagrado zlatega medveda prejel provokativni Nesrečni fuk ali nori pornič romunskega cineasta Raduja Judeja. Film je delno osnovan na resničnih dogodkih in združuje različne vizualne estetike: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

Judejev Nesrečni fuk ali nori pornič smo lahko ujeli na Liffu, naslednjih štirinajst dni pa bo znova dostopen na spletni platformi Art kino mreže Slovenije.

Po enoletnem premoru je julija v Cannesu potekal najpomembnejši filmski festival na svetu in ko se ozremo nazaj: seveda, spet je upravičil sloves filmskega Parnasa. Čeprav je znova (nasprotno od beneškega) zavrnil sodelovanje z Netflixom, je duh časa ujel na drugi ravni. Zlato palmo je v slogu časa prejela režiserka, domačinka Julia Ducournau za film Titan, dovolj provokativen stripovski pogled v prihodnost sveta, ljubezni, rojevanja, da je vznemiril in prepričal večino.

Kritiki so presodili drugače. Za najboljšega v Cannesu so izbrali tih, skoraj hipnotičen film japonskega režiserja Ryusukeja Hamagučija Drive My Car oziroma Vozi moj avto.

Ko si v avtomobilu, je treba seveda vse prikazati zelo natančno – v Murakamijevi kratki zgodbi glavna lika sedita drug ob drugem. Želel sem pokazati, kako se njun odnos razvija in da to tudi vidimo …

V avtomobilu se vozita gledališki igralec in režiser, ki pripravlja predstavo Striček Vanja, za volanom njegovega avtomobila sedi molčeča in nenavadno spretna voznica. Literatura, gledališče, film, dogodki in odnosi, ki jih liki nosijo v sebi, se pretakajo in ponavljajo kot besedilo iz predstave, v filmu, ki ga je žirija nagradila – za najboljši scenarij.

Na vlak, ki se iz Moskve odpelje proti severu, v Murmansk, je svojo zgodbo, film ceste ali pa kar film vlaka Kupe št. 6 postavil finski režiser Juho Kousmanen.

Zamisel, da si na vlaku in vidiš pokrajino, ki beži mimo, mi je bila zelo všeč in tudi, da si tam z ekipo – in tako ne snemaš le filma o potovanju, ampak tudi v resnici potuješ.

Kaj si lahko v šestih dneh, kolikor traja potovanje, povesta molčeča finska študentka in še bolj vase zaprti ruski rudar? Kousmanen je posnel enega najlepših ljubezenskih filmov festivala in zanj prejel veliko nagrado žirije. Žirija pa ni spregledala niti zelo aktualnega portreta evropskih tridesetletnikov v duhovitem filmu Najbolj grozen človek na svetu Norvežana Joachima Trierja, o katerem bomo govorili v recenziji v nadaljevanju oddaje, saj je film na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže.

Naj ob tem spomnimo, da sta v Cannesu v spremljevalnih sekcijah svojo zelo uspešno pot začela dva prvenca, ki sta nastala tudi v slovenski koprodukciji – hrvaška Morena in italijansko Telesce – pod zadnjega, ki je bil eden najbolj dodelanih in presunljivih filmov canskega festivala in tudi leta 2021, se je kot direktor fotografije podpisal Mitja Ličen. V naše kine bo prišel 19. januarja.

Če pregled najboljših filmov s treh največjih festivalov sklenemo v Benetkah, ugotovimo, da sta tako zlatega leva za najboljši film kot nagrado za režijo prejela filma, ki sta ju podpisali režiserki. Čeprav se oddaja, ki jo poslušate, že od leta 1946 posveča predvsem filmom s kinematografsko distribucijo, se Netflixu tudi v tem pregledu ne moremo izogniti. Postal je del naših vsakdanjih navad, mednarodnih festivalov (celo enega od treh največjih, beneškega) in prestižnih nagrad z oskarji na čelu. Ocena, da bodo večplastne spremembe, ki jih v filmski krogotok prinašajo pregrešno donosne pretočne platforme, kinodvorane izbrisale z obličja Zemlje, je preuranjena in napačna. Bolj smiselno je predvidevanje, da jih bodo preoblikovale in jih še bolj specializirale v njihovem iskanju novega in vračanju starega občinstva vanje.

