Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rotterdamski festival

04.02.2022


Nagrada združenja kritikov FIPRESCI je šla v roke kitajskega režiserja Gaa Linyanga za prvenec z naslovom Ljubiti ponovno.

Že enainpetdeseti mednarodni rotterdamski filmski festival po vrsti je v sredo nagradil najboljše filmske izdelke po mnenju žirij, ki pa jih gledalci letos zaradi pandemije gledajo po spletu. Osrednji tekmovalni programski sklop filmov, ki tekmujejo za tigre, je zamišljen kot spodbuda inovativnemu in pustolovskemu duhu nadobudnih filmskih ustvarjalcev z vsega sveta, ki predstavljajo svoj prvi ali drugi celovečerni film. Svojega favorita je v tem sklopu izbirala tudi mednarodna kritiška žirija FIPRESCI, katere članica je bila slovenska kritičarka in urednica revije Ekran, Ana Šturm. Povprašali smo jo po vtisih.

Film Ljubiti ponovno je prejel tudi posebno nagrado velike žirije, drugo posebno nagrado pa je prejel film Morgane Dziurle-Petit, Eksces bo naša odrešitev. Ta je pravzaprav celovečerna različica kratkega filma z istim naslovom, ki smo ga pred leti že lahko videli na festivalu kratkega filma FeKK. Zdaj pa k zmagovalcu.

Eami v jeziku etnične skupine Ajoreo pomeni »gozd«, pa tudi »svet«. Staroselci Ajoreo-Totobiegosode ne razlikujejo med naravo in svetom, saj so drevesa, živali in rastline, ki jih že stoletja obkrožajo, vse, kar poznajo. Žal pa živijo na območju, kjer je krčenje gozdov najhitrejše na planetu. Paragvajska režiserka Paz Encina je prisluhnila pričevanjem staroselske skupnoste in na podlagi tega posnela sanjski, magično-realistični film o deklici po imenu Eami. Potem ko je njena vas uničena in njena skupnost razpade, Eami, ki pooseblja ptičjega boga, tava po deževnem gozdu, ki ji kmalu ne bo več dajal zavetja. Glavna žirija je film nagradila, saj kot so zapisali, filmska pripoved uspešno združuje vizualno, politično in poetično ter osvetljuje uničevanje staroselskih skupnosti po vsem svetu, zato pa ima moč, da gledalce predrami. Poslušajmo, kako je režiserka prišla do zamisli za film in zakaj bi lahko rekli, da je film pravzaprav skupnostni filmski izdelek.

To staroselsko skupnost sem poznala že od prej, saj sem se že pred kakšnimi petindvajsetimi leti pri njih ukvarjala z novinarskim projektom. Takrat sem jih spoznala in izvedela več o njih ter potem o njih pripravila manjši novinarski dokumentarni film. S tem filmom pa sem si želela posneti konvencionalno ljubezensko zgodbo. Prijatelj mi je povedal za res zanimivo, o dveh bratih, ki se dogaja v skupnosti Ajoreo. Ta zgodba se mi je zdela čudovita, obsedla me je in želela sem jo posneti. Nato sem se odpravila v skupnost, da bi se z njimi o tem pogovorila. Zanjo so vedeli, niso pa želeli, da bi jo posnela. Rekli so mi, da je zanje ljubezen nekaj drugega. Vprašala sem jih, kaj, in odgovorili so: Ljubezen je to, kar počnemo zdaj. Da smo skupaj, da se lahko pogovarjamo in si delimo besede. Potem sem jih, zgolj iz radovednosti, vprašala, kaj bi oni želeli, da bi posnela. Rekli so mi, da bi hoteli pripoved o tem, kako je biti daleč stran od svojega doma. Pomislila sem, da je to tisto, o čemer ves čas razmišljam: o izgnanstvu, o diaspori, o izgubi. In takrat sem začutila, da mi je ta film preprosto usojen. Potem sem začela delati skupaj z njimi in pustila sem, da me na ustvarjalni poti vodijo želje skupnosti.

Rotterdamski filmski festival bo na spletu za gledalce na Nizozemskem potekal še vse do nedelje, ko bo razglašen tudi zmagovalec občinstva.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Rotterdamski festival

04.02.2022


Nagrada združenja kritikov FIPRESCI je šla v roke kitajskega režiserja Gaa Linyanga za prvenec z naslovom Ljubiti ponovno.

