Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
Kakšna bi lahko bila kinematografska razstava s celostno postavitvijo v Cukrarni razmišlja umetnica Rosa Barba
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica:
"Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
S tem pa se seveda povezuje tudi tema časa: "V mojem ustvarjanju filmov in razumevanju sveta okoli mene je vedno bil zelo pomemben način razumevanja časa. Skušam vzpostaviti nelinearno dojemanje časa, idejo časa, ki se nalaga plast za plastjo, to lahko primerjamo z geologijo. Tako dojemanje je od nekdaj bilo navzoče recimo v skupnosti avstralskih staroselcev, a mislim, da smo sčasoma na to pozabili in smo čas omejili na razpon med začetkom in koncem. Sama skušam to spremeniti tudi s pogosto rabo ponavljanj in zank, da ne bi razmišljali o začetku in koncu, ampak o nenehnem gibanju. "
Različica postavitve Zapiski z razstave je bila do polovice januarja na ogled tudi na prvi razstavi, s katero so odprli prenovljeno Novo narodno galerijo v Berlinu.
Z odprtjem razstave Rose Barbe, ki bo na ogled še do 24. aprila, so sicer v Cukrarni začeli cikel projektov, vezanih na razmislek o razsežnostih in mogočih načinih uporabe zvoka, svetlobe, gibljive slike in glasbe.
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
Kakšna bi lahko bila kinematografska razstava s celostno postavitvijo v Cukrarni razmišlja umetnica Rosa Barba
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica:
"Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
S tem pa se seveda povezuje tudi tema časa: "V mojem ustvarjanju filmov in razumevanju sveta okoli mene je vedno bil zelo pomemben način razumevanja časa. Skušam vzpostaviti nelinearno dojemanje časa, idejo časa, ki se nalaga plast za plastjo, to lahko primerjamo z geologijo. Tako dojemanje je od nekdaj bilo navzoče recimo v skupnosti avstralskih staroselcev, a mislim, da smo sčasoma na to pozabili in smo čas omejili na razpon med začetkom in koncem. Sama skušam to spremeniti tudi s pogosto rabo ponavljanj in zank, da ne bi razmišljali o začetku in koncu, ampak o nenehnem gibanju. "
Različica postavitve Zapiski z razstave je bila do polovice januarja na ogled tudi na prvi razstavi, s katero so odprli prenovljeno Novo narodno galerijo v Berlinu.
Z odprtjem razstave Rose Barbe, ki bo na ogled še do 24. aprila, so sicer v Cukrarni začeli cikel projektov, vezanih na razmislek o razsežnostih in mogočih načinih uporabe zvoka, svetlobe, gibljive slike in glasbe.
Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.
V sobotnem terminu Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant – delo izpred treh let, posneto po resničnih dogodkih, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog. Odvisnost od prepovedanih substanc pa je nekaj, kar filmi obravnavajo pogosto – predvsem v žanru drame – z nekaj najbolj znanimi primeri se lahko seznanite v besedilu Gorazda Trušnovca.
Prihodnji teden bo v tradicionalnem terminu festivala v Cannesu (ki so ga sicer prestavili na julij) potekalo srečanje producentov »na potezi«. Tako kot lani, ko je bila med mladimi producenti izbrana tudi Marina Gumzi, bo srečanje spet potekalo na daljavo: svoje trenutne projekte bo predstavilo 20 izbranih evropskih producentov; med njimi je v letošnjem izboru več kot polovica žensk in znova slovenski predstavnik. To je producent Andraž Jerič, eden od ustanovnih članov filmskega društva Temporama, kjer od leta 2013 dela kot producent in vodja razvoja projektov. Po vrsti kratkih in eksperimentalnih videov, glasbenih videospotov in prve sezone spletne serije V dvoje je v letu 2018 produciral Temporamin prvi celovečerni film Posledice, ki je imel uspešno mednarodno pot vse od svetovne premiere na festivalu v Torontu. V pogovoru z Urbanom Tarmanom je Andraž Jerič pojasnil, katere film razvija trenutno in kako utegne pandemija preoblikovati film in kino.
V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, ki je v svoj objektiv lovil lepe in slavne, filmske in modne ikone, tudi politike; vselej v provokativnih, pogosto eksplicitnih pozah in z veliko golote. Newton je tudi za modne revije, na primer za Vogue, ustvarjal dela, ki so družbi nastavljala ogledalo in so dala misliti – na primer fotografije z mrtvimi piščanci v visokih petah, s svojim ustvarjanjem pa je izzval tudi veliko zgražanja. V dokumentarcu Helmut Newton: lepe in poredne se ga spominjajo slavne ženske, ki so stale pred njegovo kamero – Isabella Rossellini, Grace Jones in druge. Razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen
Letos mineva 200 let od kongresa zavezništva Svete alianse v Ljubljani, ki je našo deželo Kranjsko postavil ob bok državam, ki so krojile tedanjo zgodovino. Še danes se ga v prestolnici spominjamo z imeni, kot so Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev in Ruski car. Ob 200. obletnici kongresa Svete alianse je potekala mednarodna spletna konferenca Kongres po kongresu v organizaciji ZRC SAZU, Slovenske matice in Avstrijskega kulturnega foruma v Ljubljani.
Z današnjim dnem se odpira tudi kultura. Kulturne ustanove, kot so knjižnice, muzeji, arhivi in galerije bodo število obiskovalcev določale glede na kvadraturo in število oseb. Za kulturne prireditve, kot so glasba, balet, ples, gledališče in kinodvorane v zaprtih javnih prostorih in na prostem morajo organizatorji zagotoviti sedišča, ki so lahko polovično zasedena.
Oddajo Glasba 20. stoletja tokrat namenjamo glasbi, ki je nastala v Združenih državah Amerike. Umetniška glasba je v Združenih državah v 20. stoletju prehodila svojo pot, dosti bolj umirjeno kot na stari celini, ki so jo ves čas pretresale revolucionarne spremembe na vseh umetniških področjih. Nezavezanost zgodovinskemu napredku in estetskim tokovom preteklih obdobij je ameriškim skladateljem omogočala, da so bili pri komponiranju slogovno neobremenjeni in svobodnejši. V kratkem pregledu ameriške glasbene ustvarjalnosti v 20. stoletju bomo poslušali glasbo Henryja Cowella, Louja Harrisona, Mortona Feldmana in Miltona Babbitta.
Kvintet solistov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bo na radijskem koncertu predstavil tri dela za harfo v komornih zasedbah s flavto in z godali: violino, violo in violončelom. Nastopili bodo ugledni komorni glasbeniki, ki so solisti orkestra: to so flavtistka Irena Rovtar, diplomantka študija flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorici Karolini Šantl-Zupan, violinistka in koncertna mojstrica Kana Matsui, ki je študirala violino na visoki šoli za glasbo v Tokiu, nato diplomirala na visoki šoli za glasbo v Lozáni in magistrirala na konservatoriju dunajske zasebne univerze, violistka Gea Pantner Volfand je končala podiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, prvi violončelist orkestra Igor Mitrović se je po diplomi iz violončela pri profesorju Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval na Akademiji za glasbo v Baslu, ter harfistka Sofia Ristić, ki se je po študiju pri profesorici Patrizii Tassini na glasbenem konservatoriju v Vidmu izobraževala pri francoskem profesorju Fabriceu Pierru. Pet solistov se bo posvetilo izvedbam treh komornih del iz bogate francoske glasbene zakladnice - treh različnih obdobij 20. stoletja.
V Slovenski filharmoniji se bo ob pol osmih zvečer začel letošnji koncertni abonma Tutti Akademije za glasbo. Ta je po premoru, ko zaradi preventivnih ukrepov niso smeli organizirati koncertov, svojo koncertno sezono letos zamaknila in jo namesto januarja začenja šele danes, kljub temu pa nas do septembra čaka še veliko zanimivih koncertov.
V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat poslušamo glasbo Ottorina Respighija, enega osrednjih italijanskih simfonikov prve polovice dvajsetega stoletja. Ottorina Respighija po glasbenem slogu uvrščamo blizu impresionizmu Debussyja in Ravela, njegova največja skladateljska zasluga pa je obnova italijanske simfonične glasbe. Pri tem se je zgledoval tako po sodobnem svetu kot po glasbenih arhaizmih svoje domovine.
Neveljaven email naslov