Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Nocoj bo v obliki spletnega video prenosa na spletni strani www.slowind.org potekal uvodni koncert Slowindove pomladi 2021. V letošnjem letu se bo zvrstilo šest koncert, od tega bodo štirje koncerti potekali v jesensko-zimskem terminu. Nocoj bodo nastopili flavtist Aleš Kacjan, tolkalci Špela Cvikl, Matevž Bajde, Franci Krevh in Barbara Kresnik ter dirigent Metod Tomac. Prispevek Marka Šetinca.
Po tem, ko je bil zaradi pandemije za eno leto prestavljen, se je v soboto za javnost odprl 17. mednarodni beneški arhitekturni bienale. Osrednja tema – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov. V sklopu nacionalnih predstavitev je sodelovalo 63 držav, predstavitve paviljonov so večinoma bile spletne, mnogi kuratorji pa se začetka bienala niso udeležili v živo. Tudi letošnja slovesnost ob odprtju je bila drugačna – podelili so le nagrado zlati lev za življenjsko delo, ki jo je prejel arhitekt Rafael Moneo, najboljši paviljon pa bodo razglasili šele avgusta. Na pandemijo se odziva tudi nekaj nacionalnih paviljonov – Nemci so denimo svoj projekt zasnovali s sklicevanjem na virtualno izkušnjo – saj obisk paviljona ponudi zgolj QR kode prek katerih si lahko ogledamo na predstavitev vezane posnetke. Kurirana razstava o naslovnem vprašanju – kako bomo živeli skupaj – razmišlja izredno odprto, prek petih poglavij – prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. Pri tem si bolj kot arhitekturne projekte ogledujemo instalacije, Sarkis pojasnjuje, da želi tako v ospredje postaviti obiskovalčevo izkušnjo: »Tradicionalno arhitekturne razstave izpostavljajo risbe, načrte, prereze … vse to seveda potrebujemo, da razumemo stavbo, a ta pristop ne posreduje nujno izkušnje. V tem bienalu smo poudarili potrebo po izkušnji. Zelo močni sta materialnost in ideja, da lahko skozi intenzivnost instalacije izkusimo določen vidik projekta.« Instalacije pa ob boku pestrosti in številnost projektov v prostoru Arzenala vodijo v malodane kakofonično izkušnjo, zaradi katere utegnemo spregledati kakšno zanimivo delo. Tako je dobrodošla vizualna izčiščenost slovenskega nacionalnega paviljona, ki se v Arzenalu zvrsti kmalu po kurirani razstavi. Ekipa projekta Skupno v skupnosti, ki raziskuje zadružne domove, se je namreč odločila za nekakšno prostorsko infografiko. Velikopotezen gradnje zadružnih domov, velikih objektov s široko namembnostjo namreč Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko predstavljajo s štirimi elementi – osrednji je ogromna miza, ki z lesenimi količki ilustrira določene statistične podatke zadružnih domov pri nas. Ključen pa je tudi video Vida Hajnška, ki pripoveduje o življenju in vlogi zadružnih domov. Kot beremo v katalogu projekta gradnja zadružnih domov kaže na srečanje dveh načel razvoja prostora: od zgoraj navdol in od spodaj navzgor – saj je ta politično orkestriran projekt spremljala močna samoiniciativa prebivalcev. Prizadevanja za vključevalnje lokanih skupnosti so še danes izjemno aktualna, prav tako prilagodljivost objekta, ki je prišla do izraza tudi v kontekstu pandemije. Prav omenjena prilagodljivost je eden izmed vidikov, zaradi katerih se slovenski paviljon dobro vključuje na osrednja vprašanja letošnjega bienala. Podobne kvalitete namreč izpostavlja tudi kurator Hashim Sarkis, ki pravi, da projekti na bienalu razmišljajo o prostoru, ki ljudem omogoča različne načine združevanja, ne da bi jim narekoval načine delovanja in obnašanja: »To je trdoživa arhitektura bodočnosti, ki ni namenjena enemu samemu namenu in ki bi se morala spreminjati s spreminjanjem namena, temveč trdoživa in prilagodljiva arhitektura prevideva bodočnost. Bienale predvsem razmišlja o zamislih prostora, ki vzbujajo upanje in predstavljajo različne možnosti, kako bomo živeli skupaj.« Vprašanje kako bomo živeli skupaj je hkrati starodavno in neizogibno, tako socialno in politično kot prostorsko, še pravi Sarkis, ki meni da je osrednja tema, zasnovana že pred pandemijo zdaj še bolj relevantna. Meni namreč, da so vzroki pandemije povezani z vprašanji, ki jih naslavlja tudi bienale – to so teme kot politična nestabilnost, preseljevanje in družbene neenakosti. V ospredju njegove vizije bienala je sicer predvsem optimizem - optimizem, da lahko s predlogi in tudi utopičnimi vizijami arhitektov družbo spremenimo na bolje. Prispevek je pripravila Iziora Pevec
V petek se je začel Teden ljubiteljske kulture 2021. Gre za osrednji letni projekt Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Pandemija je kulturo pahnila v negotov položaj, zato želijo z dogodki po vsej Sloveniji ponovno aktivirati ustvarjalce, umetnike, društva in skupine in k temu pritegniti mlade. Letošnja osrednja tema Tedna ljubiteljske kulture je literatura in instrumentalna glasba, saj želijo s tem zaznamovati tudi Jurčičevo in Ipavčevo leto. Jože Žura.
