Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu?
Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega.
Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.
Premiera avtorskega projekta v režiji Jerneja Lorencija v soprodukciji med SNG Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj
Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu?
Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega.
Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.
Pravljice niso »kar tako«; skoznje smo si razlagali svet in strašljive moči narave, predajali izročilo naslednikom, načela sobivanja v skupnosti, merila človečnosti, prepoznavanja dobrega in zla …
Usedline naših srečanj z njimi v otroštvu so intimna snov, do katere so se režiser in igralci skušali dokopati v spominih in podzavesti, jo razločiti od umišljenega, zdestilirati in jo domala po terapevtsko izgrebsti … z upovedovanjem …, in dopolniti s (telesno) ponazoritvijo, »per-formo«, ko se zgolj beseda ne zdi dovolj.
Vzpostavljeno je nekakšno varno in udobno gnezdo z »dekameronskim« vzdušjem, ki omogoča prostor in polet pripovedim …
V tem procesu so posamezni igralke in igralci segli bolj ali manj globoko v svojo notranjost, vzpostavili in izpričali različno mero razumske in čustvene distance, odvisno od (samo)refleksije, odkrito(srčno)sti, nemara tudi od pripravljenosti na terapevtski »mazohizem« ...
Ko je pripoved v središču, se ji ostali elementi (postavitve) podredijo. Svetloba redko loči oder od avditorija ali poudari samo eno osebo, glasba je tiha; v »luči obréda« smo skupaj, ob izpostavljanju intime ni skrivanja.
Predstava je vešče skomponirana v (dvodelno) pripovedno celoto, ki nam v treh urah in pol kaže in odpira vrata ne le do naših lastnih intimnih svetov …, temveč tudi do rádosti in bridkósti ob ljudeh, ki so nas zaznamovali.
Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu?
Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega.
Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.
Premiera avtorskega projekta v režiji Jerneja Lorencija v soprodukciji med SNG Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj
Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu?
Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega.
Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.
Pravljice niso »kar tako«; skoznje smo si razlagali svet in strašljive moči narave, predajali izročilo naslednikom, načela sobivanja v skupnosti, merila človečnosti, prepoznavanja dobrega in zla …
Usedline naših srečanj z njimi v otroštvu so intimna snov, do katere so se režiser in igralci skušali dokopati v spominih in podzavesti, jo razločiti od umišljenega, zdestilirati in jo domala po terapevtsko izgrebsti … z upovedovanjem …, in dopolniti s (telesno) ponazoritvijo, »per-formo«, ko se zgolj beseda ne zdi dovolj.
Vzpostavljeno je nekakšno varno in udobno gnezdo z »dekameronskim« vzdušjem, ki omogoča prostor in polet pripovedim …
V tem procesu so posamezni igralke in igralci segli bolj ali manj globoko v svojo notranjost, vzpostavili in izpričali različno mero razumske in čustvene distance, odvisno od (samo)refleksije, odkrito(srčno)sti, nemara tudi od pripravljenosti na terapevtski »mazohizem« ...
Ko je pripoved v središču, se ji ostali elementi (postavitve) podredijo. Svetloba redko loči oder od avditorija ali poudari samo eno osebo, glasba je tiha; v »luči obréda« smo skupaj, ob izpostavljanju intime ni skrivanja.
Predstava je vešče skomponirana v (dvodelno) pripovedno celoto, ki nam v treh urah in pol kaže in odpira vrata ne le do naših lastnih intimnih svetov …, temveč tudi do rádosti in bridkósti ob ljudeh, ki so nas zaznamovali.
Fotoreportaža sodi med najlepše vizualne primere pripovedovanja. Razstavni projekt Na drugi strani – slovenska fotoreportaža, ki so ga postavili v Galeriji Jakopič, prinaša zgodovinski pregled takega pripovedovanja zgodb s perspektive komunikologije, umetnostne zgodovine in fotografske teorije. Pripravljali so ga dve leti, postavitev pa izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev in ne samo rezultatov njihovega dela. Na fografiji fotoreporterji časnika Delo Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler, avtor Igor Modic, vir spletna stran Galerije Jakopič.
Neapelj, milijonska prestolnica Južne Italije navdušuje z živahnim življenjskim ritmom in številnimi umetniškimi zakladi. Enega najpomembnejših – Aleksandrov mozaik iz tamkajšnjega Arheološkega muzeja – bodo v naslednjih mesecih celovito obnovili, in omogočali sproten ogled. V deželi Kampanija so se v teh dneh znova odprli muzeji, in v enem od njih so odkrili izginotje neprecenljive umetnine – ki pa so jo policisti medtem tudi že našli. V teh dneh pa je italijansko kulturno ministrstvo otok Prócida blizu Neaplja razglasilo za kulturno prestolnico Italije v letu 2022. Prispevek je pripravl Janko Petrovec.
Smo na tretjini najhladnejšega letnega časa, zime. Pred nami so dolge noči, snežni meteži in nizke temperature. Podobne asociacije vzbuja tudi Simfonija št. 7 angleškega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa iz leta 1952, imenovana Antarktična simfonija, ki jo bomo poslušali v tokratni oddaji Glasba 20. stoletja.
Kdaj ste nazadnje napisali pismo z roko? Če se ne spomnite, lahko to mogoče storite v tokratnem tednu pisanja z roko. Pri Društvu Radi pišemo z roko poudarjajo pozitivne učinke takega pisanja: med drugim si vsebine bolje zapomnimo, možgani pa delujejo kompleksneje. Letošnji ambasadorji pisanja z roko so zdravnik Erik Brecelj, režiserka Urša Menart in kolesar Tadej Pogačar, ob podpori ministrstva za izobraževanje pa v njem sodeluje več kot 200 osnovnih in srednjih šol, domov za starejše, ljudskih univerz in knjižnic.
Na velikem odru ljubljanske Drame je bil 15. 1. 2021 spominski večer, posvečen Dušanu Jovanoviću, dramatiku, režiserju, pisatelju in pesniku, ki je umrl na zadnji dan lanskega leta. Velikemu ustvarjalcu so se poklonili številni prijatelji, sodelavci in poznavalci njegovega dela in sopotniki. Prireditev je bilo mogoče spremljati po spletu. »Od Dušana Jovanovića se je nemogoče posloviti. Njegova osebna veličina in pogumna umetniška govorica sta nas vedno združevali in povezovali.« S to mislijo je ljubljanska Drama povabila k spominskemu večeru, na katerem so nastopili številni ljudje gledališča in vsak po svoje izražali nemoč ob misli, da Dušana Jovanovića ni več hkrati pa izražali spoštovanje in občudovanje. Tadeja Krečič
Neveljaven email naslov