Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razstava Serendipitously dokumentira umetničino iskanje izgubljenih predmetov in gledalca povabi, naj v računalniški igrici to počne tudi sam
Kadar kaj izgubimo, se pogosto odpravimo po poti, po kateri smo se gibali, vse do točke, ko smo predmet, kot se spominjamo, še imeli pri sebi. Po takih poteh drugih ljudi se je v New Yorku odpravila umetnica Lene Lekše, ki si je zadala nalogo, da bo iskala izgubljene predmete. Na spletni strani Craigslist je med oglasi, s katerimi so ljudje iskali izgubljeno, izbrala še posebno zanimive in se odpravila po ulicah, po katerih so šli lastniki teh predmetov. Projekt zdaj predstavlja na razstavi Serendipitously v Centru in galeriji P74 v Ljubljani.
Lene Lekše je v New York odpotovala v okviru nagrade skupine OHO, ki omogoča dvomesečno rezidenco – v tem času je mesto nekoliko spoznala, a bila po svojih besedah tam še vedno turistka. Zato se je odločila, da ga razišče na prav poseben način, z iskanjem izgubljenih predmetov. Šla je po poteh, na katerih so neznanci izgubili predmet, in tako odkrivala ulice, na katerih se sicer ne bi nikoli znašla. Sledila je njihovim vsakdanjim potem – kam gredo v trgovino, kam v park, v službo in podobno – in se torej približala njihovi izkušnji mesta, na drugi strani pa se je postavila v vlogo detektiva. Najprej je tako razmišljala, da bi svoj projekt predstavila s filmom in se poigrala z žanrom detektivke, a se je nato odločila, da bo ob razstavljeni dokumentaciji obiskovalca povabila k igranju preproste računalniške igre, v kateri, podobno kot je počela sama, išče izgubljene predmete. Pri tem ga mesto pogosto zamoti in bolj kot cilj postanejo pomembne pot in izkušnje, ki jih ponuja mesto.
New York je zelo filmsko, skoraj fiktivno mesto, v naših mislih ostajajo njegove številne filmske in televizijske uprizoritve, pravi Lene Lekše, ki v svojem delu pogosto prepleta realnost in fikcijo. Tako je tudi svet v računalniški igrici, po katerem se premika obiskovalec, zmes njene izkušnje in fiktivnih zgodb. New York je gotovo eno najbolj raznovrstnih in vrvečih mest, njegovi predeli se med seboj močno razlikujejo in to kažejo tudi izgubljeni predmeti.
Lene Lekše v svojem delu ohranja igrivost in nagovarja radovednost v gledalcu, pa menijo v ljubljanskem Centru in galeriji P74, v kateri bo razstava na ogled še do 2. februarja.
Razstava Serendipitously dokumentira umetničino iskanje izgubljenih predmetov in gledalca povabi, naj v računalniški igrici to počne tudi sam
Kadar kaj izgubimo, se pogosto odpravimo po poti, po kateri smo se gibali, vse do točke, ko smo predmet, kot se spominjamo, še imeli pri sebi. Po takih poteh drugih ljudi se je v New Yorku odpravila umetnica Lene Lekše, ki si je zadala nalogo, da bo iskala izgubljene predmete. Na spletni strani Craigslist je med oglasi, s katerimi so ljudje iskali izgubljeno, izbrala še posebno zanimive in se odpravila po ulicah, po katerih so šli lastniki teh predmetov. Projekt zdaj predstavlja na razstavi Serendipitously v Centru in galeriji P74 v Ljubljani.
Lene Lekše je v New York odpotovala v okviru nagrade skupine OHO, ki omogoča dvomesečno rezidenco – v tem času je mesto nekoliko spoznala, a bila po svojih besedah tam še vedno turistka. Zato se je odločila, da ga razišče na prav poseben način, z iskanjem izgubljenih predmetov. Šla je po poteh, na katerih so neznanci izgubili predmet, in tako odkrivala ulice, na katerih se sicer ne bi nikoli znašla. Sledila je njihovim vsakdanjim potem – kam gredo v trgovino, kam v park, v službo in podobno – in se torej približala njihovi izkušnji mesta, na drugi strani pa se je postavila v vlogo detektiva. Najprej je tako razmišljala, da bi svoj projekt predstavila s filmom in se poigrala z žanrom detektivke, a se je nato odločila, da bo ob razstavljeni dokumentaciji obiskovalca povabila k igranju preproste računalniške igre, v kateri, podobno kot je počela sama, išče izgubljene predmete. Pri tem ga mesto pogosto zamoti in bolj kot cilj postanejo pomembne pot in izkušnje, ki jih ponuja mesto.
New York je zelo filmsko, skoraj fiktivno mesto, v naših mislih ostajajo njegove številne filmske in televizijske uprizoritve, pravi Lene Lekše, ki v svojem delu pogosto prepleta realnost in fikcijo. Tako je tudi svet v računalniški igrici, po katerem se premika obiskovalec, zmes njene izkušnje in fiktivnih zgodb. New York je gotovo eno najbolj raznovrstnih in vrvečih mest, njegovi predeli se med seboj močno razlikujejo in to kažejo tudi izgubljeni predmeti.
Lene Lekše v svojem delu ohranja igrivost in nagovarja radovednost v gledalcu, pa menijo v ljubljanskem Centru in galeriji P74, v kateri bo razstava na ogled še do 2. februarja.
Vsebine Programa Ars
Z res dolgimi stripi, ki v besedi in sliki poučno in hudomušno upodobijo našo preteklost, rad postreže eden glavnih slovenskih striparjev Zoran Smiljanić. S sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem sta ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravila 110 strani dolg zgodovinsko tematski strip Črni plamen. V njem podobo Trsta spremljamo vse od odprtja Narodnega doma leta 1904, ki je postal osrednji družabni in kulturni center tržaških Slovanov, torej ne le Slovencev. Napetost, ki se je tudi z izgredi kazala že leta prej, se stopnjuje do dogodka, ki mu pravijo tudi ognjeni krst fašizma. Ob 19.30 so v Narodni dom prinesli petrolej in bencin ter ju začeli polivati po kavarni in restavraciji, je opis ob podobah razbitih stekel, plamenov in dima. Zoran in Ivan Smiljanić sta zgodbo o požigu umestila v širši zgodovinski in družbeni okvir. Strip Črni plamen je točno ob stoti obletnici požiga 13. julija letos izšel v knjižni obliki v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. V tem in v tedniku Mladina pa izhaja v nadaljevanjih.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je v Salzburgu prejel državno nagrado za evropsko književnost, ki jo Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemščini. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature navedla, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. Glede zablod v obdobju koronavirusa pa je Jančar povedal, da je precej optimističen. Med najbolje sprejetimi Jančarjevimi knjigami v nemškem govornem prostoru je sicer njegov zadnji prevedeni roman In ljubezen tudi. Prav ta naj bi tudi po njegovem mnenju največ prispeval k nagradi, ki se podeljuje za celoten opus. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira pogled tudi v del avstrijske zgodovine. Ker se Jančar v svojih knjigah ozira na večje zgodovinske mejnike, v romanu Galjot tudi na kugo v 17. stoletju, ga številni v tem času sprašujejo, kako gleda na obdobje koronavirusa. Jančar je optimist, saj se bomo po njegovem tega časa spominjali po tem, kako solidarni smo bili. Glede Evropske unije pa ne verjame, da bi se jo dalo zrušiti z zapiranjem mej in drugimi dejavniki v obdobju virusa.
Beseda kultura je na ministrstvu za kulturo napisana narobe, pravijo protestniki. Kulturi daje premajhno težo, zato so ji dodali tri klicaje. Z njimi napovedujejo tudi stopnjevanje protestov jeseni, vendar ne v smislu povečevanja nasilja, ampak pritiska civilne družbe. Sprožilec 6. protestne akcije, ki so jo pri Aktivu delavk in delavcev v kulturi poimenovali Mali poletni rebalans za ministra – Korektura, pa je bil intervju ministra za kulturo Vaska Simonitija za tednik Demokracija.
Neveljaven email naslov