V prispevku slišimo glasbo iz filma Moč psa, ki jo je napisal član zasedbe Radiohead Jonny Greenwood, ki se podpisuje tudi pod glasbo iz filma Spencer o prelomnih »dnevih odločitve«, ko se je princesa Diana odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom.

Moč psa je po 12-ih letih premora novi film novozelandske režiserke Jane Campion in na festivalu v Benetkah je zanj prejela srebrnega leva za najboljšo režijo. Moč psa je Netlixov distribucijski favorit iz ozadja. Za zlate globuse je nominiran v sedmih glavnih kategorijah; je tudi v ožjem izboru za oskarja za najboljšo glasbo in zvok, medtem ko bodo končne nominacije v vseh kategorijah znane 8. februarja.

Netlix ima kot globalni distributer v rokavu vsaj še dva aduta: znano je že, da je za mednarodnega oskarja kot italijanski predstavnik nominirana Božja roka, z veliko nagrado beneške žirije nagrajeni novi film Paola Sorrentina, ki se posveča avtorjevim formativnim letom v rojstnem Neaplju. Netflix je prevzel njegovo distribucijo tako kot v primeru Izgubljene hčerke, režijskega prvenca Maggie Gyllenhaal, posnetega po literarni predlogi Elene Ferrante, ki so ga v Benetkah nagradili za najboljši scenarij.

Tako sem vznemirjena, da sem tu. V Italiji sem se poročila, v Puglii; v Italiji sem izvedela, da v trebuhu nosim svojo drugo hčerko; in moje življenje režiserke, scenaristke in tudi mojega filma se je začelo v tem kinu. Ko sem prvič prebrala Eleno Ferrante, sem bila pretresena, saj sem prvič na glas slišala stvari, ki sem jih globoko v sebi občutila; skrite resnice o tem, kaj pomeni biti ženska na tem svetu; no, seveda niso skrite, samo neizrečene so.

Zmagovalni film 78. Mostre, Dogodek francoske režiserke in scenaristke libanonskega rodu Audrey Diwan, smo videli na Liffu, na naš redni spored pa še ni prišel, čeprav bi si to zaslužil: prikazuje namreč neverjetne težave študentke književnosti v Franciji še v 60. letih, ko so ženske zaradi splava umirale ali odhajale v zapor. Scenarij je nastal na podlagi (v slovenščino še neprevedenih) spominov francoske pisateljice Annie Ernaux:

Film sem ustvarila, spodbujena z jezo, tudi z željo, s pogumom in vztrajnostjo, s srcem in glavo. Hotela sem, da je Dogodek izkušnja, ki jo doživimo v koži mlade junakinje; da se vprašamo, ali bi jo sami zmogli; na snemanju sem si vedno rekla, ne glejmo Anne, bodimo Anne.

Svetovna premiera novega Jamesa Bonda s tedaj, ko se je ves svet pogreznil v primež epidemije, morda preveč morbidnim podnaslovom Ni čas za smrt, je bila večkrat prestavljena. Zgodila se je šele septembra. Uspeh novega dela Bondove in potem še Spidermanove franšize ob koncu leta 2021 kaže, da uspešnice tudi v času pandemije v kino lahko pritegnejo množice. Med filmi, ki so svetovno premiero doživeli v Benetkah, in se potem povzpeli med priljubljene leta, je tudi Dune: Peščeni planet režiserja Denisa Villeneuvea.

Na drugi strani imajo manj vidni umetniški filmi svoje zvesto in izobraženo občinstvo, ki se kinoizkušnji noče odpovedati. Silvestrski projekciji v ljubljanskem Kinodvoru ponujata dva takšna izstopajoča naslova leta 2021: Vzporedni materi Pedra Almodóvarja in Francosko depešo Wesa Andersona. Z izzvenevanjem pandemije v prihodnjem obdobju se utegne odviti celo nasproten trend ponovnega odkrivanja čarov izkustveno bogatejše kinoprojekcije.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

02.01.2022

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Podobno kot ostali področni pregledi se tudi v prerezu filmskega leta 2021 ne moremo izogniti ključni besedi. Pandemija koronavirusa je z omejevanjem stikov obvladovala tako festivalsko kot kinematografsko distribucijo filmov. Ena od redkih predvidljivih spremenljivk je bil nadaljnji razcvet spletnih platform z glavnim globalnim igralcem Netflixom. Ne preseneča, da imajo novi televizorji že naloženo aplikacijo in na daljincu pripravljen celo poseben gumb zanj.