Že enainpetdeseti mednarodni rotterdamski filmski festival po vrsti je v sredo nagradil najboljše filmske izdelke po mnenju žirij, ki pa jih gledalci letos zaradi pandemije gledajo po spletu. Osrednji tekmovalni programski sklop filmov, ki tekmujejo za tigre, je zamišljen kot spodbuda inovativnemu in pustolovskemu duhu nadobudnih filmskih ustvarjalcev z vsega sveta, ki predstavljajo svoj prvi ali drugi celovečerni film. Svojega favorita je v tem sklopu izbirala tudi mednarodna kritiška žirija FIPRESCI, katere članica je bila slovenska kritičarka in urednica revije Ekran, Ana Šturm. Povprašali smo jo po vtisih.

Film Ljubiti ponovno je prejel tudi posebno nagrado velike žirije, drugo posebno nagrado pa je prejel film Morgane Dziurle-Petit, Eksces bo naša odrešitev. Ta je pravzaprav celovečerna različica kratkega filma z istim naslovom, ki smo ga pred leti že lahko videli na festivalu kratkega filma FeKK. Zdaj pa k zmagovalcu.

Eami v jeziku etnične skupine Ajoreo pomeni »gozd«, pa tudi »svet«. Staroselci Ajoreo-Totobiegosode ne razlikujejo med naravo in svetom, saj so drevesa, živali in rastline, ki jih že stoletja obkrožajo, vse, kar poznajo. Žal pa živijo na območju, kjer je krčenje gozdov najhitrejše na planetu. Paragvajska režiserka Paz Encina je prisluhnila pričevanjem staroselske skupnoste in na podlagi tega posnela sanjski, magično-realistični film o deklici po imenu Eami. Potem ko je njena vas uničena in njena skupnost razpade, Eami, ki pooseblja ptičjega boga, tava po deževnem gozdu, ki ji kmalu ne bo več dajal zavetja. Glavna žirija je film nagradila, saj kot so zapisali, filmska pripoved uspešno združuje vizualno, politično in poetično ter osvetljuje uničevanje staroselskih skupnosti po vsem svetu, zato pa ima moč, da gledalce predrami. Poslušajmo, kako je režiserka prišla do zamisli za film in zakaj bi lahko rekli, da je film pravzaprav skupnostni filmski izdelek.

To staroselsko skupnost sem poznala že od prej, saj sem se že pred kakšnimi petindvajsetimi leti pri njih ukvarjala z novinarskim projektom. Takrat sem jih spoznala in izvedela več o njih ter potem o njih pripravila manjši novinarski dokumentarni film. S tem filmom pa sem si želela posneti konvencionalno ljubezensko zgodbo. Prijatelj mi je povedal za res zanimivo, o dveh bratih, ki se dogaja v skupnosti Ajoreo. Ta zgodba se mi je zdela čudovita, obsedla me je in želela sem jo posneti. Nato sem se odpravila v skupnost, da bi se z njimi o tem pogovorila. Zanjo so vedeli, niso pa želeli, da bi jo posnela. Rekli so mi, da je zanje ljubezen nekaj drugega. Vprašala sem jih, kaj, in odgovorili so: Ljubezen je to, kar počnemo zdaj. Da smo skupaj, da se lahko pogovarjamo in si delimo besede. Potem sem jih, zgolj iz radovednosti, vprašala, kaj bi oni želeli, da bi posnela. Rekli so mi, da bi hoteli pripoved o tem, kako je biti daleč stran od svojega doma. Pomislila sem, da je to tisto, o čemer ves čas razmišljam: o izgnanstvu, o diaspori, o izgubi. In takrat sem začutila, da mi je ta film preprosto usojen. Potem sem začela delati skupaj z njimi in pustila sem, da me na ustvarjalni poti vodijo želje skupnosti.

Rotterdamski filmski festival bo na spletu za gledalce na Nizozemskem potekal še vse do nedelje, ko bo razglašen tudi zmagovalec občinstva.


25.11.2021

Iztok Mlakar bere Desetega brata

Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.


24.11.2021

Jasmina Cibic prejemnica nagrade Jarman

Vsebine Programa Ars


23.11.2021

Igor Samobor: "Zdaj je že drugi natečaj prenove tik pred tem, da klecne zaradi politike"

»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.


23.11.2021

Igor Samobor nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana

Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo


23.11.2021

Igor Samobor: "Zdaj je že drugi natečaj prenove tik pred tem, da klecne zaradi politike"

»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.


23.11.2021

Ars na 37. Slovenskem e-knjižnem sejmu

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Čudenje nad svetom in bivanjem je vzvod ustvarjanja Danijela Demšarja, nagrajenca Hinka Smrekarja za življenjsko delo

Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.


18.11.2021

DLUL podelil nagrade in prizanje Ivane Kobilca

Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.


19.11.2021

Gruzijski film

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Prepovedane ženske

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Nesrečni fuk

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

VORTEX

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Perspektive

Vsebine Programa Ars


Stran 36 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov