Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Tako koža kot fotografija pa sta tudi nosilki spomina. Na to se navezuje Anne Noble, ki z makrofotografijami kocin vzbuja skoraj taktilne občutke.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Razstava v Cankarjevem domu razkriva različne poglede na kožo – vse od njene površine pa do družbene vloge
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Tako koža kot fotografija pa sta tudi nosilki spomina. Na to se navezuje Anne Noble, ki z makrofotografijami kocin vzbuja skoraj taktilne občutke.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Razstava v Cankarjevem domu razkriva različne poglede na kožo – vse od njene površine pa do družbene vloge
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Do sedaj verjetno v slovenskem prostoru še ni bilo tako velike in raznolike razstave, povezane z LGBTIQ+ vprašanji, kot je razstava Naj bo kvir! v Mestni galeriji Ljubljana. Razstava prinaša likovne poglede in misli izbranih umetnic in umetnikov, ki so tudi družbeno kritični, a hkrati razvijajo sodobno avtorsko in estetsko izpovednost, je v spremnem besedilu zapisal kustos Sarival Sosič, ki je razstavo oblikoval v sodelovanju s pesnikom in pisateljem Branetom Mozetičem. »Vprašanje, zakaj LGBTQI+ umetnost, poslušamo znova in znova in zveni nekako tako: »Je sploh še smiselno govoriti o LGBTQI+ umetnosti? Ta sploh obstaja? Čemu te nenehno množeče se črke? Se jim v štiridesetih letih od dekriminalizacije homoseksualnosti ni uspelo prilagoditi na enakopravnost?« Tako svojo spremno študijo, ki bo objavljena v katalogu razstave, začne Domen Ograjenšek, ki razloži, zakaj je tem vprašanjem pomembno posvečati pozornost, razmišlja pa tudi, ali je mogoče v LGBTQI+ oziroma kvir umetnosti zaznati kakšne specifike.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Miklavž Komelj je dobitnik Velenjice - čaše nesmrtnosti, osrednje nagrade Lirikonfesta, ki je bil letos posvečen temi (ne)posvečenost in (ne)svetost poezije v 21. stoletju - njene nove poti, razhajanja in medkulturne razpetosti. "Njegov pesniški subjekt je začetek strašne neučakane geste, ki prehaja iz enega v drugi čas, iz neznanega v znano, iz odkritega v nerazkrito, iz zaveze k molku v razprto poetično besedo. V eni pesmi zapiše, da 'nobena hiša ne bi mogla stati, če v njej ne bi bilo viharja' – in s Komeljevo besedo lahko rečemo, da nobeno življenje ne bi moglo živeti, če v njem ne bi bilo tovrstne poezije." (Iz utemeljitve osrednje nagrade za pesnika Miklavža Komelja)
Esej kot oblika mišljenja in upovedovanja sveta je v dobi poplave mnenj in konstruktov dragocena literarno sredstvo za oblikovanje kritičnega mišljenja, ki ponuja družbi nove poti. Kulturno društvo Marjana Rožanca je sinoči v Cankarjevem domu v Ljubljani podelilo nagrado za najboljšo knjigo esejev. Prejel jo je Robert Simonišek za knjigo Pejsaži - sanjati na soncu. Tri desetletja nagrade Marjana Rožanca kažejo, da nagrajenci tudi kasneje odločno stopijo v javni prostor, kjer puščajo odločne sledi. Žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, je poleg Simoniška nominirala še Vesno Milek za knjigo Ogledala, Marka Pavliho za delo Onkraj materialističnega prepričanja. Duhovna dramila, Marcela Štefančiča za Slovenski sen in Uršo Zabukovec za knjigo Levo oko, desno oko.
Naslov zmagovalne zgodbe je Violina in žiletke, na slavnostni prireditvi pa razkrivamo še avtorja besedila in avtorje drugih izbranih zgodb. Zmagovalno zgodbo interpretirajo priznani dramski igralci Vesna Jevnikar, Jernej Kuntner, Blaž Šef, Matej Zemljič in Klara Kastelec. Dogodek povezujeta Maja Moll in Aleksander Golja, pospremi pa ga koncert tria LJD Ensemble z novo skladbo Milka Lazarja Simple pieces.
Na jubilejnem 30. natečaju za najboljšo kratko zgodbo programa Ars Radia Slovenija je dobil nagrado Arsova lastovka Davorin Lenko, pisatelj, ki je do zdaj napisal dve knjigi kratkih zgodb: Postopoma zapuščati Misantropolis in Psihoporn in dva romana: Telesa v temi in Bela pritlikavka. Za Telesa v temi je dobil avtor nagrado Kresnik za najboljši roman leta 2013, njegova peta knjiga izide še letos. Violina in žiletke je lapidarno napisana zgodba o skrajnje mučnem praznovanju božiča.