Festivalsko leto ’21 se je začelo povsem virtualno. Na prvem od treh velikih festivalov, na 71. Berlinalu, ki je potekal izključno na spletu, je glavno nagrado zlatega medveda prejel provokativni Nesrečni fuk ali nori pornič romunskega cineasta Raduja Judeja. Film je delno osnovan na resničnih dogodkih in združuje različne vizualne estetike: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

Judejev Nesrečni fuk ali nori pornič smo lahko ujeli na Liffu, naslednjih štirinajst dni pa bo znova dostopen na spletni platformi Art kino mreže Slovenije.

Po enoletnem premoru je julija v Cannesu potekal najpomembnejši filmski festival na svetu in ko se ozremo nazaj: seveda, spet je upravičil sloves filmskega Parnasa. Čeprav je znova (nasprotno od beneškega) zavrnil sodelovanje z Netflixom, je duh časa ujel na drugi ravni. Zlato palmo je v slogu časa prejela režiserka, domačinka Julia Ducournau za film Titan, dovolj provokativen stripovski pogled v prihodnost sveta, ljubezni, rojevanja, da je vznemiril in prepričal večino.

Kritiki so presodili drugače. Za najboljšega v Cannesu so izbrali tih, skoraj hipnotičen film japonskega režiserja Ryusukeja Hamagučija Drive My Car oziroma Vozi moj avto.

Ko si v avtomobilu, je treba seveda vse prikazati zelo natančno – v Murakamijevi kratki zgodbi glavna lika sedita drug ob drugem. Želel sem pokazati, kako se njun odnos razvija in da to tudi vidimo …

V avtomobilu se vozita gledališki igralec in režiser, ki pripravlja predstavo Striček Vanja, za volanom njegovega avtomobila sedi molčeča in nenavadno spretna voznica. Literatura, gledališče, film, dogodki in odnosi, ki jih liki nosijo v sebi, se pretakajo in ponavljajo kot besedilo iz predstave, v filmu, ki ga je žirija nagradila – za najboljši scenarij.

Na vlak, ki se iz Moskve odpelje proti severu, v Murmansk, je svojo zgodbo, film ceste ali pa kar film vlaka Kupe št. 6 postavil finski režiser Juho Kousmanen.

Zamisel, da si na vlaku in vidiš pokrajino, ki beži mimo, mi je bila zelo všeč in tudi, da si tam z ekipo – in tako ne snemaš le filma o potovanju, ampak tudi v resnici potuješ.

Kaj si lahko v šestih dneh, kolikor traja potovanje, povesta molčeča finska študentka in še bolj vase zaprti ruski rudar? Kousmanen je posnel enega najlepših ljubezenskih filmov festivala in zanj prejel veliko nagrado žirije. Žirija pa ni spregledala niti zelo aktualnega portreta evropskih tridesetletnikov v duhovitem filmu Najbolj grozen človek na svetu Norvežana Joachima Trierja, o katerem bomo govorili v recenziji v nadaljevanju oddaje, saj je film na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže.

Naj ob tem spomnimo, da sta v Cannesu v spremljevalnih sekcijah svojo zelo uspešno pot začela dva prvenca, ki sta nastala tudi v slovenski koprodukciji – hrvaška Morena in italijansko Telesce – pod zadnjega, ki je bil eden najbolj dodelanih in presunljivih filmov canskega festivala in tudi leta 2021, se je kot direktor fotografije podpisal Mitja Ličen. V naše kine bo prišel 19. januarja.

