Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Spoznamo tudi takšne otroke, ki jih igranje in otročarije na letovanjih in taborih več ne zanimajo, ker so zaradi svojih težkih razmer doma kot odrasle osebe. A ko se sprostijo, znova spoznajo, kako lepo je biti otrok," opisuje vzgojiteljica Alenka iz Zveze prijateljev mladine.
Kako zelo pomembno je, da starši sploh upajo vpisati svoje otroke na počitniške tabore in izpolniti prijavnico za subvencioniranje, so pri ZPM ugotavljali na tokratnem kreativnem taboru za nadarjene na Pohorju. Obiskala jih je Rebeka Pinosa.
Vzgojiteljica Lucia: "Otroci želijo deliti svoje izkušnje: kar pomeni ne le, da papir prenese vse, ampak tudi da otroci prenesejo vse."
Kje otroci najraje preživijo čas med zimskimi počitnicami? Je to pred televizijo in računalniki ali raje aktivno na snegu? Imajo raje brezskrbne počitnice ali v bližini učbenikov? Ali nekje v kakšnem taboru?
Vse več je takih zgodb otrok, ki bi potrebovali vsaj kakšen dan odmika od težkih razmer doma. Eno od rešitev je ponudila tudi Zveza prijateljev mladine Maribor, ki je nadarjene otroke, med njimi tudi tiste, ki jim starši počitnic ne morejo privoščiti, povabila na tabor kreativnega pisanja in logike na Pohorje.
Pa vendar, marsikateri od otrok bi lahko ostal brez te počitniške izkušnje. Starši, ki iz meseca v mesec težko poravnajo stroške osnovnih življenjskih potrebščin, kaj šele taborov, namreč s težkim srcem zaprosijo za denarno pomoč, ki bi njihovim otrokom omogočila počitnikovanje.
“Velikokrat dobivamo prijave ne neposredno prek staršev, ampak prek šol, zato ker enostavno ne zmorejo ali ne znajo. Veliko staršev je neveščih izpolnjevanja.” – Urša, ZPM Maribor
V spominu ji je ostalo 14-letno dekle, ki je zaradi manj razpoložljivega denarja staršev, pa še tega so morali nameniti predvsem hendikepiranemu bratcu, pogosto ostala zapostavljena. “Ker je že tolikokrat izpadla iz aktivnosti, se je mama opogumila in poklicala ter vprašala: kolikšen pa je pa moj prispevek? In sem zaslišala cmok … ja, imamo še kredit, enostavno nimamo sredstev.”
Vsaka takšna zgodba na Zvezi prijateljev mladine kljub že slišanim in videnim podobnim situacijam vedno znova prizadene, a hkrati spodbuja, da jim zagotovijo dodatna sredstva. A tabori niso namenjeni le izpopolnjevanju veščin določene tematike, otroci se tam sprostijo, vzgojiteljem začnejo zaupati in tako odkrito ali le posredno razkrijejo tudi svoje zgodbe.
Strokovni sodelavec Zveze prijateljev mladine Drago, opaža, da mnogo otrok prihaja iz družin, kjer so deležni le starševske ljubezni, to pa je tudi vse, kar lahko dobijo v domačem okolju.
“Ni materialne podpore, ki bi otrokom omogočila, da bi doživeli marsikaj, kar se vrstnikom zdi samoumevno. In te zgodbe so večkrat skrite v različnih likih, ki jih ustvarjajo; prepoznati jih je mogoče tudi v verzih, ki jih pišejo.” – Drago, ZPM
Otroci namreč v pisanju ne morejo prikriti svojih travm, dodaja vzgojiteljica Alenka. Zaradi njihovega globljega čustvovanja in izkušenj jih primerja celo s pravimi pisatelji. “V zapisano vključijo prizore, fragmente iz svojega življenja. To, kar poznaš, to pišeš. In če je pri pisateljih tako, ni pri otrocih nič drugače. Vseeno lahko razpoznamo kakšne avtobiografske prvine.”
Otroci se naučijo biti sami s seboj, s svojo mislijo in s svojo napisano besedo. Tokratni zimski počitniški tabor je s svojo tematiko morda prenesel misli otrok različnih socialnih statusov neposredno na papir. Pa ta res prenese vse, tudi pri otrocih? Vzgojiteljica Lucia.
“Otroci si želijo deliti svoje izkušnje. To pa pomeni, da ne le papir prenese vse, ampak da tudi otroci prenesejo vse – otroci se povežejo v neko skupino, varno okolje in to jim zagotovo omogoča, da lažje prebrodijo neke stiske.”
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Spoznamo tudi takšne otroke, ki jih igranje in otročarije na letovanjih in taborih več ne zanimajo, ker so zaradi svojih težkih razmer doma kot odrasle osebe. A ko se sprostijo, znova spoznajo, kako lepo je biti otrok," opisuje vzgojiteljica Alenka iz Zveze prijateljev mladine.
Kako zelo pomembno je, da starši sploh upajo vpisati svoje otroke na počitniške tabore in izpolniti prijavnico za subvencioniranje, so pri ZPM ugotavljali na tokratnem kreativnem taboru za nadarjene na Pohorju. Obiskala jih je Rebeka Pinosa.
Vzgojiteljica Lucia: "Otroci želijo deliti svoje izkušnje: kar pomeni ne le, da papir prenese vse, ampak tudi da otroci prenesejo vse."
Kje otroci najraje preživijo čas med zimskimi počitnicami? Je to pred televizijo in računalniki ali raje aktivno na snegu? Imajo raje brezskrbne počitnice ali v bližini učbenikov? Ali nekje v kakšnem taboru?
Vse več je takih zgodb otrok, ki bi potrebovali vsaj kakšen dan odmika od težkih razmer doma. Eno od rešitev je ponudila tudi Zveza prijateljev mladine Maribor, ki je nadarjene otroke, med njimi tudi tiste, ki jim starši počitnic ne morejo privoščiti, povabila na tabor kreativnega pisanja in logike na Pohorje.
Pa vendar, marsikateri od otrok bi lahko ostal brez te počitniške izkušnje. Starši, ki iz meseca v mesec težko poravnajo stroške osnovnih življenjskih potrebščin, kaj šele taborov, namreč s težkim srcem zaprosijo za denarno pomoč, ki bi njihovim otrokom omogočila počitnikovanje.
“Velikokrat dobivamo prijave ne neposredno prek staršev, ampak prek šol, zato ker enostavno ne zmorejo ali ne znajo. Veliko staršev je neveščih izpolnjevanja.” – Urša, ZPM Maribor
V spominu ji je ostalo 14-letno dekle, ki je zaradi manj razpoložljivega denarja staršev, pa še tega so morali nameniti predvsem hendikepiranemu bratcu, pogosto ostala zapostavljena. “Ker je že tolikokrat izpadla iz aktivnosti, se je mama opogumila in poklicala ter vprašala: kolikšen pa je pa moj prispevek? In sem zaslišala cmok … ja, imamo še kredit, enostavno nimamo sredstev.”
Vsaka takšna zgodba na Zvezi prijateljev mladine kljub že slišanim in videnim podobnim situacijam vedno znova prizadene, a hkrati spodbuja, da jim zagotovijo dodatna sredstva. A tabori niso namenjeni le izpopolnjevanju veščin določene tematike, otroci se tam sprostijo, vzgojiteljem začnejo zaupati in tako odkrito ali le posredno razkrijejo tudi svoje zgodbe.
Strokovni sodelavec Zveze prijateljev mladine Drago, opaža, da mnogo otrok prihaja iz družin, kjer so deležni le starševske ljubezni, to pa je tudi vse, kar lahko dobijo v domačem okolju.
“Ni materialne podpore, ki bi otrokom omogočila, da bi doživeli marsikaj, kar se vrstnikom zdi samoumevno. In te zgodbe so večkrat skrite v različnih likih, ki jih ustvarjajo; prepoznati jih je mogoče tudi v verzih, ki jih pišejo.” – Drago, ZPM
Otroci namreč v pisanju ne morejo prikriti svojih travm, dodaja vzgojiteljica Alenka. Zaradi njihovega globljega čustvovanja in izkušenj jih primerja celo s pravimi pisatelji. “V zapisano vključijo prizore, fragmente iz svojega življenja. To, kar poznaš, to pišeš. In če je pri pisateljih tako, ni pri otrocih nič drugače. Vseeno lahko razpoznamo kakšne avtobiografske prvine.”
Otroci se naučijo biti sami s seboj, s svojo mislijo in s svojo napisano besedo. Tokratni zimski počitniški tabor je s svojo tematiko morda prenesel misli otrok različnih socialnih statusov neposredno na papir. Pa ta res prenese vse, tudi pri otrocih? Vzgojiteljica Lucia.
“Otroci si želijo deliti svoje izkušnje. To pa pomeni, da ne le papir prenese vse, ampak da tudi otroci prenesejo vse – otroci se povežejo v neko skupino, varno okolje in to jim zagotovo omogoča, da lažje prebrodijo neke stiske.”
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Prav nobena od desetih družin otrok iz projekta Botrstvo ni ostala brez vaše pomoči.
Ko se je naša poslušalka Alia konec leta 2012 odločila za obdarovanje treh deklic iz zgodbe Botrstva na Valu 202, si tudi slučajno ni predstavljala, da bo njeno drobno dejanje letos preraslo v zares velik projekt obdarovanja otrok z vseh koncev Slovenije.
Sapramiška je uradna glasnica projekta Botrstvo. Potuje po vsej Sloveniji, povabijo jo z namenom, da bi se glas o Botrstvu lažje širil tako med tiste, ki bi pomoč potrebovali, kot med tiste, ki jim jo morda lahko ponudijo.
Družina Bojana, Špele in Jana se je v iskanju nižje najemnine selila že neštetokrat. Kljub temu postajajo najnujnejši stroški za bivanje neobvladljivo visoki. Ogovorna in skrbna starša zato kljub dvema plačama ne moreta družini zagotoviti niti hrane. Čeprav – kot v posmeh - mama v službi vse dneve skrbi za to, da imajo otroci zdrave in redne obroke. Vendar ne njeni.
Študentje Ekonomske fakultete so s posebnim projektom že drugič zbirali sredstva za tri družine v stiski.
Neveljaven email naslov