Literarni večer Ars teatralis je tokrat gostoval v Italiji, v štandreški cerkvi sv. Andreja apostola, ki je ena največjih v goriški nadškofiji. V Štandrežu, kjer je številčna slovenska skupnost, se je leta 1676 rodil tudi kapucinski oče Romuald, krstno imenovan Lovrenc Marušič, v duhovnika posvečen leta 1700. Služboval je med drugim v Gorici in Škofji Loki in prav tam je napisal Škofjeloški pasijon, ki velja za najstarejše ohranjeno dramsko delo, napisano v slovenščini – letos mineva 300 let od prve uprizoritve. In kot je oče Romuald prvi izpričani začetnik slovenskega dramskega jezika, se je veliki italijanski pesnik Dante Alighieri, čigar 700. obletnico smrti zaznamujemo letos, pojavil ob zori italijanskega pesniškega jezika. Idejni vodja cikla Ars teatralis in režiser literarnega večera Odrešenje in onkraj je Alen Jelen, scenarij pa je delo Mateja Venierja. Dramaturški koncept sta zasnovala kot uprizarjanje bralne vaje – neke vrste gledališče v gledališču. Nastopali so Ana Facchini, Nikla Petruška Panizon, Matija Rupel, Danijel Malalan in Igor Velše. Cerkveno akustiko sta glasbeno oplemenitili Apolonija Gantar na orglah in Andrejka Možina na violončelu. Literarni večer Ars teatralis: Odrešenje in onkraj je plod sodelovanja programa Ars, Slovenskega stalnega gledališča Trst, Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slofesta – festivala slovenske narodne skupnosti v Italiji. Oblikovanje grafike: Andrej Pisani, Sintesi Hub
Zbor Tenebrae prav letos zaznamuje 20-letnico svojega delovanja. Velja za enega najuglednejših vokalnih sestavov na svetu, v svojem poustvarjalnem delu pa posega po raznovrstnem repertoarju, ki sega vse od 16. stoletja do sodobnih del. Tako bo tudi tokrat ponudil program, imenovan Hvalospev nebeške lepote, ki je razpet med deli Thomasa Tallisa, Antonia Lottija, Gregoria Allegrija in drugih starih mojstrov v prvem delu koncerta ter zborovskimi stvaritvami pretežno angleških skladateljev v drugem. Nigel Shor, umetniški vodja in ustanovitelj zbora, je misli o programski zasnovi na kratko strnil takole: »Program zrcali moje okolje in okolja mojih pevcev. Številni smo namreč začeli kot otroci peti v cerkvenih in katedralnih zborih. Pojemo precej renesančnih del, tudi sodobno, romantično in viktorijansko glasbo. Naš program je eklektičen: tak, kot bi v njem zbrali naša najljubša dela. Izbrane skladbe pojemo že vrsto let, dobro jih poznamo, zato vse teče kot namazano – čeprav skočimo iz renesanse v 19. in 20. stoletje. Pravzaprav so vsa izbrana dela – moje najljubše skladbe.« Drugi, skoraj v celoti angleško obarvani del koncerta, bo tako v znamenju vokalne glasbe Williama Harrisa, Johna Tavenerja, Jonathana Harveyja, Boba Chilcotta, Richarda Rodneyja Benneta in Erica Whitacreja. Koncert zbora Tenebrae, ki se bo v Slovenski filharmoniji začel ob 16. uri, lahko spremljate tudi v neposrednem prenosu na 3. programu Radia Slovenija, programu ARS.
34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti.
V sredo, 15. septembra 2021, bo na Ljubljanskem gradu potekala slavnostna prireditev ob 30. natečaju za najboljšo kratko zgodbo. Ob tej priložnosti bo prvič podeljena nagrada Arsova lastovka.
V ponedeljek ljubitelje književnosti, glasbe in radia čaka prav poseben dogodek. Literarni večer iz cikla Ars teatralis z naslovom Odrešenje in onkraj smo tokrat posvetili 700. obletnici smrti Danteja Alighierija in 300. obletnici prve uprizoritve Škofjeloškega pasijona po besedilu štandreškega rojaka, patra Romualda. Neposredni prenos iz cerkve sv. Andreja apostola v Štandrežu bo ob 20. uri na programu Ars in na Radiu Trst A, dogajanje pa bo mogoče spremljati tudi v spletnem videoprenosu.
Neveljaven email naslov