Če pregled najboljših filmov s treh največjih festivalov sklenemo v Benetkah, ugotovimo, da sta tako zlatega leva za najboljši film kot nagrado za režijo prejela filma, ki sta ju podpisali režiserki. Čeprav se oddaja, ki jo poslušate, že od leta 1946 posveča predvsem filmom s kinematografsko distribucijo, se Netflixu tudi v tem pregledu ne moremo izogniti. Postal je del naših vsakdanjih navad, mednarodnih festivalov (celo enega od treh največjih, beneškega) in prestižnih nagrad z oskarji na čelu. Ocena, da bodo večplastne spremembe, ki jih v filmski krogotok prinašajo pregrešno donosne pretočne platforme, kinodvorane izbrisale z obličja Zemlje, je preuranjena in napačna. Bolj smiselno je predvidevanje, da jih bodo preoblikovale in jih še bolj specializirale v njihovem iskanju novega in vračanju starega občinstva vanje.

V prispevku slišimo glasbo iz filma Moč psa, ki jo je napisal član zasedbe Radiohead Jonny Greenwood, ki se podpisuje tudi pod glasbo iz filma Spencer o prelomnih »dnevih odločitve«, ko se je princesa Diana odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom.

Moč psa je po 12-ih letih premora novi film novozelandske režiserke Jane Campion in na festivalu v Benetkah je zanj prejela srebrnega leva za najboljšo režijo. Moč psa je Netlixov distribucijski favorit iz ozadja. Za zlate globuse je nominiran v sedmih glavnih kategorijah; je tudi v ožjem izboru za oskarja za najboljšo glasbo in zvok, medtem ko bodo končne nominacije v vseh kategorijah znane 8. februarja.

Netlix ima kot globalni distributer v rokavu vsaj še dva aduta: znano je že, da je za mednarodnega oskarja kot italijanski predstavnik nominirana Božja roka, z veliko nagrado beneške žirije nagrajeni novi film Paola Sorrentina, ki se posveča avtorjevim formativnim letom v rojstnem Neaplju. Netflix je prevzel njegovo distribucijo tako kot v primeru Izgubljene hčerke, režijskega prvenca Maggie Gyllenhaal, posnetega po literarni predlogi Elene Ferrante, ki so ga v Benetkah nagradili za najboljši scenarij.

Tako sem vznemirjena, da sem tu. V Italiji sem se poročila, v Puglii; v Italiji sem izvedela, da v trebuhu nosim svojo drugo hčerko; in moje življenje režiserke, scenaristke in tudi mojega filma se je začelo v tem kinu. Ko sem prvič prebrala Eleno Ferrante, sem bila pretresena, saj sem prvič na glas slišala stvari, ki sem jih globoko v sebi občutila; skrite resnice o tem, kaj pomeni biti ženska na tem svetu; no, seveda niso skrite, samo neizrečene so.

Zmagovalni film 78. Mostre, Dogodek francoske režiserke in scenaristke libanonskega rodu Audrey Diwan, smo videli na Liffu, na naš redni spored pa še ni prišel, čeprav bi si to zaslužil: prikazuje namreč neverjetne težave študentke književnosti v Franciji še v 60. letih, ko so ženske zaradi splava umirale ali odhajale v zapor. Scenarij je nastal na podlagi (v slovenščino še neprevedenih) spominov francoske pisateljice Annie Ernaux:

Film sem ustvarila, spodbujena z jezo, tudi z željo, s pogumom in vztrajnostjo, s srcem in glavo. Hotela sem, da je Dogodek izkušnja, ki jo doživimo v koži mlade junakinje; da se vprašamo, ali bi jo sami zmogli; na snemanju sem si vedno rekla, ne glejmo Anne, bodimo Anne.

Svetovna premiera novega Jamesa Bonda s tedaj, ko se je ves svet pogreznil v primež epidemije, morda preveč morbidnim podnaslovom Ni čas za smrt, je bila večkrat prestavljena. Zgodila se je šele septembra. Uspeh novega dela Bondove in potem še Spidermanove franšize ob koncu leta 2021 kaže, da uspešnice tudi v času pandemije v kino lahko pritegnejo množice. Med filmi, ki so svetovno premiero doživeli v Benetkah, in se potem povzpeli med priljubljene leta, je tudi Dune: Peščeni planet režiserja Denisa Villeneuvea.