Tobia Bellini je služboval kot organist, skladatelj in učitelj glasbe, skladatelj, kapelnik in učitelj glasbe je bil tudi njegov sin Rosario, ki je tudi svojega sina Vincenza že v njegovih rosnih letih uvajal v skrivnosti pianizma.
Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je napisalo osem dramatikov, so zaživeli v prepleteni in polni odrski obliki. Dramatiki Simona Hamer, Rok Vilčnik - rokgre, Nejc Gazvoda, Kim Komljanec, Simona Semenič, Varja Hrvatin, Tjaša Mislej, Peter Rezman. Premiera: Prešernovo gledališče Kranj, 22. 5. 2021
Na Televizijo Slovenija prihodnji teden prihaja češko-slovaški dokumentarni film Ujete v medmrežju, ki ga bodo prikazali v okviru izobraževalnega programa. V filmu so tri polnoletne igralke mlajšega videza odigrale dvanajstletnice, ki so jim postavili kulise otroških sob, opremljene s kamerami in računalniki, in odprli lažne profile na spletnih omrežjih, kot so facebook, snapchat in skype. V zgolj desetih dneh je z njimi v stik poskušalo stopiti kar 2500 odraslih moških, spolnih plenilcev, ki so zahtevali njihove fotografije, spolnost prek spleta, jih vabili na zmenke, pošiljali pa so jim tudi svoje erotične fotografije in posnetke s pornografsko vsebino; nekateri so jim tudi grozili in jih poskušali izsiljevati z njihovimi golimi fotografijami, ki so jih za namene filma ponaredili ustvarjalci filma.
V Kinodvorovem programu Kinobalon si od jutri naprej, torej od sobote, lahko ogledate dva otroška oziroma mladinska filma – novo nadaljevanje švedske filmske serije Najboljši Sune in nizozemski muzikal Sova in miška. Film, ki je sicer bil posnet že leta 2016, je navdušil Gajo Pöschl.
V Cankarjevem domu v Ljubljani se je zavrtel film Terapija Guillauma Niclouxa. Dogajalni prostor je luksuzno francosko zdravilišče, v katerem se istočasno znajdeta pisatelj Michel Houellebecq in igralec Gérard Depardieu. Tesa Drev Juh
Konec prejšnjega tedna se je v Beogradu končal 49. mednarodni filmski festival FEST, na katerem so poleg novih filmov Vinka Möderndorferja Zastoj in Miroslava Mandića San Remo predvajali tudi slovensko manjšinsko koprodukcijo Oaza. Oaza je v nedeljo postala veliki zmagovalec 49. FEST-a. Film pripoveduje o treh najstnikih iz zavoda za osebe s posebnimi potrebami, ki se spopadejo s čustvi poželenja in zavisti, ko se med njimi splete ljubezenski trikotnik; v njem pa nastopi tudi slovenska igralka Maruša Majer. Film je bil posnet v resničnem Domu za otroke in mlade v Sremčici, v bližini Beograda; o njem se je z režiserjem Ivanom Ikićem pogovarjal Urban Tarman.
Glasba Isanga Yuna združuje vzhodnjaško glasbeno estetiko in zahodnoevropsko umetniško avantgardo. V študijskem obdobju se je skladno s splošno evropsko avantgardno usmeritvijo posvetil dodekafoniji in serializmu, pozneje pa je začel razvijati svojevrstno eksotično kompozicijsko govorico.
Vlada je imenovala nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla za vršilca dolžnosti direktorja Javne agencije za knjigo. Ta je izrazil interes za ta položaj zaradi častnega gostovanja Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Medtem pa je z mesta kuratorice tega dogodka odstopila Amalija Maček, uradno iz zdravstvenih razlogov. Častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023 je kot uvrstitev na olimpijske igre ali več, saj takšne priložnosti ne bomo kmalu zopet dobili. Samo akreditiranih novinarjev in blogerjev je v Frankfurtu približno 10 000. Gostovanje tudi presega predstavitev na knjižni ravni, saj se država promovira skozi kreativne industrije, gospodarstvo, turizem, kulinariko, izobraževanje. Dimitrij Rupel meni, da s svojimi izkušnjami lahko pripomore k vzpostavljanju mednarodnih povezav v Frankfurtu. Pretekle izkušnje častnih gostovanj so pokazale, da lahko države v Frankfurtu zablestijo, ali pa so povsem neopažene. Miha Kovač, profesor bibliotekarstva, ki sejem spremlja več kot tri desetletja, pa dvomi, da je Rupel usposobljen za to nalogo. Poznati je namreč potrebno delovanje sejma in pretekla častna gostovanja. Priprave na častno gostovanje so sicer že dalj časa deležne kritik. Na pozitivnejše odzive je konec marca naletela novica, da bo dogodek ob Matthiasu Geöritzu sokurirala Amalija Maček, poznavalka nemškega založniškega prostora, uveljavljena prevajalka in profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti. Uradno je odstopila iz zdravstvenih razlogov. Če k temu dodamo še menjave ministrov za kulturo in direktorjev, potem pripravam, ki bi morale biti v sklepni fazi, ne kaže dobro.
Kot smo že poročali, je Ministrstvo za kulturo odpovedalo razstavo slovenskih umetniških del v Evropskem parlamentu med slovenskim predsedovanjem Svetu EU. Minister Simoniti je danes v Bruslju pojasnil, da je bila odločitev o odpovedi njegova, saj da ni bil pravočasno seznanjen, da bo evropski parlament k slovenskemu izboru dodal še svojo zbirko slik šestih slovenskih umetnikov. Urban Tarman
Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev prireja solistične in komorne koncerte že od leta 1965. V vseh letih neprekinjenega delovanja se je s svojim programom uveljavil kot nepogrešljivo središče sodobne glasbene ustvarjalnosti. Na tokratnem koncertu bosta nastopila oboist Matej Šarc in saksofonist Oskar Laznik.
Naša jeza je brezmejna je še kako zgovoren naslov monografije fotografij Toneta Stojka. V njej je izšel izbor mojstrovih fotografij demonstracij od leta 1968 do 2020. Fotografije so tako poklon ljudem, ki so se postavili za svoj prav, ki so se uprli oblasti in njenim ukrepom, hkrati pa so izjemno dragoceni zgodovinski dokument. Monografijo sta izdala Muzej novejše zgodovine Slovenije in Mladinska knjiga Založba d.d., uredila pa sta jo Tone Stojko in Nataša Strlič, sogovornika Marka Golje. Na koncu prispevka bomo slišali tudi kratko izjavo dr. Alija Žerdina, enega izmed Stojkovih portretirancev in hkrati enega izmed avtorjev kratkih spremnih esejev (ob Nataši Strlič so jih prispevali še dr. Mladen Dolar, ddr. Rudi Rizman, dr. Vlado Miheljak, Ervin Hladnik Milharčič in Aljoša Masten).
Gre za javno prireditev s spremljevalnim programom, ki že drugo leto zapored zaradi epidemije poteka virtualno. Večino spremljevalnih dogodkov bodo predvajali na youtube kanalu Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univeze v Ljubljani. Sejemska ponudba s spremljevalnimi dogodki je dostopna na spletnem naslovu: https://liberac.ff.uni-lj.si/
Kot smo že poročali, je Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se predstavila v evropskem parlamentu v času predsedovanja svetu EU. Včeraj je o tem najprej poročal časnik Delo, novico pa so potrdili tudi v Evropskem paralamentu. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih je pripravljal kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije. V Koroški galeriji jih je odpoved presenetila, saj imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del pa je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom, je povedala direktorica Andreja Hribernik, ki lahko o vzrokih odpovedi zgolj ugiba, saj uradnega obvestila z ministrstva za kulturo še niso prejeli. Po neuradnih informacijah naj bi ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je stalna praksa, želeli predstaviti ob razstavi. Neuradno naj bi to bil Arjan Pregl, ki pravi, da je pri tem ironično to, da so dela šestih slovenskih umetnikov v zbirko Evropskega parlamenta bila odkupljena leta 2012 in da torej tudi to morebitno sporno delo že od tedaj visi v Bruslju. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se včeraj obrnili tudi na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.
Sooblikujte radijski in video koncert na strehi Radia Slovenija
Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.
Neveljaven email naslov