Na drugi strani imajo manj vidni umetniški filmi svoje zvesto in izobraženo občinstvo, ki se kinoizkušnji noče odpovedati. Silvestrski projekciji v ljubljanskem Kinodvoru ponujata dva takšna izstopajoča naslova leta 2021: Vzporedni materi Pedra Almodóvarja in Francosko depešo Wesa Andersona. Z izzvenevanjem pandemije v prihodnjem obdobju se utegne odviti celo nasproten trend ponovnega odkrivanja čarov izkustveno bogatejše kinoprojekcije.


15.01.2021

Glasba na vodi - družinski abonma 3

Vsebine Programa Ars


13.01.2021

ARS likovni natečaj

Vsebine Programa Ars


11.01.2021

Beseda leta 2020 je karantena

Beseda leta 2020 ni ljubezen ali upanje, ki sta sicer bili med predlogi za besedo leta, ampak arhaična beseda karantena. Beseda karantena izhaja iz francoske besede za številko 40 quarante. Štirideset dni so namreč morali v preteklosti zadrževati ladje s pomorščaki, za katere so sumili, da utegnejo prinašati nalezljive bolezni. Dr. Katarina Kebar z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU je povedala zanimiv podatek, da so prvo 40-dnevno karanteno razglasili v Dubrovniku leta 1377. Na drugo mesto se je uvrstila beseda kolesarjenje. Njena posebnost je, da združuje nezdružljivo. Spominja nas, da so preteklo leto potekali petkovi protesti na kolesih in da sta Slovenca Tadej Pogačar in Primož Roglič poskrbela za epski zmagi na dirki po Franciji, zaradi česar bi se ta beseda uvrstila visoko tudi, če ne bi bilo pandemije. Na tretjem mestu je besedna zveza 14 dni, ki od marca lani označuje kritično obdobje ostrejših ukrepov, po katerem bi se epidemja morala izboljšati. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je za kretnjo leta razglasila koronavirus, ki se navdihuje pri vizualni podobi virusa z bodičasto ovojnico. Beseda leta časopisne hiše Delo je cepivo. Za pesem leta, ki je sestavljena iz enajstih finalistk za besedo leta, pa so izbrali dve pesmi. Pesem anonimnega avtorja z naslovom Naša vojna, pesem Ranke Ivelja pa nosi naslov Leto prekleto. Akcija poteka na pobudo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo.


11.01.2021

Viralni filmi – pogled v zgodovino

Vsebine Programa Ars


11.01.2021

Najbolj pričakovani filmi leta 2021

Vsebine Programa Ars


10.01.2021

Mozartina 1

Začenja se nov cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Prvi koncert bo na sporedu že to nedeljo, 10. januarja, ob 11.00. Zaradi epidemioloških razmer se bo orkester predstavil v manjših zasedbah, brez dirigenta, z deli Paula Dukasa, Josefa Suka, Antonina Dvořaka in Johannesa Brahmsa. Spored so glasbeniki premišljeno sooblikovali s svojo umetniško vodjo, ponuja pa muziciranje vsem glasbenim sekcijam. Koncert bodo glasbeniki izvedli v domačem studiu 26, brez občinstva, spremljali pa ga boste lahko v neposrednem prenosu na programu ARS in v spletnem video prenosu. Kljub vsemu pa rdeča nit rdeča nit vsekakor ostajajo kakovostno izvedena glasba, primerna nedeljskemu utripu in času in predstavitev odličnih glasbenikov, ki vneseta pestrost, svežino in novo energijo na vsakem koncertu.


08.01.2021

Kako zveni književnost? Tako kot imaginarna prvoosebnost

Odlomek za napovedni članek literarnih oddaj na spletni strani www.rtvslo.si.


08.01.2021

Mozartine 2021

Vsebine Programa Ars


05.01.2021

Pravljice na programu Ars

Vsebine Programa Ars


05.01.2021

Beseda leta 2020

Vsebine Programa Ars


05.01.2021

Pod oblakom jezero

Vsebine Programa Ars


04.01.2021

Trubarjevo priznanje 2020

Trubarjevo priznanje za leto 2020 prejmeta dr. Pavel Zdovc za njegov prispevek k razvoju slovenistike na Univerzi na Dunaju in dr. Michael Biggins za promocijo slovenske pisne kulturne dediščine v mednarodnem prostoru. Priznanje podeljuje Narodna in univerzitetna knjižnica za pomembne prispevke k varovanju in ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine.


Stran 60 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov